Najlepša hvala za vabilo. Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovana gospa ministrica in vabljeni gostje!

Zdaj smo poslušali gospo ministrico, ki nam je povedala, kako izgleda zdravstvo iz fotelja na ministrstvu. Jaz bom pa povedal nekaj, kar ona najverjetneje ne pozna. To pomeni s terena, iz mojega delovnega okolja, iz okolja mojih kolegic in kolegov in zadeva ni rožnata. Tako da veste, vsi skupaj. Zdravniki stavkamo že skoraj dve leti, nikomur nič in v Sloveniji ste si ustavno pravico do stavke drznili zamejiti. To je evropski unikum, ki že več kot leto dni čaka na odločitev ustavnega sodišča kot da so institucije pri nas za okras, odgovornosti pa žal ne želi prevzeti nihče in javno zdravstvo tone. Stavka ni bila naša kaprica, temveč konkreten odgovor na nespoštovanje in nerealizacijo podpisanih dogovorov z vlado. Pravna država se je sesedala, javno zdravstvo je začelo pokati. Vlada je začela vladati z uredbami, zakonodaja se je spremenila v škodo izvajalcev in posledično pacientov, da ne bo očitka, da pacientov ni. Stroka ni bila uslišana in posledice so danes jasne. Dobili smo formo plačnega sistema, ki to sploh reforma ni. To je zavrženi, samoupravni, socialistični, rigidni plačni model, kjer se morajo vsi o vsem strinjati. Na to smo pred tem pri Fidesu opozarjali, bili že tolikokrat doslej neuslišani veliko obljub o fleksibilizaciji, od tega prav nič. Tudi tako imenovani stebri, ki naj bi odražali specifike določenih poklicev, so ostali prazni. In tu nas je vlada zapeljala žejne preko vode. Na začetku mandata te vlade smo zahtevali izstop iz enotnega plačnega sistema. In verjemite mi, še vedno je ta izstop aktualen in ga bomo ponudili naslednji vladi. Pristali smo na kompromis, ki pa je bil gnil. Obljubljene korekcije anomalij so povzročile še večje anomalije in zdaj smo tam, kjer smo. Druga bomba tega mandata in eden zadnjih žebljev krstov javnega zdravstva je novela zakona o zdravstveni dejavnosti. Kljub argumentiranemu nasprotovanju celotne stroke je glasovalni stroj Državnega zbora zakon potrdil. Požvižgali so se na mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, na mnenje stroke, na mnenje razumnikov in javnosti. Zakon posega v svobodo zdravniškega dela. Ustvarja dodatne administrativne in organizacijske obremenitve ter z nepremišljenimi omejitvami slabša pogoje dela. Torej nasprotje tega, kar bi naš zdravstveni sistem moral iti. Kaj si je politika mislila, ko je v nacionalni program zdravstvenega varstva zapisala v poglavju4.3. ,jaz ne vem, če ste prebrali to, kar ste izdali, ampak citiram: "Zato je treba zagotoviti pogoje, ki bodo omogočili dolgoročno načrtovanje, razvoj in upravljanje s kadrovskimi viri, ob hkratnem ustvarjanju privlačnega delovnega okolja, ki spodbuja mlade k izbiri zdravstvenih poklicev, obstoječe kadre pa da zadrži v sistemu." Ja, se strinjam, ampak tega ni. Na tej točki lahko samo dodam, da papir prenese vse. Vladajoči pa se norca delajo iz nas, temeljnih nosilcev zdravstvene dejavnosti. Posledice so tu. Kadrovsko osiromašenje v javnih zdravstvenih zavodih. Nekaj je bilo že o tem povedano, pa dajmo še enkrat, da se bomo bolj zapomnili. Vse več državljanov zaradi odhoda kadrov brez pediatra, zadnji primer, kot danes že omenjen Zdravstveni dom Vrhnika, ginekologa, več kot 230 žensk ga nima, a mi se borimo za pravice do splava. Zdravstveni dom Tolmin je že pozabljen, da ne omenjam Zdravstveni dom Maribor, Splošna bolnišnica Trbovlje, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec in še bi lahko našteval. Poslovanje javnih zdravstvenih zavodov se poslabšuje zaradi posegov v financiranje. En lep primer je Splošna bolnišnica Izola, dolgoletno uspešna, sama sebi financira vse in letos bo zaključila v minusu, zanimivo.

Čakalne dobe se podaljšujejo, čeprav jih /nerazumljivo/ skrajšujejo. Ja, o čakalnih dobah ste lepo povedali vse, lepo in prav, ampak ste pozabili, da državljanke in državljani gredo tudi k zasebnikom. Ambulante in klinike zasebne rastejo kot gobe po dežju. In temu se pridružujejo zavarovalnice. In ti pacienti čistijo vaše čakalne dobe. Tako da torej ste z zakonom, ki je razmejil javno in zasebno povzročili privatizacijo javnega zdravstva. In to je nekaj, kar smo vas opozorili in tudi, skratka balkanizacija javnega zdravstva. Da ne omenjamo otroke na ortodontskem zdravljenju, ki potrebuje kirurško korekcijo obraza, ostajajo brez tega, ker je maksilofacialno kirurgijo zapustilo več specialistov. Vrzeli so v radiologiji, anesteziologiji, dermatologiji, plastično rekonstruktivni kirurgiji, urgenci. Pol milijona državljanov nima svojega zobozdravnika, pa še bi lahko našteval. A dejstvo je, da brez zdravnikov in zdravstvenih delavcev ni zdravstva in tu je osnovni problem. Tlačenje zdravnikov in ostalih zaposlenih v plačno uravnilovko javnega sektorja ni pot k rešitvam, tako kot ni rešitev novela ZZDej s svojimi ustavno spornimi ukrepi in prepovedmi, prisilami ter na koncu z represijo. Če takoj implementiramo evropsko direktivo o delovnem času, že zdavnaj bi jo morali, pa bi morali za to načrtovati kadre, ki jih ni, se nam javno zdravstvo sesuje v trenutku? To pove vse. Prekomerno delo in obremenitve dolgoročno niso vzdržne. Zapomnite si te vaše številke, ki ste jih zdaj nanizali v zadnjih stavkih, to je plod in delo prekomernega nadurnega dela zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev. In to je problem, ki ga je treba rešiti. Številke bodo mogoče ostale še kakšno leto, potem bodo pa začele padati in takrat bo pa katastrofa. Tu je še sistem financiranja storitev, ki ne sledi razvoju, in slika je popolna. Kaj storiti? Za nas je najpomembnejše razveljavitev novele ZZDej. Zdravniku je treba povrniti ustavno zagotovljeno pravico do stavke in se začeli začeti resno z mandatom pogajati o vsebini stavkovnih zahtev o tem, kako fleksibilizirati plačni sistem v zdravstvu in narediti zaposlitev v javnem zdravstvu privlačno, ker bomo drugače ostali brez zdravnikov in brez zdravstvenega sistema. To pa se seveda mora izvajati brez omejitev svobode dela, z nagrajevanjem rezultatov dela in primerljivim plačilom ter pogoji dela, ki vladajo v zasebnem sektorju. Obljub politike polno rešitev ni. Treba je narediti strategijo implementacije direktive o delovnem času. Javni zdravstveni sistem ne more dolgoročno zdržati na prekomernem nadurnem delu in prepovedih. Ne razumemo, kako si lahko zatiskate oči, ko sistem razpada pred očmi. In to je rezultat neustrezne in neposrečene plačne uravnilovke. Ustreznih rešitev ne boste nikoli mogli vpeljati brez podpore vseh sindikatov javnega sektorja. Katastrofa. Zdravstvo potrebuje plačni sistem, ki bo naslovil specifike dejavnosti, ne pa plačne uravnilovke javnega sektorja s plačnimi stebri brez vsebin. Sistem, ki bo ustvarjal privlačno delovno okolje, konkurenčno zasebnemu in odgovarjajo na izzive novodobne medicine in naraščajočih potreb prebivalstva. Potrebne so takojšnje administrativne razbremenitve zdravnikov. Ste jih našteli, vendar iz terena vam lahko zagotovim, da ni vse tako rožnato, kot vi razlagate. In ohranitev strokovnih pristojnosti zdravnika kot odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Zaščita zdravstvenih delavcev nujno je sprejeti ukrepe, s katerimi se bo zagotovila zaščita zdravstvenih delavcev pred grožnjami ter verbalnim in fizičnim nasiljem tretjih oseb. Primeri se stopnjujejo, tudi smrt je že bila na račun tega. Mislim, da ni potrebno, da se kaj takega še enkrat zgodi. Enkrat ste že zavrnili ta naš predlog, razmislite, kaj boste storili v naprej. Zaradi dejanj politike, ki ne posluša in razume stroke, se delavci soočamo z različnimi vrstami nasilja. Potrebujemo jasno strategijo za vključevanje stroke v pripravo zakonodaje, ne samo formalnih vabil na predstavitve že pripravljenih dokumentov. Stroka mora imeti dejanski vpliv, ne zgolj vlogo poslušalca. Spoštovani, čas je za resne in odgovorne odločitve. Zdaj, če bodo še naprej sprejemali parcialne, na trenutke všečne rešitve v nasprotju z večinskim mnenjem stroke in mimo realnosti na terenu bo jasno, kje leži odgovornost za razpad sistema na aktualni politiki, a največjo ceno bodo plačali pacienti. V Sindikatu Fides ostajamo pripravljeni sodelovati kot enakopraven sogovornik pri reševanju tega, kar je še mogoče rešiti, moramo se poslušati in tudi slišati. Na vladni strani je potreben mandat za začetek resnih pogajanj v odprti zdravniški stavki. Brez sistemskih temeljev in tvornega sodelovanja vseh deležnikov se ne da graditi dostopnega, vzdržnega in kakovostnega javnega zdravstva. Mi vemo, kako jih vzpostaviti, vendar mora biti volja za sodelovanje obojestranska. Ne moremo več govoriti o prihodnosti zdravstva, če se hkrati ignorira rešitve, ki jih ponujamo danes, in s tem pravzaprav nazadujemo. Ukrepajte zdaj, takoj.