Hvala lepa.

Seveda, seveda je človek, če pride v to hišo, lahko pričakuje, da bo slišal marsikaj. Zdaj, jaz sem pač slišal, da nisem zakona prebral, ampak pustimo zdaj to. Zagotovo pa ni bilo odgovorjeno na tisto, kar Državni svet postavlja kot problem tega zakona s strani predstavnika Ministrstva za zdravje.

Tudi, bom rekel, je precej nenavadno, da se neka zainteresirana razprava označi kot poskus bojkota nekih rešitev. To preprosto zavračam, ker kot rečeno, v Državnem svetu je bilo teh diskusij nekaj, nekaj, bile so temeljite in peljale so k temu, da se je predlagateljem zakona sugeriralo, v katero smer naj naj pač potekajo rešitve za to, da bodo lahko sprejemljive za in konsistentne z redom, ki ga v tej državi in družbi imamo. Tako da to zagotovo ni res. Vsekakor, vidim, da se vsi radi primerjajo z velikimi osebami. Državni svet sigurno ni Aleksander, ki bi pač ta gordijski vozel, kot je bilo tu slikovito rečeno, presekal, ampak je kvečjemu tisti, ki pač naslavlja vprašanja, ki jih je treba razrešiti, zato, da to neurejeno področje postane, postane, postane pregledno in urejeno.

In zdaj seveda glede tega, kako so, kako so bili ljudje povabljeni k temu zakonu in kaj se je upoštevalo in kaj ne, ni, ni preprosto odgovoriti. Imeli smo sestanke, nekaj lahko sprejmemo, nekaj ne. Smisel zakonodaje je, da se naredi dobro in konsistentno rešitev. In če lahko citiram enega, bom rekel v javnosti še kar poznanega zdravnika, gospoda Igorja Muževiča, ki se je odzval na en zapis, češ da so, da so, da so pač zdravniki sodelovali v vseh teh, v vseh teh rešitvah in da, kaj se zdaj pritožujejo, če niso zadovoljni s tem, kar je v zakonu zapisano? On pravi, da je to neresnica. Šlo je za sestanke, kjer ni prišlo do nobene uskladitve. Zapisnik je pripravila ne klinična delovna skupina, ki podpira zakon, in zraven brez soglasja pripisala klinične strokovnjake, ki so zapisniku nasprotovali. Takšen lažen zapisnik je ne klinična delovna skupina celo naprej prepošiljala poslancem in jim lagala, da gre za usklajena stališča. Lahko premišljate o tem. Če seveda delate nas za, kako bi se reklo, neke vrste manipulator, jaz nisem govoril o tem komu se ta zakon splača ali ne, to je govoril pač predstavnik ministrstva. Govoril sem o tem, da bo ta zakon povzročil določene težave, če poteka od zadaj tudi razprava o tem komu se to splača in ne, to v zakonu ni, ni pač napisano in to tudi ni, to tudi ni v našem mnenju. Bi vas pa če nam ne verjamete kot, kot je bilo rečeno, tistim, ki smo zdaj ti, ki zaviramo neko, nek, kako se reče, Aleksandrov zamah, potem, potem bi, bi vam jaz pogledal, pokazal iz, iz zapisa Zdravniške zbornice Slovenije, kjer pa predvidevam, da boste se strinjali z mano, da lahko črpamo verodostojne strokovne, pač, trditve. A ne. Oni so tu pač vzeli in tudi povzeli vse te, ki so nasprotovali temu zakonu. Bili so vsi strokovni kolegiji, praktično vseh, vseh zdravstvenih ustanov, vključno s temi tremi, ki so specializirani prav za to področje. Pokazali so na vsa društva, ki temu nasprotujejo, strokovna, pokazali so na vsa tista društva pacientov, ki temu nasprotujejo, pokazali so, da temu nasprotujejo katedre za psihologijo na vseh treh univerzah, da temu nasprotujejo, ja, tako pač to je dokument, ki ga jaz citiram zdaj, če bo, če vi odkimujete, da to ni res, tam so tudi zraven priloženi podpisi teh predstojnikov kateder, tako da bi jaz sklepal, da upravičeno to lahko citiramo. In tisto, kar sem pač prej rekel, ker vi pač pravite, da gre za, jaz sem predvsem rekel, da zakon ne pove na kakšen način bo uporabnik vstopil v sistem. Nisem rekel tega, da ni, da ni predvidenih sankcij pa tega, eksplicitno sem rekel, da vse so, stvari so vredne, vredne pač ohranitve in iz tega ven, ker to ni jasno, ni čisto jasno tudi, kako, kako bo potekala ta napotitev. In Zdravniška zbornica pravi, da predlog zakona omogoča vstop nestrokovno usposobljenim posameznikom v javno zdravstvo, kar pomeni ogrožanje zdravja pacientov, vključno z najranljivejšimi, z otroki, mladostniki in bolniki z resnimi psihiatričnimi ali nevrološkimi diagnozami. Jaz mislim, da je to trditev, ki jo je težko, ki jo je težko pač spregledati. Seveda se tudi cel čas zatrjujejo, da pri tem njihovem nasprotovanju gre za zaščito bolnikov, za zaščito pač strokovnosti in pa tudi zaupanja v javno zdravstvo, o katerem se veliko govori, zaupanja v javno zdravstvo. S tem zakonom Vlada daje verjetno signal, da je javno zdravstvo tega ni sposobno ali ne zna urediti oziroma da se lahko z, bom rekel, takimi rešitvami mimogrede, mimogrede razreši nek akuten problem.

Predvsem je pa vsa, vsa, vsa diskusija in vso nasprotovanje pa se da zreducirati v to, da se pač zahteva neko striktno ločevanje med tem psihosocialnim svetovanjem, da mu tako rečemo in zdravstvenimi obravnavami. Zakon tu pač ni dosleden v tem in dopušča, dopušča v različnih členih rešitve, ki so, bom rekel, nejasne in znajo pač prinesti več, več težav kot rešitev. In težave bo na koncu, seveda ne govorimo zdaj samo imela zdravstvena blagajna in pa uporabniki težave, reševali jih bodo na koncu, če gre za zdravstvene stvari, spet nazaj. zdravstveni delavci verjetno. In ne razumem, da se tako mimogrede lahko reče, da je enaka teža nekih predlagateljev z vsem nasprotovanjem, bom rekel, kompletne, kompletne veje, vej v zdravstvu, pa še teh, ki usposabljajo ljudi za te poklice.