Spoštovana predsednica, spoštovani članice, člani, spoštovani državni svetnik!

Danes smo na tem odboru zato, ker je Državni svet na predlog Zakona o psihoterapevtski dejavnosti izglasoval veto, kar seveda lahko razumemo kot del demokratičnega procesa, pa vendar ravno tovrstne odločitve vedno znova upočasnijo naše uspešne procese implementacije prepotrebnih rešitev, ki v tem primeru predstavlja predlog zakona, ki ga v Sloveniji nujno potrebujemo. Zdaj pa, preden grem naprej, jaz se opravičujem in res z vsem dolžnim spoštovanjem, spoštovani državni svetnik v svoji razpravi ste navedel toliko napačnih informacij, da se legitimno vprašam ali ste ta zakon v resnici sploh prebral. Govorimo o vzporednem sistemu, da ni jasno, kako bo potekalo, niti slučajno. Zelo jasno, v vseh členih je opredeljeno kje, na kakšen način bo lahko psihoterapevt po predlogu tega zakona delal, kakšne so njegove pristojnosti? Še več, v 9. členu je zelo jasno eksplicitno napisano, odgovornost psihoterapevta, v kolikor se presega stanje njegove kompetence, da ga je dolžan po zakonskem predlogu napotiti na ustrezen nivo, sicer je lahko tudi kazensko sankcioniran in tako naprej. Finančne posledice ne samo, da ne da niso predvidljive, so zelo natančno jasno opredeljene v vladnem gradivu. Tudi za prvo leto je predvidenih 20 timov, so finančno ovrednoteni, v naslednjem letu dodatnih 20 timov in tako naprej. Jaz mislim, da vse te zadeve so nekako zelo jasno, kot rečeno v vladnem gradivu, torej opredeljene. Je pa dejstvo, da je, kot ste pa pravilno povedal, usoda tega zakona sedaj v rokah vas spoštovane poslanke in poslanci. Ta zakon želim zelo jasno povedati vsem, ki upam, da to tudi danes poslušajo. Ta zakon ni v prvi vrsti namenjen zdravstvenim delavcem, ta zakon ni namenjen psihiatrom in pedopsihiatrom, ta zakon ni namenjen kliničnim psihologom, ta zakon ni namenjen niti bodočim psihoterapevtom, ki jih ta zakon opredeljuje, še najmanj pa raznim izobraževalnim ustanovam, kakorkoli pa v celoti zavračamo, da ta zakon ni namenjen niti slučajno kakšnim zasebnim interesom. Namenjen je izključno in poudarjam še enkrat izključno uporabnikom psihoterapevtskih storitev, prebivalkam in prebivalcem Slovenije, ki te storitve ne samo, da jih potrebujejo, po teh storitvah iz leta v leto bolj posegajo in želijo do njih dostopati na varen, kakovosten in enakovreden dostopen način. Nasprotniki tega zakona, ki se želijo predstavljati tudi kot glas celotne zdravstvene stroke na tak ali drugačen, včasih primeren, večkrat pa tudi na neprimeren način izražajo svoje pomisleke glede škodljivosti tega zakona, vplivajo na različne deležnike okoli nas, kar je več kot očitno vidno, pri čemer pa stališča opirajo na dejanske primere neustreznih praks na področju duševnega zdravja. In bodimo iskreni, popolnoma drži, da danes se dogajajo neprimerne, nestrokovne ali celo izjemno škodljive prakse. Govorimo lahko tudi, če želite, o šarlatanih, lahko govorimo tudi o tem, o vikend tečajih psihoterapije in tako naprej. In to so ljudje, ki danes na tržišču ponujajo, lahko ponujajo te storitve samoplačniško, in to tudi za sto ali več evrov na uro na neustrezen, nereguliran način. In tukaj pridemo do paradoksa. Področje psihoterapije je v naši državi popolnoma neurejeno že več desetletij, ni ustrezno regulirano in ne omogoča nikakršnega nadzora niti sankcioniranja. To uporabniku ne zagotavlja niti varnosti niti kakovosti, kaj šele dostopnosti. Večina psihoterapevtskih storitev je dostopnih le samoplačniško. Kaj prinaša zakon? Zakon uvaja regulacijo za vse deležnike, določa izobrazbene pogoje, vzpostavlja nadzor, omogoča sankcije, kazni, zagotavlja varnost in zaščito uporabnikov storitev, prinaša dostopnost do teh storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, da do psihoterapevtskih storitev pridejo vsi tisti, ki jih potrebujejo, vendar si jih samoplačniško ne morejo privoščiti, niti ni prav, da bi si jih morali.

Na kratko, zakon prinaša orodje za vzpostavitev reda na tem področju, za prekinitev spornih praks in nevarnosti ter tudi služenja na račun ranljivih skupin. Ne drži, da je bil zakon pripravljen brez sodelovanja s stroko. V celotnem procesu in je bil dolgotrajen in nastajalo je več različic tega zakona, je Ministrstvo za zdravje sodelovalo z zelo širokim naborom deležnikov. Vsi zainteresirani, ne samo, da so bili dobrodošli, bili so večkrat pozvani, sedeli smo skupaj. Sam osebno sem sedel s predstavniki vseh poklicnih skupin, ki se jih ta zakon dotika. Nekateri predlogi so bili seveda upoštevani, drugi ne, kar pri pripravi zakonodaje ni nenavadno. Pri vsakem zakonu je tako, vendar je pa pomembno, da je način sodelovanja, ker pri načinu sodelovanja obstajajo zelo velike razlike. Eno je gola udeležba, nasprotovanje in pa aktivna participacija z iskreno željo po iskanju skupnih rešitev. Cilj pa bi moral biti vsem jasen in skupen: ureditev področja, ki je predolgo popolnoma neurejeno in to z namenom, da zagotovimo dobrobit prebivalkam in prebivalcem Republike Slovenije, ki po teh storitvah posegajo. In v resnici se prav vsi tudi danes že slišimo, strinjamo na različnih forumih, da je potrebno to področje urediti, ga nasloviti. Ampak ko pridemo do trenutka, ko je potrebno sprejeti odločitve za pomembne in pogumne korake, torej, da bomo presekali ta gordijski vozel neurejenega področja, da bomo vzpostavili red, da bomo sprejeli regulativo, uredili področje, se borba interesov vedno znova okrepi. In pravo vprašanje v resnici je, spoštovane in spoštovani, za koga se in za čigave interese se v resnici nasprotniki tega zakona v resnici tako krčevito borijo? Za naše skupne jasne cilje, za dobrobit sigurno ne. In spoštovani, če ta zakon ne bo sprejet, bo omogočeno, torej legitimno dovoljeno nadaljevanje obstoječega stanja, ki je, poudarjam, neurejeno, brez nadzora in ne nudi uporabnikom storitev nikakršne zaščite. Ta zakon, verjamem, ni idealen, sigurno ni idealen, je pa dober, predvsem pa nujen začetek, da se preseka ta začaran krog. Treba je vnesti red, pravila in zaščititi uporabnike. S tem je potrebno narediti psihoterapevtske storitve varne in dostopne za vse. Hvala.