Hvala lepa predsednica.

Spoštovani članice in člani, pa predstavnik ministrstva!

Ne bom ponavljal teh podlag, ki so bile zdaj korektno predstavljene, kako je Državni svet formuliral to zahtevo. V začetku bi pa vseeno rad rekel, da je to tematika, ki ji je Državni svet posvetil kar veliko svojega časa. Poleg rednih obravnav v postopku je bil, je bil v Državnem svetu organiziran tudi posvet na to temo. In moji kolegi in kolegice so bili verjetno podobno kot vi zasuti z neštetimi pač pobudami in predlogi za in proti sprejetju tega zakona.

Naj za začetek rečem, da v Državnem svetu na nek način delimo to misel, da je potrebno to področje regulirati, da je preveč stvari, bom rekel, prepuščenih stihiji oziroma iznajdljivosti različnih ponudnikov teh storitev na področju psihoterapije. Seveda smo, seveda pa mislimo, da vsaka rešitev, tako kot se rado reče, da je boljše nekaj kot nič, ne pomeni, da je dobra. Skratka, v teh različnih diskusijah, ki so pri nas potekale, je bilo podano kar lepo število pobud, kako bi bilo smiselno in potrebno urediti to področje. Žal pa je v tem zakonu nekaj rešitev, ki so te vrste, da zahtevajo ponovni premislek in vam res, bom rekel, na nek način toplo priporočam, da te pomisleke skrbno pretehtate. Jaz sem zdaj, ko sem čakal, da pač pridemo na vrsto, poslušal tisti del vaše diskusije okrog tega kako vse in kaj vse mora stroka narediti za to, da se lahko sprejme neka odločitev vezana na zdravstvene storitve.

Rad bi vam rekel, da je v moji dolgi karieri to eden od tistih zakonov, kjer je res, bom rekel, najširše možno nasprotovanje različnih strokovnih združenj in zdravstvenih delavcev iz strokovnih razlogov posamičnim rešitvam, ki jih ta zakon prinaša. Če je bil to prej argument za pomisleke, zoper pač sklad o katerem ste govorili, so, je tu, če želite vam, ampak to je dostopno, je nekaj strani seznama strokovnih teh združenj, ki temu nasprotujejo. Tako da preprosto ne zdrži to, kar se poskuša ustvariti v javnosti, da obstajajo dve strani, kjer je pač potrebno ubrati neko srednjo pot. Preprosto vsi, ki lahko se bolj ali manj sklicujejo na nek strokovni naziv, tem posamičnim rešitvam nasprotujejo. Na drugi strani boste zelo težko dobili, bom rekel v navednicah, da ne bom koga užalil, avtoritete, ki te rešitve podpirajo.

Tisto kar je glavna težava tega zakona, tako kot vidimo v Državnem svetu, naslanjajoč se na te diskusije in to je, da se v bistvu najprej psihoterapevtsko dejavnost razglasi za zdravstveno dejavnost, potem se jo pa obravnava po drugačnih kriterijih. Se pravi, vi boste dobili nek, v zdravstveni sistem dve skupini, v navednicah poenostavljam, "zdravstvenih delavcev". Tisti, ki gredo po eni poti skozi, skozi izobraževanje in drugi, ki gredo po drugi. Težava je tudi, da je psihoterapevtska dejavnost tako, kot se jo potem pelje čez zakon, ni povsem jasno, niso povsem jasne te razmejitve med zdravstveno in svetovalno dejavnostjo. Ko pač se govori o zdravstveni dejavnosti zdravstvena stroka upravičeno pričakuje, da se zdravstvene težave posameznikov, posameznic obravnava z največjo, največjo možno skrbnostjo. Tu pa se lahko zgodi, da bo o določenih zdravstvenih težavah, da bodo presojali ljudje, ki pač teh kvalifikacij nimajo. Seveda ni nepomembno, ampak je vredno opozorila tudi to, da da bodo ljudje, ki se bodo s tem ukvarjali, imeli, bom rekel, različen, različen, različno pot do tega poklica. Tisti, ki so zdaj po zdravstveni, gredo po zdravstveni liniji, bodo pač morali opraviti, ne vem, medicinsko fakulteto, specializirati psihiatrijo pa pedopsihiatrijo in potem imate še klinično psihologijo. In tam se zahteva neka, neka dolgotrajna specializacija. Medtem ko je zahtevana raven kljub popravkom, ki so bili vneseni v zakonu, nižja od te, ni pa jasne razmejitve, kako, kdaj, kdo kaj dela? Ne nazadnje na to sicer nismo tam opozarjali, je pa povsem nejasno, kako se bo do te storitve sploh prišlo. Ali bosta to dva vzporedna zdravstvena sistema, kot se zdaj nakazuje, ali bo potrebno imeti napotnico? Glede na to, da predvidevate, da bo, da se bo, da se bodo pač te stvari plačevale iz zdravstvene, iz zdravstvene blagajne.

Tako da to so, to so stvari, ki so, ki so odprte in ki skrbijo in ki dejansko vnašajo, bom rekel, precej, precej, precej težav, ki lahko, kot zagotavljajo pač te zdaj uveljavljene stroke, da tako rečem, da se bomo boljše razumeli, lahko ogrozijo varnost pacientov. Zagotovo ni jasno, kakšne bodo proračunske posledice in zagotovo bo različna kakovost zdravstvene, zdravstvene obravnave. To so ključne težave teh, teh rešitev v tem zakonu, ki ima pa, bom rekel, nekaj dobrih nastavkov za potrebo regulacije in tako naprej, da ne izgubljam besed glede, glede vsega tega. In seveda obstaja tudi še neka pomembna razlika, da se bodo te dejavnosti lahko v določenih segmentih plačevale iz proračuna. Medtem ko je do zdaj to potekalo samo iz, kadar je, iz zdravstvene blagajne. Se pravi, tam, kjer vi, bom rekel, ta nov poklic peljete v druge, v druge podsisteme, šolniki so se, kot sem videl, uspešno temu uprli, drugi očitno manj, ampak to pomeni, da bo, da boste, to pomeni, da ste nekako ugotovili, da to ni v redu, ampak spet niste uredili za vsa področja recimo sociale, vojske in tako naprej enako.

Tako da ne vem, na vas je, da premislite. To. Je ena od tistih možnosti, ko je res veliko stvari precej jasno postavljenih in tudi če, če bi bilo potrebno pač, kot se reče, teči nov krog, je večina stvari razjasnjenih in se ga odteče lahko hitreje kot zdaj, ko se reče, da se ga je teklo 20 let, kar pač, kar poslušamo. Tako da to so rešitve, ki so, ki so slabe in ki bodo prinesle več slabega kot dobrega in zato predlagamo, da veto podprete. Sem pa, tako kot sem videl, da je to ena od situacij, ko lahko še kaj pojasnimo, pripravljeni še kaj povedati od tistega, kar je bilo med našimi kolegi izrečeno.