Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. V pisnem mnenju je ZPS najprej opozorila, da predlagana materija narekuje upoštevanje ustavno pravnih zahtev, ki izhajajo iz pravice do varstva osebnih podatkov, ker se digitalizacija zdravstva vzpostavlja z vzpostavitvijo javne centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture na področju zdravstva v Republiki Sloveniji, ki zajema številne zbirke osebnih podatkov na področju zdravstva. Te zbirke so povezane, glavna med njimi, centralni elektronski zdravstveni zapis, ki zajema tudi glavnino zdravstvene dokumentacije, pa je vodena centralizirano. Vse to zahteva pazljivost zakonodajalca, ker se v teh zbirkah v smislu splošne uredbe o varstvu podatkov obdelujejo posebne vrste osebnih podatkov, povezanih s človekovim zdravjem. Zato je toliko bolj poudarjena potreba po varstvu tovrstnih podatkov, ki se zabeleži v zdravstveni dokumentaciji, ki nastane in se zabeleži v okviru zaupnega odnosa med pacientom in zdravnikom, zavezanim k poklicni molčečnosti.

V pisnem mnenju je ZPS ocenila, da je predlagana ureditev sporna, ker ne spoštuje ustavno pravnih zahtev iz 38. člena Ustave in bi lahko zaradi kršitve varstva osebnih podatkov, povzročene z razkritjem zdravstvenih osebnih podatkov, ogrožala nedotakljivost človekovega dostojanstva oziroma nedopustno posegala v zasebnost posameznika.

Tudi po vloženih amandmajih koalicijskih poslanskih skupin, njihovih spremembah in predlogih amandmajev za amandmaje odbora, se ta ocena ni spremenila, ker glavne pripombe iz mnenja v tem delu z amandmaji niso odpravljene, naj jih na kratko izpostavim. V predlagani ureditvi niso zadostno opredeljene posamezne obdelave osebnih podatkov, določitve namena obdelave pa so ohlapne in pomensko odprte, zato sorazmernosti obdelave osebnih podatkov v posamezni zbirki, vzpostavljeni s predlogom zakona, ni mogoče preveriti. Obsežna centralizirana zbirka podatkov, ki zajema vso bistveno zdravstveno dokumentacijo, s katero so zbirke iz tega zakona povezane, zvišuje tveganja glede kršitve varstva osebnih podatkov, kot so nepooblaščeni dostopi, nepooblaščeni vdori v sistem in pogoste napake pri zagotavljanju točnosti in ažurnosti osebnih podatkov. Iz predlagane ureditve niso razvidne zadostne kavtele, ki zagotavljajo ustrezno varstvo osebnih podatkov pred zlorabo. Z amandmaji ni odpravljena pripomba, da mora obstajati zakonska podlaga za vsako dejanje, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, torej za vsak korak obdelave, tako za samo zbiranje podatkov kot tudi za njihovo hrambo, dostop do njih, njihovo posredovanje, analiziranje, primerjanje in vse druge korake obdelave.

Po presoji Ustavnega sodišča gre v tem primeru za zahtevo iz drugega odstavka 38. člena Ustave, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja. Predlog zakona z ločevanjem med pojmoma zunanji in notranji uporabnik ne ureja posameznih korakov obdelave, ampak uporabo v razmerju do zunanjih uporabnikov prepušča drugim zakonom, uporabo notranjega uporabnika pa po pooblastilu upravljavca zbirke in podzakonskim aktom ministra. Iz predlagane ureditve je razvidno le, da se osebni podatki vpisujejo, ne pa, kako se osebni podatki nadalje obdelujejo. Ustava ne razlikuje med obdelavo osebnih podatkov pri upravljavcu in izven upravljavca, ampak določa le, da je treba obdelavo urediti v zakonu. Zaradi tega je prepuščanje urejanja obdelave osebnih podatkov, ki omogoča obdelavo notranjim uporabnikom, to je zaposlenim pri upravljavcu, podzakonskem aktu v nasprotju z 38. členom Ustave. Z amandmaji je sicer določen rok hrambe za podatke o posamezni zbirki oziroma za zdravstveno dokumentacijo v zbirkah, vendar ustreznosti oziroma sorazmernosti roka hrambe zaradi skupno določenih namenov obdelave ni mogoče preizkusiti z vidika posameznega podatka, ki se obdeluje v zbirki. Za zdravstveno dokumentacijo v zbirki OZD sicer ni določen trajni rok hrambe, vendar je krajši rok hrambe le navidezen. Glede na to, da se zbirka OZD skoraj v celoti povzema v zbirko CZZ, v kateri se zdravstvena dokumentacija hrani trajno. Tudi za podatke o drugih zbirkah je rok hrambe podatkov trajen, čeprav je bilo v mnenju opozorjeno, da je rok hrambe podatkov odvisen od namena obdelave podatkov vsake zbirke podatkov, zato je predolg rok hrambe lahko ustavno sporen.

Z vidika varstva osebnih podatkov je treba ponoviti tudi pripombo k 32. členu predloga zakona, ki ureja pacientovo pravico, da prepove dostop do svoje zdravstvene dokumentacije v zbirki CZZ, pri čemer se prepoved vpogleda lahko nanaša na izvajalca zdravstvene dejavnosti, posameznega zdravstvenega sodelavca ali zdravstvenega sodelavca pri določenem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ne pa tudi samo na del zdravstvene dokumentacije. Opozoriti je treba, da evropska uredba omogoča pacientu, da pravico do prepovedi uveljavi samo za del dokumentacije. Zaradi tega utemeljitev v zakonodajnem gradivu, da je po navedeni uredbi Evropska komisija obvezana pripraviti smernice, na podlagi katerih bo razvidno, kako se lahko pravica do prepovedi dostopa uveljavi samo delno. Ni utemeljitev predlagane rešitve, ki bi lahko pomenila ustavno skladno omejitev pravice do informacijske zasebnosti. Saj pacientu ne dopušča, da prepove dostop do tiste dokumentacije, ki bi jo rad varoval pred drugimi.

S predlogom zakona se opravljanje storitev na področju centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture vzpostavlja kot obvezna javna gospodarska služba, ki jo bo izvajalo javno podjetje. Oblikovano kot družba z omejeno odgovornostjo, katere edina ustanoviteljica in edina družbenica je Republika Slovenija. V mnenju smo opozorili na temeljne značilnosti javne službe, ki je pravni institut oziroma režim, ki se vzpostavi na določeni dejavnosti. Za opredelitev javnih služb so pomembna naslednja merila: pridobitni namen je podrejen zadovoljevanju javnih potreb, gre za dejavnost, s katero se zagotavljajo dobrine in storitve, dostop do katerih mora biti omogočen vsakomur, ne glede na finančni položaj in temeljni motiv za vzpostavitev tega pravnega režima oziroma instituta je uresničevanje javnega interesa, ki se kaže v zadovoljevanju potreb posameznikov, ki se v običajnem tržnem sistemu ne bi mogli ustrezno zadovoljiti.

Vzpostavitev režima obvezne gospodarske javne službe na področju centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture po naši presoji ne izpolnjuje meril za ustanavljanje javnih služb, ki izhajajo iz pravne ureditve in pravne doktrine. Storitve, ki naj bi se izvajale v režimu javne službe, po tem predlogu zakona niso namenjene širši družbeni skupnosti, temveč le izvajalcem zdravstvene dejavnosti oziroma nekatere samo javnim zdravstvenim zavodom, nekatere pa celo samo ministrstvu. Ob tem je v zakonodajnem gradivu navedeno, da bo družba zagotavljala podporo javnim zdravstvenim zavodom za aktivnosti, za katere danes v celotnem zdravstvenem sistemu primanjkuje kadrovskih virov. V povezavi z 8. členom predloga zakona, ki ureja tržno dejavnost, pa je razumeti, da naj bi bile storitve obvezne gospodarske javne službe namenjene izvajalcem zdravstvene dejavnosti, ki izvajajo javno zdravstveno službo oziroma v tistem delu, v katerem izvajajo javno zdravstveno službo, v ostalem delu pa naj bi se zagotavljale na trgu.

V mnenju smo izpostavili, da je takšna opredelitev tržne dejavnosti v nasprotju z naravo javne službe. Z javno službo namreč država organizira ali poskrbi za izvajanje dejavnosti, s katerimi se trajno in nemoteno zagotavljajo dobrine in storitve, ki so dostopne vsem uporabnikom z enako kakovostjo in pod enakimi pogoji. Javno službo se opravlja v javnem interesu, kjer narava te dejavnosti ne omogoča popolnoma proste dejavnosti na trgu, ali bi takšna prosta dejavnost onemogočala splošno dostopnost storitev in dobrin. Javni interes, ki smo ga sicer v tem kontekstu prepoznali, bi lahko bil v dostopnosti zdravstvenih podatkov pacienta izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki pacienta obravnava in sledi cilju kakovostne in varne zdravstvene obravnave. Po takšnem razumevanju pa ni videti utemeljenega razloga za različno obravnavo izvajalcev zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe in tistih izven nje. Splošno načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni praksi ustavnega sodišča namreč zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Pri čemer morajo za različno ali enako ureditev obstajati razumni in stvarni razlogi.

Obrazložitev utemeljuje le upravičenost opravljanja tržne dejavnosti v javnem podjetju, kar je nesporno, ne pojasnjuje pa upravičenih razlogov za različno obravnavanje izvajalcev javne zdravstvene službe pri dostopu do storitev, ki se opravljajo v režimu javne službe. Z vloženimi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin, njihovimi spremembami in predlogi amandmajev za amandmaje odbora, naše izpostavljene pripombe, ki se nanašajo na ustanovitev obvezne gospodarske javne službe, niso bile upoštevane. Storitve, ki naj bi se v okviru javne službe izvajale, niso bile pomembno spremenjene, tako da je še vedno predvideno, da se bodo kot obvezna javna gospodarska služba, nekatere izvajale samo za ministrstvo.

Prav tako je še vedno predvidena možnost pogodbenega prenosa izvajanja nekaterih nalog na družbo, čeprav gre za naloge v okviru obvezne gospodarske javne službe. Zaradi navedenega je treba ponoviti pripombo iz mnenja, da bi bilo treba vsebino nalog oziroma storitev, ki naj bi se zagotavljale na področju centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture kot obvezna javna gospodarska služba, ponovno preučiti in pretehtati, katere od njih bi se glede na namen in opredelitev javne službe lahko izvajale. v takem režimu. S predlaganima amandmajema k 8. in 10. členu predloga zakona in njunimi spremembami ter predlogom amandmaja za amandma odbora k 11. členu predloga zakona, se sicer tržna dejavnost jasneje ločuje od javne službe, pri čemer pa plačilo storitev ni več vezano na izvajanje javne zdravstvene službe, temveč bodo storitve javne službe, ki bi morale biti pod enakimi pogoji dostopne vsem, v celoti brezplačne za javne zavode, za ostale izvajalce zdravstvene dejavnosti pa plačljive tudi v delu, v katerem izvajajo javno zdravstveno službo. Po našem mnenju se s tem sporno z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki je bila izpostavljena v mnenju, še poglablja.

V pisnem mnenju je ZPS podala tudi številne pripombe k členom, ki so se nanašale na jasnost, pomensko določljivost določb in njihovo medsebojno usklajenost. Zato je bilo k predlogu zakona sicer vloženo večje število amandmajev, ki zakonsko besedilo tehnično izboljšujejo ter prispevajo k večji jasnosti in notranji skladnosti ureditve, vendar pa ključnih pomislekov iz mnenja ne odpravljajo. Ob tem je treba dodati, da je že v pisnem mnenju ZPS opozorila na odsotnost obrazložitev oziroma pomanjkljivo obrazložitev predloga zakona, v tej fazi pa izpostavljamo obrazložitve amandmajev v katerih se navaja, da se z njimi odpravljajo pripombe ZPS. Takšne obrazložitve niso ustrezne in so deloma zavajajoče, ker so v mnenju ZPS izražene pripombe na predlog zakona, ne pa navodila za pripravo amandmajev. Zato bi bilo treba v obrazložitvi amandmajev obrazložiti na kateri del pripombe ZPS se nanašajo in zakaj je bilo odločeno, da se pripomba odpravi Na način, kot izhaja iz amandmaja. Hvala.