Se opravičujem, malo sem bil popraskan v grlu. Mi vsi vemo, najprej spoštovano občinstvo, lep pozdrav predsednik, oba državna sekretarja, poslanci, poslanke in vsi ostali. Mi vsi vemo, kako je potekala germanizacija v časih, ko slovenski narod, ne glede na to, ali je to bilo v Sloveniji, v Avstriji, v monarhiji, ni imel gospodarskega potenciala. Ta germanizacija, jaz sem dejansko tudi za to sejo še enkrat prebral Koroški zbornik profesor Grafenauer in tudi drugi to lepo opisujejo, kako je ta germanizacija potekala do Ljubljane, do Maribora, saj to vsi poznate. Se pravi, gospodarstvo, je tisti element, ki poleg kulture, športa in splošne dejavnosti omogoča narodni skupnosti, da preživi. In leta 1848 je France Prešeren, ki glih ni bil najbolj, kako bi rekel, ali pa bom rekel, ki je bil najbolj bistvo, bistra glava v kranjski gostilni v Kranju opozoril, da se ne smemo nanašati na obljube politike, takrat avstro-ogrske. In imel je prav. Obljube so nas vodile vedno v to smer, da smo v nekaj verjeli, ker smo Slovenci veseli, če nam nekdo, ki je nad nami, kaj obljubi, ampak potem se pogosto te obljube niso izpolnjevale. In spet smo pristali na realnih tleh in spet smo bili deležni obljub. In to gre v bistvu do današnjega dne. Tudi avstrijska ta republika nam je dala v zadnjih, ne vem kolikih letih, 70 letih neskončno obljub, ki jih niso uresničili, med njimi tudi financiranje. Avstrijska vlada nima zakona. Jaz govorim seveda tudi za ostale zamejske organizacije, ampak najbrž je podobna situacija, kjer bi manjšini zagarantirali eno redno financiranje skupno z inflacijo. Pride nov minister, pride nova vlada, lahko to vse menja. V Italiji ste malo na boljšem, na Madžarskem boš ti kaj povedala, na Hrvaškem pa ne vem, če je kak predstavnik tukaj. Zato je za nas izredno pomembno, če želimo načrtno delati, organizirano delati in samo tako lahko uspemo, da imamo nek zakon, ker če nimamo zakona, nekaj načrtuješ, dvanajst mesecev je mimo in potem situacija enostavno se ustavi, ker pride nekdo drug, reče, to ni pomembno, gospodarstvo ni pomembno, je kultura bolj, kultura manj, je šport bolj. Zato mislim, da je za preživetje narodnih skupnosti, zdaj govorim za vse štiri, za vse štiri države, kjer živimo, pa tudi za druge narodne skupnosti, ki jih imate v Sloveniji. Izredno pomembno, da je nek zakon, ki stvari ureja in na katerega se lahko organizirano, kako bi rekel, lotimo dela. Tukaj je še posebej važno, če bomo ta zakon, če boste ta zakon sprejeli. Mi seveda z vso energijo od leta 2022, kot je rekel državni sekretar, že delujemo v tem prostoru. Največji rezultat tega delovanja, delovanja je, da smo Slovenci v Avstriji, na Madžarskem in v Italiji in na Hrvaškem se izredno intenzivno povezali. Mi imamo na leto pet, šest, sedem, osem prireditev po 100, 200, 300, 400 ljudi. Predvsem smo se fokusirali na mladino in tudi na ženske. Imamo tudi srečanja, ženske v gospodarstvu, dve srečanji, eno je bilo v Novi Gorici, eno v Celovcu. In zato je to že rezultat tega usklajevanja in tega zakona. Če Južna Tirolska ne bi imela podpore Avstrije in Bavarske, bi Južna Tirolska bila danes bistveno manj razvita. Ker pa ima že 20, 30, 40 letno podporo teh dveh enot, je danes ena najbolj razvitih regij v Italiji. Boste vi iz Trsta povedali te zadeve? In še ena misel. Mi pogosto se obnašamo kot prosilci. Ta mentaliteta ni dobra za manjšino, niti ne za večinski narod. Ker če hodimo mi prosjačit, marsikdo reče, kaj pa ti tu prosjačijo, naj poskrbijo v Avstriji, tam je tudi denar, avstrijska država mora manjšino financirati, to je tudi moje mnenje. Ko je gospod Peterle postal predsednik slovenske Vlade, je bil na Koroškem na obisku, jaz sem takrat bil predsednik Zveze slovenskih organizacij in sem rekel, Lojze, pazi se, zdaj bodo prišli Avstrijci po licenco za banke, po licenco za zavarovalnice, ker to daje država, to ne daje nek fajn. In zdaj imate priliko in rečete, uredimo financiranje manjšine, govorim zdaj za Avstrijo, uredimo to, naj Avstrija prevzame tekoče financiranje, Slovenija pa lahko pomaga pri projektih. Seveda smo spet verjeli obljubam, ker je nekdo rekel, bomo že pozneje vse lepo uredili in to do danes ni urejeno. In zdaj ta misel še zadnja, se pravi, mi imamo veliko večji potencial Slovenci v Avstriji, Italiji in na Madžarskem in Hrvaškem, kot je v Sloveniji to na splošno znano. Če bi zdaj tebe vprašal, Andrej, ne vem, mi imamo skupno deset tavžent maturantov v zadnjih letih. Ti maturanti so potem šli študirat, od tega je tretjina študirala. Imajo poklice, so kvalificirani, delajo v ministrstvih, delajo v gospodarskih subjektih, v velikih, malih. In tukaj je Slovenija tega potenciala, ko je šla bolj organizirano v Avstrijo, pa te sosednje države ni izkoristila dovolj. Ta potencial so izkoristili, je izkoristila avstrijska diplomacija, avstrijska, avstrijski gospodarstveniki in so te naše ljudi pošiljali v Bosno, v Srbijo, v Bolgarijo, na Češko, Slovaško, povsod kar slovanski jezik. Ker so mislili, da bodo seveda z našimi lažje uspešni tam. In zato bi jaz rekel, manjšina ima veliko večji potencial, kot je na splošno znano v Sloveniji in zato je to obojestranska korist. Če se tukaj postavi zdaj en zakon, ki bo z nekimi finančnimi sredstvi omogočal, da bomo mi razvijali manjše projekte. Predvsem tudi poudarek je na mladino in tudi na ženske, je to potencial, ki bo v Sloveniji dolgoročno tudi odpiral ali pa bolj odpiral vrata na avstrijsko, italijansko, madžarsko in hrvaško tržišče?

Da ne bom predolg, jaz bi se izrecno rad v imenu vseh štirih zamejskih gospodarskih struktur zahvalil vsem, ki so tukaj sodelovali in obema ministroma, to se pravi uradu in ministrstvu. Tukaj dve osebi še posebej izstopata, to sta oba, obe osebi, ki sta danes tukaj, torej Vesna, državna sekretarka in Dejan Židan, državni sekretar, ki imata enostavno, bom rekel, tako srce za manjšino, ker živita oba pravzaprav ob meji. Ampak seveda so tudi ostale ekipe morale sodelovati in zato bi jaz rekel, za to opravljeno delo izrecna hvala od nas vseh. Zaenkrat bi bilo to.