Spoštovani predsednik, hvala za besedo.

Lep pozdrav tudi poslankam in poslancem, članom vaše komisije, predstavnikom Varuha človekovih pravic in Vlade ter ostalim prisotnim!

Komisija za državno ureditev kot pristojna komisija in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide kot zainteresirana komisija sta varuhovo poročilo obravnavala na skupni seji 22. oktobra. Komisiji poročilo ocenjujeta kot kakovostno, pregledno in informativno. Menita tudi, da varuhovo delo predstavlja pomembno ogledalo stanju človekovih pravic v državi ter daje javni upravi možnosti za izboljšanje.

Komisiji izrekata pohvale varuhu za opravljeno delo, hkrati pa ugotavljata, da se nekatere kršitve ponavljajo vsakoletno. Zato menita, da bi vlada morala v odzivnem poročilu natančneje pojasniti, zakaj določena priporočila ostajajo neuresničena in predložiti ukrepe za njihovo uresničitev. V našem mnenju opozarjamo tudi na potrebo po večji usklajenosti med resorji in večji interdisciplinarnosti pri reševanju problematik. Predvsem pa sem, se nam zdi nesprejemljivo, da nekateri resorji določena priporočila zavračajo kot neutemeljena, kar je za razvito in demokratično družbo, v kateri bi morali spoštovati neodvisne ustanovne, ustavne organe, nesprejemljivo. Komisiji prav tako izražata zaskrbljenost nad delom da novi varuh še vedno ni bil izvoljen, kar slabi položaj institucije doma in v mednarodnem prostoru, kjer si je sicer varuh skozi leta že uspel ustvariti zelo dobre, dober renome. Kot izhaja iz varuhovega poročila, med ponavljajočimi se težavami izstopajo kršitve s področja dobrega upravljanja, torej odnos med posameznikom in državno upravo. Komisiji zato poudarjata pomen usposobljene in opolnomočenje javne uprave ter predlagata, da se Ministrstvo za javno upravo bolj aktivno vključi v izobraževanje in ozaveščanje javnih uslužbencev o človekovih pravicah in nujnosti njihovega spoštovanja.

Na področju socialnega varstva in zdravstva je izpostavljeno predvsem pomanjkanje kadra kot ena ključnih sistemskih rešitev. Poleg plačne reforme bodo potrebne tudi alternativne rešitve, na primer večja vključenost prostovoljcev in mladih v delo s starejšimi, kar bi spodbudilo medgeneracijsko solidarnost, predvsem pa dodatne spodbude za že obstoječe kadre. Tudi z uvozom delovne sile ne bomo rešili vseh težav s kadri, lahko pa v dolgoročnem izboljšanju stanja pripomore strategija razvoja kadrov v zdravstvu, ki je že v pripravi.

Na področju zdravstva smo opazili tudi, opozorili tudi na potrebo po čimprejšnjem poenotenju prakse obveščanja patronažnih služb po odpustu porodnic iz porodnišnic, saj kljub temu, da živimo v digitalni dobi, slednje ostaja nerešeno že kar nekaj let. Pozvali smo tudi k razmisleku o spremembi kaznovalne politike z usmerjanjem alternativnih kazni v pomoč socialnim sistemom, kar bi lahko delno razbremenilo zavode za prestajanje kazni. Med temami, ki jih posebej izpostavljamo je tudi romska problematika. Ocenjujemo, da v trenutnem sistemu manjka ustrezne komunikacije med posameznimi deležniki, zato predlagamo ustanovitev posebnega organa, ki bi se ukvarjal izključno z vprašanji romske skupnosti. Zaradi staranja prebivalstva podpiramo tudi idejo o zagovornikih starejših oseb, ki bi pomagale pri uresničevanju pravic starejših, še posebej spričo pospešene digitalizacije družbe, v kateri se starejši težko znajdejo. V razpravi o deinstitucionalizaciji smo opozorili, da trenutni predlog novele Zakona o socialnem varstvu vodi v zmanjšanje institucionalnih kapacitet brez ustreznih alternativ za življenje v skupnosti. Tak pristop lahko ogrozi najranljivejše skupine prebivalstva, zato smo pozvali varuha, naj še naprej bdi nad tem področjem.

V svojem mnenju izpostavljamo tudi pomen nadzorov varuha v zdravstvu in socialnem varstvu, zlasti na Psihiatrični kliniki Ljubljana ter upamo na čimprejšnji začetek delovanja Agencije za kakovost v zdravstvu, saj prihaja do zamud pri strokovnih nadzorih. Na področju pravic invalidov pa opozarjamo, da številne obveznosti iz konvencije o pravicah invalidov in Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov še niso uresničene, predvsem glede dostopnosti javnih stavb in prometa. Prav tako še ni vzpostavljen neodvisni mehanizem za spremljanje izvajanja konvencije, iz njenega 33. člena Konvencije Združenih narodov. Kot posebej občutljivo področje izpostavljamo tudi osebno asistenco. Ker kljub določenim prizadevanjem Ministrstva za solidarno prihodnost in pa Ministrstva za delo, družino in enake možnosti, ključni problemi predvsem neustrezne obrazložitve odločb in nejasni postopki ostanejo aktualni.

Na področju mobilnosti invalidov pa opozarjamo na težave z ambulanto za voznike s posebnimi potrebami v URI Soča, kjer invalidi na prvi pregled še vedno čakajo tudi do enega leta. Četudi so zlasti tisti, ki so vključeni na trg delovne sile, v popolni odvisnosti od lastnega prevoza. Posledično predlagamo decentralizacijo storitev in odpiranje dodatnih ambulant po Sloveniji, da bi se izboljšala dostopnost in kakovost življenja gibalno oviranih oseb. Posebej smo pozdravili tudi delovanje tako imenovanih, tako imenovanih varuhovih kotičkov v lokalnih skupnostih, ki prispevajo k ozaveščanju o človekovih pravicah, varuha pa smo pozvali, da jih zavestno zalaga z materiali, saj bo le tako lahko dosežen njihov osnovni namen. Ob koncu bi rad opozoril na pomembno nalogo, ki Slovenijo čaka aprila 2026, to je podaljšanje akreditacije varuha s statusom A po pariških načelih, ob tem smo izrazili obžalovanje, da novi varuh še ni izvoljen, saj to lahko negativno vpliva na ugled in stabilnost institucije. Čeprav formalno ne ogroža postopka akreditacije. Komisiji varuh komisiji varuhu želita dobro in uspešno delo tudi v prihodnje, predvsem pa, da bi bil s strani državnih organov vendarle pogosteje slišan in uslišan. Hvala lepa za vašo pozornost.