Hvala, gospod predsedujoči za besedo.

Zdaj, kot rečeno, danes tukaj predstavljamo v prvi vrsti letno poročilo varuha za leto 2024, torej leto, ki se je odvijalo in tudi odvilo še v času predstojništva zdaj že nekdanjega Varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetine. V tem poročilu smo skušali strniti nekako najbolj bistveno vsebino, malo manj kot 6 tisoč 300 zadev, ki jih je varuh v letu 2024 obravnaval, kar je na koncu potem naneslo na nekoliko več kot 800 strani. Torej, precej podobno kot že v letih poprej in podobno, kot je bilo v predhodnih letih tudi v tej hiši že večkrat slišati, gre za zelo velik obseg besedila, morda celo prevelik za nekatere kot smo lahko slišali, ampak ne gre pozabiti, da gre tukaj za 21 delovnih področij, od policijskih postopkov, pravosodja pa do sociale, okolja in prostora in tako naprej. Skratka, nekih problematik oziroma področij, ki jih varuh obravnava, v svojstvu svoje klasične ombudsmanske pristojnosti, ki mu je bila dana ob ustanovitvi pred 30 leti z Zakonom o varuhu človekovih pravic. Seveda so se potem tem nalogam pridružili tekom let tudi še razni drugi mandati in pa naloge, na primer zagovorništvo otrok ali pa naloge nacionalne inštitucije za človekove pravice. s statusom po pariških načelih, ki so bila sprejeta z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov. In varuh je še vedno edina institucija v Sloveniji, ki tak status ima.

Zdaj, v tem letnem poročilu je mogoče zaslediti med drugim tudi številko, da je varuh ugotovil 174 kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, pa tudi nekaterih drugih nepravilnosti. In tu bi še dodatno pojasnil zlasti to, da ta številka se že sama zase mogoče, še posebej pa seveda, če jo damo ob bok tisti prej omenjeni številki 6 tisoč 300 zadev, zdi pravzaprav zelo majhna, ampak kot pri vsaki statistiki je tudi tukaj treba vedeti seveda, kaj se za številko vse skriva. V to številko so konkretno zajete kršitve, do katerih je po oceni varuha prišlo v nekih zelo, bom rekel, specifičnih, posameznih primerih, ki zadevajo res samo tistega, ki se je na varuha obrnil, kot tudi neke bolj širše, bom rekel, sistemske zadeve, ki bistveno presegajo tak individualen okvir. Zdaj, če to samo primeroma ponazorim s tremi konkretnimi zadevami, da bo bolj jasno, o čem tukaj govorim.

Varuh človekovih pravic je recimo v letu 2024 uspel pred Ustavnim sodiščem z zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o finančni upravi, ki je med drugim urejal tudi pooblastilo, s katerim se lahko v namen opravljanja finančne preiskave uporabljalo todi sledilne naprave na vozilih. In ustavno sodišče je naposled pritrdilo argumentom varuha in razveljavilo ta 18.a člen Zakona o finančni upravi, ker ni bil dovolj jasen in pomensko določljiv in kot tak seveda v neskladju z Ustavo. Torej, tu je primer neke kršitve, kjer ne gre več samo za neko, bom rekel, neformalno mnenje varuha, pač pa je bila tudi formalno prepoznana s strani najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti oziroma človekovih pravic in temeljnih svoboščin in prav tako je seveda očitno, da že po sami naravi stvari ta zadeva bistveno presega primer zgolj nekega posameznika. Potem nadalje v letu 2024 je bila ena glavnih razvpitih dogodkov tudi tako imenovana recimo zdravniška stavka, ki je med drugim pomenila, da se na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča ni več, v bistvu da se je prekinilo delovanje ambulante za voznike s posebnimi potrebami, kar je potem dejansko pomenilo, da invalidi v bistvu niso mogli podaljševati svojih vozniških dovoljenj. Varuh je v taki situaciji seveda vztrajal, da je že prav, da pravica do stavke obstaja, ampak seveda ne more biti absolutna, predvsem pa ne more iti toliko na račun pravic, sploh ene najranljivejših družbenih skupin kot so invalidi. No, in potem marca je inštitut vendarle ponovno omogočil izvajanje teh pregledov, s čimer so potem invalidi - ponovno ne samo en posameznik - znova pridobili dostop do osnovnih storitev, potrebnih za njihovo čim večjo vključenost v družbo. No, in pa še zadnji primer take bolj sistemske zadeve, vsaj po naši razlagi seveda, je, da je konec leta 2024 Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi X in drugi proti Sloveniji soglasno razsodilo, da je država kršila pravico do poštenega sojenja in pa tudi pravico do zasebnega in družinskega življenja. Zdaj, varuh je bil v to zadevo vpleten že zelo zgodaj, žal pa so vsa slovenska sodišča te njegove kritične poglede ignorirala in se je potem pač odločil ta svoja stališča nasloviti tudi še na omenjeno strasbourško sodišče, ko je zadeva enkrat seveda tja prišla po izčrpanju vseh notranjih pravnih sredstev. In kot je seveda razvidno tudi iz same sodbe, se je pač to sodišče tudi izrecno oprlo tudi na varuhova kritična opažanja. In zdaj v Sloveniji je bilo tako zaradi kršitev pravic konkretnih pritožnikov naloženo plačilo odškodnine, mislim, da nekaj več kot 20 tisoč evrov, kar je seveda za njih verjetno najpomembnejše, za varuha je pa bolj bistveno to, da bi morala država seveda izvesti tudi bolj splošne ukrepe, da se konkretni primeri, kot je bil ta, ne bi več ponovili. Torej, kot rečeno, to so recimo trije taki ilustrativni, ilustrativni primeri bolj sistemskih zadev, ki so poleg še nekaterih drugih zajete v to statistiko 174 kršitev in vsaka šteje zgolj eno kršitev.

No, v poročilu so pa seveda tudi bolj specifične zadeve, kot sem že rekel, bolj osredotočene na samega posameznika, podrobneje opisane. Zdaj seveda vseh je nemogoče tukaj omeniti, ampak samo, če malo navržem nekaj najbolj povednih. Recimo primer posameznice, ki se je obrnila na varuha in potem prišlo do odločitve ministrstva o odpisu dolga državne štipendije šele oktobra 2024, ona je pa vložila vlogo leta 2017, se pravi kar 7 let nekega čakanja, negotovosti in tako naprej. Če iz ministrstva preidem v grobem samo na, recimo, upravne enote. Tudi tam smo v več primerih, ki so notri vpisani ugotavljali, da lahko traja tudi po več mesecev, da se v bistvu opravi neka čisto ne vsebinska opravila ali pa res ena zelo preprosta procesna dejanja. V več zadevah smo recimo ugotavljali, da traja mesece, štiri mesece, sedem mesecev in tako naprej, preden je upravna enota zadevo dejansko dodelila konkretni uradni osebi v reševanje ali pa recimo, zelo je izstopala tudi zadeva, v kateri je upravna enota po 13 mesecih, se pravi več kot enem letu in posredovanju varuha, potem vlogo vsaj odstopila pristojnemu organu.

Mogoče samo še na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je seveda zelo aktualno, sploh zadnja leta, pa je varuh lahko štel kar vsako četrto zadevo za utemeljeno. Predvsem je šlo tu seveda za nespoštovanje rokov, odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in drugih raznih dolgotrajnih postopanj ZPIZ-a. To so torej, to so torej tako nekako, saj pravim, zelo grob prikaz najbolj zanimivih dejanskih primerov, ki pokažejo, kaj se za številkami vse skriva, pa nenazadnje tudi za predpisi, ki veljajo, kako živijo v praksi.

So pa v poročilu tudi predstavljene oziroma izpostavljene problematike, ker niti ne gre toliko za ugotavljanje nekih konkretnih kršitev, ampak bolj za neke zaskrbljujoče ugotovitve, na katere je pa seveda tudi treba opozarjati. Med drugim recimo stanje v domovih za starejše, kjer kot je znano, se zaradi pomanjkanja ustreznega kadra že zapira seveda oddelke, opozarjamo tudi na kronično pomanjkanje kadrovskih in prostorskih kapacitet tudi po zaključeni hospitalizaciji, zaradi česar se potem posledično daljšajo čakalne vrste za sprejem v domove za starejše, pa tudi čakalne dobe na urgentnih centrih. Ali pa recimo na drugi strani starostnega spektra, če gremo k otrokom. Tudi tam seveda dobro znano že pomanjkanje pediatrov, zlasti v Ljubljani. Pa tudi prostorska in kadrovska stiska v strokovnih centrih, zaradi česar ni mogoče zagotoviti ustrezne obravnave vsem otrokom, vsem otrokom, ki jo potrebujejo, kar je seveda spet že samo po sebi zelo kritično in zaskrbljujoče. Omenjamo tudi recimo alarmantno stanje spet na področju stanovanjskih zadev, kjer je seveda pridobitev lastniškega, pa že dolgo časa ne več samo lastniškega, ampak tudi najemniškega stanovanja, zlasti za mlade, seveda postaja misija nemogoče, kar še enkrat, ne poročamo niti prvič in tako naprej in tako naprej. V podrobnosti, česa vsega se seveda zdaj tukaj ne morem spuščati.

Zdaj, ob taki pestrosti same vsebine, teže, nepravilnosti in dometa posameznih zadev moram reči, da tudi sam nisem privrženec statistik, po katerih smo pravzaprav najpogosteje vprašani. In to je, kaj so najpogostejše kršitve, kdo je največji kršitelj pravic in tako naprej, ker iz razlogov, ki sem jih že omenil, v bistvu te številke v resnici povedo zelo grobo sliko ali pa mogoče celo nekoliko zavajajoče. Tako da si je treba potem pogledati vsebino za njimi. Če bi pa seveda kdo vseeno želel tudi tako statistiko pogledati, jo pa lahko najde na strani 62.

Vsaj eno številko no, pa vendarle moram še omeniti in to je glede naših novih priporočil. Zdaj, kot je znano, seveda varuh nima pristojnosti oziroma pooblastil, da bi komurkoli karkoli ukazal, odredil, zavezujoče naložil naj izpolni in tako naprej. Do fizičnih oseb že tako in tako sploh nimamo nobenih pristojnosti, na oblasti pa varuh lahko naslavlja priporočila, ta seveda niso neposredno formalno pravno zavezujoča.

Zdaj, na podlagi svojega delovanja v letu 2024 je varuh v tem predmetnem letnem poročilu, ki ga danes opravljamo na organe oblasti naslovil 95, torej skoraj sto novih priporočil. Niso pa to seveda edina aktualna njegova priporočila, kajti dodati jim je treba seveda še vrsto nekih priporočil iz predhodnih let, ki še niso bila implementirana in so torej še vedno aktualna. Tukaj bi samo izpostavil zlasti eno, no, primeroma seveda, in to je priporočilo, da bi Slovenija končno ratificirala oziroma začela postopek ratifikacije izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je sicer podpisala že pred 15 leti. Državo je doslej k ratifikaciji tega protokola pozival ne samo varuh že več let, pač pa je bila na to pozvana tudi onkraj naših meja. Naj samo spomnim, tudi manj kot en mesec nazaj se je v Sloveniji mudil tudi visoki, visoki komisar za človekove pravice Združenih narodov, gospod Türk. In tudi on je seveda poudaril pomen socialnih pravic in s tem tudi ratifikacije tega protokola. Zdaj, tukaj je situacija seveda vse prej kot banalna, ker ne govorimo o nekem brezveznem pravnem dokumentu, ki v resnici nikogar ne bi prav bistveno zadeval, ampak je govora o neki mednarodni pogodbi, ki omogoča pravico do pritožbe na konvencijsko telo Združenih narodov, to je Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice in naši državljani oziroma kdorkoli pod slovensko oblastjo, seveda zdaj te možnosti nima, ki je pa, še enkrat, vse prej kot nepomembna.

Podobno sicer, no, kot sem prej omenjal, za tiste kršitve tudi pri priporočilih naših velja zelo podobno, da so zelo različne narave, dometa, specifičnosti in tako naprej. Tako da tudi tukaj seveda je ta podatek, koliko je že uresničenih, pa koliko še ne, je pomemben, seveda, ampak samo del slike seveda lahko pokaže.

In samo še, za konec moram seveda nekaj besed nameniti tudi letnemu poročilu državnega preventivnega mehanizma, ker kot je znano, varuh seveda opravlja skladno z Zakonom o ratifikaciji opcijskega protokola h konvenciji proti mučenju tudi te naloge. Tukaj gre za obiske raznih krajev prostosti, torej ne samo zaporov in policijskih postaj, ampak tudi recimo zaprtih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, psihiatričnih bolnišnic in tako naprej in ti obiski se opravljajo preventivno, torej brez, da bi pred tem prejeli neko pritožbo, da je kaj narobe. Tako, kot sam varuh pa seveda tudi preventivni mehanizem lahko na oblasti naslavlja svoja priporočila, uresničevanje le teh je pa potem seveda zaveza države, v tem primeru Slovenije.

V letu 2024 je varuh v svojstvu državnega preventivnega mehanizma v sodelovanju z nekaterimi izbranimi nevladnimi organizacijami obiskal 72 krajev odvzema prostosti in v tej zvezi podal 294, se pravi 300 priporočil za izboljšanje razmer, da torej do tega nečloveškega ravnanja sploh prišlo ne bi. To je to preventivno delovanje. Med drugim smo ugotavljali, da prihaja na primer zaradi trajanja postopkov na samih centrih za socialno delo, sodiščih, pa tudi zaradi zasedenosti drugih institucij, namenjenih namestitvah otrok in mladostnikov do dolgotrajnih namestitev v kriznih centrih, ki pa seveda dolgotrajnim namestitvam niso namenjeni in seveda to potem tudi ni v korist teh vpletenih otrok ali pa recimo psihiatrične bolnišnice, oseb, ki nujno potrebujejo neko zdravljenje, pomoč, praviloma ne zavračajo, kar je seveda sploh na prvo žogo, lahko pohvalno, ampak seveda, ne, ne gre se pa sprenevedati in pozabiti, da na drugi strani pa to pomeni potem bistveno več ljudi na oddelkih in potem tudi slabše pogoje za zdravljenje oziroma obravnavo vseh pacientov tam in nenazadnje tudi slabše delovne pogoje zaposlenih.

Vse to in še več torej v obeh letnih poročilih, jaz pa na tej točki zdaj zaključujem to svojo uvodno besedo in se zahvaljujem za pozornost.