Spoštovana gospa predsednica, gospod minister, spoštovani visoki zbor, kolegice in kolegi, gospe in gospodje! Kot sem omenil že v uvodu včerajšnje razprave, je Fiskalni svet v svoji oceni usmerjen predvsem na tveganja za vzdržnost javnih financ, ki se pojavljajo na nekoliko daljši rok in v okviru že sprejetega fiskalno strukturnega načrta. Kljub temu mi dovolite, da danes podam nekaj pripomb, ki se nanašajo tudi na novelo proračuna za leto 2026, ki je predmet današnje razprave.

Javnofinančne projekcije tako Fiskalnega sveta kot Ministrstva za finance neizpodbitno kažejo, da se fiskalna politika v vedno večji meri odmika od poti, začrtane v srednjeročnem načrtu. V njem se je država zavezala k postopni konsolidaciji, ki bi zagotovila vzdržne javne finance. Primanjkljaj se ponovno povečuje, namesto da bi se postopno zmanjševal. Njegovo povečanje v obdobju 2024 do 2026 bo v Sloveniji celo četrto najvišje med državami članicami, ki so Evropski komisiji doslej posredovale proračunske načrte. Glavni razlog za ta odmik ni v izrednih dogodkih, ampak v odločitvah, ki jih sami sprejemamo. Tekoča poraba, predvsem zaradi dviga stroškov dela v javnem sektorju, raste občutno hitreje kot gospodarska aktivnost. z vidika vzdržnosti javnih financ je zaskrbljujoče predvsem to, da gre za trajno povečanje ravni izdatkov. Ob tem iz makroekonomskih napovedi izhaja, da se bodo prihodki v prihodnje povečevali počasneje kot v preteklih letih, povprečne obrestne mere na javni dolg pa bodo verjetno višje. Oboje skupaj dodatno krči prostor za primanjkljaje, ki bi bili vzdržni. Fiskalni svet razume, da država potrebuje vlaganja na področjih, ki so politične prioritete in jih podpira, če hkrati učinkovito večajo dolgoročno gospodarsko rast. A odgovorna fiskalna politika bi morala ob vsaki odločitvi, ki trajno poveča porabo, tudi jasno pokazati, kako bo dodatne izdatke kompenzirala, da ne bodo ogrozili javnofinančne vzdržnosti. Hkrati so pričakovanja različnih deležnikov tudi zaradi ravnanja politike visoka in se še večajo, zato moramo biti preudarni. Ključno je, da zajezimo rast tekoče porabe, torej porabo iz katere so izločene investicije in obresti in jo uskladimo z gospodarsko realnostjo. Slovenija ima še vedno razmeroma stabilne javne finance, dostop do financiranja je dober, bonitetne ocene so ugodne in likvidnostne rezerve so visoke. Izkušnje iz preteklosti pa so nam lahko v opomin, da se razmere lahko hitro spremenijo. Posebej, ko prihaja do dvomov glede verodostojnosti fiskalne politike. verodostojnost pa se ocenjuje na osnovi izpolnjevanja zavez, ki jih je država postavila sama v srednjeročnem načrtu. Čas za popravke in prilagoditve je sedaj, dokler so razmere na trgih stabilne, dokler imamo prostor za odločanje in ne za reševanje, izkušnje izpred desetletja in pol pa bi morali biti dovolj za spoznanje, da pozno ukrepanje vodi v ostrejše in boleče prilagoditve.

Hvala lepa.