Spoštovana gospa predsednica, gospa državna sekretarka, spoštovani kolegice in kolegi, gospe in gospodje, spoštovani visoki zbor!

Glede na to, da fiskalna pravila zajemajo daljše obdobje in fiskalno strukturni načrt obdobje do leta 2028 je Fiskalni svet pripravil enotno ceno za vse, za oba proračuna, v skladu s pričakovanji, kako bo z izpolnjevanjem fiskalno strukturnega načrta.

Kljub temu pa mi dovolite, da v razpravi o proračunu za leto 2027 prispevam nekaj pripomb. Tako po vladnih kot po naših projekcijah naj bi se primanjkljaj sektorja država v letu 2027 povečal tretje leto zapored, znašal naj bi okoli 3 odstotke bruto domačega proizvoda. To jasno kaže, da se v vedno večji meri oddaljujemo od postopnega uravnoteževanja javnih financ, h kateremu smo se zavezali v srednjeročnem fiskalnem načrtu. Naj spomnim, uresničevanje zavez iz načrta je pogoj za doseganje vzdržnih javnih financ. Večanje primanjkljaja in njegovo ohranjanje na visoki ravni je posledica ukrepov s trajnim vplivom na stanje javnih financ. Brez njihove zamejitve oziroma celo z uvajanjem dodatnih trajnih in za javne finance negativnih ukrepov bodo v veliki meri izničeni pozitivni učinki pokojninske reforme. Posledično bi se javni dolg v naslednjem desetletju lahko povečal in približal ravni okoli 80 procentov bruto domačega proizvoda. Zato bi imeli v prihodnje manj prostora za ukrepanje, saj bi morali več sredstev nameniti za obresti.

Ker danes razpravljamo o proračunu za dve leti vnaprej, želim opozoriti še na potrebo po bolje utemeljenem pristopu k srednjeročnemu načrtovanju. Zgovoren je recimo primer proračuna za leto 2026, za katerega Ministrstvo za finance predvideva skoraj milijardo evrov večji primanjkljaj kot ga je napovedala lani. Glede na to, da so bili ključni dejavniki povečanega primanjkljaja znani že takrat, pri tem mislim predvsem na plačno reformo, je takšno povečanje predvsem rezultat neustreznega načrtovanja. Če se bodo takšna odstopanja ponavljala, obstaja nevarnost, da bomo v letu 2027 znova presenečeni. Vendar bo takrat primanjkljaj že po osnovni projekciji na ravni okoli 3 procentov bruto domačega proizvoda, preseganje te meje pa bi pomenilo resen izziv za stabilnost javnih financ. Na osnovi preteklih izkušenj lahko rečemo, da je pravočasno ukrepanje precej manj boleče kot takrat, ko zaupanje v verodostojnost fiskalne politike tako v očeh vlagateljev kot domače javnosti že izgubljeno.

Hvala lepa.