Spoštovani, zahteva za sklic izredne seje, na kateri danes razpravljamo o priporočilih glede zagotavljanja varnosti in učinkovitosti pravosodnega sistema na območju z zaostrenimi varnostnimi tveganji v jugovzhodni Sloveniji smo v koaliciji vložili zaradi tragedije, ki se je pred kratkim zgodila v Novem mestu. Dogodek, ki je globoko pretresel javnost in vsakega od nas, je odprl mnoga vprašanja in razgalil staro resnico, da je sistem varnosti, pravosodja in socialne zaščite na številnih območjih Slovenije preprosto prepočasen, premalo usklajen in premalo odločen. Po eni strani se ljudje ne počutijo varne. Storilci kaznivih dejanj pogosto ostajajo nekaznovani ali pa so kljub temu, da gre za povratnike, obravnavani izjemno prizanesljivo. Po drugi strani pa sodna veja oblasti trdi, da dobro opravlja svoje delo. A če bi temu bilo res tako, danes ne bi govorili o tej tragediji, ne bi govorili o primerih, kjer se zlorabe, nasilje in kriminal, ponavljajo. Sodišča in tožilstvo pa se odzivajo z večmesečnimi zamiki, z odlogi, z znižanimi kaznimi, z opravičevanji, da sistem ne zmore več. In ljudje to čutimo. Čutimo, da država ne zagotavlja varnosti, da ni pravična, da ne zna zaščititi poštenih delovnih ljudi, ne glede na to, ali so Slovenci tuji državljani pri nas ali Romi? Že ob pripravi tega tako imenovanega Šutarjevega zakona smo slišali odzive pravnikov, da imamo vse potrebne zakonske instrumente, da ni težava v zakonih, temveč v njihovi uporabi, da so že danes lahko učinkovito ukrepa. Pa vendar realnost kaže drugačno sliko, težave ostajajo, zaupanje pada. In zato se danes upravičeno sprašujemo ali policija, tožilstvo in sodstvo res izvajajo vse ukrepe, ki jih zakon omogoča, ali izvajajo svoje dolžnosti zaščite prebivalcev na kritičnih območjih od Brežic do Novega mesta, od Črnomlja do Kočevja. Vemo, da so te institucije pri svojem delu neodvisne in da se morajo ravnati po zakonih in Ustavi, ne po političnih željah. Toda neodvisnost ne sme biti sinonim za neučinkovitost. Neodvisnost ni in ne more biti opravičilo za ne ukrepaj! In če ljudje že dolgo opozarjajo, da sistem ne deluje, potem je prav, da si to priznamo tudi mi in da zahtevamo spremembe. Še posebej zaskrbljujoče je, da stopnja povratništva ostaja visoka, postopki pa trajajo predolgo. Ko nekdo stori kaznivo dejanje, se pričakuje, da bo kaznovan hitro, pošteno in odločno. Če kazen pride po treh, štirih ali celo po desetih letih, ko je storilec že prost, ko se kazni kopičijo v obliki pogojnih obsodb, potem pravna država izgubi svoj pomen in za stanje niso odgovorne samo represivne institucije. Za situacijo, zlasti tam, kjer bi se težave lahko naslovile, še preden prerastejo v kriminal, so soodgovorne tudi druge institucije, centri za socialno delo, šole, občine in tudi nevladne organizacije. Zato nas zanima, kako poteka koordinacija med njimi? Kako poteka sodelovanje med policijo, tožilstvom, sodstvom, CSD, šolami, lokalnimi skupnostmi? In zakaj se pri številnih primerih, kjer bi lahko z zgodnjim posredovanjem preprečili tragedijo, institucije odzivajo šele, ko je prepozno? Tudi od Romov moramo zahtevati, da pokažejo več pripravljenosti in prilagajanja splošnim družbenim normam. Osnovni red družbe je potrebno spoštovati in kdor ga krši, mora prevzeti svoj del odgovornosti in biti sankcioniran.

Vlada je že pripravila tako imenovani Šutarjev zakon, ki bo institucijam, neposredno ali posredno odgovornim za varnostno situacijo v državi, dal dodatnega orodja, da bodo lahko ukrepali hitreje in učinkoviteje. A ključno vprašanje ostaja, bodo te pristojnosti uporabljene, bo sistem zmogel sam sebe premakniti iz udobja neodgovornosti? In tukaj pridemo do srža težav, odgovornost. Kdo je zares odgovoren za stanje, kakršnega imamo danes? V zadnjih mesecih, pa tudi letih se Slovenija utaplja v valovih sovraštva, populizma in političnih manipulacij in vemo, kdo to poganja. Na družbenih omrežjih, na propagandnih portalih, ki se pretvarjajo, da so mediji, pa celo v nekaterih resnih medijih se ponavlja ena in ista neresnična zgodba, da bi bilo vse drugače, če bi sprejeli predlagane ukrepe županov in da do tragičnega dogodka tega ne bi prišlo, kar seveda ne drži. Povezati zahtevo glede končane osnovne šole, če želi nekdo pridobiti vozniški izpit z napadom, ki se je zgodil, je sprevrženo. Dobro namreč vemo, da imamo že sedaj težavo s tem, da se nekateri vozijo z neregistriranimi vozili in brez izpita. To področje, kjer bi več morala narediti mogoče občinska redarstva, ravno zato smo s plačno reformo dvignili plače za javne uslužbence, da bi našli kadre tudi za take poklice, kot so redarji, policisti, vojaki, medicinske sestre, negovalce. Razmišljamo tudi v smer, da bi dali redarjem še nekatera dodatna pooblastila in okrepili njihovo izobraževanje. Resnica, ki je žal premalo prisotna celo v resnih in kredibilnih medijih, je namreč ta, da je Golobova vlada prva, ki je vprašanje reševanja romske problematike vzela resno, brez držanja fige v žepu in to še preden se je zgodil tragičen dogodek v Novem mestu. A ko se je zgodil, je vlada nemudoma reagirala in začela pripravljati zakon, ki bo verjetno zagotovil več varnosti. Naj spomnim; v času Janševe Vlade, marca 2021 so trije kočevski Romi brutalno pretepli 77-letnega Stanislava Knaflja iz Grosupljega, ki je zaradi poškodb umrl. Takrat ni bilo pozivov k odstopom ne političnih spektaklov. V Grosuplju ni bilo niti vojske, niti policije, niti medijev, ki bi iskali politične točke, ker je bila takrat na oblasti njihova vlada. In danes prav ti, ki so molčali takrat, kričijo najglasneje. Zato povejmo jasno: naša Vlada je pripravila obsežen zakonski paket za izboljšanje položaja romske skupnosti in za večjo varnost prebivalcev.

Zakon o starševskih in družinskih prejemkih s spremembo, ki ukinja 20 odstotni dodatek za otroke, ki ne obiskujejo vrtca, to je ukrep, ki spodbuja vključevanje romskih otrok v predšolske programe in s tem zmanjšuje izključenost od malih nog. Zakon trenutno blokira zbiranje podpisov za referendum o pokojninski reformi, ki ga skuša izsiliti zelo majhna, a glasna manjšina. Upam si napovedati, da jim blokada ne bo uspela in da bo tudi pokojninska reforma - še en velik uspeh naše Vlade - uveljavljena že letos. In ko se ta blokada konča, bomo sprejeli tudi ta zakon. Program Romanozor, ki ga skupaj izvajata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Zavod za zaposlovanje, povezuje lokalne podjetniške inkubatorje v Kočevju in Novem mestu, spodbuja zaposlovanje Romov in jih vključuje v programske podjetništva in socialne dejavnosti. Od decembra 2024 imamo tudi 30 terenskih delavcev na CSD-jih na območjih z večjo romsko populacijo. Vzpostavlja se devet novih večnamenskih romskih centrov, ki dopolnjujejo mrežo centrov pod okriljem Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ki bodo namenjeni delu z družinami in ne le z otroki. To se mi zdi zelo pomembno; kot nekdanja vzgojiteljica vem, vem, kako je pomembno vključevanje otrok že v vrtcu. Žal romski otroci v vrtcu ostajajo zgolj po 4, 5 ur, kar je veliko premalo. O pomembnosti skrbi za otroke pa moramo ozaveščati tudi starše. V kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije sta bili ob prehodu v nov plačni sistem izvedeni dve novi delovni mesti, in sicer sodelavec na CSD, storitve kaznive namestitve in v programih 4 in 5. To bo omogočilo tudi terensko delo in večjo fleksibilnost. Znižali smo pogoje zahtevane izobrazbe pri razpisih za socialnovarstvene programe, da bi pritegnili čim več pripadnikov romske skupnosti v delo znotraj skupnosti. V letu 2024 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sofinanciralo 7 programov socialne aktivacije za Rome, med njimi tudi program Tudi ti šteješ, ki krepi socialno aktivacijo romskih žensk. Na področju enakosti spolov smo podprli projekt Kralji ulice za podporno delo z romskimi ženskami in moškimi. Na področju izobraževanja smo sprejeli Zakon o vrtcih, ki določa obvezno in brezplačno vključitev romskih otrok v 240-urni program letno pred vstopom v osnovno šolo. Če starši tega ne zagotovijo, CSD lahko ugotovi, da gre za zanemarjanje otroka. Če v občini vrtca ni, mora poskrbeti za obisk v drugi občini in tudi plačati prevoz. Sprejet je bil tudi Zakon o osnovni šoli, ki prinaša pouk slovenskega jezika in kulture v prvem triletju za romske učence, strožje poročanje o izostankih in zgodnejše vključevanje CSD. V centralo evidence šol se lahko dodajajo podatki o etnični pripadnosti in državljanstvu, da se zagotovi boljše spremljanje izobraževalnih poti. Pripravljen je tudi Zakon o romski skupnosti, ki uvaja mrežo romskih koordinatorjev, sodelovanje z državnimi organi in pozitivno presumpcijo, torej hitrejše postopke pri urejanju prostorske problematike romskih naselij - če organ v 30 dnevih ne poda mnenja, se šteje, da je pozitivno. Ukrepi bodo veljali dve leti po uveljavitvi zakona. Odprli smo tudi tako, tudi del tako imenovanih podprli županskih zakonov, ki jih je vlagala Nova Slovenija. Podaljšanje vključitve dolgotrajne brezposelnosti v programe javnih del na največ štiri leta, ter avtomatizem pri dodelitvi otroškega dodatka in denarne pomoči v naravi če otrok brez opravičila ne obiskuje pouka. Vsi ostali predlogi in županske pobude so bili zavrnjeni, ker niso bili dobri in bi povzročili več težav kot koristi. Na področju financiranja občin smo šli še korak dlje. Marca letos smo sprejeli spremembo Zakona o financiranju občin, ki določa jasne kriterije zakaj se lahko porabijo sredstva za romska naselja ter obveznost poročanja. Če občine sredstev ne porabijo namensko, se jim lahko sredstva odvzamejo. Proti sprememb je glasovala SDS, Nova Slovenija se je vzdržala. V obdobju 2021-2025 so občine za izboljšanje razmer v romskih naseljih prejele 21 milijonov evrov iz naslova dodatne povprečnine, ne vključujoč drugih programov. Novo mesto je recimo prejelo več kot tri milijone evrov, Murska Sobota 2,7 milijona, Krško 2,5 in Brežice 2,2 milijona evrov. In vendar številne občine teh sredstev niso uporabile učinkovito. Kje so rezultati? Kje so nove vodovodne povezave, elektrika, urejene ceste? Koliko romskih otrok je zaključilo osnovno šolo? Koliko mladih se je zaposlilo in koliko žensk je dobilo pomoč pri izobraževanju in vključevanju v družbo? Če se odgovor glasi skoraj nič, potem je jasno, da se ne gre za hvaliti z zneski, ampak z učinki. Zgodba o neučinkovitosti institucij pa žal ni nova. Spomnimo se leta 1995 romska sodba, ki je odmevala po vsej državi in tudi v tujini. Mariborsko Okrožno sodišče je takrat oprostilo 22-letnega Roma, ki je po romskih običajih poročil 12-letno deklico. Sodniki so razsodili, da gre za nemotečo kulturno posebnost, tožilstvo se ni pritožilo, deklica, otrok, je bila prepuščena sama sebi, Šele višje sodišče je sodbo razveljavilo, a tudi ob ponovnem sojenju je storilec dobil le pogojno kazen. In čeprav so to domače in tuje organizacije opozarjale, da gre za škandalozen primer zlorabe otroka, se je slovensko pravosodje znova skrilo za besedno zvezo, kulturna raznolikost. Trideset let kasneje smo na istem mestu. Še vedno se srečujemo s primeri nosečnic, 12, 13-letnic, zlorab neodvisnosti institucij in pogojnimi kaznimi. Še vedno slišimo opravičila, da gre za romsko tradicijo, nespoštovani, ne gre za tradicijo, gre za zlorabo, zlorabo mladoletnih in dokler bo del pravosodja in tožilstva to toleriral, ne bomo govorili o pravni državi. Primer iz leta 1995 bi moral biti opomin, pa je danes ogledalo. Oglejte si ga, pa boste videli, koliko se je v 30. letih v resnici ni spremenilo. Naša vlada za to ne beži od odgovornosti. Priznavamo, da sistem ni popoln, a ne bomo se sprijaznili s takšnimi, s takšnim, kot je. Želimo sistem, ki bo deloval hitro, pravično, učinkovito. Želimo, da se zaščiti vsakega otroka, da se zlorabe obravnavajo po uradni dolžnosti, da kazni ne bodo več pogojne, ko gre za nasilje, spolne zlorabe ali ponavljajoča se kazniva dejanja in želimo, da institucije začnejo delati tisto, za kar jih plačujemo. Politika ne sme in ne more vplivati na odločitev sodišč in tožilcev, a lahko in mora jim povedati, da sedanji pristop ne deluje, da ljudje nimajo več zaupanja, da država ne more biti pravična, če sistem kaznuje šibke in ščiti močne.

Spoštovani, če želimo napredek, potrebujemo tako represivne kot mehke ukrepe. Najprej zagotovimo varnost. Zato bomo še v tem mesecu sprejeli tako imenovani Šutarjev zakon. Brez varnosti ni izobraževanja, ni integracije, ni sobivanja. Ko bo varnost zagotovljena, bomo lahko izvajali tudi vse mehke in preventivne ukrepe. Tudi pri Romih bo takrat več pripravljenosti in možnosti za izboljšanje, saj se bo odstranilo kriminalne elemente. CSD in druge službe morajo biti bolj prisotne na terenu, treba je obiskati naselja, spoznati ljudi, njihove težave, njihove zgodbe. Mlade romske fante je treba vključiti v šport, nogomet, atletika, košarka. Tisto, kjer bodo začutili pripadnost in ponos. Programi v tujini, kjer se to že izvaja, daje zelo dobre rezultate. Potrebujemo večletno stabilno financiranje za nevladne programe, ki bodo omogočili kontinuiteto. Za pridobitev zaupanja je namreč potreben čas. Brez zgrajenega zaupanja ni mogoče pričakovati uspeh. Občine morajo končno urediti tudi infrastrukturo. Namesto da župani investitorjem govorijo, naj ne prodajajo stanovanj Romom, naj raje poskrbijo, da ne bo več romskih getov, kajti ravno geti so tisti, ki onemogočajo napredek in ponavljajo slabe vzorce delovanja. Izkušnje kažejo, da se Romi, ki zapustijo te gete, zelo hitro in uspešno integrirajo v večinsko družbo. Žal pa so to redki primeri. In seveda svoje mora opraviti tudi država, ampak država smo na koncu mi vsi. Občine, institucije, šole, CSD in ministrstva, vse to smo ljudje, vsak od nas mora opraviti svoj del naloge, le tako bomo dosegli spremembe.

Zato predlagamo tri konkretna priporočila: Vlada Republike Slovenije naj Državnemu zboru predloži informacijo o zagotavljanju varnosti na območjih z zaostrenimi varnostnimi tveganji. Policija, tožilstvo in sodstvo naj v roku 30 dni predložijo poročila o učinkih svojega ukrepanja na kritičnih območjih v zadnjih desetih letih. Tukaj imamo v mislih podatke o številu postopkov izrečenih kazni, trajanju procesov in o stopnji povratništva in tako naprej. Vlada naj pripravi medresorski akcijski načrt za izboljšanje varnosti in socialnih razmer v izpostavljenih občinah. Načrt, ki bo povezal vse institucije, od policije, pravosodja do CSD, šol, občin v enoten usklajen sistem ukrepanja. In bodimo iskreni, težave ne bodo izginile jutri. A če danes naredimo korak naprej, če danes z jasnimi cilji pogledamo in in pregledanim delom in odgovornostjo začnemo graditi nov pristop bomo čez deset let živeli v varnejši, bolj pravični in bolj vključujoči državi. In to je tisto, kar dolgujemo sebi, svojim otrokom in vsem, ki tu živimo. Hvala.