Hvala.

Zdaj če začnem z upravnimi enotami. V okviru reorganizacije upravnih enot sem govorila v okviru reorganizacije procesov, prevetritve procesov in zasledovanje ciljev, ki morajo odražati splošne prioritete, torej digitalno, zeleno in družbeno odgovorno. Prepričana sem, da 58 upravnih enot, ki jih danes imamo in ne sledijo nobenem teritorialnem pristopu, ki ga imamo na katerikoli drugi ravni, recimo, ne vem, centrov za socialno delo ali zavodov Republike Slovenije za zaposlovanje ali številu občin in tako naprej, ni ustrezno in ni učinkovito. In sploh ne v luči tega, kar je tudi gospa Vida Čadonič Špelič omenjala – v luči sodelovanja in iskanju sinergij tudi z lokalnimi skupnostmi. Gradbena dovoljenja so eno tipičnih področij, kjer je treba iskati sinergije tudi z lokalnimi skupnostmi. Strinjam se, in to sem tudi v svoji predstavitvi poudarila, že upravna statistika bi nam morala dati dovolj dobre podatke tudi o tem, kako obravnava posameznih postopkov glede posameznih storitev poteka tudi na ravni posameznega zaposlenega. Je pa res, da so te zadeve velikokrat med sabo tudi neprimerljive. Neko gradbeno dovoljenje za recimo, ne vem, enodružinsko hišo ni enako gradbenem dovoljenju recimo za, ne vem, neko proizvodno dejavnost, ki se bo postavila in bo zaposlovala potem recimo, ne vem, 100, 200 ljudi. Tako, da te stvari med sabo niso primerljive popolnoma. V nekaterih delih so, recimo, pri izdaji dovoljenj za tujce sigurno so, je pa potrebno razmišljati in v to smer bo tudi ta reorganizacija upravnih enot šla, tudi mogoče v specializaciji določenih nalog, ki jih upravne enote izvajajo. Zdaj, če recimo čisto logično pomislimo, kajne. 58 upravnih enot mora izvajat vse storitve, ki jih upravne enote izvajajo, ne glede na to, kako zahtevni ti postopki so ali pa enostavni. Če bi recimo naloge specializiral, bi imel znanje zbrano na enem mestu in bi recimo tudi posamezni postopki bolj zapletene narave bolj učinkovito, v to sem prepričana, tekli. Tudi zaradi prenosa znanja, ki se znotraj specializacije takega organa lahko izvede.

V luči reorganizacije upravnih enot, ki jo jaz vidim tudi v okviru dvanajstih razvojnih statističnih regij, ki jih že imamo, mogoče lahko tudi v tej luči iščemo ta policentrični regionalni razvoj. Jaz, meni je znano, da že vrsto let ni političnega soglasja glede tega, kaj bi pokrajine, morebitne pokrajine, naj počele; ni soglasja niti o številu teh pokrajin, niti o mejah teh pokrajin, ampak vseeno, lahko pa razmišljamo, da te pokrajine mogoče ne bi bile politične pokrajine, ampak mogoče bolj administrativne pokrajine, ki bi opravljale neke upravne administrativne naloge, torej, naloge, ki bi jih prenašal tako iz države ravni, kot tudi z lokalne ravni, na regionalni razvoj. Že danes imamo regionalne razvojne agencije, ki nekaj teh nalog že sedaj opravljajo. Nekatere naloge, na primer, ne vem, regionalno prostorsko načrtovanje, bi lahko dodatno prenesli na take agencije.

Glede plačnega sistema. Jaz se strinjam, da v bistvu ni neke posebne logike o tem, da imamo 13 tisoč zaposlenih pod minimalno plačo, torej, iz druge blagajne potem dodaja javni sektor za plačilo teh plač, je pa vsekakor na mestu, da se skupaj z sindikati, kajne, tudi usedemo in pogovorimo in vidimo, kako naprej. Meni osebno recimo tudi ni logično, da se plačni, plačna lestvica začne pri 11. plačnem razredu, zakaj ne pri 1. plačnem razredu. Mogoče se lahko dogovorimo tudi o novi plačni lestvici, mogoče se lahko dogovorimo o višji plačni lestvici, mogoče, ne vem, gredo lahko dogovori tudi v smeri ne 4 procentov med posameznimi plačnimi razredi, ampak manj ali več, pa pač v luči tega iskanja, potem možnega.

Vsekakor - vsekakor – je pa nujno ponovno vzpostaviti razmerja med posameznimi plačnimi skupinami in mislim tudi, da je na mestu pogovor, ki ga, - to je pa res moje osebno mnenje -, pogovor o tem, kako vrednotimo posamezne poklice znotraj plačnega sistema. Po mojem mnenju imamo v tem trenutku kar rigiden sistem, ki primarno upošteva stopnjo izobrazbe zaposlenega in manj nalogo, ki jo ta zaposleni uporablja. In zdaj, če dam čisto eno tako primerjavo, ki je meni najbližje; kozarec vode v puščavi ni enako vreden, kot kozarec vode v Ljubljani. Torej, hm, čisto uvodoma sem povedala, da javni sektor opravlja poslanstvo, skrbi za javni interes, javno dobro, torej kako bomo mi vrednotili delo medicinske sestre, za katero vemo, da jo potrebujemo ali, kako bomo vrednotili delo negovalke ali kako bomo ovrednotili delo kuharja, mora postati ponovno, moramo ponovno to ovrednotit in se pogovorit. Medicinske sestre potrebujemo, kot potrebujemo negovalke in tudi kuharje potrebujemo in če jih bomo želeli imeti, jih bomo morali tudi plačati, ustrezno, če ne bomo priča temu, da bodo odhajali v poklice, kjer so pogoji dela lažji, kjer bodo njihove družine mogoče imele več od njih, hkrati bodo pa bolje zaslužili.

Glede enotnega plačnega sistema in izstopov posameznih skupin zaposlenih iz tega enotnega plačnega sistema, osebno temu nisem naklonjena, tudi ne vidim posebnih prednosti tega. Mi vemo, kakšno maso plač lahko namenimo za plačilo javnih uslužbencev in ta masa ne more biti nič: višja, če posamezna skupina izstopi iz plačnega sistema. To bi mogoče v tem primeru, vem da najbolj vztrajna zahteva po izstopu je straniška zahteva po izstopu, ampak recimo, če bi preračunali koliko za zdravnike namenimo na letni ravni, bi to pomenilo potem, kaj, da se zdravniki v najvišjih plačnih razredih odpovedujejo delu svoje plače zato, da svojim kolegom, ki šele vstopajo, lahko ponudijo višje plače. Mislim, da ne, da to ni ta namen. Ampak hkrati mi, in to je moja zaveza, se moramo dogovoriti o tem kakšen je tisti, kakšna je tista finančna masa za katero bomo našli soglasje in jo bomo namenjali za delovanje javnega sistema, torej za financiranje plač javnih uslužbencev.

Nagrajevanje. Za delo tistih, ki opravljajo več oziroma delo opravljajo bolje. Jaz se strinjam s tem. Tudi sama sem veliko delala na tem. Je pa potrebno tukaj zelo jasno povedati, da nagrajevanja v bistvu ni bilo, je šele zdaj, leto in pol se nagrajuje redna delovna uspešnost. Do julija 2020 tega dodatka ni bilo. Torej tudi same vodje niso imeli te možnosti, da bi nagrajevali bolje opravljeno delo. Ampak vseeno, na tem mestu želim poudariti in to je tudi neka tema, ki se potem tudi še naprej odpira. Sistem je lahko najboljši, ampak vedno vzdrži presoja oziroma pade na ljudeh, z ljudmi. Če mi vodij ne bomo izbirali, torej srednjega menedžmenta ne bomo izbirali na ustrezni podlagi, torej takih oseb, ki bodo imeli ustrezna menedžerska znanja, da bodo znali odrejati delo in potem to delo tudi vrednoti, imamo lahko najboljši možni sistem, pa ta sistem ne bo deloval. Jaz sem se v okviru službe v kateri sem še vedno zaposlena, ukvarjala prav s tem, kako zagotoviti, da se bo 2 % osnovnih plač kolikor se letno namenja za izplačilo redne delovne uspešnosti, dodeljevalo tistim, ki si to zaslužijo, hkrati pa tisti, ki bi to dobili, prejeli tak dodatek, da bi se jim to tudi poznalo, ane ker to je dvorezno. Torej na eni strani je treba nagraditi, prepoznati dobro opravljeno delo in na drugi strani to dobro opravljeno delo se mora tudi poznati na bančnem računu, ko prejmete plačo. In takrat smo mi v bistvu pripravili eno tako prav matematično formulo, šli smo po Gausovi krivulji in smo rekli, 20 % zaposlenih je lahko izrednih, torej 20 % po Gausovi krivulji je lahko tistih, ki so nadpovprečni. Pa smo rekli, okej, ne bomo šli ravno na 20 %, gremo na 50 % zaposlenih pri nas, ker smo res dobri, imamo 50 % zaposlenih, ki so nadpovprečni. Zdaj, ne vem koliko poznate to, ampak redna delovna uspešnost se ocenjuje po zelo podobnih merilih kot letna ocena, kot sedaj letna ocena, ima pet meril, pet točk je možno dodeliti posameznemu zaposlenemu in smo rekli, v vsakemu oddelku je lahko samo eden, ki je zvezda, ki je dobil vseh pet točk in potem ostale točke smo razdelili zopet po Gausovi krivulji s tem, da več kot polovica teh točk ni mogla dobiti. Ko smo po četrtem ocenjevanju naredili evalvacijo tega, smo ugotovili, da tisti, ki so prejemali 5 točk, torej vse možne točke, so bili konstanta. Konstantno eni in isti so prejemali pet točk. Torej zvezde. In vsi dejansko tudi vemo kdo so tiste zvezde, saj, vsi vemo, vedo šefi, vedo zaposleni, vsi vedo kdo so zvezde. Ostali del lestvice je pa variiral. In na koncu leta je prišlo tako, da so vsi zaposleni znotraj oddelka bolj ali manj pač dobili vsaj eno točko, torej tudi tisti, ki si niso zaslužili. Kaj hočem s tem povedati? Lahko imate najboljši možni sistem, ne vem kako matematično utemeljen, če želite, ampak na koncu je vedno vodja tisti, ki to oceno podeli in vodja je tisti, ki mora imeti res javna merila in podpirati tudi to vašo idejo, da želite res nagrajevati najboljše javne uslužbence. V tej luči, jaz mislim, da je nujno, res nujno, da postavimo merila izbire šefov. Recimo za najvišja delovna mesta v državni upravi, za direktorje, generalne sekretarje, generalne direktorje, je uradniški svet že postavil merila, ki so relativno podobna tistim v zasebnem sektorju. Preverjajo se res managerske in ne samo strokovne kompetence kandidatov, ampak tudi managerske upravljavske sposobnosti kandidatov. Nižje, ko pogledamo srednji management, tega ni. Prevečkrat se dogaja, da ravno najboljše zaposlene, najboljše strokovce postavimo za šefe, in se potem šele sprašujemo, ali ta zaposleni je res primeren za to, da je tudi šef. In tu mislim, da moramo našo javno upravo, državno upravo približati miselnosti zasebnega sektorja. Upravljanje javne uprave je tisto, ki bo dalo na koncu tudi rezultate, tisto, ki bo tudi dalo kakovostne storitve, manj administrativnih ovir, hitrejše postopke in zadovoljne stranke.

Glede sklada za nevladne organizacije, kar ste me, spoštovana gospa Jerajeva, spraševala, kot je meni znano, je dvojno financiranje prepovedano na vseh ravneh. Torej, v bistvu, za isto zadevo ni možno dvakrat financirati, ne glede na to, za katera sredstva gre. Ali gre za nacionalna sredstva, ali gre za evropska sredstva. Ministrstvo za javno upravo razpisuje horizontalne vsebine, torej ne nujno strogo področno vsebino, in mislim, ne vem, če sem pravilno ujela, ampak predvidevam, da ste omenili, da ste se referirala na zadnji razpis za digitalizacijo v javnem sektorju, so bila merila na tem razpisu Ministrstva za javno upravo, slučajno poznam ta razpis, strožje določena, kot so podobni razpisi, recimo, ko jih razpisuje Slovenski podjetniški sklad. Tako, da, ne vem, kako bi lahko prišlo do dvojnega financiranja istih vsebin. Se pa strinjam, vertikalne vsebine, silosne vsebine, je primerneje, da jih financirajo pristojna ministrstva, ampak za horizontalne vsebine je pa pristojno Ministrstvo za javno upravo.

Glede administrativnih olajšav in mojega dela na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Jaz sem na agenciji zaposlena dve leti. V okviru tega sem tudi delala tudi na odpravi administrativnih ovir, in sicer na Sektorju za razvoj podeželja, kjer smo, ne vem, koliko vam je znano, ampak postopke bistveno skrajšali. In v bistvu obravnavo vlog skrajšali iz najdaljših leto in pol, recimo, kjer so bili najbolj zapleteni razpisi, na 3 mesece obravnave, kar mislim, da je kar velik dosežek. Moram reči, da je to bil projekt vodstva, to je pač tako velike spremembe v načinu dela ni možno izvajati drugače, kakor vodeno z vrha navzdol. Ampak mi smo izkoristili to, da so vsi procesi znotraj Agencije digitalizirani. In smo rekli, sedaj, ko imamo digitalizirano praktično vse, ni več nobene potrebe, da lahko enak postopek, ali pa da moramo enak postopek obravnavati na enak način. Na eni vlogi lahko dela tudi 5 ljudi hkrati. In s tem smo v bistvu, z delitvijo dela, bistveno, bistveno skrajšali samo obravnavo vlog, kar se kaže tudi v zadovoljstvu naših uporabnikov. Tako, da to je ena takih, recimo, administrativnih ovir, ki je bila odpravljena.

Druga, recimo, na kateri se sistematično dela, in se pripravlja tudi v luči novega strateškega okvira za prihodnje obdobje, je pregled meril. Mnogokrat so merila določena, pač so določena, in potem se na koncu ugotavlja, da teh meril ni možno ustrezno oceniti, ovrednotiti in prav iz tega vidika smo šli gledati, kaj so tista merila, ki so nepotrebna, ker so zato, da so. In kaj so tista merila, ki nam dejansko povedo več o kvaliteti pripravljenega, prijavljenega projekta tako, da v bistvu torej na eni strani procesno na drugi strani pa kvalitativni pregled.

Jaz se strinjam z vami, da se javni uslužbenci prevečkrat ne znamo vživeti v vlogo naše stranke ali uporabnika in to je narobe. Točno to je tisto, čemur jaz želim dati večji poudarek in čemu je bila posvečena tudi ta moja predstavitev in mislim, da z ustreznim usposabljanjem in izobraževanjem javnih uslužbencev tudi v tej luči torej tudi iz tega vidika lahko veliko dosežemo. Moje osebno prepričanje je, da vsi mi radi delamo dobro in smo za svoje delo pohvaljeni in prepoznani in v bistvu stvar vodstva je tista, ki mora pokazati smer, v katero želimo iti in moja usmeritev sigurno bo uporabniška izkušnja torej k stranki, k uporabniku. Mi smo tu, da zagotavljamo storitve svojim strankam svojim uporabnikom te stranke pa so lahko fizične osebe včasih v pravo včasih pa tudi sam javni sektor kot tak. V ta namen sem razmišljala o tem, da bi tudi ustanovila strateški svet za prenovo poslovanja javne uprave bi rekla v tem smislu torej ZUP-a, ZIN-a, potem same regulative in v ta strateški svet bi vsekakor, če bi do njega prišla vključila tako stroko torej tako dr. Polonco Kovač, ki jo res cenim na tem področju pa tudi predstavnike gospodarstva pa tudi predstavnike občin, nevladnih organizacij torej široko prav, zato da se ta uporabniška izkušnja izboljša in prav zato, da se, potem tudi stopnja zaupanja naš državljank in državljanov v javne institucije dvigne. Plačni sistem mladi pripravniki. Tisto, kar jaz opažam in to je zopet moje osebno mnenje je, da je ta plačni sistem v bistvu javna uprava v zadnjem času sploh v teh razmerah na trgu dela, kjer v bistvu je dela dovolj niti ni tako zanimiv, ker so plače res nizke. Pripravnik začne z minimalno plačo torej z 24. plačnim razredom in sedaj, če vemo, da gre tu za visoko izobraženega posameznika je mogoče to res nizko plačilo in enako tudi potem naši mladi, ki se vključujejo v sam sistem javnih uslužbencev štartajo zelo nizko se pa strinjam z vami so mnogokrat zelo zavzeti za delo, veliko naredijo, ampak na neki način ta sistem za njih ni dovolj stimulativen tudi iz tega vidika sploh, ker gre za mlade, ki so na začetku svoje poti, ustvarjajo si družine, želijo si ustvariti dom torej v bistvu torej potrebujejo višja sredstva kot jim v tem trenutku namenjamo, ampak kako to rešiti? Vsekakor v dialogu s socialnimi partnerji torej to je tisto, kar sem govorila ponovno vrednotenje, ampak tudi vzpostavitev ustreznih razmerij znotraj sistema. Je pa dejstvo, da pridobljenih privilegijev, kar recimo 55. plačni razred to vsekakor je ne bo moč odvzeti ali pa nihče niti tega ne načrtuje, da bi storil torej lahko samo sistem za v naprej prilagajamo in delamo boljšega.

Upravne enote. Jaz vidim reorganizacijo pravnih enot prav na tak način v bistvu iskanje sinergij tudi z lokalnimi skupnostmi in potem mogoče specializacijo posameznih nalog upravnih enot, ki jih vršijo. Sedaj kako ali bi določene naloge prenesli prav na mestne občine? Ne vem. o tem bi bilo treba pogledati ali je to izvedljivo, kaj bi to pomenilo, katere naloge če bi pa vsekakor premislila tudi v to smer.

Zakon o inšpekcijskem nadzoru moj eden najožjih predvidenih sodelavcev je tudi inšpektor tako, da smo se veliko pogovarjali tudi o tem zakonu v okviru prenove ZUP-a vidim tudi prenovo ZIN-a predvsem pa mislim, da bi na ravni inšpekcijskih služb tudi lahko iskali določene sinergije, recimo v okviru podpornih nalog, ki se vršijo, kadrovske službe, ne vem, zagotavljanje službenih vozil in tako naprej. In tudi kot mi je ta moj sodelavec tudi povedal, sam svet ne opravlja te funkcije, ki bi jo moral. Torej usmerjal naloge inšpektorjev. Bolj se res ukvarjajo, tako mi je preneseno, s posamičnimi primeri, kar niti ni mesto in funkcija sveta.

Preveč ali premalo ali ravno prav javnih uslužbencev. Jaz bi rekla, da so samo nepravilno razporejeni javni uslužbenci. Torej, ne preveč, ne premalo, ravno prav.

Policentrični razvoj, regionalni razvoj, sem že uvodoma povedala. V bistvu jaz ta razvoj vidim bolj v okviru administrativnega razvoja kot političnega razvoja dodatne ravni državne uprave. Hvala.