Dober dan!

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci! Dovolite mi, da se zahvalim za to izjemno priložnost, da se predstavim pred cenjenim zborom in javnostjo ter v okviru nekoliko daljše predstavitve predstavim vizijo razvoja javnega sektorja.

Sem Sanja Ajanović Hovnik, 44-letna Ljubljančanka, magistrica upravnih ved in tudi doktorska kandidatka s področja ekonomike nacionalnih delovno socialnih politik. Uvodoma želim povedati, da sem izjemno počaščena, da lahko danes, štirinajst let in pol po tem, ko sem prvič prestopila vrata te ustanove, prav tu predstavim svoj pogled, vizijo razvoja javne uprave, v nekem delu celo sektorja. In če sem takrat pred štirinajstimi leti čutila tremo in strahospoštovanje do te ustanove, si lahko samo predstavljate, da danes čutim veliko čast in privilegij, da sem tu. Od leta 2008 sem javna uslužbenka. Svojo poklicno pot v javni upravi sem začela prav v Državnem zboru, kjer sem opravljala različne naloge v okviru služb Državnega zbora. Z delom sem zaključila kot sekretarka poslanske skupine. Prav v tej hiši sem spoznavala tako delo podpornih služb, proces sprejemanja zakonodaje, usklajevanja različnih pogledov na isto zadevo in sprejemanje odločitev, ki so vodile do uspešne implementacije ciljev izbranih poti. Zase lahko povem, da sem izrazito ciljno naravnana, pri svojem delu pa ves čas iščem izzive. Lahko tudi povem, da zame praviloma velja, da večji kot je izziv, bolj kot je nemogoč, bolj me zanima in vleče. Tisti, ki me poznajo, lahko tudi pritrdijo, da znam večkrat povedati, da nič ni nemogoče, če pa ljudje obvladujejo celo atomsko fiziko. Ja, naravoslovka res nisem. Prav zaradi teh izzivov sem se v začetku leta 2018 pridružila takrat majhni ekipi, skupaj z menoj nas je bilo pet, od tega dva pripravnika, novega samostojnega organa Zagovornika načela enakosti, kjer sem kot generalna sekretarka uspešno pripomogla, da je bila organizacija dokončno vzpostavljena, tako s procesnega kot organizacijskega, infrastrukturnega, kadrovskega in finančnega vidika. V letu 2019 sem na Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko prevzela mesto namestnice direktorja pristojne za področje razvoja in evropskega teritorialnega sodelovanja. V okviru tiste naloge sem sodelovala pri pogajanjih z Evropsko komisijo na temo priprave programa porabe evropskih sredstev v okviru novega večletnega finančnega načrta 2021-2027. Vodila izvajanje strategije razvoja Slovenije 2020-2030 skozi načrtovanje in usmerjanje priprave državnega programa razvojnih politik. Vodila medresorsko skupino in pripravila gradivo za učinkovito izrabo geotermalnega energetskega vira, ki ga je vlada, če se ne motim, nato sprejela v lanskem letu. Načrtovala izvajanje in prenovo slovenske strategije pametne specializacije in implementacijo agende za trajnostni razvoj do leta 2020-2030 v Sloveniji. Pri slednji sem sodelovala s civilno družbo, nevladnimi organizacijami in ostalimi relevantnimi deležniki ter koordinirala pripravo prostovoljnega nacionalnega pregleda uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja, tako imenovani VNR, ki je bil v letu 2020 predstavljen Organizaciji združenih narodov. Od maja 2020 sem zaposlena na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Suvereno lahko zatrdim, da dobro poznam delo in procese kot tudi težave, izzive in priložnosti javne uprave.

Dovolite mi, da svojo predstavitev vizije razvoja javne uprave začnem s citatom nekdanjega generalnega direktorja Združenih narodov gospoda Ban Ki-moona, in sicer pravi: »Skozi stoletja so ljudje govorili, da je svet sredi velikih sprememb. Toda obseg in hitrost globalnih sprememb s katerimi se soočamo danes je veliko globlji kot katerikoli drugo obdobje v mojem odraslem življenju. To obdobje imenujem velika tranzicija.« Konec citata.

Kako sama razumem in vidim javni sektor? Vidim ga kot sektor, ki ustvarja vrednost za vse. Sektor s katerim smo zadovoljni uporabniki in sektor v katerem delo opravljajo zadovoljni zaposleni. In prav zato, ker sama vidim javni sektor kot sektor, ki ustvarja vrednost bom naslovila tri urbane mite, teze, ki se jih ko je govora o javnem sektorju rado ponavlja. Prvi tak, ki me v resnici najbolj moti je, da se javni sektor prevečkrat omenja kot nebodigatreba sektor. Tisti, ki samo troši kar zasebni ustvari. Želim zelo jasno poudariti, da ta pomeni ustvarjen konflikt med javnim in zasebnim ni nič drugega kot izključno to, umetno ustvarjen konflikt po principu deli in vladaj. V bistvu pa gre za globoko nepoznavanje poslanstva in vrednosti, ki ga javni sektor zagotavlja. Zdravstvo, socialno varstveno skrbstvo, vzgoja in izobraževanje, znanost, visokošolsko izobraževanje, varnostno obrambni sistem, policija, zaščita, politični sitem. Torej, jasno je, da ima javni sektor svoje poslanstvo. Poslanstvo, ki zagotavlja in ščiti javni interes javno dobro. Zato tudi ni čudno, da velja, da bolj kot je država bogata, bolj kot je država razvita močnejši in bolje razvejan ima javni sektor.

Druga teza: javni sektor je pri nas prevelik. Če se navežem na prvo tezo lahko mirno po čvrstem lastnem prepričanju izjavim, da to ne drži. V nadaljevanju bom tudi podrobneje pojasnila zakaj tako mislim.

In tretje, ki se je začelo uporabljati najbolj nedavno: ministrstvo za javno upravo je nepotrebno in v bistvu nima nobene prave vrednosti. In ker je ta teza najbolj nedavna bom začela z njo. Kaj pravzaprav je naloga Ministrstva za javno upravo? Vprašajmo se, kaj pravzaprav so naloge najbolj horizontalnega ministrstva izmed vseh ministrstev, ki jih imamo. Čeprav krepko, v letu 2022, po podatkih Euro barometra Slovenija še vedno stopiclja na mestu, na nekaterih področjih pa je v preteklih letih celo nazadovala. Zlasti se je zmanjšalo zaupanje slovenskih državljank in državljanov v javne institucije. Po zadnjih razpoložljivih podatkih iz leta 2020 se Slovenija po kazalcih izvršne zmogljivosti uvršča v spodnjo polovico držav Evropske unije. Slovenija dosega 5 točk od 10, povprečje Evropske unije je 6 točk od 10.

Najbolj pa zaostaja na področju strateških kapacitete, ki se merijo po tem, v kolikšni meri je sprejemanje vladnih odločitev podprto s strateškim načrtovanjem in z nasveti strokovnjakov. Slovenija je na obeh kazalcih dosegla le 4 točke od 10, povprečje Evropske unije je 5,6 točk, s čimer se uvršča šele na 22 mesto med državami članicami Evropske unije.

In kdo se bo mogoče vprašal, zakaj je to pravzaprav problem Ministrstva za javno upravo. Zato, ker je prav to ministrstvo tisto, ki je pristojno za postavitev sistema za sprejem kakovostne zakonodaje. Odprava administrativnih ovir, ki je postala neka večna mantra vseh politikov, se lahko zgodi samo in to samo, če bodo predpisi, strategije, politike in ukrepi, ki jih javna uprava producira, kakovostni.

Ministrstvo za javno upravo mora v ta namen: prvič – optimizirati in posodobiti strateško oziroma razvojno načrtovanje. Naš cilj mora biti, da se vzpostavi harmoniziran sistem načrtovanja politik. To pa pomeni sistem, v katerem so planski procesi in struktura razvojnih dokumentov poenoteni, razvojni dokumenti pa medsebojno dosledno usklajeni. Vertikalno in horizontalno. Z jasnimi skupnimi hierarhično usklajenimi kazalniki, na podlagi katerih je moč spremljati njihovo implementacijo, predvsem pa dosežene učinke implementacije, kot glavne razloge za odločitev o izvedbi in ciljih, kateri se odražajo tudi v potrjenem proračunu države. Samo na takšen način je namreč možno zagotoviti, da bodo reforme in v njihovem okviru zakonodaja ter njim podrejeni ukrepi in projekti, z namenom celovite implementacije in doseganje optimalnih učinkov ciljno fokusirani, na realizacijo postavljenih prioritet, medsebojno koherentni, realni, izvedljivi in v skladu s finančnimi zmožnostmi. Drugače povedano: vsebinsko in časovno usklajeno ter učinkovito razvojno načrtovanje, vključno s preglednim sistemom upravljanja in nadzora implementacije, ki omogočata nadzor ter pravočasno ukrepanje, ko so potrebne spremembe, bodisi zaradi zunanjih okoliščin ali napačnih predpostavk, sta pred pogojem, da Vlada dela učinkovito in izpolnjujem dane obljube, ter s tem izkazuje svojo uspešnost.

In drugič – treba je bistveno izboljšati procese priprave in samo kvaliteto predpisov. Podobne cilje smo si sicer v Sloveniji že zastavili pred več kot desetletjem, ko smo leta 2009 sprejeli Resolucijo o normativni dejavnosti. V pomoč so nastali številni pravilniki, smernice, navodila. Razvitih je bilo več različnih orodij za pomoč uradništvu. Žal posebnega napredka do danes v praksi ni.

Ključne pomanjkljivosti so enake kot pred 15 leti. Razvojni planski dokumenti medsebojno niso dovolj usklajeni, ne po vertikali, ne po horizontali. Tudi proces in njihove priprave niso poenoteni. Kontrola kakovosti implementacije predpisanih procesov in nastalih dokumentov, naj gre za predpise ali pa strategije in resolucije, je izredno šibka oziroma nima tako rekoč nobenega učinka. Priprava predpisov še vedno ne temelji na predhodni oceni njihovih učinkov, saj še vedno nismo povsem osvojili k rezultatu usmerjenega pristopa k normiranju. Temeljno vprašanje pri lotevanju priprave predpisov namreč ne bi smelo biti, katero pravilo bomo spremenili in kako, temveč kateri rezultat konkretno želimo v praksi doseči: in ali je za to nov ali spremenjen predpis res najprimernejši ukrep. Poglavitna razloga za slabo stanje oziroma odsotnost napredka sta dva. Pomanjkanje politične volje, ko gre za implementacijo postavljenih pravil. Na deklarativni ravni so vpeljana pravila vsi podpirali, na operativni ravni pa praktično nobena Vlada in noben minister. Kvalitetni ukrepi, kvalitetni predpisi, kvalitetni strateški dokumenti, kvalitetno izvedeni procesi zahtevajo svoj čas, planirane aktivnosti in aktivno medresorsko sodelovanje terjajo usklajenost, argumentirano sprejete odločitve na realnih in preverljivih podatkih in predvsem na podlagi v naprej načrtovanih učinkov. Politične zahteve pa so bile skoraj vedno ravno obratne. Nov predpis, nov ukrep, novo reformo rabimo čim prej, takoj.

In drugi razlog. Neopolnomočenost javnih uslužbencev, ki pripravljajo politike in predpise. Spomnim se kako je pred štirinajstimi leti takratni minister za razvoj, gospod Mitja Gaspari kritiziral razvrednotenje stroke znotraj javne uprave in vztrajal, da je treba dosledno prekiniti s prakso, da se strategije in predpisi pišejo izven uprave. Pa ne vem, če je kadarkoli več predpisov nastalo pri zunanjih izvajalcih kot v zadnjih letih. Tovrstno prakso je treba preprosto presekati. Zaposlenim strokovnjakom v javni upravi je treba vrniti odgovornost, ki so jo nekoč že imeli. V teoriji je namreč popolnoma jasno kaj je njihova temeljna naloga, da strokovno in učinkovito prevajajo politične usmeritve v normativne in praktične ukrepe s katerim se bo doseglo zastavljene cilje. Delovanje javne uprave bo tako posledično bolj pregledno, odgovorno in osredotočeno na ljudi, s tem pa bo prispevalo k dvigu zaupanja ljudi v javne institucije. Naš akcijski načrt na tem področju zato predvideva tri ukrepe: zakonsko kodifikacijo pravil, vzpostavitev oziroma okrepitev centralne koordinacije in kontrole kakovosti, sistematično krepitev kompetenc javnih uslužbencev.

Glede kodifikacije pravil. V roku enega leta bomo pripravili zakon v katerem bomo na zakonsko raven povzdignili pravila iz resolucije v normativni dejavnosti in s tem obvezujoče definirali procese strateškega oziroma razvojnega načrtovanja in normiranja. Upoštevanje pravil odslej ne bo več stvar dobre volje in fer-pleja, temveč zakonska obveza. Pri pripravi zakona bomo upoštevali dosedanje izkušnje in sodobne mednarodne trende in pri pripravi zakona bomo povabili tudi stroko in civilno družbo, ki se s tem področjem strokovno ukvarja. Pri tem jasno tudi ne morem mimo objektivnega dejstva, da gre za pravila in procese, ki jih ni mogoče implementirati čez noč. Zahtevajo dopolnitve in spremembe v organizaciji dela, v načinih razmišljanja oziroma organizacijski kulturi pri delovnih navadah zaposlenih. Zahtevajo tudi dodatna znanja in veščine med uradništvom. Zaradi tega bomo v zakonu predvideli postopno implementacijo, kar pomeni, da vsa pravila ne bodo začela veljati na enkrat in tudi ne na enkrat za vse strateške dokumente in predpise. Bomo pa hkrati z začetkom priprave zakona pričeli z osveščanjem, informiranjem in ustreznim usposabljanjem zaposlenih. Tudi pri tej aktivnosti bomo vzpostavili sodelovanje tako s stroko kot s civilno družbo, ki se s tem področjem poglobljeno ukvarja. Glede centralne koordinacije in kontrole kvalitete. Jasno je, da nobeno pravilo ne pomaga, če ga v praksi organi ne izvršujejo dosledno. Izkušnje iz tujine prav tako po smernice OECD, svetovne banke ali pa na primer evropske banke enotno pripovedujejo, da je na tem področju najboljši garant za učinkovito implementacijo dosledna kontrola kakovosti. Preprosto povedano, ali so se organi pri pripravi strateških dokumentov in predpisov držali procesnih pravil kot so enotna metodologija, ki omogočajo primerjavo in določanje prioritet in ali so pripravljeni dokumenti dovolj kakovostni, je treba na koncu procesa vedno preveriti, in to meritorno. Se pravi, če pri pripravi niso bili opravljeni vsi zahtevani koraki, kot na primer predlog ni skladen s cilji iz področne strategije ali prioritetami vlade, ta ne more v potrditev, preden se pomanjkljivosti ne odpravijo. Takšno kontrolo oziroma okrepitev koordinacijske in nadzorne vloge Ministrstva za javno upravo bomo predvideli že v samem zakonu in jo na ministrstvu tudi nato dosledno implementirali. Prav zato, ne pa samo zato, menim, da je končno napočil tudi čas, da naš Zakon o upravnem postopku ustrezno moderniziramo. Če smem, glede na to, da je upravna znanost dejansko moja stroka, vem, da imamo primerjalno gledano med državami članicami Evropske unije in širše enega najmanj modernih, najbolj zastarelih, neučinkovitih, prenormiranih – in tako bi lahko naštevala še naprej – zakonov, ki opredeljuje procesna ravnanja javnih organov. In če ZUP zelo, zelo natančno predpisuje ravnanja in posamezna procesna pravila ob izdaji posamičnega upravnega akta, procesa priprave in sprejetja splošnih upravnih aktov sploh ne predpisuje. Zato tu obljuba, da bomo, če mi boste zaupali to mesto, v roku dveh let sistemsko prenovili ZUP, ki bo po zgledu tistega, ki ga uporabljajo Nizozemci, postal moderen postopkovni predpis z ne več kot 70 do 80 členov – zdaj jih je namreč 322 – in bo veljal tako za splošne upravne akte kot tudi individualne upravne akte. Glede capacity buildinga. Da bi pravila in predvideni procesi dajali dobre rezultate, morajo biti ljudje za njihovo izvajanje ustrezno opolnomočeni, imeti prava znanja, veščine in kompetence. Zato bomo na novo zagnali program usposabljanj, skozi katera bodo v naslednjih letih šli načrtno in obvezno vsi, ki se po ministrstvih ukvarjajo s pripravo politik in predpisov, s ciljem implementacije prej navedenih sistemskih sprememb priprave predpisov, politik in strateških dokumentov. Še več, policy timom po ministrstvih bomo po prioritetnih dokumentih in predpisih zagotovili mentorsko podporo in jih, na primer, pri pripravi predhodne presoje učinkov ali pri načrtovanju in implementaciji vključevanja deležnikov neposredno podpirali. Cilj je, da na ministrstvu na tem področju razvijemo center znanja, ki ekipe iz ostalih ministrstev ne bo samo usmerjal preko raznih smernic in navodil, temveč jim bo v konkretnih primerih tudi aktivno asistiral. Hkrati pa se bo vzpostavila baza znanja, ki bo redno skrbela za prenos znanja med samimi ekipami. Nobeno teoretsko izobraževanje namreč nima tolikšne uporabne vrednosti kot učenje na primerih in izkušenj kolegov. Ponovno moramo aktivirati ves potencial, ki ga imamo, človeški je tu ključen. In še misel, ki jo bom ukradla profesorici, starosti upravnega prava dr. Polonci Kovač, ki pravi: »Pravo je treba obravnavati kot izraz vrednot in kot orodje oziroma pripomoček za kakovostno delo.« In prav ta pristop k rabi prava je tisto, kar bo najbolj prispevalo k odpravi administrativnih ovir.

Ministrstvo za javno upravo zagotavlja usklajevanje delovanja upravnih enot, na kadrovskem, finančnem in organizacijskem področju z namenom zagotavljanja spoštovanja načel zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti pri delovanju upravnih enot, ki so bile ustanovljene z namenom opravljanja nalog državne uprave in so organizirane teritorialno; ta opis sem našla na spletni strani ministrstva. A dejstvo je, da imamo 58 zelo neenakih upravnih enot, tako po bremenih kot celo – in to se mi zdi res najbolj problematično – po načinih dela. Upravne enote dejansko predstavljajo direkten kontakt državne uprave z uporabniki. Predstavljajo državni servis, cilj katerega bi moral biti prijazen servis, ki skrbi za javni interes in zadovoljnega uporabnika. Priče smo neenakomerno razporejenim obremenitvam upravnih enot. Te so skupaj z ostalimi upravnimi organi kot so to na primer centri za socialno delo, geodetski, finančni ali inšpekcijski organi, premalo usmerjene v reševanje življenjskih položajev strank in premalo usmerjene v sodelovanje z drugimi organi. To seveda vpliva na splošno nezadovoljstvo strank, na splošno percepcijo neučinkovite uprave in tudi na usmerjenost uprave na lastne procese in manj v potrebe strank. Gre torej za zastarel poslovni model, sploh v digitalni dobi. Verjamem, da je razvojni moment upravnih enot nekoliko zastal, se uspaval in zato bo moja obljuba, da bomo takoj pristopili k redefiniciji nalog upravnih enot, ki bodo skladno z duhom časa odražale splošne prioritete kot so digitalno, zeleno in družbeno odgovorno.

Moja vizija bo usmerjena tudi v reorganizacijo upravnih enot. Verjamem, da bi v okviru obstoječih 12 statističnih razvojnih regij lahko tudi na tem področju sledili temu principu. To seveda ne pomeni, da bo storitev zato nedostopna ali težje dostopna, pomeni le, da bi na nivoju razvojne regije dosegli večjo fleksibilnost zagotavljanja storitve uprave tam, kjer bi se za te izkazovale največje potrebe, na primer v Ljubljani na Oddelku za tujce. V tej luči sem prepričana tudi, da bi morali vzpostaviti boljše sodelovanje z občinami in te potrebe in storitve skupaj usklajeno identificirati in zagotavljati.

Že v okviru prejšnje točke sem izdatno govorila o usposabljanju zaposlenih. Za zaposlene na upravnih enotah bomo pripravili obvezen sistematičen načrt sistemskih usposabljanj in ostale ukrepe kot so na primer mentorske sheme, vse v luči krepitve koncepta prijazne in učinkovite uprave, ki zagotavlja kvalitetne storitve ne glede na to na kateri upravi zanjo zaprosite. Kot je sicer že napovedala tudi bodoča ministrica za digitalno preobrazbo bomo pospešeno delali tudi na digitalizaciji storitev uprave, hkrati pa se bomo te prioritetno lotili po principu največjega učinka za stranke. V sodelovanju z občinami bomo in tudi zato je to sodelovanje ključno in bo, če mi boste zaupali vodenje tega resorja, zaznamovalo ta mandat, pospešeno intenzivirali procese digitalizacije upravnih storitev občin. V sodelovanju z njimi bomo vzpostavili tudi e-upravo za občine. Predviden koncept bo takšen, da bo omogočal skupni interoperabilni zaledni sistem, vstopne strani pa si bodo lahko občine oblikovale po svojih željah, zahtevah in potrebah. Glede na število in velikost občin se namreč na lokalni ravni pogosto zaradi manjka zadostnega znanja za razvoj pojavljajo težave, predvsem v smislu raziskav za to področje ali virov, hkrati pa smo priča obstoju velikega števila lokalnih dobaviteljev, katerih rešitve niso medsebojno povezljive. To občinam povzroča velike stroške, uporabnikom pa težave in jih odvrača od uporabe. V okviru reorganizacije upravnih enot pa bomo veliko pozornost namenili tudi obrazcem. Vsi poznamo glavni namen obrazcev, to je, da le-ti tako uradnikom kot uporabnikom olajšajo in pohitrijo postopek. Pa si odgovorite kdaj ste na zadnjič enostavno izpolnili tak obrazec. Prepogosto so pripravljeni tako, da jih skoraj nihče ne zna izpolniti ali pa jih s težavo izpolnijo tudi podučeni uporabniki. Prepogosto se od strank zahteva podatke, ki jih organ v konkretnem postopku niti ne potrebuje. K temu problemu nameravamo pristopiti aktivno in sistematično, in sicer z vidika uporabniške izkušnje. Skupaj z obrazci glede katerih bomo ciljno usmerjeni prav v uporabniško izkušnjo bomo pogledali še samoupravno poslovanje uprave, ki je tudi skoraj v celoti usmerjena v sistem in skoraj nič v vidik stranke. Upravno poslovanje mora biti v funkciji dobrega organiziranja javne uprave, a tudi kot učinkovita podpora vsem procesom za stranke oziroma s strankami.

V tem sklopu bom omenila še področje upravne statistike. Večna rak rana slovenske uprave, ki podatke zbira in o njih: poroča, po drugi strani pa le teh ne uporabi za pripravo resnih analiz ter posledično na podlagi analiz ne načrtuje ukrepov za izboljšanje učinkovitosti, usposobljenosti ali izboljšanje procesov upravljanja. Zato je potrebno prenoviti še sistem realnih kazalnikov in sistem vodenja upravne statistike za sistemske ali za parcialne izboljšave, na primer za potrebe reorganizacije upravnih enot ali pa za pripravo novega ZUP-a, na primer z odpravo kakšnega pravnega sredstva.

Naslednje področje za katerega je pristojno Ministrstvo za javno upravo, in ki sem se ga nekoliko že dotaknila, so lokalne skupnosti. Tukaj moram pohvaliti prakso, ki jo je uvedel minister v odhajanju in sicer gre za redno periodično sestajanje skupine za lokalno samoupravo, ki je sestavljena iz predstavnikov vseh treh občinskih združenj in predstavnikov ministrstva. S to prakso nameravam tudi sama nadaljevati, saj kaže dobre rezultate. Prepričana sem, da lahko samo s sodelovanjem učinkovito rešujemo izzive, ki so pred nami in teh ne bo malo. Če jih tukaj omenim samo nekaj. Financiranje lokalnega in tudi regionalnega razvoja, tudi v luči nižjega prihodka občin zaradi Zakona o dohodnini, način in ukrepi za spodbuditev medobčinskega sodelovanja, določitev novih meril za razvitost občin.

Področje javnih naročil. Tudi za urejanje tega je pristojno Ministrstvo za javno upravo. Splošno prepričanje je, da gre za izjemno tog in neučinkovit sistem, bolj kot ne vsi poznamo sage o neskončnih pritožbenih postopkih in nezmožnostih oddaje naročil večjih vrednosti. Sistem javnega naročanja primarno določa evropski pravni red. Formalna pravila javnega naročanja določajo evropske direktive in uredbe, zato se sistemi držav članic Evropske unije predvsem s poenotenjem prakse sodišča Evropske unije bistveno ne razlikujejo. To je na eni strani prednost in priložnost, da lahko lažje prevzemamo dobre prakse in sistemske rešitve ter nas spodbuja k modernemu sistemu, obenem pa omejitev, da sistemsko strateško ne moremo oblikovati kot bi si v celoti sami želeli. Pomemben del sistema je tudi sistem pravnega varstva, torej sistem pritožb v postopkih javnega naročanja na leto in zadnja leta je številka kar konstantna, je vloženih okoli 250 pritožb, kar je približno 6 tisoč 500 postopkih letno relativno malo. Postopki se v povprečju rešujejo prej kot v 15 delovnih dneh. Med ključnimi izzivi javnega naročanja bi izpostavila nadaljnji proces digitalne preobrazbe ter profesionalizacijo javnih uslužbencev, ki delujejo na področju javnega naročanja. Potrebno je postaviti in vedno izvajati programe za prednost znanja, zato je potrebno opredeliti kompetenčni model javnega uslužbenca, ki deluje na tem področju ter takega javnega uslužbenca sistematično usposabljati. Samo izboljšano znanje in kompetence javnih uslužbencev bodo dejansko prispevali k učinkovitosti sistema javnega naročanja. Del te profesionalizacije pa mora postati tudi izvajanje svetovanja in pomoči naročnikom pri oddaji naročil, zato moram v luči draginje omeniti tudi zadnje čase enega večjih izzivov za javne naročnike, to je cenovni pritiski v izvedenih javnih naročilih. Moja obljuba je, da bomo nemudoma pristopili k organizaciji in izvedbi delavnic za naročnike, kjer bomo naročnikom nudili ustrezno strokovno podporo in pomoč, da bodo ustrezno pripravljeni in bodo znali orodja, ki jih že imajo na voljo ustrezno uporabiti oziroma bomo skupaj z njimi razvili nova orodja, ki bodo ustreznejša. Tovrstno pomoč bomo nudili dokler bo to potrebno. Poleg vsega navedenega pa MJO upravlja naloge centraliziranega ravnanja s stvarnim premoženjem države. Povedano drugače, za organe državne upravo kupuje, najema poslovne prostore, ki jih ti potrebujejo za upravljanje svojih nalog, premoženje obremenjuje s stvarnimi pravicami, odvečno premoženje pa v primerih, ko prodaja, ni možna oddaja v najem ali brezplačno uporabo, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. V okviru navedenega pripravlja tudi selitvene načrte organov državne uprave, izvaja potrebne investicije za ohranjanje vrednosti premoženja in sistemsko ureja področje stvarnega premoženja ter pripravlja merila za ureditev poslovnih prostorov za potrebe vladnih proračunskih uporabnikov.

Ministrstvo za javno upravo vodi centralno evidenco nepremičnin gospodar, v okviru katere bo, ko bo evidenca dokončno izpostavljena, vzpostavljena celovita evidenca nepremičnin v lasti Republike Slovenije in nepremičnin, ki jih najemajo, ali na podlagi drugega pravnega naslova, uporabljajo državni organi. Evidenca bo omogočala pregled nad stroški posameznih nepremičnin, pregled nad razpoložljivostjo poslovnih prostorov, na podlagi podatkov pa bo mogoče na enostaven način določiti investicijske prioritete ter spremljati potrebe uporabnikov z možnostjo hitrega reagiranja glede na potrebe in razmere na trgu.

Glavni izzivi tega mandata bodo: nadaljnjo spodbujanje in priprava postopkov za pravno ureditev premoženja; ureditev dostopov za gibalno ovirane osebe v stavbah v lasti Republike Slovenije; izboljšanje energetske učinkovitosti stavb v lasti Republike Slovenije s pomočjo energetskega vodenja ter priprave nove strategije ravnanj s stvarnim premoženje, ki pa bo morala biti pripravljena usklajeno s prenovo sistema javnih uslužbencev. Zlasti bo potrebno premisliti učinke možnosti opravljanja dela na daljavo ter posledično preveriti potrebe po poslovnih prostorih z vidika velikosti, njihove ustreznosti, prilagojenosti sodobnim razmeram ter ob upoštevanju možnosti opravljanja dela na domu ali bolje, dela na daljavo. Vse to s ciljem optimiziranja oziroma nižanja stroškov, zagotavljanja transparentnosti opravljanja s premoženjem in gospodarnega ravnanja.

Naslednje področje, ki ga ureja, za katero je pristojno Ministrstvo za javno upravo, je nevladni sektor in področje prostovoljstva. Med pristojnostmi ministrstva sodi tudi delovanje nevladnih organizacij. Pristojnost za razvoj podpornega okolja za nevladne organizacije oziroma za tako imenovane horizontalne splošne ukrepe, ki spodbujajo nevladni sektor in njegovo sodelovanje z državo. Dobri splošni temelji za sodelovanje države in nevladnih organizacij so bili postavljeni že v mandatu 2014-2018 s sprejemom Zakona o nevladnih organizacijah in vzpostavitvijo proračunskega sklada za nevladne organizacije, namenjenega financiranju razvoja nevladnih organizacij. Leta 2018 je bila sprejeta tudi petletna strategija, ki se izteče naslednje leto. Kljub vsemu, brez izzivov področij seveda ni.

Pri njihovem reševanju bosta ministrstvu pod mojim vodstvom kot usmeritev služila naslednji dve osnovni vodili: da mora država dosledno zagotavljati svobodo združevanja in delovanja nevladnih organizacij in, da je potrebno na vseh tistih področjih, kjer cilji in aktivnosti nevladnih organizacij sovpadajo s cilji države oziroma povsod tam, kjer nevladne organizacije državi pomagajo dosegati zastavljene cilje, sodelovanje kontinuirano krepiti in razvijati.

Zaradi turbulentnih razmer v zadnjih dveh letih so glede obojega odprti številni izzivi. Politika Ministrstva, kot krovnega ministrstva za nevladne organizacije, bo ne glede na to, odslej jasna in nedvoumna. Dosledno bomo vztrajali pri svobodi združevanja, zbiranja in izražanja. Odpravili bomo prakso preštevanja, katera in koliko nevladnih organizacij podpira Vlada, in katera in koliko jo kritizirajo, ki smo mu bili zadnji dve leti priča na vladnih odborih.

Za finančno podporo splošno koristnim dejavnostim nevladnih organizacij mora biti popolnoma irelevantno, ali so te slučajno kritične do Vlade, ali ne. Edini relevantni kriterij je in bo, ali so aktivnosti in programi nevladnih organizacij koristni, kakovostni in v skladu s cilji, ki jih na posameznih vsebinskih področjih zasleduje država ob sočasnem zagotavljanju popolne transparentnosti javnih razpisov za dodeljevanje sredstev. Takšna usmeritev bo veljala na ravni Vlade, torej na ravni vseh ministrstev.

Sicer pa bodo prioritete mojega mandata na področju delovanja nevladnih organizacij naslednje: prvič – znova okrepiti sodelovanje z nevladnimi organizacijami pri pripravi politik in predpisov. V zadnjih dveh letih je bila komunikacija na več področjih praktično prekinjena. Predhodno sem že govorila o izboljšavah, ki so potrebne na področju priprave strateških in razvojnih dokumentov ter predpisov. Vključujoča priprava je ena od temeljnih pravil obstoječe resolucije o normativni dejavnosti, čeravno hkrati eno slabše upoštevanih. Ravno zato bo tudi eno od glavnih pravil zakona, ki ga bomo pripravili, pri čemer bomo poudarek prenesli za zgodnje vključevanje, se pravi na sodelovanje v zgodnjih fazah priprave razvojnih in zakonskih predlogov, ko je sodelovanje tudi najbolj koristno, uskladitev ciljev pričakovanih rezultatov in učinkov pa najlažje doseči. Takšno sodelovanje hkrati omogoča manj zapletov v zaključni fazi postopka sprejema, še manj pa v postopku implementacije. Takšno vključevanje bomo pri ministrstvih tudi dosledno spodbujali in promovirali in kontrolirali v okviru že omenjene centralne kontrole kakovosti.

Drugič. Krepiti inovacijski potencial nevladnih organizacij. Podobno kot država sistematično podpira raziskave in razvoj inovacij v gospodarstvu mora inoviranje podpirati tudi v nevladnem sektorju. Le tako je namreč mogoče zagotoviti, da gredo dejavnosti in storitve, ki jih ljudem in skupnostim zagotavljajo nevladne organizacije v korak s časom in so prilagojene sodobnim potrebam uporabnikov. Potrebujemo sodoben nevladni sektor, ki se zna hitro in učinkovito odzivati na porajajoče se potrebe skupnosti.

Tretjič. Krepiti regionalno uravnotežen razvoj nevladnega sektorja. Država je dolžna poskrbeti, da so ljudem povsod dostopne podobne storitve in dejavnosti. Osrednja slovenska regija je trenutno daleč najrazvitejša, zato je treba ciljno okrepiti podporo po regijah, da se razlike zmanjšujejo.

Četrtič. Sodelovati z nevladnimi organizacijami pri krepitvi odpornosti družbe na populizem in polarizacijo. Kot smo napovedali že v koalicijski pogodbi želi vlada sodelovati s civilno družbo pri sistematičnem ozaveščanju prebivalcev o vladavini prava in državljanskih pravicah, pomenu udeležbe na volitvah, krepitvi družbene zavesti vse s ciljem krepiti odpornost skupnosti zoper sodobne populizme in škodljive polarizacije.

In petič. Nadalje krepiti razvoj kakovostnega prostovoljstva v vseh segmentih družbe. Prostovoljstvo ima v naši državi dolgo tradicijo in uživa široko podporo. Posebej bi tu izpostavila prostovoljna gasilska društva, ki pomembno prispevajo k varnosti in zaščiti ljudi in premoženja. Konstantno se tudi krepi, raste število prostovoljcev in ur prostovoljnega dela, kar kaže na močan solidarnostni čut med našimi prebivalci. Prostovoljstvo prispeva k povezovanju in s tem k družbeni koheziji, saj je pomembno za osebni in socialni razvoj otrok in mladih ter prinaša pozitivne učinke tako tistim, ki pomoč potrebujejo kot tistim, ki opravljajo različne prostovoljne aktivnosti. Pogosto pomeni tudi priložnost za socialno reintegracijo oseb. Zato je treba še naprej podpirati razvoj kakovostnega organiziranega prostovoljstva na vseh področjih in v vseh oblikah, ga spodbujati v šolstvu in vzgoji, pri podjetjih in v javnem sektorju.

Aktualna strategija razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva se izteče naslednje leto. Pripravili bomo novo in to na vključujoč način. Zgornje prioritete bodo izhodišča za pogovore z nevladnimi organizacijami.

In še področje, ki mu v svoji predstavitvi namenjam osrednjo vlog in ga mnogi, verjamem, pričakujejo, je sistem javnih uslužbencev in s tem povezan plačni sistem javnih uslužbencev. Prvo, kar želim zelo jasno poudariti še preden podam lastne pogled na vsebino je, da bom že za prvo sejo vlade predlagala imenovanje vladne pogajalske skupine za prenovo plačnega sistema in reševanje odprtih vprašanj. Ta pogajanja se bodo začela takoj, vsekakor še v mesecu juniju. Vlada pod vodstvo dr. Goloba bo zavezana k socialnemu dialogu in ga zato tudi namerava takoj odpreti. In drugo je, da se bomo pogajali z vsemi sindikati in ne samo s posameznimi. Pogajanja se bodo vodila izključno preko Ministrstva za javno upravo. Vsa ostala ministrstva pa bodo svoje pogajalce vključili v pogajalsko skupino, ki bo imenovana na prvi seji Vlade.

Veliko se je v preteklih dneh ugibalo glede pomena koalicijske pogodbe, kjer smo zapisali, da bomo skupaj s koalicijskimi partnerji ob upoštevanju specifik vseh skupin zaposlenih prenovili enotni plačni sistem javnih uslužbencev in v njem odpravili vse anomalije. Plačna skupina J ne bo več spregledana, spodbujali pa bomo motivirano in odgovorno delo ter ustrezen karierni razvoj. Plačni sistem, ki ga imamo danes, je bil uveden leta 2008, delno uveden. Takratni minister dr. Virant je prav ob zaključku mandata sklenil večletna pogajanja. Spomnim se, da so bila pričakovanja javnih uslužbencev takrat velika. Jasno, prav plače javnih uslužbencev so bile tiste, ki so zaradi vstopa v Evropsko unijo in lovljenje maastrichtskih pravil glede inflacije in višine javnega dolga več let stagnirale. In prav plačna reforma je obetala spremembo, predvsem je obetala, da se bodo plače javnim uslužbencem po skoraj desetletju stagnacije dvignile. Temeljni cilji plačnega sistema, ki se je začel uporabljati v drugi polovici 2008, so bili: vzpostavitev skupnega plačnega sistema za javne uslužbence in funkcionarje, določitev ustreznih razmerij med plačami javnih uslužbencev in funkcionarjev, vzpostavitev fleksibilnega plačnega sistema, ki bo višino plač bolj povezoval z učinkovitostjo in rezultati dela, ter transparenten in obvladljiv plačni sistem z vidika javnih financ. Namen uvedbe novega plačnega sistema je bil določiti skupne temelje sistema plač v javnem sektorju za uveljavitev načel enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti, transparentnosti sistema plač ter stimulativnosti plač. Nov plačni sistem je nato še bistveno zmanjšal število dodatkov k plačam, od okrog 150 na osem, in s tem tudi obseg sredstev za dodatke in njihov delež v sredstvih za plače. Seveda vsi vemo, da je z zamenjavo oblasti v letu 2008 prišla tudi finančna kriza in s krizo varčevanje in varčevalo se je najprej na plačah javnih uslužbencev, prav tistih, ki so z velikim pričakovanjem pozdravili prehod na nov plačni sistem - plačni sistem, ki je že v osnovi predvidel odpravo nesorazmerij v roku dveh let, in sicer po četrtinah. Kriza je trajala dolgo. Dogovorjena dokončna odprava nesorazmerij v osnovnih plačah se je zgodila v letu 2012, a ob hkratnem znižanju osnovne plače za 8 %. Tudi napredovanja so bila ustavljena - enkrat se leto ni štelo, drugič se ni ocenjevalo, dodatkov ni bilo oziroma so ti bili skrajno omejeni, redna delovna uspešnost pa se je pričela izplačevati šele od julija 2020 naprej. Torej, dejansko lahko pritrdim, da plačni sistem nikoli ni bil dokončno uveden. Za funkcionarje, na primer, še vedno v nekaj določbah velja ZUJF. Dejstvo je pa tudi, da na maso plač ne vpliva zgolj plačna politika, temveč tudi gibanje števila zaposlenih v javnem sektorju. In kakšno je stanje danes? Za plače v javnem sektorju na letni ravni namenjamo okoli 5 milijard evrov bruto, 1 % povišanja plač torej pomeni približno 50 milijonov višje javnofinančne odhodke. Razmerja v plačah med poklicnimi skupinami so zaradi parcialnega povišanja plač določenim poklicnim skupinam in obvoda skupnega plačnega sistema, torej urejanja pravic v področni zakonodaji, porušena. Zadnje parcialno povišanje plač se je zgodilo novembra 2021 v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, sicer brez zdravnikov. Zlasti so porušena razmerja med direktorji in funkcionarji ter ostalimi zaposlenimi. Med tisoč najbolje plačanimi v javnem sektorju praktično ni funkcionarjev. Minimalna plača dosega 24. plačni razred na plačni lestvici od ena do 65 plačnega razreda. Približno 26 tisoč zaposlenih od skupaj 185 tisoč jih prejema minimalno plačo. Razmerje med plačo predsednika vlade in minimalno plačo znaša približno ena proti pet, ob prehodu v nov plačni sistem v letu 2008 je bilo to razmerje ena proti deset in pol.: Ker se vrednost plačnih razredov ne usklajujejo že več kot 10 let, so pred nami vedno nove zahteve po zvišanju plač za dva plačna razreda ali tri ali celo več. V teh letih so se zgolj poviševali izhodiščni plačni razredi in to ne vseh plačnih skupin, kar je dokončno porušlo plačna razmerja. Torej usklajevanje vrednosti plačnih razredov bi bolje ohranjalo plačna razmerja, a oboje hkrati ob enormnih finančnih učinkih ni možno. Povišanje izhodiščnih plačnih razredov delovnih mest za en plačni razred pomeni več kot 4 % povečanje mase plač. Večina delovnih mest je v dogovorih z leta 2008 pridobila dva ali tri plačne razrede, torej se je masa plač samo iz tega naslova povišala za 8 ali več odstotkov. Sistemske pomanjkljivosti plačnega sistema, premajhno upoštevanje specifik posameznih poklicnih skupin, povišanje mase plač zaradi ravnanj, ki so postali avtomatizem, pri čemer pa sistem nima ustreznih nastavkov za ustrezno plačilo strokovnjakov z redkejšimi kompetencami, premajhna možnost prilagajanja ponudbi in povpraševanju na trgu, deficitarnost. In danes smo priča zastoju v pogajanjih s sindikati z odprtima grožnjami sindikatov s stavko, nekatere stavke so tudi že napovedane.

Na mizi že imamo zahteve sindikatov, tudi napovedi stavk. Te zahteve gredo v smer povišanje vrednosti plačnih razredov plačne lestvice. Nazadnje se je vrednost plačnih razredov povišala 2011 za 0,55 %. Ponavljam, 1 5 povišanja pomeni povišanje javnih finančnih odhodkov za približno 50 milijonov na letni ravni. Odprava uravnilovke v spodnji tretjini plačne lestvice glede na povišanje minimalne plače. Zaposleni s srednješolsko ali celo višješolsko izobrazbo prejemajo danes minimalno plačo. Minimalna plača se od leta 2008 povišala za 100 %. Vzpostavitev ustreznejših razmerij v vrednotenju dela, višje uvrstitve delovnih mest in nazivov v plačne razrede glede na zadnje povišanje plač v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Tu je bil finančni učinek povišanja plač zaposlenim v tej dejavnosti z novembra 2021, približno 123 milijonov evrov letno. In kateri sindikati so napovedali stavko? SVIZ, Visokošolski sindikat Slovenije, Sindikat zdravstva in socialnega varstva. Na mizi pa imamo tudi zahteve funkcionarjev in direktorjev. Višje uvrstitve v plačne razrede direktorjev, zahteve ravnateljev, načelnikov upravnih enot, direktorjev socialno-varstvenih zavodov, znanstveno-raziskovalnih zavodov, zdravstvenih zavodov, zavodov z dejavnostjo kulture in podobno. Zahteve sodnikov, tožilcev, županov, Varuha človekovih pravic, Računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije in podobno. Javnim uslužbencem so se uvrstitve delovnih mest in nazivov v plačne razrede povišale v letih 2016, 2017, 2018 in 2021. Funkcionarjem se plače niso višale, direktorjem pa v manjšem obsegu v letu 2018, vendar so razmerja med plačami direktorjev in funkcionarjev na eni strani in plačami javnih uslužbencev na drugi strani povsem porušena. Velika večina funkcionarjev in direktorjev ne napreduje v plačnih razredih, prav tako niso upravičeni do dodatkov do katerih so upravičeni javni uslužbenci. Med tisoč najbolje plačanimi v javnem sektorju ni ministrov in običajno tudi ne predsednika Vlade. Zaradi povišanja uvrstitev delovnih mest in nazivov v plačne razrede javnim uslužbencev imajo v mnogih primerih javni uslužbenci višje plače od njihovih šefov.

In kako naprej? Obnova socialnega dialoga. Uvodni sestanek z vsemi reprezentativnimi sindikati javnega sektorja in nato začetek pogajanj. Pogajanja bodo tekla dvotirno in sicer o samih plačah, razmerja, vrednosti plačnih razredov, plačne lestvice in o plačnem sistemu. Upoštevanje poklicnih specifik, deficitarnosti, omejevanja avtomatizmov, uveljavitev že dogovorjenih rešitev s sindikatom v preteklem obdobju in podobno. Sklenitev dogovora s socialnimi partnerji o politiki plač v javnem sektorju za prihodnje obdobje. Do septembra 2022 moramo skleniti dogovor glede usklajevanja plač in do 2024 dogovor o uvrstitve vseh poklicev v plačne razrede in razmerja med poklici med vsemi in med poklici posamezne plačne podskupine. Zagotoviti moramo predvidljivost ukrepov in javnofinančno vzdržnost plačne politike ter preprečevanje parcialnega povišanja plač posameznim poklicnim skupinam. In nazadnje, določiti moramo finančni okvir, ki ga bo nova vlada namenila za povišanje plač v javnem sektorju in skladno z dogovorom dinamiko izvajanja vsega dogovorjenega. Ta bo vključeval tudi povišanje plač direktorjev in funkcionarjev. Hvala lepa.