Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, državni sekretar, ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Predlog predmetnega zakona je Komisija Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance obravnavala na 1. seji, 27. januarja 2023. Po daljši razpravi komisija predloga zakona ni podprla.

Vlada želi s predlogom zakona spremeniti prakso, ki se je uveljavila z v začetku leta 2022 sprejetim Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, s katerim je bilo določeno, da mora davčni zavezanec izročiti račun kupcu v papirni obliki le na njegovo zahtevo. Kot izhaja iz obrazložitve obravnavanega predloga zakona, takšna ureditev zmanjšuje transparentnost poslovanja davčnih zavezancev in prispeva k tveganju za povečanje obsega sive ekonomije in neplačevanje davkov iz poslovanja, vzpostavlja pa tudi možnost za prikrivanje dejanskega prometa davčnih zavezancev.

V razpravi na komisiji je bilo ob zastavljenem vprašanju o razlogih in utemeljenosti vračanja na predhodni sistem kontrole izdaje in izročitve računa odgovorjeno, da so opravljene analize poslovnih praks v nekaterih predvsem storitvenih dejavnosti pokazale, da je število davčno potrjenih računov kljub rekordni zaposlenosti in povečani potrošnji v letu 2022 še vedno manjše kot v letu 2019. Komisija poudarja, da je predlagana rešitev, ki na kupca blaga oziroma prejemnika storitve prenaša odgovornost, da pridobi račun od zavezanca ter da se ga zaradi morebitnega ne prevzema računa sankcionira, nesprejemljivo. Napačen je tudi pristop, s katerim se zavezanca skuša nadzirati s pomočjo kupca namesto za to pristojnih organov. Odločitev o prevzemu računa mora biti po mnenju komisije v celoti prepuščena kupcu, ki bo sam presojal o tem, ali bo na primer ob nakupu in plačilu blaga zaradi kasnejšega uveljavljanja garancijskih pogojev zahteval račun. Argumentacija predlagatelja zakona, da so bila v obstoječi ureditvi, kjer izdaja in izročitev računa ni bila obvezna, zaznana tveganja na področju pravic potrošnikov v zvezi s takojšnjo možnostjo preverjanja posameznih postavk na računu ter da ne gre le za nadzor, ampak tudi zagotavljanje varnosti kupca, po mnenju komisije ni prepričljiva, saj je skrb za varstvo koristi kupcev možno izraziti in uveljavljati tudi na način, ki ne bo vključeval izrekanje nesorazmernih glob za praviloma majhne prekrške z nizkimi zneski na računu. Glede na odgovor na zastavljeno vprašanje o številu držav, ki so uveljavljale zakonsko rešitev o obvezni izročitvi in prevzemu računa ter sankcioniranju kupca, je komisija mnenja, da takšno ureditev, ki jo je uvedla zgolj ena država v Evropski uniji, ni zadosten razlog za uveljavitev podobne zakonske prakse tudi v Sloveniji. Komisija meni, da bi morala biti oblika, v kateri se bo izdani račun izročil kupcu, prepuščena dogovoru med kupcem in zavezancem, saj je zavezancu že v veliki meri omogočena uporaba sodobnih tehnologij pri izdaji računov in njihovi izmenjavi s kupci blaga oziroma prejemniki storitev. Glede na podatek, da inšpekcije v času zakonske ureditve, ko je kupec moral prevzeti račun in ga na zahtevo pooblaščene osebe pristojnega organa tudi predložil za potrebe izvajanja nadzora, niso izrekale kazni, saj so ob kontrolah ob prevzemih računov zgolj opozarjale potrošnike na prekršek, se komisiji zastavlja vprašanje o smiselnosti in učinkovitosti takšne ureditve, še posebno ob dvomu, ali ima pooblaščena oseba sploh pristojnost preverjanja identitete kupca. Glede amandmajev se seveda nismo izrekli, saj nam niso bile poznane, vam se pa zahvaljujem za pozornost. Hvala.