Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke, poslanci in tudi seveda ostali!

Siva ekonomija je en poseben pojav, ki ni tuj nobeni državi. Včasih oziroma pred leti se je še nekako mislilo, da s tem, ko se države razvijajo in prihajajo na višjo stopnjo, tako kar se tiče socialne urejenosti, družbenega konsenza, demokracije, gospodarske rasti in tako naprej, da se bo siva ekonomija nekako izpela in izgubila ta svoj zagon, pa se je potem pokazalo, da je prišlo oziroma da ima ta siva ekonomija eno zelo fluidno obliko, se pravi, glede na okoliščine, ki so, se izjemno hitro prilagaja, poraja, nekako tako kot voda najde tiste svoje poti.

Zdaj, za tiste države, ki so morda še v razvoju, je boj proti sivi ekonomiji včasih boj proti lastnim ljudem, zaradi tega, ker je v bistvu siva ekonomija v tistih državah, ki nimajo takšnega sistema, kot ga ima Republika Slovenija, se pravi pokojninski sistem, zdravstveni sistem, socialne pravice in tako naprej, je po navadi, si to zagotovijo na nek drugi način in to je po navadi skozi sivo ekonomijo in opazili boste, da države v razvoju dosegajo tudi stopnje nad 30, 40 odstotkov BDP-ja, predstavlja lahko siva ekonomija in tisto je dejansko družbeni korektiv, ki jim omogoča preživetje.

Mi na srečo nismo več tam, smo daleč naprej, vendar to še vedno pomeni, da se siva ekonomija poraja pač v novih oblikah, bolj sofisticiranih in seveda je treba ves čas delati na tem, da se tisto, kar je mogoče, zahaja v sile, sivo polje, spodbudi, da se nekako legalizira oziroma formalizira in da se potem te nove oblike ne porajajo. To se pa dosega z različnimi pristopi, od tega, kako se to zaznava, kako se to ukrepa, kako se sankcionira, kako se analizira in kako se tudi išče nove nenazadnje zakonske rešitve, kot je tudi ta danes pred vami, čeprav je dejstvo, da tukaj se pojavlja en določen deja vu, ker gre za rešitev, ki je bila že vpeljana, pa je bila potem brisana.

Torej, Slovenija se, kot že omenjeno, že vrsto let, oziroma že lahko rečemo, odkar so uvedeni, uvedene dajatve, lahko bi rekli, bori proti sivi ekonomiji, prejšnje vlade oziroma v preteklosti so bili uvedeni številni ukrepi, da bi povečali preglednost poslovanja gospodarskih subjektov, tudi učinkovitejše pobiranje davkov in tudi pravičnejšo razporeditev davčnega bremena med zavezanci za plačilo davka. Eden teh ukrepov je lahko tudi zagotovo obveznost dobavitelja oziroma prodajalca, da pri gotovinskem poslovanju kupcu izda davčno potrjen račun za vsako dobavo blaga in storitev. Naj tukaj spomnim, če se spomnite, danes obravnavamo novelo Zakona o davčnem potrjevanju računov, v tej pogovorno rečeni fiskalizaciji, in ko se je ta uvedla, se je takrat sprejel sočasno tudi ta ukrep. In kar se tiče učinkovitosti uveljavljenih ukrepov, se je pokazala z dozdajšnjim izdajanjem računov in evidentiranjem prometa prodajalcev ter s povečanimi prilivi državnega proračuna iz naslova davkov in prispevkov iz zaposlovanja. Če spomnim, takrat ko je bila uvedena ta rešitev, so nekatere branže, kljub temu, da ni bilo kakšnih posebnosti, rasle z dvomestnimi številkami in to tiste, za katere smo tudi v naprej napovedali, da ocenjujemo, da obstaja povečano tveganje, da se morda ne postopa najbolj primerno, in da je nekaterim zavezancem, zagotovo ne vsem, ampak nekaterim stremenje k temu, da bi izpolnjevali svoje obveznosti do družbe, ne pa samo se ukvarjali s pravicami, se pravi, to stremenje morda nekoliko pretirano. Z novelo Zakona o davku na dodano vrednost se je z 22. januarjem, lani leta 2022, spremenila obveznost dobaviteljev glede izročanja računov kupcev, in sicer izročitev računa v papirni obliki ni več obvezna, če kupec tega izrecno ne zahteva, pri tem pa za prodajalca ni obveznosti izročitve računa kupcu v kakšni drugi obliki. Skladno s tem ne prevzem računa kupca tudi ni več prekršek. Ostalo je pa seveda v zakonodaji tisti predpis, ki je določal napis na prodajnih mesecih, da je ta račun treba prevzeti in zadržati do izhoda.

Naše mnenje je, da smo se s takšno ureditvijo odpovedali pomembnemu elementu učinkovitosti sistema davčnega potrjevanja računov in odpravljen je bil mehanizem za zagotavljanje doslednega evidentiranja prometa pri prodajalcih in ponovno se je odprl manevrski prostor za sivo ekonomijo, gotovinske tokove, neregistrirane seveda in prikrivanje davčnih obveznosti zavezancev. Namen predloga zakona, ki ga obravnavate danes, je ponovno vzpostaviti ta mehanizem, ob upoštevanju seveda sodobnih tehnologij pri poslovanju in možnostih komunikacije med dobavitelji in kupci. Digitalizacija danes omogoča različne načine plačil ter izmenjave računov in drugih dokumentov med prodajalci in kupci. Se pravi, že danes obstajajo sistemi, ko lahko tako preko aplikacije na mobilnih telefonih, preko elektronskih sporočil, SMS sporočil in drugih načinov komunicirajo kupci in prodajalci med sabo, organizirajo razno razne klube, itn., preko katerih ta komunikacija dejansko tudi že poteka. Zato predlagamo ponovno uveljavitev obvezne izročitve računa prodajalca in obveznega prevzema računa s strani kupca, pri čemer pa poudarjamo, da je račun lahko v papirnati ali pa seveda elektronski obliki. Te oblike računov sta namreč v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost, ki ureja obveznost izdanega računa že zdaj oziroma že kar dolgo časa enakovredni. Odločitev v kakšni obliki si bosta prodajalec in kupec izmenjala račun, je prepuščena njima in je odvisna od njunih tehnoloških zmožnosti.

Predlaga se tudi ponovna uvedba globe za kupca, ki ne prevzame in zadrži računa ob izhodu iz poslovnega prostora. S tem se zagotovi, da prodajalec izda račun za vsako dobavo blaga in storitev, saj v nasprotnem primeru poleg prodajalca tvega globo tudi njegov kupec. Na ta način se dejansko spoštuje to pravilo, ko se trikotnik zapira, se pravi, da je vsem v interesu, na eni strani državi, na eni strani prodajalca, na tretji strani kupca, da je račun izdan in prevzet. Pred nekaj časa smo lahko tudi slišali nekaj zmede, ko se je ta sprememba takrat uveljavila, so nekateri rekli, da ni več treba izdajati računov. Tukaj moram posebej podčrtati, račune se vedno izdaja. V tem vmesnem času je zgolj veljalo to, da ni bilo obveze po izročitvi in iz statističnih podatkov, ki jih imamo, kaže da so nekateri ta nesporazum tudi tako dobesedno vzeli, se pravi, da izdajanje računov ni potrebno.

Zdaj, če pogledamo, kar se tiče kazni Tudi pretekle prakse že takrat, ko se je uvajal ta sistem, se je posebej povedalo, da ključna je osveščevalna okoliščina oziroma osveščevalni moment tukaj. Tudi takrat je bila vzpostavljena nagradna igra s tem v zvezi glede potrjevanja računov in tudi finančna uprava in statistiki, ki jo imamo vemo, da je predvsem opozarjala, v nekaterih primerih dala morda opomin, v nobenem primeru pa ni bilo ocenjeno, da bi bilo potrebno izreči globo. Je pa to eden izmed tistih elementov, ki seveda pomaga k temu, da se zavezanci in seveda tudi kupci nekako drugače pristopijo k temu in morda bolj resno to vzamejo in tudi račun vzamejo ter s tem zagotovijo, da je dejansko bil izstavljen. Nenazadnje je ponovna vzpostavitev obveznosti izdaje računa tudi pomemben element varovanja pravic kupcev, tudi to poudarjamo, ne, tako z vidika pravilnosti, se pravi kupnine oziroma izračunanega blaga in storitev, tudi z vidika tega morebitnih kasnejših reklamacij, uveljavljanja, se pravi v garancijskem roku in tako naprej. V času poslabšanja gospodarskih razmer in naraščajočih življenjskih stroškov sta občutek davčne pravičnosti med prebivalstvom in gospodarskimi subjekti in zaupanje javnosti v pravno državo še toliko bolj pomembna. Prav tako mora država poskrbeti za učinkovito izvajanje zakonov o obdavčenju in ukrepe za vzpostavitev zdravega konkurenčnega okolja za podjetja. Na dolgi rok zagotovo k uresničevanju teh ciljev prispevajo tudi rešitve, ki jih predlagamo danes.

Zdaj v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, za katerega se tudi, seveda nam je bil tudi v veliko korist in se zahvaljujem tudi za to, bi samo izpostavil dve zadevi. Ena zadeva, se pravi, če kupec v primeru nadzora iz kakršnegakoli razloga ne more predložiti elektronsko prejetega računa ob samem izhodu iz poslovnega prostora, ko recimo ne bi imeli s sabo mobilnega telefona oziroma pametne naprave, česarkoli že, ali pa morda ta sporočila dobijo na elektronski naslov, morda nima urejenega, se pravi, nabiralnika elektronskega na svojem telefonu, ga lahko predloži naknadno v roku, ki ga določi pooblaščena uradna oseba nadzornega organa. Kako bo to potekalo, bomo tudi javno komunicirali, da ne bo kakšnega nelagodja ali nesporazumov. Tudi to je vezano na osveščevalni del nalog tako Ministrstva za finance kot Finančne uprave in zagotovo lahko, kar tudi kažejo dosedanje izkušnje pri nadzoru tega, da se bo nadzor delal z zrnom soli, se temu reče, se pravi, pogledala se bo situacija, preverilo in seveda skladno s tem ravnalo življenjsko, seveda pa po črki zakona. Dodatno še pojasnilo za Zakonodajno-pravno službo, kar se tiče tiste terminologije. Tu uporabljena je bila v bistvu obstoječa terminologija, ki je bila uporabljena že takrat, ko se je ta zakon prvič pripravil. Besedne zveze, ki pa so noter, so pa v bistvu iz Zakona o davku na dodano vrednost, ki pa res ločeno uporablja., to se pravi, na eni strani ureja za kupca blaga, na drugi strani ureja za prejemnika storitev. V tem primeru, glede na to, da gre za račun, ki je lahko izdan za katerikoli izmed teh dveh namenov, je pač sočasno navedeno kupec blaga oziroma prejemnik storitev. Naša ocena je, da s tem ne povzročamo kakšne posebne zmede, da je tako, se pravi lahko zakonodajalcu kot potem tistim, ki bodo zakonodajo uporabljali, jasno, kaj je bil namen oziroma kaj so tudi cilji in da se bo to lahko zgledno uporabljalo tudi v praksi.

Kar se tiče še morda amandmajev, ki so bili predloženi. Glede na to, da predlagajo odpravo tega, kar je na mizi, se pravi, Vlada oziroma Ministrstvo za finance teh amandmajev ne podpira.

In kot končno seveda, spoštovane poslanke in poslanci, ob upoštevanju vsega tega navedenega predlagam, da predlog novele Zakona o davčnem potrjevanju računov podprete. Za dodatna pojasnila sem pa kot vedno seveda tudi na voljo tudi sodelavko. Hvala.