Hvala lepa za besedo. Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da je njegov namen združiti izvedenske organe Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v enoten inštitut, ki bi poenotil izvedensko prakso ter izboljšal učinkovitost odločanja o pravicah iz socialnega zavarovanja. Predlagatelj pričakuje, da bo takšna rešitev prispevala k hitrejšemu vračanju ljudi na delo in enakopravnejši obravnavi zavarovancev. Poleg ureditve ustanovitve, organizacije, pristojnosti delovanja in financiranja inštituta pa predlog zakona uvaja tudi nove pravne institute, na primer osnovno delovno dokumentacijo, načrt vračanja na delo ter z določenimi odstopi od več sistemskih zakonov spreminja veljavno ureditev na področju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja ter drugih povezanih področij, in sicer do uveljavitve sprememb v posameznih področnih zakonih.

Zakonodajno-pravna služba je uvodoma opozorila, da priprava izvedenskih /nerazumljivo/ strokovnih meril sama po sebi še ne zagotavlja enakih končnih odločitev. Različni predpisi, ki urejajo posamezna področja, lahko zaradi različne materialno pravne ureditve namreč vodijo do različnih končnih odločitev. ZPS je nadalje opozorila, da je treba pri urejanju položaja izvedenskih organov izhajati iz zakona o splošnem upravnem postopku, saj ta predstavlja sistemski zakon za vse upravne postopke. Vsak odstop od njegovih pravil pa mora biti izčrpno obrazložen, saj bi drugačna ureditev, ki ni utemeljena s stvarno utemeljenimi razlogi, lahko nasprotovala drugemu odstavku 14. člena ustave. ZPS je pri tem opozorila na več določb predloga zakona, ki po njeni oceni odstopajo od ureditve kot jo določa ZUP. In sicer predlog zakona ustvarja vtis, da izvedenec ne podaja zgolj strokovne ocene zdravstvenega stanja, kot podlage za odločanje temveč sam presoja o pravici, kar bistveno odstopa od ureditve, ki jo določa ZUP in ki jasno ločuje vlogo izvedenskega mnenja od pravnega odločanja. V 23. členu predloga zakona, ki določa, da lahko izvedenski organ začne s postopkom ugotavljanja invalidnosti po lastni iniciativi, medtem ko ZPIZ(?) skladno z obrazložitvijo le formalno začne postopek, ni jasno, kdo je dominus litis postopka za ugotavljanje invalidnosti. V 9. členu predloga zakona ni jasno, zakaj mora izvedenec izdati izvedensko mnenje v skladu z mnenjem izvajalca medicine dela, saj je njegova vloga ravno v tem, da na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije ugotovi dejansko stanje, relevantno za izdajo odločbe. Tretji odstavek 39. člena predloga zakona pa določa dejavnosti medicinskega izvedenstva, ki se ne opravljajo v okviru upravnega postopka.

Pomemben del pripomb se nanaša na prehodne določbe zakona. ZPS je opozorila, da predlagane prehodne določbe, ki določajo odstope od več področnih zakonov, niso vsebinsko povezane z materialnimi določbami predloga zakona in zato ne urejajo prehoda na novo ureditev, temveč trajno spreminjajo sistemske zakone, kot sta Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Iz zakonodajnega gradiva ni razvidno, zakaj so namesto novel oblikovani odstopi od določb različnih zakonov. Takšna ureditev pa zmanjšuje preglednost pravnega reda in je vprašljiva z vidika načela pravne varnosti ter zaupanja v pravo. Tudi sicer imajo trajni odstopi po svoji vsebini značaj zakonske novele in zahtevajo ustrezno sistemsko ureditev v področni zakonodaji. Izpostaviti je treba zlasti 36. člen predloga zakona, ki ureja odstop od Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki v osmih točkah določa odstope od različnih členov omenjenega zakona, v 7. točki pa z zakonodajno tehničnega vidika povsem nepreglednim pristopom določa postopek na prvi in drugi stopnji v posebnih točkah, ki so označene od 7.a do 7.e. S to tehniko se uvajajo novi členi, s čimer postaja ureditev odstopa od Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v celoti nepregledna.

Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju opozorila tudi na to, da predlog zakona vsebuje nejasne določbe v nasprotju z načelom legalitete, ki je eno temeljnih načel pravne države. Nejasna zakonska ureditev omogoča, da pravne praznine in pomenske nedoločenosti zapolnjuje izvršilna veja oblasti, kar pa ima za posledico tudi kršitev načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave. S tem v zvezi Zakonodajno-pravna služba še posebej opozarja na 3. člen predloga zakona, ki bi ga bilo treba ustrezno preoblikovati, tako, da bo jasno določeno, kateremu organu se nalaga obveznost ustanovitve inštituta v imenu Republike Slovenije, na 17. člen predloga zakona, ki bi ga bilo treba dopolniti z določbami o sestavi strokovnega sveta inštituta ter njegovih nalogah, ter na 36. člen predloga zakona, ki prepušča podrobnejši način uveljavljanja pravic in zahtev iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter določa, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije lahko prevzame pristojnost osebnega zdravnika, da v konkretnem primeru odloča v postopku začasne zadržanosti od dela, brez določitve pogojev, pod katerimi zavod to lahko stori. Z ustavno pravnega vidika je Zakonodajno-pravna služba opozorila tudi na upoštevanje določb 38., 35. in 22. člena Ustave. Pojasnili smo, da iz obsežne ustavno sodne presoje v zvezi z 38. členom Ustave izhajajo jasne ustavne zahteve, ki morajo biti izpolnjene za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov. Zakon mora določno opredeliti osebne podatke in vrste ter način njihove obdelave, z zakonom mora biti določeno ustavno dopusten namen obdelave osebnih podatkov, zbirati in dodeljevati se smejo le osebni podatki, ki so primerni in nujno potrebni za dosego ustavnega dopustnega namena obdelave, trajanje obdelave pa mora biti omejeno na nujno potrebni čas. Osebni podatki pa morajo biti zbrani ter obdelani pošteno in zakonito.

V zvezi s 27. členom predloga zakona pa smo pojasnili, se opravičujem, s tem v zvezi je Zakonodajno-pravna služba izpostavila se opravičujem. S tem v zvezi je Zakonodajno-pravna služba izpostavila, da bi bilo v 9. členu predloga zakona v prvem odstavku treba natančneje opredeliti, kaj zajema opis kliničnega statusa uporabnika ter zakaj po mnenju Zakonodajno-pravne službe predlagani prvi odstavek ustavljenih kriterijev ne izpolnjuje, če gre za podatke o diagnozi, vrsti bolezni in druge zdravstvene podatke delavca. V zvezi s 27. členom predloga zakona pa smo pojasnili, da bi bilo treba določiti namen zbiranja osebnih podatkov v evidencah iz drugega odstavka istega člena. V zvezi s 35. členom Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic smo pojasnili, da osebni pregled posameznika po 23. členu predloga zakona predstavlja poseg v sfero posameznika, ki je zavarovana s to pravico, zato bi bilo treba predlagani ukrep proučiti in utemeljiti z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja za poseg v pravico in z vidika splošnega načela sorazmernosti, ki vključuje presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem smislu. Z vidika 53. člena Ustave bi bilo treba ponovno proučiti tudi 37. člen predloga zakona, ki ohranja veljavno določbo, da lahko zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik predlagata umik predloga za ugotavljanje invalidnosti le ob soglasju predlagatelja, če je bil postopek uveden na predlog osebnega zdravnika, izvajalca medicine dela in inštituta upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča, da je uveljavljanje socialnih pravic v domeni upravičenca. Glede na 22. člen Ustave, smo opozorili, da bi bil 22. člen predloga zakona, upoštevaje sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča lahko v nasprotju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in ustavo, če bi se pristojno sodišče odločilo pridobiti izvedensko mnenje inštituta, četudi inštitut formalno ne bi bil stranka v socialnem sporu, v katerem bi se izpodbijala odločba. Enega od dveh zavodov za organizacijske povezanosti, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Inštituta kar bi lahko vplivalo na neodvisnost izvedenskega mnenja. Glede na določbe zakona o zavodih, po katerih je vpliv ustanovitelja na delovanje javnega zavoda razmeroma širok. Javni zavod pa se tudi sicer ustanovi praviloma za namen opravljanja javnih služb. ZPS dodaja k svojemu mnenju še, da bi bilo treba učiti tudi možnost drugačne pravno organizacijske oblike inštituta. Poleg tega so obrazložitve posameznih členov po oceni Zakonodajno-pravne službe premalo vsebinske. Pogosto le ponavljajo besedilo člena in ne pojasnjuje njegovega namena, ciljev ali posledic. Zaradi tega je težko razbrati pravo voljo predlagatelja in oceniti ustreznost posameznih rešitev. S tem v zvezi z ZPS opozarja na določbi 20. in 21. člena predloga zakona, ki urejata zaposlovanje medicinskih izvedencev na inštitutu in bi ju bilo treba ponovno preučiti z vidika načela enakosti pred zakonom. Iz drugega odstavka 14. člena Ustave na 9. člen predloga zakona, ki bi ga bilo treba preučiti z vidika možnosti poenotenja oziroma združitve postopkov pri urejanju načrta vračanja na delo, da se zagotovi tako večja ekonomičnost odločanja kot tudi v izogib preobremenitvi osebnih zdravnikov z administrativnimi nalogami. Ter na skladnost 36. člena predloga zakona z Direktivo Sveta o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ki določa, da morajo delodajalci delavcem zagotoviti razumno prilagoditev, ki ne sme povzročati nesorazmerne obremenitve za delodajalca. V nekaterih primerih si določbe zakona in obrazložitve zakona tudi v bistvenem ne sledijo. S tem v zvezi je ZPS opozorila na 4. člen predloga zakona, iz katerega ne izhaja, da naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje izvedel laično kontrolo zgolj v izjemnih primerih kot je pojasnjeno v obrazložitvi člena. Na 9. člen predloga zakona, ki določa, da Zakon za zdravstveno zavarovanje Slovenije hkrati odloči o začasni zadržanosti dela in določi vsebinske prilagoditve delovnega mesta glede na omejitve, ki jih ima delavec. V obrazložitvi pa je navedeno, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije odloči le o začasni zadržanosti od dela ter na 36. člen predloga zakona, ki ne sledi obrazložitvi, da zavarovanec nima pravice do izplačila bruto denarnega nadomestila le če je vedel, da ob nastopu dela ali dejavnosti ni bil zdravstveno zmožen za delo zaradi že predhodno obstoječih in dokumentiranih zdravstvenih težav. To dejstvo pa bo ugotavljal izvedenec. ZPS je opozorila, da je pogoj vedenja na strani zavarovanca bistven in bi moral biti vključen v besedilo člena ter pojasnila, da vprašanje o tem, ali je zavarovanec vedel ali ni vedel, da je zmožen za delo, ne predstavlja medicinskega vprašanja, zato bi ga bilo treba dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Hvala.