Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo, poslanke, poslanci, vsi vabljeni.

Vlada Republike Slovenije je od Državnega zbora Republike Slovenije v mnenje prejela predlog zakona o Inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialne varnosti, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim magistrom Deanom Premikom. Na začetku naj povem, da usklajevanje stališč med resorji glede mnenja Vlade k predlogu zakona še poteka, zato v tem trenutku še ne moremo govoriti o stališču Vlade, to pomeni, da bom v naslednjih minutah predstavil mnenje Ministrstva za zdravje.

Ministrstvo za zdravje podpira nekatere namene oziroma cilje zakona. Na primer združevanje sedaj ločenih izvedenskih organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in s tem omogočiti neodvisnost izvedenskih organov, kakovostno in objektivno podajanje izvedenskih mnenj, učinkovitejše delovanje, enotnejšo prakso in večjo usklajenost postopkov. Zamisel, da bi se postopki v posameznih vejah socialne varnosti bolj poenotili in poenostavili ni nova. Že v preteklosti je do ideje večkrat prišlo, vendar pa ideja kljub načelni podpori izvajalcev socialnih zavarovanj ni bila realizirana. Navedeno horizontalno povezovanje izvedenskih organov bo omogočala enakomerno in strokovno obravnavo zavarovanih oseb z osredotočenostjo na zagotavljanje pravične in hitrejše dostopnosti do pravic iz socialne varnosti za pridobitev v katerih je potrebno mnenje izvedenca. Horizontalno povezovanje med izvedenskima organoma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo nadalje omogočalo učinkovito, se pravi uspešno in pravočasno vračanje na delo, kar je ključno za zagotavljanje tako posameznikove kot tudi družbene varnosti za zdravje, socialno vključenost in produktivnost. Z vidika uporabnikov se bo prednost povezovanja kazala v pohitritvi postopkov pridobivanja pravic z racionalizacijo postopkov in povezanosti med posameznimi pravicami, predvsem začasne zadržanosti od dela in preostalega dela zmožnosti oziroma invalidnosti. Z racionalizacijo postopkov se sekundarno omogoča tudi optimalna raba javnih sredstev, ki so za ta namen predvidena. Se pravi sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter drugih organov, ki zagotavljajo socialno varnost. Predlog zakona uvaja tudi nov institut, in sicer načrt vračanja na delo, ki je rezultat ugotovitve projekta Zgodnja poklicna in zaposlitvena rehabilitacija in je namenjen delavcu kot pripomoček za hitrejše in lažje vračanje na delo. Ob navedenem je pomembno poudariti, da zakon ne spreminja izvornih pravic po temeljni zakonodaji Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Ima pa ministrstvo ob tem tudi nekaj dilem. Na primer vprašljiva je kompetenca izbranega osebnega zdravnika, da odloča o bolniškem staležu do 90 dni. Sedanji način, ko je bolniška odvisnost od izbranega osebnega zdravnika, večkrat ruši zaupni odnos med bolnikom in zdravnikom, ki je temelj zdravljenja. Ker je presoja subjektivna, lahko med zdravniki prihaja do razlik v ceni dela zmožnosti, kar poglablja rušenje zaupnega odnosa. Sistem, kjer osebni zdravnik odloča o bolniški odsotnosti, krepi odnos z bolnikom, dokler je vloga zdravnika jasno terapevtska. Ko pa se prevesi v vlogo uradnikov, ki mora nadzirati ali omejevati pravice, odnos pogosto trpi. Zdravnik je hkrati zagovornik bolnika, je nadzornik sistema. To vse pomeni, da obstaja resna nevarnost, da se bo povečalo število bolniških odsotnosti. Nadalje menimo, da se naj laični nadzor ureja v okviru novele ZZVZZ in na koncu še menimo, da je vseeno bolje, da se rešitve glede ustanovitve novega skupnega izvedenskega organa iščejo v okviru že obstoječih institucij, na primer Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Naj kar zaključim, Ministrstvo za zdravje podpira cilje zakona. Želimo pa, da se konkretne rešitve optimizirajo in uskladijo z ostalimi deležniki. Hvala lepa.