Hvala lepa za besedo.

Torej, pred nami je Zakon o Inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialnih zavarovanj In pravzaprav zakaj potrebujemo ta zakon, ki ga imamo danes na mizi? Bistven problem je znano vsem, to je poraz absentizma v zadnjih letih, tako kratkoročnega kakor tudi dolgoročnega. Pri dolgem dolgoročnem absentizmu. Imamo podatke, da je več kot 10000 zavarovancev na bolniškem staležu več kot eno leto. Nad tremi leti je 1500 in več kot 300 je na bolniški več kot pet let. Skupni stroški se hitro približujejo 700 milijonov evrov in Slovenija je edina država v Evropski uniji, kjer nimamo omejitve bolniškega staleža. Do pred kratkim je bila to tudi Bolgarija, ki je pač spremenila svojo zakonodajo. Vemo, da dalj kot je nekdo odsoten s trga dela, večja je verjetnost, da se na njega ne bo več vrnil. Vključenost pa pomeni socializacijo, višje dohodke, daljše življenje in višje pokojnine. Žal se do sedaj z dolgotrajnimi deležniki nihče ni ukvarjal. Zdaj pa se s tem zakonom uvaja možnost aktivnega spremljanja bolniškega staleža. Vemo, da imajo krajši bolniški stalež drugačne vzroke kot dolgotrajni, zato je potrebno vzeti v obzir njune specifike, zlasti pri dolgotrajnem staležu. Pomembno, da se vzpostavi sistem, ki bo omogočal čim boljšo prepoznavo preostalih delovnih zmožnosti zavarovancev in njihovo reaktivacijo tam, kjer je to le mogoče. Rešitve smo prepoznali v tako imenovanem enotnem izvedenskem organu. Zadnjih 15 let vse koalicijske pogodbe vsebujejo ta tako imenovani enotni izvedenski organ kot eden izmed glavnih ukrepov za boj proti visokemu absentizmu. Poudarek je na dolgoročnem absentizmu. Ideja je zrasla na ZPIZ, kjer sem tudi sam vodil sektor za izvedenstvo. Moram poudariti, da tukaj ni pomembno, kdo je predlagatelj. Pri nas imamo tri veje oblasti in ena glavnih nalog zakonodajne veje je poleg sprejemanja tudi predlaganje zakonov. Poleg tega pa je predstavnikom predlagateljem težko očitati, da so vložili zakon iz političnih razlogov. Sam sem se namreč s to problematiko ukvarjal 17 let. Torej tukaj ne gre za političen, kakor se včasih poskuša prikazati, ampak strokovno naravnan predpis, ki ga je pripravljala široka paleta deležnikov obe ministrstvi, govorimo o Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za zdravje, zdravje, ZZZS, ZPIZ. Sodelovala je medicina dela, prometa in športa, družinska medicina in še kdo. Pred vložitvijo zakona smo se sestali tudi z vsemi socialnimi partnerji in njihove pripombe - govorimo o sestavi sveta inštituta, definirali načrt za vračanje dela in podaljšali rok uveljavitve in podobno. V ponedeljek pa je bil tukaj v tej inštituciji izveden tudi posvet, ki so se ga udeležili številni deležniki. In prav vsi so poudarjali, da je ustanovitev enotnega izvedenskega organa dobra rešitev. Gre za postopek in ne pravice. Podeljevanje pravic vsekakor ostane še naprej v obeh dveh zavodih, torej na ZPIZ in pa ZZZS. Še enkrat. Z zavarovanci na daljših bolniških staležih se nihče ne ukvarja in tudi ko enkrat premagajo bolezen ali pa sanirajo poškodbo, je njihov povratek na delo težak in večkrat onemogočen. Iz prakse je ogromno primerov, ko kljub veliki želji po popolni rehabilitaciji in vrnitvi na delo to ni mogoče ali pa je vsaj otežkočeno. V naši državi imamo dva zavoda, ki se ukvarjata z oceno zmožnosti za delo, torej mi imamo ZZZS, ki se ukvarja z začasno nezmožnostjo za delo in ZPIZ trajno. Kriteriji so različni, postopki se podvajajo, prehod med postopki je otežen in neprijeten za zavarovanca. Tudi pomanjkanje kadra, ki je razpršen med oba dva zavoda, terja svoj davek. To je pa še problem delovne dokumentacije, dostopa, medicinske in še bi lahko naštevali. Skratka, onemogočeno je sočasno iskanje rešitev, hitrejše vračanje na delo in iskanje rehabilitacijskih potencialov ali pa pravic iz invalidskega zavarovanja. In če naštejem nekaj glavnih poudarkov Zakona o Inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialne varnosti. Prvi en tak je razbremenitev družinske medicine. V prvem obdobju zakon predvideva 90 dni, bodo bolniške staleže ocenjevali družinski zdravniki, že sedaj potrdijo izvedenci ZZZS po 30 dneh vsaj dve tretjini vseh predlogov osebnih zdravnikov. Vsak tako obravnava ogromno, vsekakor več kot 60 vlog dnevno. Ta ureditev je neracionalna in izvedenci, če se bodo rešili teh, tega, če uporabim izraz balasta, se bodo lažje lahko posvetili posameznim primerom in iskanje rešitev za zavarovance. Inštitut bo namreč tudi v veliko pomoč družinski medicini, izdajo priporočil in izvedenske prakse. Tukaj se pogovarjamo še o dodatnih rešitvah, ki bi jih potem tudi z amandmaji pripeljali v predpis, in sicer na kakšen način bi izvedenci lahko bolj tvorno sodelovali v teh prvih 90 dneh in v njihovi možnosti odločanja o staležih. S tem, da je treba tukaj poudariti, nekje so se pojavila popolnoma napačna razumevanja, da tukaj ne gre za nikakršno siljenje družinskih zdravnikov odločitve, ampak gre za kriterije, ki jim bodo s svojimi odločitvami v pomoč. Ocena zmožnosti bo še vedno narejena s strani tistega, ki zavarovanca najbolj pozna, torej osebnega zdravnika. Bistvo, nihče nikogar ne bo silil delati, če to ne bo dopuščalo njegovo zdravstveno stanje. In gre v bistvu samo za to, da delavci dobijo možnost povratka na delo, ki ga zdaj nimajo. Bistveno je, da se zavarovanci pozdravijo in se pozdravijo in sanirajo poškodbo, preden se vrnejo na delo oziroma dobijo njihov njihovi preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto. Torej, kakšni bodo izhodi po teh 90 dneh? Ena možnost je, da se podaljša bolniški stalež. Jasno je, da če še poteka zdravljenje, medicinska rehabilitacija, če se čaka na kakšno operacijo, je to pač edini možni izhod. Druga možnost je, da se skupaj z delodajalcem, zavarovancem medicine prometa, dela in športa poišče možnost za vrnitev na delo. Pripravi se tako imenovani načrt za vrnitev na delo. To je rezultat ugotovitve projekta Zgodnja poklicna in zaposlitvena rehabilitacija, ki je potekal na uri Soča s sodelovanjem tudi obeh dveh zavodov in je namenjen delavcu predvsem kot pripomoček za hitrejše in lažje vračanje na delo. Delodajalci bodo skupaj z delavcem MDŠ poiskali ustrezno rešitev, ki je lahko zelo enostavna, da ne bomo tukaj se spuščali v vseh primerih v delovnopravno zakonodajo. In tukaj gre lahko za lažji dostop do delovnega mesta, dvižna miza, pripomoček za dvigovanje bremen, včasih so še take manjše, majhne zadeve tiste, ki dejansko omogočajo nekomu, da ostane socialno vključen in da se vrne na svoje delovno mesto. Tretja možnost pa je, da se bo avtomatično nadaljeval postopek na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ugotavljanje trajne nezmožnosti delo. Tu bo v prvi vrsti ocena, ali se lahko zavarovanec usposobi poklicno rehabilitacijo v okviru svoje preostale dela zmožnosti ali pa se oziroma in se razvrsti eno izmed kategorij invalidnosti. Tukaj gre pa za pravice iz pokojninskega in invalidske zakonodaje. Osebno menim, da je sistem pozitivno naravnan za vse deležnike. Delavcu je omogočen povratek na delo oziroma zaposlitev v okviru njegovih delovnih zmožnosti, postopki so hitrejši, bolj racionalni in prijaznejši. Zakon ni nikakor proti delavski, kot smo že tudi slišali, ampak se delavcu ponujajo nove možnosti, ki jih do sedaj ni bilo, med drugim večjo možnost, socialno vključenost in reaktivacijo. To se mi zdi ena izmed najbolj pomembnih pridobitev tega predpisa. Delodajalec dobi usposobljenega zaposlenega, izvedenci bodo namreč tu v veliko pomoč pri iskanju ustreznih rešitev. Za državo pa je pomembno, da se zmanjšajo stroški dolgotrajnega absentizma s sistemom aktivnega spremljanja dolgotrajnih bolniških staležev bo na koncu tudi izzvenela tako imenovana neskončna bolniška. Poznamo primere 12 pa celo več let in ti primeri se po končni uveljavitvi tega predpisa ne bodo več pojavljali. Zavedamo se, da zakon ne rešuje vseh problemov v zvezi z absentizmom v naši državi, je pa korak v pravo smer za njegovo omejevanje. Prepričan sem, da bodo sledili še drugi ukrepi v dogovoru vseh socialnih partnerjev in vseh deležnikov za znižanje predvsem kratkotrajnih staležev. Zadeva je kompleksna in jo je težko rešiti z enim samim zamahom. Stanje ni dobro, menim pa, da bi se s sprejemom novega postopka, kot ga ureja ta zakon, zadeve skupaj še z drugimi ukrepi izboljšale. Z ohranjanjem statusa quo se bodo razmere na tem področju le še poslabševale. Škoda bi bilo, da bi kljub dobrim intencam in preboju na področju absentizma še enkrat vse koalicije v zadnjih 15 letih so imele idejo o tem, da bi uvedle enotni izvedenski organ. Sestale so se številne delovne skupine, ki pa žal niso nikoli končale dela. Tokrat smo prvič na tem, da uspešno zaključimo ta projekt in upam, da ga bomo kljub temu, da nam očitajo, da je največji problem pri vsem tem, da gre za poslanski in ne vladni zakon, upam, da bomo na koncu vsi skupaj ta zakon podprli.

Spoštovana predsednica, predlagam, da sejo na podlagi 73. člena Poslovnika prekinete do nadaljevanja seje, pa bomo z vsemi deležniki poskušali rešiti še tista vprašanja, ki so morebiti ostala odprta in se nismo uspeli poenotiti. Predlagam tudi, da se pred prekinitvijo seje poslušamo vabljene in da bomo pač na ta način potem lažje oblikovali rešitve. Upam, da nam uspe v dobro zakona, ker je to predlog, ki rešuje problem dolgoročnega absentizma je pozitiven za vse deležnike, tako za delavce, delodajalce in konec koncev tudi za državo. Hvala.