Hvala za besedo. Lep pozdrav, spoštovani namestnik gospod Jože Ruperčič, predstavniki ministrstva.

Glede na to, da smo že več kot pol leta v bistvu brez pomembnega, pomembni, pomembnega vodje inštitucije, torej Varuha človekovih pravic, ki je v bistvu očitno postal tudi ujet..., talec te koalicije. Ne glede na to, da je tako pomemben institut kot je Varuh človekovih pravic pravzaprav, se pa zdaj na tem lomijo kopja, poročilo pa ni takšno, da bi lahko bili s tem zadovoljni. In to je četrto poročilo, kar sem jaz torej v tem mandatu. In nekaj smo slišali, da se ureja, ampak nastajajo nove stvari in mene je zelo nekako že kar v uvodu, v uvodu poročila pravi, je tako zapisano: Če sem še lani zapisal, da ključna težava pri naslavljanju reform ni pomanjkanje politične volje, temveč predvsem pomanjkanje dolgoročne vizije ter konstruktivnega in vključujočega dialoga med vsemi deležniki, pa se danes - pa pazimo, to je poročilo za 2024, kaj bo šele za 2025 - vse bolj kaže, da tudi prave politične volje za reforme, dialog in iskanje sprejemljivih rešitev v resnici premalo. In ker so pomembne vrednote in ker zdaj ugotavljam, ker vemo vsi, dejstvo je, da smo že od februarja 2025 brez Varuha človekovih pravic, kaže na ta odnos, kolikšno vlogo in kakšen pomen ima pravzaprav torej za to koalicijo ta inštitucija.

Zdaj jaz se bom samo na nekatere točke osredotočila. In sicer, predvsem izjemno aktualno težavo, to je pomanjkanje kadrovskih in prostorskih kapacitet za osebe, ki potrebujejo zdravstveno nego in oskrbo po zaključeni hospitalizaciji. Torej vemo, da se čakalne vrste za sprejem v domovih daljšajo. Vemo, kje so težave, zakaj so proste postelje, prazne postelje - predvsem zaradi pomanjkanja kadra. In varuh tudi tukaj opozarja predvsem na tiste državljane, ki so zaključili zdravljenje v bolnišnicah in ne morejo biti doma, ker potrebujejo pač posebno zdravstveno nego in ni prostora v domovih. In zdaj s 1. 12. se bo pravzaprav to še poslabšalo. Kam oziroma na kakšen način bodo te osebe vstopale v sistem dolgotrajne oskrbe, to še mislim, da ni rešeno, da še ne veste. In če bodo že dobili torej prostor v domu, kakšno bo plačilo teh, te storitve, ker še ne bodo v sistemu dolgotrajne oskrbe. Torej, in zdaj tukaj varuh tudi posebej v poročilu opozarja na negovalne bolnišnice, ki so nujne. Torej potrebe so vse večje in nujno je, kot pravi, da se rešitve najdejo v resnično doglednem času, čeprav je ta beseda pač zelo relativna. In varuh tudi ugotavlja, da Ministrstvo za zdravje nima izdelanega ne kadrovskega ne infrastrukturnega načrta glede tega, kar je res zaskrbljujoče, res zaskrbljujoče, kako bo, kako bo torej z oskrbo, predvsem torej zdravstveno oskrbo teh oseb po zaključeni hospitalizaciji. Da ne govorim o tem, spoštovanju kadra, ki dela s temi ljudmi na vseh, torej v vseh, tako v zdravstvenih ustanovah kot torej v domovih za starejše in tudi sicer. Da ne bom ponavljala, da ta plačni sistem pač ni prinesel ničesar.

Zdaj pa še samo na področje torej otrok. Tukaj smo še posebej občutljivi. Čeprav moram reči, da vsakršna kršena pravica s strani uradnih inštitucij je seveda zelo boleča, ko pa gre za otroke, pa še toliko bolj. In predvsem na področju šolstva so bile pogosto pobude povezane z ocenjevanjem otrok, prisotnostjo staršev ob ocenjevanju, odnosi med učitelji in učenci ter izključitvami iz šol. Jaz se bom zdaj tukaj osredotočila predvsem na obravnavane pritožbe glede pomanjkljivih prilagoditev za otroke s posebnimi potrebami, zlasti pri opravljanju mature. Četudi je to poročilo za leto 2024, se še vedno, pa ne s strani ne šole ne učiteljev, ampak s strani pristojnih inštitucij, to je ministrstva oziroma Državnega izpitnega centra, pojavil primer in ga bom opisala. Mislim, da bo, da bo zelo jasen tudi kmalu. Kajti bila sem pozvana k pomoči tega problema. Namreč dijak torej v 4. letniku z disleksijo hudo, od 3. razreda naprej z odločbo zavoda, torej tudi še ene inštitucije, Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, da ima torej pač e-bralca ob pisanju testa in tako naprej in piše na računalnik. Fant se potem, vsako leto in tudi pri spremembi stopnje izobraževanja je prišlo do enake odločbe vse do 4. letnika, torej vključno s 4. letnikom, potem pa fant te prilagoditve več, do te prilagoditve na maturi več ni bil upravičen. Iz enega preprostega razloga, čisto uradniškega. Jaz sem dala vprašanje ministru in odgovor je bil, da je pač dijak tik pred maturo že zrel, da lahko to opravlja tako kot je treba, tako kot vsi ostali. Je to odgovor inštitucije? Na srečo, na srečo pa tega niso sposobni vsi starši, niso niti zmožni niti ne vedo. So starši po tem, ko ni bilo več nobene druge možnosti, ko je bil zid postavljen, so šli do Zagovornika načela enakosti tik pred pisanjem mature. Fant je sodil v skupino talentiranih dijakov na nekem tehničnem področju in s tem bi mu bila onemogočena, pravzaprav bil je prepričan, da mature, torej predvsem slovenščine, ne bo naredil. Na srečo je šlo do upravnega sodišča, si predstavljate, da upravnega sodišča za eno tako osnovno človekovo pravico in da je bilo toliko, toliko modrosti nekje, da je tik pred začetkom pisanja je bila ta tožba pač upravičena, torej pozitivno rešena in fant je bil upravičen do e-bralca. Torej ta odločba, deset let enake odločbe v času izobraževanja. Pa vemo, da disleksija ni, ni kar nekaj, ni to zdaj nekaj, ki bo kar z 18 ali pa 19 leti pa kar vse bolje, ampak to bo večno. In na srečo je bil fant rešen pravzaprav. Tako da to je res en tak primer popolne ignorance odnosa do neke pravice, ki bi morala biti osnovna.

Potem pa še en primer oziroma primer oziroma vprašanje. Pogosto se na terenu, pa tudi iz inštitucij, sploh ko pač srečujemo te zgodbe, tudi torej je bilo tudi omenjeno v poročilu, namreč namestitev otrok v zavode takrat, ko je treba pač po vseh pravilih, po vseh kriterijih, po vseh zelo senzibilnih odločitvah, predvsem pa strokovnih otroka torej premestiti ali v rejniško družino ali torej, če je, oziroma v zavode. Zavodi so polni, to je velik problem. Zavodi so polni in teh otrok recimo zdaj sploh, ko so razdeljeni, vzhodni del imamo torej dva zavoda, mislim, da Veržej in Planina, pa potem zahodni del Slovenije. S tem, ko so na centrih za socialno delo, ugotavljajo, da je nujno otroka, torej da je pač nujno otroka premestiti izven domačega okolja, da se pač rešijo njegove težave, pa teh prostorov ni. Tudi ni kadra v teh zavodih. Na to smo bili posebej opozorjeni tudi na enem izmed obiskov na terenu. In tudi tukaj je potrebno resnično, mislim, tega je vedno več. Na centrih za socialno delo so te svetovalke oziroma ki se s tem ukvarjajo, izjemno zaskrbljene, kako bo, kako bo s tem v prihodnje. Tako da tukaj se je pač res potrebno lotiti tega, kajti ne moremo dovoliti, da nam, da pač ne moremo enemu otroku pomagati, strokovno pomagati tako, da ga v bistvu rešimo. To ne sme biti nobenega dvoma.

Jaz bi povedala samo še, ko je bilo rečeno, da posebno pozornost so zahtevale tudi pobude, povezane z domnevno ukradenimi otroki iz porodnišnic nekdanji Jugoslaviji. Da tukaj poteka preiskovalka v Državnem zboru in da je bilo že, ko sem sama članica te preiskovalne komisije, lahko povem izjemno veliko zaslišanj. Izjemno težke zgodbe so, osebne zgodbe; zdaj kaj več sicer ne bi zdaj, o tem bo kmalu tudi poročilo. In tako kot so bile, tudi če, tudi če pri teh otrocih ni šlo za krajo, da težko rečemo, pač je že bil sam odnos do porodnic izjemno, izjemno nečloveški.

No, da zaključim, pa da ne bom vsega, da zaključim, jaz si tudi želim, da bi morda pa še ta koalicija uspela postaviti primernega človeka na to mesto varuha in da se nehate igrati z neke politične igrice med sabo in da uspete to rešiti kmalu oziroma zdaj že je razpis. In da bo treba kdaj tudi reči, tudi če ti kdo ni všeč pa če so strokovne kompetence takšne, torej če ti politično ni všeč, da so tudi strokovno, da so tudi pomembne strokovne kompetence. Hvala lepa.