Najlepša hvala.

Tudi v imenu Ministrstva za solidarno prihodnost se zahvaljujemo varuhu za njegovo poročilo. Kot vedno, zelo, jemljemo ga zelo resno. Pripisujemo mu velik pomen, posebej bi rekel, da je izredno, izredno pomembno tudi za naše, za naše delo to področje državnega dela z državnim preventivnim mehanizmom in potem tudi obiski v domovih za starejše oziroma v zavodih na lastno pobudo varuha. Vsako varuhovo poročilo pride na naše ministrstvo, na strokovne službe, pride do kabineta in tukaj moram reči, da to je res tisti, eden izmed tistih, tistih zadev, kjer so, kjer so, kjer se vidijo konkretni učinki na življenje ljudi, kjer vidimo, da je pač bilo opaženo, da nekaj v enem domu ne štima, da je nek oskrbovalec, da je nek stanovalec, stanovalka doma opazila, da nekaj ne štima, varuh na to opozori in potem dom popravi in oziroma smo, kadar se ne odzove, smo na to mi kot ministrstvo pozorni. Tako da tukaj je res eno veliko, veliko delo opravljeno na tem področju.

Zdaj pa, če se omejim na nekaj poudarkov, ki jih je varuh oziroma namestnik varuha tukaj predstavil glede starejših. Mislim, da je zelo, zelo upravičeno opozarjati tukaj na dve dosti urgentni težavi, eno je pač to spregledano nasilje nad starejšimi, drugo je osamljenost starejših.

Zdaj, če lahko nekoliko povem, kaj smo mi konkretno storili glede področja nasilja. Mislim, da smo temu resnično veliko težo dali v našem mandatu in tukaj se tudi že kažejo prvi rezultati. Lahko rečem, da smo, kar se tiče sistemske ureditve, v Zakonu o dolgotrajni oskrbi zapisali, da je obvezno za vse deležnike tako osnovno izobraževanje o nasilju nad starejšimi kot tudi obnovitveno. Izobraževanje o nasilju je zdaj, bi rekel, sistemsko urejeno. Prav tako smo ravno pred 14 dnevi, ne, kolegica, organizirali za vse direktorje domov za starejše specifično strokovno izobraževanje o nasilju in to je seveda nekaj, kar bomo periodično ponavljali, ker to je treba ves čas početi. Tako da, kot rečeno, mislim, da so tukaj prvi rezultati že vidni in mislim, da bomo tudi neko zborno poročilo v nekem času zdaj kmalu glede tega podali – interno in za javnost.

Potem osamljenost, ta epidemija osamljenosti med starejšimi, ki ima različne vzroke od družbenih do demografskih sprememb. V tem smislu je to težko nasloviti kar z nekim administrativnim ukrepom; gre dejansko za nek družbeni pojav. Mislim, da smo na ministrstvu organizirali več teh, kako bi rekel, mehkih dejavnosti, izobraževanj, konferenc na temo starizma. Mislim, da smo ravno na našo pobudo v zadnjih dveh letih precej postavili v družbeno ospredje vprašanje diskriminacije na podlagi starosti. Poleg tega smo vseeno prepoznali nekaj možnih sistemskih posegov. Tako smo lansko leto v tako imenovani kadrovski zakon, ki smo ga sprejeli, dodali ukrep financiranja koordinatorja za prostovoljce v domovih za starejše, namreč ravno ta mreža prostovoljstva – torej civilne družbe, upokojenskih organizacij in ostalih – je po našem mnenju eden izmed velikih mehanizmov, s katerimi lahko to osamljenost naslovimo. Programi tukaj so izredno dragoceni in, kot rečeno, ta ukrep financiranja posebnega koordinatorja za prostovoljce mislim, da je ena pomembna zadeva, s katero lahko poleg spodbujanja programov prostovoljstva na področju starejših prispevamo k blaženju osamljenosti na ta način.

Potem ena izmed teh velikih zadev je povezana z, jasno, z, kot je varuh uporabil besedo urgenca, torej kriza pomanjkanja namestitev za oskrbo starejših tako nasploh kot specifično v varovanih oddelkih. Kar se tiče varovanih oddelkov, vemo, da to izhaja iz situacije, ki ji lahko rečemo že skoraj sodobna epidemija - povečanje števila oseb z demenco in posledično tudi oseb, ki potrebujejo specifično naslavljanje njihovih potreb. Zdaj, na eni strani je pač nekoliko zapletel, zapletel situacijo novi Zakon o duševnem zdravju, ki je pač pravilno postavil zelo, zelo visoke kriterije, tako kadrovske kot prostorske, za varovane oddelke v inštitucijah. Kar je seveda prav, tukaj moramo stremeti k najvišjim standardom. Po drugi strani je pač v situaciji splošne kadrovske stiske povzročil, da številni oddelki, varovani oddelki zdaj pač pravzaprav niso ustrezali pogojem za verifikacijo po teh kriterijih in na nek način ne morejo več sprejemati dodatnih ljudi. Tukaj je rešitev, ki jo zdaj pravzaprav tudi z Ministrstvom za zdravje naslavljamo, da je treba tukaj pravzaprav neko distinkcijo vendarle narediti, torej v varovanih oddelkih, med varovanimi oddelki v posebnih socialnovarstvenih zavodih, torej tam, kjer je res potrebna tista najbolj intenzivna tudi kadrovska zasedba, in recimo teh tako imenovanih oddelkih za demence v DSO-jih, kjer pa, in to je naš tudi predlog, nekoliko vseeno znižamo te, ker ni v resnici potrebe, da je tukaj čisto enak kadrovski standard. To je eno.

Drugo mislim, da, no, v celotni sliki pač mislim, da je država ravno s tem svojim pravzaprav največjim projektom na področju oskrbe starejših, ne samo starejših, torej z Zakonom o dolgotrajni oskrbi in pravzaprav tudi uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo prepoznala, kako nujno bo v prihodnjih letih povečevati te kapacitete na tem področju. En recimo rezultat, ki sploh ni zanemarljiv, zakona je trenutno pač kar veliko povečanje, trajno se povečuje število uporabnikov nove storitve po Zakonu o dolgotrajni oskrbi, torej oskrbovalca družinskega člana. Tukaj je pač po čisto zadnjih podatkih, jih je več kot 1800 teh uporabnikov, od tega jih je torej skoraj 1500 čisto novih, takšnih, ki pač niso bili prej uporabniki nobene storitve, povezane z oskrbo starejših. In mislim tako, če pogledamo 1000, 1500 novih uporabnikov, če je pač, ne vem, en velik dom za starejše ima okoli 200 uporabnikov, mislim, da smo tukaj kar precej povečali, da tako rečem v narekovaju, kapacitete sistema ali pa vsaj oskrbe, ker tukaj dejansko to gre že za storitev, ki je, ki je tudi financirana iz blagajne za dolgotrajno oskrbo. Seveda pa je to šele prvi korak. Tisto, kar je pač glavni cilj razvoja sistema v prihodnjih letih, je razvoj oskrbe, oskrbe na domu, torej da se ta podlaga pomoči na domu, ki danes obstaja, se krepi oziroma se razširja v neko nacionalno mrežo oskrbe na domu, ki bo pač v prihodnjih letih, pač po teh projekcijah, iz katerih se izhaja, po obsegu tako rekoč podvojila kapacitete oskrbe starejših; če imamo zdaj dobrih 20 tisoč pač oskrbovalcev v domovih za starejše, še 20 tisoč se jih potem načrtuje v oskrbi na domu. In to je seveda tudi povezano s potrebami ljudi, ki, bi rekel, potrebujejo to posebno skrb, ki so zdaj v varovanih oddelkih, recimo z ljudmi, da tako rečem, ki pač trpijo za kakšno izmed oblik demence. Ni nujno, ne, to pa, to pa je nekaj, kar smo spoznali v zadnjem, v zadnjih dveh letih ob našem intenzivnem sodelovanju tudi s to, da tako rečem, strokovno civilno družbo, kot je društvo Spominčica in ostalimi strokovnjaki, ni nujno, da vsaka oseba z demenco potrebuje točno institucionalni varovani oddelek; v kolikor imamo mi usposobljene, usposobljene za skrb ljudi z demenco, usposobljene oskrbovalce na domu in tudi usposobljene, da tako rečem, svojce in mrežo prostovoljcev civilne družbe, tedaj lahko ti ljudje zelo dolgo živijo pravzaprav izven institucij. Kar seveda ne pomeni, da varovanih oddelkov ne bo, da jih ne moremo razvijati. Ravno je zdaj v teku bil razpis tudi med drugim za tri dnevne centre, financirane iz evropskega denarja, za skrb za ljudi z demenco v vzhodni kohezijski regiji, ki se bodo zdaj pričeli graditi. Ampak tukaj je pač tisto, tisto ključno, kamor je, kamor je v tem smislu potrebno iti. Tako, da iz tega vidika seveda pač obstaja ogromno izzivov, na nekatere pač pravzaprav tudi ne znamo odgovoriti kar tako iz glave. Zato imamo ustanovljeno posebno delovno strokovno skupino, ki pa naslavlja take specifične probleme, kot je tisti, ki ga varuh, na katerega varuh opozarja velikokrat v zvezi s tem prehodom teh oseb, ki največ skrbi na nek način potrebujejo, torej iz psihiatrične oskrbe, iz forenzike, da pravzaprav dosežemo, ne, ne njihovo trajno zapiranje, ampak pravzaprav njihovo oskrbo na način, ki bo, ki bo omogočala dolgoročno tudi njihovo vključitev v skupnost. Seveda potrebujemo tudi pač tovrstne zaprte oddelke. Varuh, z varuhom sva tudi skupaj večkrat obiskala te inštitucije, kjer določeni problemi obstajajo, recimo v Hrastovcu, v določenih se pa tudi premikajo stvari naprej. V Hrastovcu recimo tako rekoč, ne, v tistem slavnem ali pa neslavnem gradu smo uspeli, smo uspeli praktično ga izprazniti v zadnjem letu, je samo še en manjši oddelek, ostaja v gradu, pred, pred dobrim mesecem smo en velik oddelek preselili v bloke zraven in še pred dobrim letom nazaj je to šlo v neke vrste bivalne skupnosti. Tako da glede tega.

In tukaj se lahko dotaknem potem tudi drugega recimo sklopa opozoril, kar se tiče deinstitucionalizacije. Moram reči, da to se mi zdi, je ena izmed najpomembnejših, tako jaz vidim, kot nalog razvoja socialno, da tako rečem, socialnovarstvenega sistema v prihodnosti in tega, ki je pač tudi zanemarjen bil dolgo v Sloveniji. Kar se tiče, bi rekel, čisto teh formalnih stvari, ki smo jih naredili v zvezi z deinstitucionalizacijo, sprejeta je bila strategija v našem mandatu za deinstitucionalizacijo za desetletno obdobje do 2034. Akcijski načrt je pripravljen, bo tudi v kratkem potrjen. In morda tisto najbolj pomembno, ministrstvo je pripravilo tudi zakon, temeljni zakon za oskrbo v skupnosti, torej novelo Zakona o socialnem varstvu, ki je bil že obravnavan, je tako na Ekonomsko-socialnem svetu, tako v odborih Državnega sveta, Državnega zbora in mislim, da je zdaj pa res končno tik pred potrditvijo po teh, bi rekel, izredno zahtevnih, izredno zahtevnih usklajevanjih. Kar kaže pravzaprav, kako je ta deinstitucionalizacija ena taka vroča točka razprav, ampak mislim, da smo prišli do tam, da se stvari pač premikajo.

Potem bi se dotaknil še tudi tega, kar se tudi strinjam, da je, mislim, se strinjamo, da je izredno pomembno in kar je potrebno razvijati, vprašanje varovanih stanovanj za starejše. Zdaj, kar se tiče varovanih stanovanj, je, smo mi seveda že na začetku, ko smo, ko smo združevali to našo stanovanjsko in politiko dolgotrajne oskrbe, tukaj prepoznali ta problem. In tisto, kar smo potem ugotovili zelo hitro, je, da slovenska zakonodaja pravzaprav ne omogoča omejitev glede investitorstva v varovana stanovanja. Najboljši način bi bil, da bi to, da bi to lastništvo lahko bolj regulirali, ker vemo, da je zdaj pač težava varovanih stanovanj velikokrat, da to postanejo pač preprosto navadna stanovanja, pač grajena so kot varovana stanovanja, ljudje jih kupijo kot investicijo, potem prodajo in pač zelo kmalu v tistem bloku, kjer naj bi bila varovana stanovanja, živijo pač uporabniki, ki nimajo pravzaprav veze s tem, kar je bil prvotni namen. In vendar smo tukaj pač prišli do tega, da iz vidika pač, bi rekel, tako ustavnega prava kot varovanja pravice do zasebne lastnine tukaj nek radikalen poseg v tem trenutku ne bi bil mogoč. Smo pa, smo pa za to šli po drugi strani, po drugi poti, namreč z novelo Stanovanjskega zakona v letošnjem letu smo generalno na novo opredelili pojem javnih najemnih stanovanj in s tem pač tudi podrobneje znotraj tega uredili področje oskrbovanih stanovanj v lasti države, v lasti javnih stanovanjskih skladov ali občin, ne samo države, ali neprofitnih stanovanjskih organizacij. Tako da smo tam določili enotne pogoje oddaje teh stanovanj, višino najemnine in pač seveda, ki v tej ureditvi ni profitna. Prav tako smo pač vzpostavili register na tem področju javnih najemnih stanovanj, v sklopu katerega smo določili pač posebno kategorijo, kjer so evidentirana tudi javna najemna oskrbovana stanovanja. Tako da tukaj ni čisto kljukica, da tako rečem, ker pač tega problema, kar se je zgodilo s tako imenovanimi varovanimi stanovanji in na ta način tukaj v Stanovanjskem zakonu nismo mogli rešiti, smo pa vsaj en del, tisti del, ki pač recimo sodi pod javna najemna stanovanja, tukaj uredili. Zdaj, kar pa se tiče njihove oskrbe, kar je pač zdaj tisti tudi temeljni problem tukaj, tukaj je pač prvi in pomemben korak, ki je bil storjen, je spet ravno s sistemskim Zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki z oskrbo na domu, v nasprotju s pač pomočjo na domu, ki je pač v tem smislu storitev, je pač pravica, bo v bistvu eden izmed tistih inštrumentov, ki bo omogočil oskrbo tudi v javnem, v oskrbovanem stanovanju enostavno zato, ker ta mreža zdaj pač mora dejansko pokriti, v vseh občinah mora, je zakonska obveznost, da je zagotovljena oskrba, izvajalec oskrbe na domu. In tukaj bo eno pomembno področje bo ravno, da bo oskrba na domu po Zakonu o dolgotrajni oskrbi tista storitev, ki bo nudila pač podporo prebivalcem javnih najemnih stanovanj, če bodo pač do tega upravičeni ali to potrebovali. Poleg tega pa seveda potreben bo tudi tukaj korak naprej, tukaj mi vidimo kot naslednjo razvoj tega sistema, pač uvedba neke tako imenovane socialne podpore, nečesa, kar bo pa specifično namenjeno tudi za ta tip varovanih stanovanj. Tako da, tako da mi tukaj prepoznavamo, to je v veliki meri zatečeno stanje ravno zaradi tega, bi rekel, mešanja pravice do zasebne lastnine in tega temeljnega namena, ki naj bi varovana stanovanja ga imela. Ampak mislim, da v okviru javnih najemnih stanovanj tukaj lahko postavimo en temelj tudi za razvoj tega tipa oskrbe ali pa bolj skupnostne oskrbe v prihodnosti.

Mogoče bi tukaj končal zaenkrat, pa morda še v nadaljevanju potem razprava. Hvala.