Hvala. Spoštovani gospod predsednik odbora, spoštovane poslanke in poslanci in vsi prisotni. Najprej v imenu Skupnosti socialnih zavodov opravičujem odsotnost sekretarja Denisa Sahernika, ki je zaradi obveznosti, o katerih smo že danes slišali, da so sedaj ob 13. uri odsoten in se današnje seje žal ni mogel udeležiti, zato bom podal skupno stališče Skupnosti socialnih zavodov in Združenja direktorjev.

V skupnosti in združenju že ves čas podpiramo celovito ureditev dolgotrajne oskrbe v sistemskem zakonu. Podpiramo tudi vzpostavitev financiranja s prispevkom. saj to pomeni, da smo se kot družba odločili, da dolgotrajna oskrba postane ena od osnovnih pravic vsakega zavarovanca in da se to področje končno prepozna kot del samostojnega sistema ne več le kot del zdravstvenega ali socialnega varstva. Ravno zato, ker podpiramo uvedbo dolgotrajne oskrbe smo že 2. julija na lastno pobudo organizirali posvet Združenja direktorjev domov za starejše, na katerega smo povabili predstavnike Ministrstva za solidarno prihodnost, kjer smo skupaj iskali rešitve za optimalno implementacijo. Posvet s skupščino smo imeli tudi 17. septembra, naslednji posvet bomo imeli 21. oktobra in nato konec novembra še ponovno posvet s skupščino. Z vprašanji, s katerimi se direktorji soočajo niso oviranje implementacije dolgotrajne oskrbe, temveč poskus, da skupaj, vsaj v domovih za starejše, dolgotrajno oskrbo uvedemo v zakonsko predvidenem roku, to je s 1. decembrom letos. Če dolgotrajne oskrbe v domovih s 1. decembrom ne bo bodo stanovalci plačevali 20 do 25 odstotkov višje oskrbnine kot sedaj. Verjetno si vsi želimo, da bi novi sistem čim prej zaživel tudi v praksi. Reforma sama po sebi ne prinaša sicer bistvenih vsebinskih novosti, z redkimi izjemami, razen da ki jih že ne bi izvajali po zakonu o socialnem varstvu, na novo pa prinaša nekaj izjemno pomembnega, to so dodatna sredstva za delovanje sistema. V Skupnosti socialnih zavodov in v Združenju direktorjev že več let opozarjamo, da brez dodatnih sredstev dolgotrajne oskrbe ne bo mogoče izvajati v potrebnem in predvidenem obsegu. Več sredstev namreč pomeni priložnost, da se storitve razširijo, izboljšajo in postanejo dostopnejše, vendar samo, če bodo za to na voljo ljudje, ki bodo te storitve izvajali. Prav kadrovska vprašanja so danes osrednji problem sistema dolgotrajne oskrbe in bodo odločila, ali bo reforma uspela ali ne. Ne pozabimo, v prihodnjih treh letih se bo upokojilo 10 odstotkov naših sodelavcev, v prihodnjih petih pa celo 17. Ob tem, da je zaposlenih skoraj desetina oseb s priznano invalidnostjo in omejitvami, kar je veliko nad splošnim povprečjem, in da je 8 odstotkov dolgotrajno odsotnih zaradi bolezni ali poškodb.

Za izboljšanje kadrovske situacije v dolgotrajni oskrbi sta ključni dve glavni zadevi. Prva je možnost zaposlitve dodatnega osebja, po eni strani za to, da bo potrebne storitve sploh možno izvajati, po drugi strani pa za to, da jih bomo lahko razporejali na delo manj vikendov in praznikov ter manjkrat klicali na delo, ko imajo sicer svoj prosti dan. In drugič, povišati osnovne plače zaposlenih, saj sprememba plačnega sistema v javnem sektorju našimposlenim ni prinesla bistveno višjih plač. Na primer, začetne bruto osnovne plače strežnic, oskrbovalk, bolničarjev, kuharjev so v razponu med tisoč 291 in tisoč 497 evrov bruto oiroma 872 in tisoč 6 evrov neto. Kako lahko pričakujete od mladih, da jih bo zanimalo delo za takšno osnovno plačo?

Zato že dlje časa opozarjamo na potrebo po posebnem, vsaj 20 odstotnem dodatku na plače, za plače, za vse zaposlene v dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Kot o nujnem ukrepu za stabilizacijo kadrov ob prehodu v nov sistem. Tak predlog smo žal neuspešno podali vsem poslanskim skupinam in Vladi Republike Slovenije junija ob sprejemanju sprememb Zakona o dolgotrajni oskrbi. S takšnim ukrepom bi lahko izvajalci v ključnem trenutku ohranjali obstoječe zaposlene in pridobivali nove sodelavce, ki jih bomo nujno potrebovali. Ob zagonu institucionalne dolgotrajne oskrbe 1. decembra letos ter za vzpostavitev dolgotrajne oskrbe na domu za kar bomo potrebovali dodatni kader, saj bo dolgotrajna oskrba na domu potekala ob ohranitvi pomoči na domu. Že večkrat smo predlagali in še naprej ponavljamo, da je potrebno vzpostaviti ločen plačni sistem za zaposlene v dolgotrajni oskrbi in skleniti novo panožno kolektivno pogodbo za to področje, ki bo odražala sodobne potrebe delodajalcev ter obveznosti in pravice zaposlenih. Delo v dolgotrajni oskrbi je med najbolj zahtevnimi v javnem sektorju, zahteva stalno prisotnost 24/7/365, v nezmanjšanem obsegu, povečan telesni napor, čustveno stabilnost in veliko mero odgovornosti, saj ne delamo s papirji ali stroji, temveč z ljudmi. Zaposleni vsak dan delajo z ljudmi, ki ne morejo sami poskrbeti zase, pogosto v zelo težkih pogojih. Če bomo njihovo delo še naprej vrednotili enako kot druga, bistveno lažja delovna mesta v javnem sektorju, bomo te ljudi izgubljali, novih pa ne pridobivali in brez njih noben sistem dolgotrajne oskrbe ne more zaživeti, kot so potrebe.

Naj torej povem povsem direktno. Če ne bo ljudi za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe, teh storitev preprosto ne bo. Ne glede na to, koliko prispevka zberemo in koliko zakonov sprejmete. In brez spremembe plačnega sistema, novih sodelavcev o dolgotrajni oskrbi ne bo.

Današnja razprava na tem odboru omogoča širšo javno razpravo o tem, kaj bomo in kdaj bomo z zbranimi sredstvi prejeli prepotrebne storitve dolgotrajne oskrbe. Menimo, da bistvo vprašanja ni v tem, ali naj prispevek ostane oziroma ne oziroma kdo ga bo plačal ali kdo ne, temveč zakaj in kako bomo zbrana sredstva porabljali ter kako bomo zagotavljali dovolj zaposlenih za izvajanje vseh potrebnih storitev dolgotrajne oskrbe.

Hkrati želim poudariti še eno pomembno dejstvo. Z uveljavitvijo prispevka za dolgotrajno oskrbo je bil vzpostavljen jasen in stabilen vir financiranja dolgotrajne oskrbe. Če bi zbiranje tega vira zdaj tik pred začetkom izvajanja vseh storitev dolgotrajne oskrbe zamaknili bi tvegali, da bi se kmalu znašli v položaju, ko bi morali uporabniki sami doplačevati storitve. Zakon namreč že danes določa, da bodo uporabniki od leta 2028 dalje doplačevali 10 odstotkov vrednosti ne denarne storitve in 20 odstotkov vrednosti storitev za ohranjanje samostojnosti, če predvideni finančni viri ne bodo zadoščali. Zato menimo, da je pomembno, da ta prispevek ostane, ker predstavlja temelj za stabilno financiranje prihodnjih storitev. Hkrati pa poudarjamo, da se mora uporabljati strogo namensko za dolgotrajno oskrbo in nikakor ne za kakšne druge namene ter da je skrajni čas, da se jasno vzpostavijo vsi potrebni procesi za izvajanje dolgotrajne oskrbe tudi tisti, ki bi morali delovati že nekaj mesecev, pa še vedno ne delujejo.

Naj zaključim s pogledom naprej. Vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe predstavlja eno najobsežnejših reform na področju socialnega varstva in predstavlja tudi za izvajalce in zaposlene velik strokovni in organizacijski izziv. Dolgotrajna oskrba je odraz tega, kako kot družba ravnamo z najbolj ranljivimi. Če želimo, da sistem zaživi, mora država poleg finančnih virov vzpostaviti tudi pogoje, v katerih bodo lahko zaposleni kakovostno in odgovorno opravljali svoje delo. Hvala za vašo pozornost.