Torej, hvala predsedujoča za besedo. V poslanski skupini smo naredili en tak, bom rekla, neko grobo oceno tega proračuna na postavki pravosodja. In v bistvu bi rada to neko naše mnenje, naš pogled na proračun naše Poslanske skupine Socialnih demokratov podala. Tisto osnovno, kar ocenjujemo je, da v bistvu doživljamo na pravosodju na nek način finančno rast brez pravega preboja, kar je po naši oceni, po našem mnenju posledica fiskalne zadržanosti ministra, Ministrstva za finance. Čeprav imata oba proračuna za leti 2026 in 2027 na nek način rekordno višino, ko gledamo celoto, pa ostaja prav pravosodje med tistimi resorji, kjer se sredstva zgolj minimalno povečujejo, kar po naši oceni ni posledica pomanjkanja potreb, ampak v bistvu zadržane politike Ministrstva za finance, ki razvoj pravosodja obravnava v bistvu kot strošek, ne pa kot naložbo v delovanje države. Tako se po naši oceni krši koalicijska zaveza o učinkoviti, dostopni in pravični pravni državi.

Naslednja točka, ki jo opažamo, je, da sredstva na področju digitalizacije sicer so, pa vendar na Ministrstvu za finance upočasnjujejo izvedbo. Recimo projekt e-spis, elektronski arhiv, digitalna sodna evidenca imajo sicer zagotovljena sredstva, a Ministrstvo za finance zaradi počasnih postopkov potrjevanja, prerazporejanja, usklajevanja z evropskimi, z EU sredstvi, povzroča v bistvu zamude. To pomeni, da pravosodje ne more izkoristiti že načrtovanega razvojnega potenciala. Digitalna preobrazba ostaja torej na papirju in ne v praksi. Tretja stvar, ki jo opažamo, je zaviranje modernizacije pravosodja. Znova naš očitek gre vizavi Ministrstva za finance, ki s svojimi omejitvami investicijskih okvirov preprečuje večje modernizacijske skoke. Namesto dolgoročnega načrtovanja omogoča kratkotrajne kratkoročne korekcije, kar v bistvu pomeni, da se sodišča in zapori obnavljajo počasi in po delih.

Naslednja stvar, ki jo opažamo in jo je v bistvu omenil že gospod pred mano, je premalo podpore za zaporski ali pa zaporniški sistem. Očitno Ministrstvo za finance ne razume bremena delovnih pogojev na tem področju. Se pravi, čeprav Ministrstvo za pravosodje načrtuje več prenov zaporov, slišali smo, Dob, Dobrunje, tudi Ig in Ljubljana, v bistvu Ministrstvo za finance teh načrtov, tem načrtom ne sledi v polni meri. Zaradi fiskalnih omejitev se prenove vlečejo več let, pogoji za delo in bivanje ostajajo problematični. To pomeni, da država vzdržuje minimalne standarde, ne pa dostojnega sistema izvrševanja kazenskih sankcij.

Naprej, kar se nam zdi zelo problematično je, premalo vlaganj v varuha in v, bom rekla, na nek način področje človekovih pravic. To je odločitev Ministrstva za finance, ne Ministrstva za pravosodje. Sredstva Varuha človekovih pravic, KPK in Informacijskega pooblaščenca se sicer, ko gledamo postavke, povečujejo, vendar komaj za nekaj odstotkov. Torej razlog ne gre iskati v prioritetah pravosodnega sistema, ampak v omejitvah Ministrstva za finance, ki očitno teh institucij ne razume kot temeljnih gradnikov zaupanja v državo. Tako se zgolj formalno govori o človekovih pravicah, finančno pa tega v bistvu ni videti. Ministrstvo za finance s svojo fiskalno politiko po naši oceni duši razvojne cilje, ki smo si jih postavili v, pri Socialnih demokratih, v SD. Program SD poudarja krepitev javnih institucij, dostopnost pravic in enakost pred zakonom. Ministrstvo za finance pa s svojo politiko minimalne rasti onemogoča, da bi se ti cilji v proračunih uresničili. Pravosodje bi moralo biti v tej koaliciji razvojno področje ne pa administrativni strošek, Tako namreč izgleda ta razrez proračuna po naši oceni. Neravnotežje v prioritetah, tudi to opažamo, namreč več orožja, manj pravic. Ministrstvo za finance dovoljuje rekordno rast obrambnega proračuna. Tukaj imamo znameniti projekt SPIKE. Se pravi nabavo nekega izraelskega orožja, Kljub zavezam te vlade, da in obsodbam te Vlade in te koalicije napadov Izraelcev na Palestince In o tej osnovni oceni, kjer se vsi skupaj strinjamo, da gre za genocid, nabavlja, nabavljamo orožje pri Izraelcih.

Potem je novi logistični centri, hkrati s tem pa se zavira vlaganja v digitalno in kadrovsko krepitev sodstva. Vse to kaže, da proračunska politika ne temelji na koalicijski hierarhiji vrednot, ampak na kratkoročnih prioritetah in predvsem zunanjepolitičnih signalih, kakor jih torej dobivamo iz tujine. Kadrovske potrebe po naši oceni niso priznane kot razvojna naložba. Pravosodje nujno potrebuje več strokovnih sodelavcev, tožilcev, podpornega osebja, toda Ministrstvo za finance povečanja kadrovskih načrtov ne odobri, zato se dodatna sredstva za plače porabijo zgolj za uskladitev z inflacijo, ne pa za izboljšanje zmogljivosti dela. To je v bistvu neposreden odmik od koalicijskega cilja zmanjšanja sodnih zaostankov, mimogrede. Premalo je fleksibilnosti pri porabi evropskih sredstev. Ministrstvo za finance preveč centralizira odločanje o črpanju kohezijskih sredstev, rezultat so zamude, birokracija, prenos sredstev v naslednja leta. Pravosodje, kot vemo, ima pripravljene projekte, toda čaka na soglasja, kar izniči učinek načrtovanja in zniža dejansko porabo.

Ministrstvo za finance še vedno meri uspeh s številkami in ne učinki. Namesto da bi ocenjevalo, ali poraba sredstev izboljšuje kakovost storitev, Ministrstvo za finance meri zgolj stabilnost javnih financ. Stabilen proračun brez učinkovitega sodstva pa ne pomeni napredka, temveč le administrativni mir, brez družbenega napredka. Socialna in pravna država se nam zdi, da je za Ministrstvo za finance in očitno tudi za Vlado, glede na to, da je bil ta proračunski razrez na Vladi potrjen, postranska skrb. Čeprav Socialni demokrati, pa tudi koalicijska pogodba poudarjata predvsem krepitev socialne države, Ministrstvo za finance še vedno usmerja proračunsko logiko v ohranjanje nominalnih številk, kar pomeni, da rast pokojnin, socialnih transferov in sodnih zmogljivosti, nikakor ne dohaja rasti stroškov življenja. Ljudje so na nek način formalno zaščiteni, v resnici pa izgubljajo. Po našem mnenju se kaže potreba po usklajevanju politične in fiskalne politike. Če želi koalicija ostati verodostojna, mora Ministrstvo za finance in vlada biti bolje usklajena med finančnimi in programskimi cilji. Pravosodje torej mora biti obravnavano kot naložba v zaupanje v varnost in enakost, ne pa kot postavka, kjer se lahko krči, ko je treba uravnotežiti izdatke.

In da na nek način sklenem svojo, zdajle pač razpravo oziroma našo oceno tega proračuna za pravosodje. Oba proračuna za obe leti kažeta, da Ministrstvo za finance vodi zelo previdno, preveč ozko fiskalno politiko, ki zavira razvojne cilje pravosodja. Kljub temu, da ima to področje po naši oceni jasno vizijo in predvsem pripravljene projekte. Hvala.