Najlepša hvala za dano besedo.

Dobro jutro vsem skupaj!

Danes razpravljamo o proračunu Republike Slovenije za leto 2027. Morali bi bolj ali manj govoriti kot o enem tehničnem dokumentu, ampak v bistvu govorimo o zrcalu stanja slovenske države in zgrešene politike vlade Roberta Goloba. Govorimo o ogledalu, ki kaže, koliko smo sposobni načrtovati, koliko razumemo gospodarstvo in kako smo kot politika pripravljeni pogledati resnici v oči. In ta resnica je kar precej neprijetna. Proračun ni ne razvojni, ni neuravnotežen in niti ni odgovoren. Lahko bi rekli, da je proračun fiskalne slepote. Zakaj? Vlada Roberta Goloba si zagotovo s tem proračunom kupuje čas, ki ga imamo počasi vedno manj, kupuje si na nek način mir, ki si ga v bistvo kot država ne bi smeli privoščiti. In tisto, kar je najhuje, to je dokument, ki bo Slovenijo dolgoročno pahnil v stagnacijo in odvisnost od javnega dolga. Zakaj? Predlog proračuna za leto 2027 predvideva okoli 16 milijard evrov prihodkov in 18,11 milijard evrov odhodkov. Torej imamo razliko 2,13 milijarde evrov oziroma 2,9 odstotka bruto domačega proizvoda, ki ga pa seveda pokrivamo z zadolževanjem. Toda s tem se seveda zgodba tu ne konča. Po uradnih podatkih se bo namreč država v letu 2027 dodatno zadolžila za kar 6,47 milijarde evrov. Toliko novega dolga si bomo prikopali. In sicer, zakaj? Eno je za financiranje primanjkljaja, drugo je seveda za odplačilo starih obveznosti in seveda tudi za pokrivanje investicij, ki se pač nikoli ne zaključijo v roku ali v okviru planiranega proračuna. Kar če pogledamo številke, pomeni, da bomo skoraj 40 odstotkov prihodkov, celotnih prihodkov države pridobili s posojili, skoraj 40 odstotkov. Zdaj, če vi temu pravite razvojna strategija, jaz žal temu ne morem reči razvojna strategija. To v bistvu kaže en simptom kronične fiskalne bolezni Slovenije. In ta bolezen se pač ne more pozdraviti. z nekimi piar sporočili Vlade o dobrih bonitetnih ocenah, o tem, kako ugodni so pogoji za zadolževanje. Če država za tekoče delovanje potrebuje šest milijard evrov novega dolga letno, oprostite, ampak potem ne moremo govoriti o neki stabilnosti.

Vlada Roberta Goloba gradi ta proračun na makroekonomskih predpostavkah, ki so nerealne. Zakaj? Umar je v jesenski napovedi znižal pričakovano rast BDP na 0,8 odstotkov iz spomladanskih 2,1 odstotka. Vemo pa, da je podlaga za pripravo proračuna Umarjeva spomladanska napoved, torej 2,1 odstotna rast in ne veliko bolj realna, 0,8 odstotka, kot smo lahko sedaj slišali je Umar svoje napovedi pripravljal že konec avgusta, v začetku meseca septembra. Vemo kdaj smo dobili proračun v Državni zbor v začetku meseca oktobra, kar pomeni seveda, da imamo proračun nastavljen na nerealnih temeljih. OECD napoveduje, za Slovenijo ena. Ena cela šest odstotno rast v letu 2025 in 2,4 odstotno rast v letu 2026 ob jasnem opozorilu, da so tukaj tveganja navzdol. Zakaj? Zaradi visokih stroškov dela, zaradi izgube konkurenčnosti in zaradi upadanja izvoza. Evropska komisija za evrsko območje napoveduje, blizu eno odstotno rast in opozarja na znižanje industrijske aktivnosti in povečanje trgovinske napetosti. Tudi IMF je drugič zapored znižal napoved letošnje rasti slovenskega BDP, če je oktobra lani še pričakoval 2,6 odstotno rast, aprila letos 1,8 odstotno, zdaj pričakuje le 1,1 odstotno rast BDP. Ja, ampak Vlada je pripravila proračun kot da bomo rasli po 4 odstotke letno. Kot da živi Slovenija v nekem izoliranem mehurčku, na katerega ne vpliva tako evropska kot pa tudi sama globalna realnost. To seveda ni odgovorno načrtovanje.

Ko pogledamo davčne prihodke, naj bi le ti zrasli za 5 odstotkov, na 13,64 milijarde evrov. Največ naj bi ustvaril DDV 286 milijonov evrov več kot leto prej. Vendar to se lahko zgodi le, če raste potrošnja, vemo pa, da potrošnja stagnira. Ljudje varčujejo, podjetja zmanjšuje investicije, inflacija je izčrpala večino prihrankov državljanov. Umar sam priznava, da je domača potrošnja v prvi polovici leta 2025 praktično obstala. Realna rast plač je tako rekoč izginila. Ko pogledamo dohodnino, bi naj le ta prinesla nekaj čez 200 milijonov evrov več, čeprav je vlada sama omejila indeksacijo olajšav na polovico inflacije, kar seveda pomeni, da se bo realna obdavčitev dela ponovno povečala. Ko pogledamo davek od dohodkov pravnih oseb, naj bi se ta dvignil za 111 milijonov, čeprav OECD in Gospodarska zbornica Slovenije opozarjata, da industrijska proizvodnja upada, izvoz stagnira, podjetja pa se soočajo z rekordno dragimi energenti in birokratskimi bremeni. Od kje boste torej imeli rast prihodkov, se res sprašujem, koliko je to realno, kaj boste ponovno dvignili davke, ali pričakujete, da bo več davčnih prilivov na račun višje inflacije ali, ne vem, upanja. Včasih se mi zdi, kot da berem pravljico, ne pa nek resen dokument države. Medtem ko seveda načrtujete na eni strani rekordne prihodke, pa tudi priznavate, da pa ko pogledamo prejeta sredstva iz EU, da bodo le ta padla za 182 milijonov evrov, kar pomeni 13 odstotkov manj kot leto prej, to na nek način tudi pomeni, da ta Vlada ne zna ravno črpati evropskih sredstev, ki pa so namenjene ravno temu, da bi na eni strani znižali pritiske na sam proračun in na drugi strani seveda tudi temu, da bi zmanjšali razlike med razvitostjo posameznih regij, ki jih vsa leta nekako ne uspemo zmanjšati. Integralna sredstva predstavljajo skoraj 85 odstotkov vseh virov financiranja, kar pomeni, da največ trošimo iz lastnega žepa oziroma iz zadolževanja. Namesto pa da bi koristili evropska sredstva, tisto kar imamo seveda na voljo. Ko pogledamo odhodke, vidimo, da je situacija še bistveno bolj zaskrbljujoča. Odhodki naj bi bili leta 2027 18,1 milijardo evrov, ja, že smo čez 18 milijard evrov, kar je 435 milijonov več kot leto prej, ampak to povečanje žal ne gre v razvoj, gre v administracijo, gre v plače, gre v socialne transfere in gre v obresti. Dvig plač javnega sektorja pomeni, da se izdatki neposrednih uporabnikov povečujejo za 4,2 odstotka. Za pokojninsko blagajno bomo potrebovali 1,8 milijarde evrov. Več bi potrebovali za starajočo se družbo, več bi potrebovali za zdravstvo, tudi ZZZS bo potreboval nekaj več denarja iz proračuna zaradi odločitve te vlade. In tako imenovanega obveznega zdravstvenega prispevka, ki ga plačujemo od 1. 1. 2024, seveda zdaj bomo razliko spet pokrivali vsi davkoplačevalci. Na drugi strani pa se seveda tudi povečujejo sredstva za nevladne organizacije, administracijo. In ne vem, težko rečem, da imamo tukaj eno politiko ravnotežja, bolj se tukaj kaže ta vaša ideološka selekcija. Tisti, ki dejansko delajo, dobijo vedno manj, tisti, ki pa pripravljajo razne strategije v tem delu ne, tisti pa v bistvu pridobivajo. Žalostno. Lokalne skupnosti, spet so bolj ali manj prepuščene same sebi. Ko pogledamo tekoče transfere občinam, vidimo, da znašajo 137 milijonov evrov, kar pomeni enako številka kot leto prej v času inflacije. Vemo, kaj to pomeni, seveda realen padec sredstev, ki jih namenjamo lokalni skupnosti. Občine se s tem seveda na nek način tudi sili, da z lastnimi viri krpajo določene zakonske obveznosti, ki jim predpiše jih država. Zaradi prenizke povprečnine, čeprav se le ta iz leta v leto dviguje, so seveda občine prisiljene posegati v lastna sredstva za razvoj in investicije, vključno z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča in potem posledično seveda lokalni razvoj stagnira, medtem ko pa seveda poraba v samem centru pa bistveno raste. Še huje pa je, da vsi predvideni odhodki sploh niso vključeni v proračun 2027, tudi ne dodatne obveznosti, od plačnih dogovorov do socialnih ukrepov. Vse to v proračunu ni zajeto. kar pomeni, da bo uradni primanjkljaj, ki ga ocenjujete na 2,13 milijarde evrov, še bistveno višji. Imamo tu, zdaj je ta številka 2,13 milijarde evrov očitno samo navidezna, ker realna bo še višja. Verjamem, da Vlada to dobro ve, tudi na ministrstvu se tega zavedajo, ampak so kljub temu ta proračun poslali v Državni zbor. Obresti že presegajo 923 milijonov evrov, torej skoraj eno milijardo evrov damo iz proračuna samo za obresti. Namesto, da bi to namenjali, ne vem, za znanost, inovacije, razvoj, investicije, karkoli drugega.

Dolgotrajna oskrba, ljudje plačujejo nov prispevek že kar nekaj časa, sistem še ni vzpostavljen, ne deluje. Do oktobra se je nabralo 110 milijonov evrov, ki nekako ležijo neporabljeni. To je tako rekoč davek brez pravice. Žal je na nek način v posmeh ljudem, ki so verjeli, da jim bo država z njihovim denarjem pomagala, ali pa njihovim staršem, babicam, dedkom. Tudi Državni svet, če ste prebrali njihovo mnenje, so jasno zapisali, da predloga proračuna ne podpirajo, ne podpirajo ga ne lokalne skupnosti, ne podpira ga ne gospodarstvo ne kmetijstvo, nihče. Zakaj? Zato, ker je to pač odraz dejstva, da je bolj pisan za ekipo doktorja Roberta Goloba, ne pa za same državljane.

Torej, zadolžujemo se zgolj za to, da na nek način ohranjamo ta velik birokratski aparat. Ko seveda na drugi strani plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki ne deluje, ko jemljemo kmetom, da dajemo administraciji, izgubljamo evropska sredstva, pa raje trošimo lastna, ko nam obresti pojedo milijardo, ne vem, pa enostavno to ni razvoj, je v bistvu razpad odgovorne fiskalne politike. Državljani od nas verjetno ne pričakujejo nekih čudežev, pričakujejo pa iskrenost, da ne bomo lagali o samih številkah in da bomo tudi imeli pogum kdaj povedati, da pač Slovenija živi nad svojimi zmožnostmi. In ta proračun kaže ravno to. Ampak Vlada pa raje seveda prodaja iluzijo. Ta proračun, težko bi rekli, da potrebuje neke kozmetične popravke, težko ga bi popravili s samimi amandmaji zato, ker bi potreboval celovito prenovo. Potrebovali bi proračun, ki bi bil realen, ki bi bil odgovoren namesto, da bi bil populističen, ki bi bil razvojno usmerjen, namesto da bi bil trošen. In predvsem, kot sem že omenila, prav bi bilo, da bi bil proračun pošten. Če tega ne bomo storili, kar verjetno, da ne bomo, bomo spet čez eno leto govorili o izpadu prihodkov, o rebalansih, o novih milijardah dolga in potem bomo spet poslušali, ja, situacija v Evropi, v svetu se je spremenila, čeprav nekatere stvari lahko že danes predvidevamo in planiramo. Čas je, da Slovenija spregleda, da je obdobje vlade doktorja Roberta Goloba in nekako, da prizna, da rast ni več samoumevna, da denarja ni neomejeno in nenazadnje, da ta denar ne raste na drevesu. Kot rečeno, pred nami je proračun zadolževanja, proračun neučinkovitosti in je proračun izgubljenih priložnosti, zato ga sama absolutno ne bom podprla.