Hvala lepa za besedo.

Na v lanskem letu, pravzaprav lanskega junija smo Slovenke in Slovenci že enkrat na posvetovalnem referendumu odločali o tem, ali si želimo, da v Sloveniji z zakonom uredimo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Takrat je bila odločitev Slovenk in Slovencev zelo jasna. Večinsko smo se opredelili, da to želimo. Poslanke in poslanci koalicije smo upoštevali voljo ljudi, na referendumu sprejeli zakon. Ne samo to. Z velikim spoštovanjem do vseh ljudi v Sloveniji smo se lotili priprave zakona, ki je izhajal iz zakona, ki ga je vložila civilna družba v parlament. Razmislili smo prav v vsakem pomisleku tako strokovne javnosti kot tudi vseh ostalih, ki so nam te pomisleke posredovali v kampanji za posvetovalni referendum kot tudi v času, ko se je pripravljal zakon, ki smo ga kasneje sprejeli. Veliko kompromisov smo sklenili, zato, da bi šli nasproti vsem tistim, ki so imeli pomisleke ravno zaradi tega. v zakonu ni več evtanazije, ker je bil to velik strah, da bi prišlo do zlorabe. Zdaj je izključno lahko samo vsak posameznik, ki ob umiranju doživlja veliko trpljenje tisti, ki lahko, če to želi in če mu je to odobreno konča svoje življenje malo prej pravzaprav. To ni edina, edina kompromisna rešitev, ki smo jo sprejeli. Veliko jih je, veliko dodatnih varovalk. Izključili smo tudi možnost vnaprejšnje odločitve za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, kar je prav tako kompromis. Nihče, ki je udeležen v tem procesu s strani zdravstvene stroke ne more biti povezan sorodstveno ali kako drugače s pacientom. Celo neznosno trpljenje, ki je bilo v prvem zakonu opredeljeno kot za pacienta neznosno trpljenje smo po vzoru tudi drugih držav, ki imajo to že urejeno, to trpljenje objektivizirali na način, da mora biti zaznavno tudi s strani zdravnikov in smo koalicijski poslanke in poslanci zakon tudi sprejeli. Ampak pobudnikom referenduma, ki moram reči, da so ob zbiranju podpisov se res lotili na način hudega zavajanja in neresnične interpretacije zakona, hudih manipulacij, je uspelo zbrati podpise. In zato se pač strinjamo, živimo v demokraciji. Je treba referendum še enkrat izpeljati. Tokrat zakonodajni, ki pa bo dokončen. In na katerem pa zdaj vsak glas ljudi, ki pridejo, dejansko šteje kot končna opredelitev za ali proti zakonu. Samo še to lahko povem, ker se bo verjetno še slišalo, da je pobudnik referenduma pozival Državni zbor, da naj skliče ta referendum v času državnozborskih volitev, kar je nemogoče. To tudi ve, je tudi pravno nedopustno. Državni zbor mora v roku sedmih dni in to v tem času zdaj sedimo na matičnem delovnem telesu, sklicati odlok, razpisati referendum za določen datum. Mi pa seveda ne bomo še lep čas vedeli kdaj je datum, kdaj bo datum državnozborskih volitev. In zato tudi ne moremo sklicati tega referenduma za čas državnozborskih volitev.

Lahko še povem, da ne gre za nikakršno zastrupljanje ljudi, da ne gre za nikakršno ubijanje ljudi. Resnica je, da gre za novo pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kar je dodatna pravica in nikomur ničesar ne vsiljuje. Vsi, tudi vsi nasprotniki tega zakona, lahko še naprej živite svoje življenje v skladu s svojimi vrednotami, s svojimi prepričanji, s svojimi načrti, željami ali glede na določila svoje vere. Zakon nikomur ne jemlje ničesar, ne posega v življenje nikogar, ki si tega ne želi. Je pravica, da neozdravljivo bolan človek, ki neznosno trpi, sam zaključi svoje življenje. To je vprašanje, človekovega dostojanstva, sočutja do trpljenja drugih ljudi in razumevanja ljudi, ki se znajdejo v stiski, ki jo ne more razumeti nihče drug kot tisti, ki neznosno trpi in ob tem umira. In zakon je varen. Temelji na jasno izraženi volji posameznika. In prav tako je posameznik tisti, ki začne postopek, kot tudi lahko zahteva kadarkoli takojšnjo prekinitev postopka. Zato jaz na tem mestu pač, ko bomo razglasili datum referenduma pozivam vse svobodomiselne ljudi, da pač pridejo in zelo jasno še enkrat in tokrat pač dokončno izrazijo svojo željo, ali so za zakon ali proti. Hvala.