Spoštovane poslanke in poslanci, predsedujoča, spoštovani gostje. V bistvu je ta tema ena od izjemno pomembnih tem za prihodnost slovenskega kmetijstva. Pa če se lahko vrnemo nekaj let nazaj, ko sem imel še priložnost govoriti tudi z ostalimi kolegi ministri v Evropski uniji, mislim, da smo kar poenotili stališče, da so družinske kmetije tiste, ki dajejo največjo prehransko varnost in suverenost celotni Evropi, kajti tudi v slovenskem prostoru kot širše v evropskem se dokazuje, da so velika podjetja vedno stvar finančnih tokov, nakupov, prodaj in tako naprej in tudi v Sloveniji se nam je že to zgodilo torej, da največji nosilci na področju primarne kmetijske pridelave že postajajo nosilci v rokah tujcev. Torej, družinske kmetije so zagotovo tisti temelj, ki daje največjo prehransko varnost in suverenost in zato sem zelo vesel, da tudi ta odbor, da tudi Državni zbor obravnava to po našem mnenju izjemno pomembno tematiko. Pa bom poskušal biti čim krajši zato, da bom se dotaknil vsebine, ki je tukaj pred nami, ampak vendarle bom, bom poskušal biti čim bolj jasen, ja.

Zdaj, vprašanje, na kakšen način ohranjati družinske kmetije, vključujoč mlade in tako naprej, naslednike kmetij, je seveda vedno na mizi. Tudi na zbornici se vsakodnevno sprašujemo, na kakšen način, s katerimi ukrepi pomagati tem kmetijam, da bodo lahko obstale. Kajti dejstvo je, da je slovenska kmetija manjša od povprečja, imamo sedem hektarsko kmetijo, v Evropi je skoraj 20 hektarska kmetija, povprečje v državah, ki so kmetijske, recimo na Češkem, je pa 120 hektarjev. In na koncu smo na trgu, na istem trgu, na isti polici, ki se primerjamo med sabo in že po ne rabimo biti ravno doktorji ekonomskih znanosti da vemo, da po ekonomiji obsega to pač ne gre skupaj. Torej, naše kmetije so manj konkurenčne zaradi ekonomije obsega ali večina naših kmetij, kot pa je to v primeru Evropske unije. In zato je prav, da poiščemo za te kmetije tudi drugačne načine za stabilizacijo dohodka. Včasih rečemo tudi sam kot predsednik zbornice, ko razmišljamo o tem, na koncu leta je kmetiji vseeno, koliko zasluži iz kmetijstva, koliko zasluži s pluženjem snega, če bo še kaj snega, nekatere kmetije to opravljajo na podeželju, ne koliko, morda, zadnjič smo govorili o podjetju SIDG in tem, temi dejavnostmi, kako naj bi tudi družba pomagala gorskim in hribovskim kmetijam, na koncu leta je kmetiji vseeno, važno je, da je dovolj, da lahko preživi, kmetije so pripravljene delati. In tukaj je ena od priložnosti, ki smo jo tudi, ko smo sedaj imeli odprto vso bistveno ali pa ključno kmetijsko zakonodajo, naslovili tudi vse kmečke nevladne organizacije, ne samo zbornica, da vendarle pristopimo k tako imenovani, vsaj enemu delčku tega, k tako imenovanemu pavšalnemu, pavšalni obdavčitvi za prvo stopnjo predelave na manjših, srednjih slovenskih družinskih kmetijah po vzoru sosednje Avstrije. Ta priložnost je bila, ker je vendarle vsa kmetijska zakonodaja sedaj na obnovi, kakorkoli temu rečemo in je res dovolj odprto, da ni potrebno potem po posameznih zakonih nekaj parcialno spreminjati. Ta priložnost je sedaj bila in kot kaže, je zamujena. S tem bi zagotovo kmetijam pomagali, da bi lažje naredili tudi tisti osnovni razsek mesa, ko dobijo bika domov, da lahko, ne vem, sušijo, pakirajo zelišča, da lahko torej primarno stopnjo naredijo v okviru te svoje osnovne dejavnosti, saj znamo v Sloveniji obdavčiti takšne stvari. Saj imamo že pri področju zelenjave primer, pridelovalci zelenjave imajo višji KD, torej država dobi svoje, kmet pa dela zato ker je poklican, torej da prideluje hrano in jo poskuša čim bolje unovčiti. Torej, ne govorimo, da smo, ne govorimo, da smo proti obdavčitvi, ampak trdimo, da znamo to pobrati na drugačen način. Pa če mene vprašate, še bolj učinkovit, kot je morda ta, kjer sedaj vsakega silimo v dopolnilno dejavnost, tudi za stvari, kjer je prihodek letni manjši od vseh stroškov, ki jih nekdo ima, obvezno računovodstvo e-blagajna, plačevanje prispevka za zdravstveno zavarovanje. No, in če to skupaj seštejemo, na mesečnem nivoju smo preko 50 evrov, torej 600 evrov na leto zgolj stroškov, morda kakšna dopolnilna dejavnost niti z vsemi prodajami tega ne pokrije, kaj šele, da bi od te ostalo ta znesek, ker vemo, da so dopolnilne dejavnosti po prihodku, to niso ravno bogatije, to je nekaj 1000 evrov prihodka in o tem govorimo. Torej, bi znali verjetno s tem pomagati tem kmetijam. In zato se strinjam s predlogom, da vendarle gremo proti razmisleku za pavšalno obdavčitev, da pomagamo tem kmetijam na bolj enostaven način poiskati zaslužek nekje v okolju, kjer so z mehanizacijo, strojem, z opremo, z znanjem, ki ga imajo. In tu bi jim zagotovo lahko lahko pomagali.

No, pogosto se na kmetijah pogovarjamo tudi o prevzemih kmetij, tako za, moramo poskrbeti tako za mlade prevzemnike kot za tudi prenosnike. Pa se bom dotaknil mladih prevzemnikov. Veste, tudi sam imam otroke v osnovni šoli, ravno zdaj imam enega v petem razredu. V učbeniku, zdaj naravoslovje, ne vem, kaj že je, petega razreda, lepo piše, da je v sodobnih učbenikih piše, da je kmet tisti, ki onesnažuje, še posebej živinorejec in tako naprej. Še sam sem se v nekem povsem drugem sistemu učil, da je kmet tisti, ki prideluje hrano in ki ureja naše okolje. Zdaj pa vas vprašam, tudi, v teh šolah so tudi naši otroci. Morda tudi moj mladi prevzemnik, enkrat, ko bo toliko zrastel. Pa kdo bo hotel delati v kmetijstvu, če je onesnaževalec, če ga otroci ožigosajo. Tu že prosimo nekaj časa, pojdimo v spremembo učnih načrtov zato, da bomo povedali, kaj je kmet. Če gremo radi čez mejo pogledati v Avstrijo, tam je kmet gospod. Ravno zdaj so bili neki naši iz zavoda na Ptuju na enem strokovnem ogledu in se mi je direktor lepo predstavil. Tam kmetije v gorskih, hribovskih območjih niso kaj bistveno večje, kot so pri nas. Ampak tam kmetujejo zato, ker jih okolica ceni, ker so cenjeni kot pridelovalci hrane, predvsem pa urejevalci okolja v tistem okolju, kjer živijo. Torej, tudi tukaj bo treba delati na tem, da bo kmet v Sloveniji cenjen.

Naprej, dolgoročno in stabilna kmetijska politika. Jaz se zelo strinjam z gospodom državnim sekretarjem, ko je lepo poudaril, da je vsaka kmetija, ki preživi, pomembna za prehransko varnost in suverenost v naši državi. Ampak ne morem mimo tega, da pa kmetije izgubljamo tudi zaradi nekaterih rokohitrskih ukrepov. Zakon o zaščiti živali, bomo rekli, morda samo 15 perutninskih kmetij, pa morda samo 100, 200 prašičerejskih kmetij. Potem imamo ukrepe na krajinskem parku Ljubljansko barje, morda spet samo 15 kmetij, ki bo jih to zelo, zelo se dotaknilo in tako naprej in tako naprej. Torej, tudi z nekaterimi rokohitrskimi ukrepi pa kmetije izgubljamo, kjer smo vsi za iste cilje. Saj ste slišali tudi naša mnenja, ko smo o teh zadevah govorili, samo na drugačen način, da obstanejo slovenske kmetije, obstanejo slovenske družinske kmetije. Zakaj govorim o tej predvidljivosti tudi eden od teh sklepov je 30-letna dolgoročna strategija ne mislim, da je predlog osmega sklepa ne da bi se pripravila neka taka celovita strategija za naslednjih 30 let. Ja, zato, ker je ravno ta nepredvidljivost tista, ki naše kmete tudi spravlja v resne psihosocialne težave. Tudi sami smo delali neko anketo, kateri razlogi so tisti, zaradi katerih so kmetje največkrat pod resnim stresom. In eden od zelo pomembnih, čisto pri vrhu je ravno predvidljivost kmetijske politike. Pa bom zelo karikirano povedal. Predstavljajte si kmeta, ki je lani jeseni začel z investicijo v hlev z obogatenimi kletkami, večji gorenjski kmet, ne vedoč da se bo karkoli spreminjalo. Ko je on vhlevljal te iste kokoške prvič v nov hlev, je bil zakon spremenjen, čez tri leta moral to metati ven. Ima kredit, ki ga mora odplačati s prodajo jajc in to je tisto, kar odvrača in od investicij mladih prevzemnikov in tako naprej. Torej zelo podpiramo, sem hotel na drugačen, plastičen način pokazati, zakaj tako zelo podpiramo in se zavzemamo tudi na zbornici, ne samo za 15-letno, za večletno vizijo prihodnosti slovenskega kmetijstva. Pozdravljam, ministrstvo pozdravljam zato, da se je lotilo. Vizije 2040, torej na področju kmetijstva res pravi način, dajmo se o tem pogovarjati, pa pogovarjati predvsem s tistimi, ki delamo na področju kmetijstva. Od koliko je bilo, 49 nevladnih organizacij jih je bilo tistih, ki smo pokrivali kmetijstvo, mislim, da deset ali devet. Predvsem so tisti v teh skupinah, ki nam govorijo, kako moramo mi delati, to mislim, da ni prava pot, pa smo tudi na to ministrstvo prijazno opozorili, pa verjamem, da bomo še te korake naredili, še ni nič zamujenega. Verjamem, da bomo znali zbrati te misli. Tudi stroke imamo v Sloveniji izjemno veliko, fakulteta, inštitut in tako naprej, ki nam pri tem lahko res pomaga in so jo že vključili, zato ta vizija zaenkrat je še pod kontrolo oziroma menimo, da gre v pravo smer. In bi bilo prav, da to delamo naprej.

Deficitarnost poklica, seveda, to je zelo pomembno vprašanje, štipendije. Tudi kmetje, ki gredo v šolo. Mrežo imamo takšno, kot imamo, marsikdo gre v dijaški dom. In seveda to pomeni dodaten strošek za kmetijo. Nekateri si to lahko privoščijo, nekateri so to malo težje. Vsi pa vemo, ja, tudi on sam sem bil otrok s kmetije, ki sem hodil na kmetijsko šolo in sem bil v dijaškem domu in sem še danes hvaležen staršem, ki so investirali tudi v tem delu v ta moj izobraževalni proces. Ampak tukaj je treba samo majhna sprememba na Ministrstvu za delo, družino in tako naprej. Kajti, deficitarne poklice mi spremljamo po tem, koliko je objav na oglasni deski zavoda za zaposlovanje. Ja, seveda noben ata ne išče mladega prevzemnika, bodočega naslednika, preko razpisa, na oglasni deski zavoda za zaposlovanje. Ali ga vzgoji doma ali ga pa nima, redke so izjeme. In tukaj bi res predlagali in podpiramo tudi to pot, da vendarle najdemo način, kako te mlade bodoče naslednike pravilno izobrazimo, morda tudi štipendijsko shemo.

Pa da ne bom predolg, saj bodo še ostali kolegi povedali, tudi predlagatelji so zelo jasno povedali kaj je predlog tega. Torej podprimo družinske kmetije, res so tiste, ki zagotavljajo prehransko varnost in suverenost, saj so na prodaj, pa niso na prodaj, zagotovo so pa manj na tnalu finančnih transakcij kot velika podjetja, ki jih tudi mimogrede potrebujemo. Nihče ne govori, da ne. Vsak ima svoj prostor v tem delu.

Morda samo še eno misel. Zelo sem hvaležen tudi ministrstvu, ki pokriva turizem, ker smo že imeli nekaj tudi operativnih oziroma že sestanek tudi na operativnem nivoju za tako imenovani turistični evro, ki bi lahko preusmerili v območje z omejenimi dejavniki. Pustimo, vemo, da so pred nami volitve, da to ni moč narediti v tako kratkem času, rešpektiramo. Pohvalimo pa veliko pripravljenost, smo se poslušali, smo se slišali in morda enkrat v prihodnje bomo morda tudi uslišani. Naš predlog je bil 1 evro od vsake nočitve za območja z omejenimi dejavniki. Kajti vemo, da Slovenija kot turistična destinacija je zanimiva predvsem zaradi podeželja. Tudi če gremo pogledati slovensko spletno stran Slovenske turistične organizacije ali pa izjavo gospoda predsednika, gospoda Goloba, ko se je pohvalil in je prav tako, da naj bi bil Tour de France leta 2029, naj bi se pričel v Sloveniji. Ko je gospod predsednik lepo omenil, zato ker želimo celemu svetu pokazati lepote naše domovine, tudi slovenskega podeželja. In ta naša domovina ni sama po sebi takšna je zaradi kmetov, ki to delajo, delamo, kakorkoli že, predvsem pa delate na teh območjih z omejenimi dejavniki. Ko bo tam kmetijstvo padlo, lepote ne bo več. In zato je naša pobuda, da od vsake nočitve, mislim, da imamo v Sloveniji okoli 15 milijonov nočitev -ali drži? - nekaj takega mislim, da so podatki, to je že lahko konkretna pomoč, pa ne bi bistveno vplivala na noben sektor. Je pa lahko konkretna pomoč, da damo priznanje tistim, ki tudi na nek način, ja, omogočajo turizem, pa tudi nekaj od njega imajo. Tukaj se strinjam tudi z ministrstvom, tudi turizem omogoča na nek način preživetje teh kmetij, ampak tistim, ki so morda mlajše, podjetnejše da, ostale pa vseeno skrbijo, pasejo, kosijo, za to, da imamo Slovenijo lepo. Hvala lepa.