Hvala lepa za besedo. Pred nami je predlog ne progresivne razbremenitve dohodnine, postopno zvišanje splošne olajšave, dvig pragov posameznih dohodninskih razredov ter znižanje stopnje v najvišjem, petem razredu. Podoben ukrep je že bil sprejet v času tretje Janševe vlade, in to z veliko podporo določenih gospodarskih krogov ter predstavnikov kapitala. Zakaj? Odgovor je preprost: tako takratna reforma kot današnji predlog bistveno bolj povečujeta neto plače tistim z najvišjimi dohodki, medtem ko so posamezniki z nizkimi dohodki le malenkost na boljšem. Po izračunih, ki jih je predstavil sam predlagatelj, bi reforma v letu 2026 zaradi dviga splošne olajšave in spremembe dohodninske lestvice prinesla le simbolično povečanje neto plač tistim z najnižjimi dohodki, nekaj 10 evrov na mesec. z obljubo, da nekoč, čez nekaj let nekoliko več, hkrati pa bi tisti z najvišjimi plačami že takoj vsak mesec pridobili več 100 evrov. Z drugimi besedami, odstotno gledano bi največ pridobili tisti, ki že danes zaslužijo največ. Zanimivi so tudi izračuni učinkov zgolj zaradi spremembe dohodninske lestvice, prodajalka ali delavec v proizvodnji z bruto plačo 1500 evrov na mesec, učitelj začetnik z bruto plačo 2000 evrov na mesec in recimo inženirji z bruto plačo 2500 evrov na mesec, bi vsi imeli mesečno neto plačo višjo za komaj 11 evrov. Medtem pa bi direktor z bruto plačo 11 tisoč evrov na mesec pridobil več kot 200 evrov neto mesečno. Državljanke in državljani, v kateri skupini se nahajate? V Levici ne nasprotujemo razbremenitvi nižjih in srednjih dohodkov, nasprotujemo pa ukrepom, ukrepom ki največ prinašajo najbogatejšim, ukrepom, ki tistim z najnižjimi dohodki prinesejo nekaj 10 evrov na mesec, tistim z najvišjimi plačami pa več 100 evrov, obenem pa povzročijo ogromen izpad javnofinančnih prihodkov. Predlagatelj, politična desnica in del gospodarskih lobijev to razbremenitev opravičujejo s podatki o previsoki obremenitvi dela, vendar so ti podatki vzeti iz konteksta in pogosto služijo širjenju lažnega narativa o davčnem primežu. Pogosto se izpostavlja en sam podatek iz poročila OECD Tax and wages, 2025, in sicer, da ima samska oseba v Sloveniji pri povprečni plači skupno obremenitev z davki in prispevki. Približno 44,6 odstotka, kar nas uvršča na šesto, šesto mesto med 38 državami OECD. Pred nami so Belgija, Nemčija, Francija, Italija in Avstrija. Drži, a ključno sporočilo poročila OECD, kar se nas tiče, pa je jasno, težava Slovenije ni v bremenu dohodnine, saj je to na ravni oecd celo podpovprečno, temveč v tem, kako so bremena prispevkov razdeljena, v škodo zaposlenih in v korist delodajalcev. Slovenija je ena redkih držav, kjer zaposleni prispevajo več kot delodajalci, drugod po Evropi je to razmerje obrnjeno. Zato delavec pri nas sprejme manjši del skupne vrednosti svojega dela kot kjerkoli drugje v EU. Tudi po sprejeti plačni reformi, ki je uredila razmerja in dvignila osnovne plače, ostaja osnovna težava enaka, previsoki prispevki zaposlenih. Če želimo zagotoviti višje plače, moramo breme razdeliti bolj pošteno, ne z znižanjem davkov za najbolj plačane, temveč z uravnoteženjem prispevkov med delavci in delodajalci. Poleg obrata v plačevanju prispevkov bi bila dobrodošla tudi bolj pravična razbremenitev dohodnine na način, da se znižajo davčne stopnje samo v prvem in drugem dohodninskem razredu, kamor spada okoli 90 odstotkov vseh zaposlenih v državi. Da bi bil javno finančno nevtralen, pa bi ta ukrep moral biti sprejet istočasno z davkom na premoženje, kar je tudi eden izmed predlogov OECD za Slovenijo, saj smo med državami z najnižjo obdavčitvijo premoženja. Zaradi naštetega v Levici Predlogu zakona o spremembah Zakona o dohodnini nasprotujemo.