Hvala lepa za besedo, predsedujoča.

Naj uvodoma najprej povem, da se seveda še enkrat opravičujemo za sklic seje, ki je bil takrat odpovedan zaradi vremenskih razmer, ampak žal je bilo takšno, da je bilo veliko bolj varno, da to storimo. Tako je ta seja prestavljena na današnji dan.

Vaš odziv, spoštovani, kaže na to, da smo v Slovenski demokratski stranki ravnali prav, da smo se odločili za predlog in podali na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlog, da obravnavamo to problematiko, ki postaja vse bolj zahtevna. Vaša prisotnost, ker vem, da vas je veliko iz lokalnih skupnosti in vem, da imate številne obveznosti, da ste si vzeli čas in prišli, dodatno dokazuje, da je prav, da v Državnem zboru to dodatno odpremo in da opravimo čim bolj široko razpravo v želji, da se vendarle začnemo pogovarjati o konkretnih rešitvah, da pridemo do nekih rešitev in da začnemo ta začaran krog počasi premikati v neko drugo smer. Jaz bi nekako ta predlog sklica strnila v nekaj točk, predvsem pa bi si želela, da potem poveste vi, spoštovani vabljeni, kajti vi boste povedali iz prve roke in boste seveda povedali tisto, kar poznate in s čimer tudi živite in se dnevno soočate.

Sklic te seje je bil dejanje velikega razumevanja za položaj ljudi v jugovzhodni Sloveniji, tako za večinsko prebivalstvo kot romsko, ki želi živeti v varnem okolju, ki omogoča razvoj posameznika in napredek tiste družbe v okolju. Pozitivna diskriminacija romske skupnosti ne sme pomeniti diskriminacijo pravic večinskega prebivalstva. To enostavno ne gre skupaj. Takšna politika je pripeljala do točke, kjer smo pravzaprav danes. Lonec je pod vse večjim pritiskom. Kaj to pomeni, boste povedali danes sami in upam, da seveda bomo ta pritisk pravočasno ustavili. Sistem, da za Rome veljajo drugačna pravila oziroma, da pravzaprav ni pravih posledic ukrepov, če se zakonov ne spoštuje kot jih morajo denimo ostali prebivalci, je pripeljalo do negativnih posledic in občutenja, da je nekaterim dovoljeno vse. Seveda pa se ob tem, to je treba poudariti, vrši tudi pritisk na tiste Rome v skupnosti, ki živijo, ki živijo oziroma želijo živeti drugače, ki želijo živeti tako kot večinsko prebivalstvo, in danes, namesto da bi se vršil pritisk na tiste, ki so del problema, imajo težave tisti, ki so del rešitve v svojem okolju. Dejstvo je, in to si moramo priznati, da leta in leta poročil o, bom rekla, uresničevanju položaja romske skupnosti, leta in leta pogovarjanja o tem kaj bi bilo treba narediti, rezultati so danes tukaj. Jih sploh imamo? Smo kjerkoli sploh napredovali? Žal v jugovzhodni Sloveniji mnogi, mnogi vidijo, da se je položaj še poslabšal in seveda je težko vleči vzporednico z Romi v Prekmurju in nekako razumeti, da je ta položaj drugačen. Tisti, ki se ne soočajo z romsko problematiko, ki živijo v okolju, kjer romske problemati ni, se zavedam, da težko to razumejo, in zato je prav, da danes o tem tudi spregovorimo.

Kot drugo, vse poslanske skupine smo dobile pismo zaskrbljenih prebivalcev Šentjerneja. Te so povedali oziroma napisali, kakšna stiska je, s čim se soočajo in da zgolj želijo živeti tako kot ostali prebivalci v Sloveniji, varno, brez nasilja v sobivanju, ničesar drugega nočejo. Dejstvo pa je, da tako oni kot tudi sosednja občina oz. kar sosednje občine, ne bom zdaj vse naštevala, zagotovo poznate, gre za pretežno, teh 11 občin iz jugovzhodne Slovenije, pa več ne živijo normalnega življenja. V domove se zaklepajo, občine dobivajo neka sredstva za to, kar pač imajo v svojem okolju romsko problematiko, ki pa na koncu gredo za to, da se uniči, da se kupi tisto kar je bilo uničeno, se pravi, se davkoplačevalski denar uporablja za to, kar je bilo na primer v neki infrastrukturi uničenega, ne pa za to, da bi se kakovost življenja izboljševala. Nasilje se je preselilo tudi v šole. Zakaj? Zato ker največkrat zato, ker isti razred obiskujejo starostno povsem različni otroci. V prvi triadi so poleg otrok, ki sodijo v prvo triado, tudi otroci, ki bi morali biti že, ne vem, v šestem ali sedmem razredu osnovne šole. Že njihove potrebe in način razmišljanja je povsem drugačen, ko pa je zadaj še nek vzgojni koncept, ki ga ti otroci prinesejo iz svojega okolja, je stanje le še slabše. Seveda, ta drugi vidik, o katerem je bilo že nekaj govora in mislim, da bi morali danes govoriti še mnogo več, je neobiskovanje osnovne šole. Mislim, da okoli 300 prekrškov oziroma inšpekcijskih prekrškov je bilo glede neobiskovanja šole v Sloveniji, večina v tem delu, stanje pa se ne izboljša. Očitno to ne zadostuje. Otroci ne prihajajo v šolo, in spoštovani, danes, ko imamo na mizi tudi Zakon o osnovni šoli, se ukvarjamo s problemom tistih staršev, ki poučujejo otroke na domu, ker so se sami tako odločili in je to zakonska možnost, z njimi se ukvarjamo, njih nadziramo, v celem zakonu pa ni enega stavka o tem, kaj bomo naredili, da bomo romske otroke pripeljali v šolo. Romski otroci niso krivi, da ne hodijo v šolo, to ni njihova krivda, je pa, spoštovani, njihova pravica. To je ena od temeljnih otrokovih pravic in ta se ne realizira. In oprostite, tako kot je, ta sistem toleriramo, kajti izboljšav ni.

Drug problem, ki je zagotovo tudi velikokrat izpostavljen, je vloga policije in ostalih, ko pride do nasilja in kaznivih dejanj. Veliko ljudi mi reče: saj policisti ukrepajo, pa nič ne morejo. Kaj hočem s tem povedati? Nekoga, ki je nasilen ali naredi kakšno drugo kaznivo dejanje. policaji obravnavajo tako oz. policisti obravnavali tako kot bi morali, potem pa se stvar nekje ustavi, ne pride do izvršb. Zakaj ne pride do izvršb, tudi vemo in o tem nekaj več morda v naslednjih stavkih. Zdaj želim si, da seveda v nadaljevanju več povedo tudi domačini, bi pa tukaj nekaj povedala: globoko se zahvaljujem vsem tistim, ki prihajate iz okolja danes, ker ste si upali priti. Ker ste si upali priti. Namreč obveščena sem, obveščena sem, da so bili nekateri dobesedno zaznamovani s tem, da če se bodo kakorkoli oglašali na to temo, povračilni ukrepi pridejo. Ljudje se bojijo. Ljudje se bojijo. Zdaj mi pa povejte, smo res svobodni? Ljudje v naši državi se bojijo in to je resnica.

Naprej, danes je morda seja tudi zato tako pomembna, ker bomo lahko poslušali od prebivalcev do predstavnikov lokalne skupnosti, do ministrstev in seveda tudi urada, se pravi dobesedno in seveda tudi poslancev v Državnem zboru. Danes bodo lahko spregovorili vsi deli naše družbe, pomembni deli in jaz upam, da na koncu pridemo tudi do nekih rezultatov ali pa vsaj smeri, da pričnemo zadevo resno reševati. Zdaj jaz moram povedati, in to vsi dobro vemo, da ni res, da rešitve niso mogoče, ni res, da jih ni bilo. Bile so na mizi, smo jih imeli oktobra 2023 v zakonih, ki so jih pripravili župani in županje 11 občin, obravnavali smo jih v tem Državnem zboru, vendar pač koalicija ni želela niti toliko prisluhniti, da bi jim dovolila v nadaljnjo proceduro. Končalo se je na prvi stopnji, seveda pa z obljubo, da bo pripravila svoje zakonske rešitve do konca leta 2023. Danes smo februarja in o teh rešitvah ni ne duha ne sluha. Skratka ostali smo na točki, ki je bila pred predlaganimi rešitvami, ki mislim, da so bile pravilno naslovljene in da so predlagali rešitve, kjer je dejansko treba začeti, to je pri izobraževanju. Če želimo karkoli spremeniti tudi pri teh otrocih potem v njihovem nadaljnjem življenju, bomo morali začeti pri izobraževanju in obiskovanju v šole. Takrat je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oporekalo tem rešitvam z izjavo, da socialni transferji niso stvar kaznovalne politike. Niso stvar kaznovalne politike. Jaz pa trdim, da socialne transferje ne more dobiti nekdo, ki se gre kaznovalne politike oziroma ne politike, ampak ki dela prekrške, za katere je potrebno kaznovalna politika. Država nekomu omogoča razvoj, pri tem pa drug niti toliko ne pomisli, da bi vsaj z dostojnim življenjem ravnal tako kot je prav. Se pravi, ne gre za kaznovalno politiko, ampak tudi tisti, ki imajo socialne transferje imajo neko dolžnost do države in prav je tako. To ne pomeni, da so oni drugačni državljani. In če nekomu danes, ki ima penzijo 200 evrov, 250 evrov izklopijo elektriko, vzamejo vodo, jaz ne vem, bo to veljalo tudi za tiste, ki imajo transferje? Tako je tudi prav. Pač enako je treba ravnati z vsemi državljani. In absolutno, če smo nekomu pripeljali vodo do doma, če smo pripeljali nekomu elektriko do doma, je njihova edina dolžnost, da potem vsaj se tisto nujno plačuje, sploh če vemo, da pač marsikje še občine posebej pomagajo, imajo različne ukrepe za pomoči, ampak neke zadeve je, vendarle potrebno jemati na način, da pač vsi v državi nekaj pridamo k temu.

Morda za moj zaključek samo en vpogled, jaz ne posplošujem stvari, nikakor ne. Kot sem povedala, se zavedam, da so pač posamezniki, ki v romskih naseljih želijo živeti tako kot večinsko prebivalstvo, pa jim to ni omogočeno. Ampak kar naprej govorimo o podobnih stvareh, rešitev pa ni. Pa naj vas spomnim, do prekratkega znane ljubljanske poroke. Zakaj jo izpostavljam? Zato, ker gre za mladoletno dekle, ki se je poročila s komaj polnoletnim fantom na poroki, kjer so se obračali, ne vem 10 in 10 tisoči evri in kjer so se za darila dajale hiše v Ljubljani. Smo sposobni to ustaviti? Jaz mislim, da ja. Smo sposobni ustaviti začaran krog? Jaz mislim, da ja. Smo sposobni začeti na pravih koncih? Jaz mislim, da ja, samo treba je poslušati tiste, ki živijo v tem okolju, tiste, ki predlagajo konkretne rešitve in na ta način pomagati vsem tistim, večinskemu prebivalstvu in romskem prebivalstvu, ki želijo živeti drugače. Če pa bomo, tako kot danes, spoštovani, na eni strani brali v časopisu, da gospa ukrade salamo v trgovini in kako grozna je, ker je ukradla salamo, na drugi strani pa bomo o pretepu, denimo v Šentjerneju, kjer so bili s strani romskih prebivalcev pretepeni občani tako zelo, da so iskali pomoč na urgenci in se piše o tem, da ni bilo hujših posledic ob tem, da so jim bila uničena vozila, potem je nekaj z nami zelo narobe. Potem je nekaj z nami zelo narobe in s tem ne delamo koristi. S takšnim informiranjem ne dajemo koristi ne ljudem, ki tam živijo ne širši javnosti, ki morda ne razumejo te problematike. Jaz si želim, da je danes res debata odprta. Veliko izkušenj imate iz različnih področij, veliko več kot jaz. Veliko lahko poveste, predvsem pa si želim, da bi dejansko prišli iz točke ena na točko dva, kjer bi prišlo do nekaterih rešitev.

Kot zaključek pa samo, da še obrazložim naše sklepe. Eden od sklepov ki mislim, da ga moramo danes podpreti vsi, je sklep, da vendarle Vlada spoštuje svoje sklepe, to je, da sklep, ki ga je sama predlagala, si določila sama datum, določila sama vsebino, da ga tudi spoštuje. Tega ni naredila, zaenkrat, datum, kot rečeno konec leta 2023 je za nami in naš poziv je, da se to čim prej realizira. In dva druga sklepa, ki mislim, da sta prav tako koristna. Imamo medresorsko delovno skupino, ki je namenjena obravnavi romske problematike, gre za medresorsko usklajevanje, ustanovljena, spoštovani, je bila leta 2022. Dobro bi bilo, da dobimo podrobno poročilo te resorske oz. te medresorske delovne skupine. Zakaj? Kajti, v desetem poročilu Vlade Republike Slovenije smo lahko brali, da je ta medresorska komisija v dveh letih imela vsega skupaj štiri seje, pa še ti dve od teh sta bili namenjeni menjavi vodstva. Skratka, res nas zanima kaj se je do sedaj na medresorski delovni skupini naredilo in prav tako prosimo s sklepom, da se nas seznani s konkretnim načrtom aktivnosti te delovne skupine za leto 2024. Namreč to so tisti, ki imajo škarje in platno, lahko predlagajo tudi konkretne zakonske rešitve, tudi na nivoju medresorskih delovnih teles, medresorsko, kar se tiče ministrstev in seveda glede na to, da so del koalicije z veliko podporo in res ni nobenih težav, da te rešitve predlagajo. Kot rečeno, v Slovenski demokratski stranki bomo podprli vsako rešitev, ki bo pač v korist reševanju nastale situacije in problemov, ki, spoštovani, so res pereči. Hvala lepa.