Hvala za besedo, gospa predsednica. Spoštovani poslanci, spoštovane poslanke, spoštovani ostali gostje!

Kot je že povedala predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, je Varuh človekovih pravic vložil zahtevo za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s pobudo posameznika zoper katerega je bila uvedena sodna preiskava.

Da ne ponavljam dejanskega stanja in procesnega postopanja, ki je bilo že zelo korektno in podrobno predstavljeno, bi samo predstavila mnenje Vlade Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti. Vlada meni, da so očitki vlagatelja zahteve neutemeljeni in da izpodbijane določbe zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo. Pravico do izjave je namreč treba razumeti tako s formalno procesnega vidika, kot tudi posebej z vsebinskega vidika, in sicer tako, da se obdolžencu omogoča, da se dejansko opredeli do navedb v pritožbi, s katero državni tožilec zahteva uvedbo preiskave. Ni pa pomembno, v kakšni obliki mu je ta pravica do izjave zagotovljena. Sodišča imajo v okviru veljavne ureditve možnost, da zagotovijo kontradiktornost, kot je že predstavnica Zakonodajno-pravne službe povedala, in da pred odločitvijo o uvedbi preiskave pridobijo mnenje obtoženca o pritožbi državnega tožilca. To lahko storijo tako, da ga zaslišijo preko preiskovalnega sodnika in potem na podlagi te izjave odločijo sama ali pa, da obdolženca sicer ne zaslišijo vnaprej, vendar pa sklep izven obravnavnega senata razveljavijo in zadevo vrnejo preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje, slednji pa potem zagotovi kontradiktornost. Ta možnost se v bistvu v praksi zelo pogosteje pojavlja kot situacija, ki je bila v tem primeru. Tako da po oceni Vlade Republike Slovenije obe navedeni možnosti izpolnjujeta ustavne zahteve glede pravice do izjave. Hvala za pozornost.