Govor

Špela Maček Guštin

Hvala za besedo.

Naj najprej na kratko predstavim primer, ki je povod za to oceno ustavnosti. Torej, gre za zahtevo za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku, ki jo je vložil varuh človekovih pravic na podlagi pobude posameznika oziroma njegovega pooblaščenca v konkretni zadevi, uvedbe preiskave. V konkretnem postopku se preiskovalni sodnik ni strinjal z zahtevo državnega tožilca za preiskavo in je zahteval, da o tem odloči zunajobravnavni senat, ki pa je potem zahtevo za preiskavo zavrnil s sklepom. Proti temu sklepu se je pritožil državni tožilec. Višje sodišče je pritožbi ugodilo s sklepom in zoper prizadetega pobudnika uvedlo preiskavo in v tem postopku Višje sodišče pobudnika ni obvestilo o vloženi pritožbi, niti mu ni dalo možnosti odgovora nanjo, kar naj bi bilo po mnenju vlagatelja zahteve neskladje z 22., 23. in 29. členom Ustave. Zdaj poglavitni učinek, očitek vlagatelja zahteve za oceno ustavnosti je, da je pobudnik v slabšem položaju kadar preiskavo uvede višje sodišče na podlagi pritožbe zoper prvostopenjski sklep, ker v pritožbenem postopku zakon naj ne bi omogočal seznanitve nasprotne stranke s pritožbo in s tem dal možnosti za pripravo obrambe oziroma odgovor na pritožbo, kar je glede pritožbe zoper sklepa ZKP ni izrecno določeno, da bi se vsaj smiselno uporabljala ta ureditev o vročanju pritožbe nasprotni stranki in odgovoru nanjo. ZPS je pripravila mnenje skladno s poslovnikom, po tem, ko je bilo posredovano tudi mnenje Vlade, pri čemer smo zavzeli smiselno enako stališče. V našem mnenju torej izpostavljamo predvsem stališče teorije, da je v postopku s pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata položaj vročanja pritožbe v odgovor nasprotni stranki smiselno enak kot pri pritožbi zoper sklep o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik, in smiselno uporabo tega relevantnega 376. člena ZKP, je torej mogoče izpeljati iz splošnih načel kontradiktornega oziroma poštenega kazenskega postopka, konkretno za gre za načelo enakopravnosti strank in obdolženčeve pravice do obrambe, ker smiselna uporaba tega 376. člena ZKP tudi po našem mnenju ustreza kontradiktornemu in poštenemu postopku, v katerem naj ima tožilec in obdolženec ne imata enake možnosti pri uveljavljanju svojih pravic in vplivanju na končni izid postopka.

Nadalje tudi iz sodne prakse izhaja, da mora obdolženec imeti možnost, da se izjavi o pritožbi zoper sklep, ki je primerljiv odločitvi o krivdi ali kazenski sankciji oziroma, ki sicer pomembno posega v njegove pravice in pravne interese, kljub temu, da ZKP ne vsebuje določbe, po kateri bi moralo sodišče izvod pritožbe zoper sklep vročiti nasprotni stranki in ji s tem omogočiti, da nanjo odgovori. Čeprav uporaba določbe o vročanju pritožbe nasprotni stranki ni izrecno predpisana, pa je treba ugotoviti, da tudi ni izrecno izključena, zato je treba upoštevati še eno drugo določbo, in sicer, 375. člen ZKP, kjer se tudi glede pritožbe zoper sklep zahteva in to izrecno, da se jo poda v zadostnem številu izvodov za sodišče in za nasprotno stranko in zagovornika, da nanjo odgovorita. Zato v mnenju zagovarjamo stališče, da je pravica do odgovora na pritožbo in posledično tudi vročitev te pritožbe nasprotni stranki vsaj posredno urejena tudi v postopku s pritožbo zoper sklep.

Del mnenja se nanaša tudi na razlago sodne preiskave kot ene od faz kazenskega postopka, kar je namenjeno prikazu različnih dokaznih standardov, ki morajo biti doseženi v posamezni fazi odločanja o kaznivem dejanju in njegovem storilcu, od česar je potem odvisna tudi pravica obdolženca do izjavljanja v postopku, saj mora ta tudi obdolženec imeti možnost vplivanja na odločitev, ki zadeva njegov pravni položaj. Glede na navedeno se v mnenju predlaga stališče, da očitano neskladje z Ustavo ni podano in da naj za to Ustavno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Hvala.