Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci, člani komisije in seveda tudi vsi vabljeni!

Moram reči, da sem zadovoljna, da je prišlo do sklica te seje, kajti zagotovo bomo s toliko udeleženci izvedeli marsikaj novega, gotovo pa sklenili, da bolni otroci ne morejo in ne smejo čakati, torej moramo zanje narediti čim več. Imam že pravico do zgodovinskega spomina in tako se spominjam pravzaprav začetkov, ko so se zbirali, zbiral papir. Danes zagotovo to ni več možno, kajti tudi papirja nimamo več toliko, kot smo ga imeli včasih, kajti ni več toliko nakupa tiskanih medijev. Potem smo bili v nedavni preteklosti priče, ko so se zbirali zamaški. Tudi ti, teh je danes zelo težko zbirati, kaj ti so tako trdno priklenjeni na steklenice, da se jih niti ne da odstraniti. Sedaj pa nekako lahko dnevno skoraj spremljamo želje nekaterih, da se izvedejo dobrodelni koncerti tudi za zdravje naših otrok. Vedno se na ekranih izpisujejo želje po pošiljanju sms 5 ali 10 evrov. In kadarkoli to vidim, si rečem, ali je prav, da sploh govorimo o tem, da ljudje, torej posamezniki, kot vemo, najpogosteje izbirajo, celo revni in darujejo, zbirajo na tak način za zdravje. Tudi ko sem bila varuhinja človekovih pravic, sem se srečevala z bolnimi otroki, s starši, tudi z nekaterimi, ki so danes tu prisotni. In vedno si rečem, poglej, še vedno zadeva ni zaključena, čeprav že nekaj let nisi več na tem položaju. Menim in trdim, da je država prva poklicana, da naredi prav vse. Pa ne le da naredi, da naredi tudi dovolj hitro. Kajti so otroci, za katere je čas zelo, zelo pomemben. In upanje, da bo nekoč bolje, je tisto, kar sicer včasih nazadnje ostane staršem, a to upanje včasih tudi umre, z otroki vred. Vse konvencije, kot je bilo že rečeno od predsedujočega, tudi Ustava, lepo ščitijo naše otroke. Vendar vse to je včasih zgolj papir, ki prenese marsikaj. Govorimo o določilih, a v praksi nekje zaškripa. Diskriminacija glede na starše, njihove aktivnosti, njihov položaj v družbi, njihovo pripravljenost razgaliti družino me zelo moti. Zato, ker se vedno vprašam, zakaj ta zmore, ali je starš tako močan, ali zmore aktivirati izobražen, ve, kam se obrniti. Vem pa, da je še veliko otrok, ki bi morda tisti hip še bolj potrebovali neko pomoč države, pa ne vemo, ali jo dobijo. Predvsem pa v zadnjih časih je zelo težko poslušati nekatere starše pri katerih celo njihov materialni položaj je ogrožen z ozirom na ne pravočasno izdajanje odločb. Ker je danes tu tudi predstavnica Varuha, namestnica Dijana Možina, je zagotovo prav, da njej prepustim, da pove, kako je sedaj stanje, kaj spremljajo. Ne bi bilo lepo, da bi že jaz pravzaprav z vsem nadaljevala. Zato bi morda opozorila na nekatere člene Konvencije o otrokovih pravicah in če bodo ti uresničeni, potem bomo lahko zelo zadovoljni. 24. člen omenjene konvencije pravi, da ima otrok pravico do najvišjega dosega zdravstvenega standarda in dostopa do vseh zdravstvenih storitev. Kako lepo! 3. člen konvencije, v ospredju je največja otrokova korist, zagotovo zdravje. 12. člen, izraženo mora biti mnenje otroka oziroma v teh primerih predvsem starša, ali imajo vsi možnost aktivno sodelovati. 2. člen, pravica do enakosti in ne diskriminacije, o tem sem že govorila. 28. člen, pravica do izobraževanja. Tudi v izobraževanju je pomembna pravica do dostopa. Mnogi invalidi, mnogi otroci s težkimi boleznimi se ne morejo ekvivalentno z drugimi izobraževati. In 23. člen, pravica do posebne zaščite in pomoči. Danes je sicer veliko bolje in ko spremljam, da naši otroci lahko odidejo v tujino, da ni veliko zavrnitev. Kajti v preteklosti smo se srečevali prav s tem, da so finance velika finančna sredstva, ki so bila zahtevana, preprečevala odhod. Danes je veliko bolje. A zagotovo bomo lahko zadovoljni šele tedaj, ko bodo vse te pravice po Konvenciji o otrokovih pravicah tudi realizirane. In zato sem pravzaprav za vsako izboljšavo in bom z veseljem, v kolikor bom še lahko tu prisluhnila vsem ostalim izvajalcem. Glede na to, da je tako pestra družba, pa se nadejam, da bo bolje, kot je bilo do sedaj. Hvala lepa.