Najlepša hvala za besedo in lep pozdrav vsem poslankam in poslancem in ostalim vabljenim!

Veseli me, da vam lahko sedaj na kratko predstavim spremembe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je krovni in sistemski zakon za področje kulture. Gre za najobsežnejšo spremembo v zadnjih 20 letih. Poskušali smo nasloviti vse glavne izzive na različnih področjih kulture. Sama priprava zakona je potekala vzporedno s pripravo novega nacionalnega programa za kulturo. In takrat je bilo v tistem procesu tudi opravljenih veliko javnih posvetov in tudi preko spleta. Tako, da to kar ta zakon prinaša je posodobljen novejši, sodobnejši kulturni model, ki temelji na dostopnosti in kakovosti umetnosti za prebivalce, delavskih pravicah za zaposlene in samostojne delavce v kulturi ter bolj učinkovite in trajnostnem, decentraliziranem, predvidljivem delovanju javnih zavodov, Skladu skladov, agencij in nevladnih organizacij. Novela prav tako krepi dialog s civilno družbo, ki soustvarja kulturni prostor. Z novelo uvajamo ukrepe in sistemske spremembe, ki bistveno izboljšujejo pogoje za ustvarjanje, s tem pa za razvoj in dostopnost kulture vsem prebivalcem. Trajnost, dostojni delovni in prostorski pogoji ter skladen regionalni razvoj postajajo temeljne vrednote izvajanja javnega interesa za kulturo. Sprememba zakona prinaša spremembe v šestih ključnih sklopih, to so šest, to so upravljanje in financiranje javnih zavodov, vključno z boljšimi pogoji dela, javna kulturna infrastruktura in javni investicijski projekti. Boljši delovni pogoji za samostojne delavce v kulturi, boljši pogoji delovanja nevladnih organizacij v kulturi. Spremenjen konceptualni okvir javnega interesa za kulturo in transparentna dialoška in merljiva kulturna politika.

Pa če grem po sklopih, na hitro skozi. Glede javnih zavodov. Prehajamo na dvoletno programsko načrtovanje za večjo predvidljivost dela. Kakor veste, se projekti v javnih zavodih v kulturi večinoma pripravljajo več kot eno leto. Tako da s tem omogočamo, da lahko javni zavodi pripravijo večje projekte, že načrtujejo že dovolj zgodaj in imajo s tem že odobreno s strani ustanovitelja.

Potem prepoved neplačanega pripravništva. To je v praksi pogosto. seveda na račun nabiranja delovnih izkušenj, se je tukaj prihajalo do zlorab in se je potem izkoriščalo mlade delavce in zato to prepovedujemo.

Uvaja se institut uvajanja v delo, ki omogoča šestmesečno vključevanje novih delavcev ob podpori izkušenih sodelavcev. To je z namenom prenosa znanja in lažjega vključevanja v delovno okolje. To je predvsem pomembno, kadar prihaja, kadar so pred odhodom starejših delavcev v zaslužen pokoj. In takrat je potrebno, da se čim bolj lahko to znanje, ki je nastalo v celotni karieri, prenese na naslednike, če lahko temu rečemo tako.

Postavljamo tudi mehanizem prekvalifikacije baletnih in sodobnih plesalcev. Značilnost teh poklicev je, da zaradi bioloških omejitev po določeni starosti težko oziroma ne more več na takem nivoju opravljati svojega dela, izvajati kvalitetnih vrhunskih predstav. Zato in s tem sploh zakonsko podlago omogočamo, da se dejansko prekvalificirajo oziroma došolajo, bi lahko temu rekli in začnejo neko novo kariero še v času tekom aktivne delovne dobe.

Potem na področju samostojnih delavcev v kulturi, to je v bistvu preimenovanje samozaposlenih v kulturi v samostojne delavce v kulturi. To je zaradi tega, ker da jasno postavimo razliko z ostalimi samozaposlenimi in to predvsem mislim na samostojne podjetnike. Ker pač prihaja, ker to, ta status je dejansko drugačen, ker ne more vsak postati, ampak je na podlagi strokovne ocene kriterijev, ki jih mora izpolnjevati, referenc, ki jih mora izpolnjevati umetnik pridobi ta status in tudi ima omejitev pri zaposlovanju. Se pravi, ne more zaposlovati, se pravi, ne deluje kot podjetnik, ampak je dejansko to poseben status v umetniških poklicih.

Tukaj prihaja do glavnih sprememb konceptualnih rešitev, ki bo omogočila diferenciacijo pri različnih glede na vstop, glede na kariero vsakega posameznega umetnika. Tako da uvajamo karierno dinamiko, to so, uvajamo tri razrede. Sedaj je tako, da se vsi prispevki plačujejo vsem enako, tako tisti na začetku kariere kot tisti na koncu. Tukaj, s to dinamiko razdelimo, diferenciramo plačilo prispevkov, se pravi, da se s prehodom v višji plačni razred tudi plačujejo višji prispevki v blagajne, javne blagajne.

Potem spreminjamo pri upravičenosti do bolniškega nadomestila. Že sedaj lahko samozaposleni koristi, po domače rečeno, koristi enkrat letno, da pridobi bolniško nadomestilo, kadar je odsoten, kadar je zaradi bolniške bolezni odsoten, ne more opravljati svojega dela več kot 30 dni. Zdaj, tukaj dodajamo še poškodbe. V sedanji varianti zakona, v veljavnem zakonu je bilo to malo, je to bilo po našem mnenju izpuščeno, ker tudi prihaja do poškodb, ki so praktično enaki, lahko rečemo dejansko enake bolezni. Tako da tukaj je, zaradi tega niso bili tisti, ki so se poškodovali, niso bili upravičeni do tega nadomestila, to bo sedaj to urejeno. In namesto enkrat letno bo možno to dvakrat letno. Še enkrat ponavljam, tukaj gre samo za, če si odsoten več kot 30 dni oziroma ne moreš opravljati svojega dela več kot 30 dni.

Uvajamo prispevke, uvajamo še drsni in višji cenzus. Tukaj plačilo samo pravice do, pravica plačila prispevkov je vezana na omejitev, je tudi omejena s cenzusom. Višamo cenzus, ker je v bistvu ni bil že dolgo usklajen z rastjo stroškov oziroma vseh, inflacije in vsega, kar se je v zadnjem desetletju podražilo, po domače rečeno. Uvajamo pa tudi sedaj je narejeno tako, da v bistvu čim presežeš cenzus za 1 evro, v bistvu izgubiš to pravico. To se pa tudi lahko zgodi, da zaradi različnih, ker prihaja pri projektih pogosto se zgodi, da dobiš v enem letu precej višje, precej višje dohodke kot v kakšnem drugem letu in zaradi tega izpadeš eno leto pri prispevkih, čeprav imaš lahko nižje dohodke spet. Tako mi tukaj zdaj uvajamo drsni, tako da v bistvu, če prisegaš do določene mere, boš samo do določene procenta imel plačane prispevke, del boš pa sam plačal. Pri tem cenzusu je treba povedati, da tukaj upošteva vse prihodke samozaposlenih, ampak v teh prihodkih so pogosto, to so računi, ki jih izdajajo zaposleni, v katerih so lahko pogosto vključeni tudi stroški, ki jih imajo z recimo sodelavci, ki jih plačajo dodatno ali pa z materialom. Tako da to ni, to ni čisti dohodek, kot je to v primeru naših plač.

Potem gre tukaj za spremembe na področju nevladnih organizacij, tukaj je pomembna sprememba pri omogočanju uporabe prostorov, ki so javna kulturna infrastruktura in ki so v lasti države ali lokalnih skupnosti. To pomeni, da kadar gre za, da društvo, zavod trajno opravlja neko dejavnost in ima tudi status v javnem interesu v kulturi, pa naj gre to za tako, za profesionalne organizacije, ampak tudi za ljubiteljske kulturne organizacije. Lahko država ali občina ponudi te prostore do deset let, sedaj je omejitev na pet let, glede na to, da pogosto imamo, so društva in zavodi, ki so res trajno delujejo. S tem omogočamo, da do deset let se oddaja prostore, seveda se lahko lastnik prostorov odloči za krajšo dobo. Mi samo tukaj možnost uvajamo za deset let do deset let.

Pri razpisih uvajamo dodatno možnost predhodne izjasnitve prijavitelja glede mnenja strokovne komisije. Kakor veste, se razpisi na področju kulture izvajajo tako, da prijave pregledujejo strokovne komisije in dajejo, potem ocenjujejo in dajejo potem v potrjevanje predstojnikom, tukaj v našem primeru ministra in ki je vezan na mnenje komisije. Tako da tukaj je dodatna možnost, da se po oblikovanju mnenja strokovne komisije lahko še prijavitelj izjasni, pravijo, da tukaj gre za eno dodatno stopnjo preden se izda odločba. To je predvsem, to je bilo že enkrat prej uzakonjeno, pa je bilo s tem odpravljeno. Tukaj vračamo predvsem zaradi tega, ker da zmanjšamo tudi število potencialnih sodnih sporov s tem dodatnim možnostjo poleg tega je na odločbo ni možna več pritožba, ampak je samo še sodni spor možen, zato je to dodatna možnost tega dejansko podajanja mnenja na mnenje, če tako rečem.

Potem kar se tiče javne kulturne infrastrukture. Tukaj je podobno kot pri nevladnih, je bilo že omenjeno, tukaj gre pa za, da se da v upravljanje prostore javnim zavodom. Sedaj je omejitev na deset let, s tem zakonom bo možno dati to za 20 let. Predvsem to upravljanje se daje takrat, ko na primer država da javnemu zavodu, ki ga je ustanovila lokalna skupnost. Se pravi, imamo primere, ko zaradi boljšega upravljanja, boljšega izvajanja programov javne službe, kot da bi to direktno ministrstvo izvajalo, damo upravljanje javnim zavodom, ki so ustanoviteljice, ustanoviteljice občine. Večinoma gre to za zelo dolgoročne upravljanja. Zato smo sedaj tukaj tudi z odstopom od splošnega zakona o ravnanju, z ravnanja stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti dosegli, da zaradi specifike na področju kulture. Tukaj je možno 20 let do 20 let, lahko tudi manj, seveda.

Ker se ta infrastruktura daje tudi na občasno porabo. Se pravi, ne samo uporabljajo samo tisti, ki z njo upravljajo oziroma se pravi javni zavodi, ampak se tudi zunanji uporabniki izvajajo kulturne dogodke, je za to, da se za večjo jasnost in transparentnost je določeno, da mora biti javno objavljen cenik stroškov, ki dejansko nastajajo s to uporabo in na podlagi tega se tudi zaračuna samo stroške te uporabe zunanjim organizatorjem dogodkov.

Uvajamo tudi podlago za najem nepremičnin v tujini. Po sedanji ureditvi to ni možno. To potrebujemo predvsem za take mednarodno uveljavljene dogodke, kot so bienale v Benetkah. Tako da bo lahko, bila sklenjena tudi večletna, večletna pogodba, tako kot imajo vsaj večina držav, ki sodelujejo na takih dogodkih, velja za frankfurtski sejem in podobno. Potem je pa še leta moti brezplačne porabe javne kulturne infrastrukture. Potem imamo eno zadevo, popravljamo, ki je že sedaj v zakonu, se pravi umetniški delež. To je takrat, ko gre za javne investicije, ko se vlaga, se pravi v gradnjo bolnišnic, muzejev in podobno, se pač določen delež investicije nameni za umetniško oziroma likovno opremo teh investicij. Tu smo tudi dali neko kapico, koliko je lahko, koliko da ni, koliko je maksimalna ta, ker je pač vezana na procente, ki so. Potem pa je še zadnji poročni Ne bom predolg začetek, pa moram reči, v razpravi še pojasnil zadeve pa še spreminjamo pri vprašanju kulturne politike. Tu gre predvsem za sodelovanje z vsemi deležniki na področju kulture. Ker vemo, je kultura lahko kvalitetno, se razvija samo s sodelovanjem, ne samo državnih institucij, ampak tudi javnih zavodov, ampak tudi nevladnih organizacij. Se pravi, po domače rečeno, društvi kakršnimkoli načinom delovanja in zavodi ter seveda temi samostojnimi delavci v kulturi. Mi imamo že zdaj, mi smo že od začetka mandata obnovili dialog in smo ustanovili tri dialoške skupine, se pravi eno za sodelovanje z javnimi zavodi eno, z nevladno organizacijo, eno s samostojnimi kulturi, sedaj to postavljamo na podzakonsko kategorijo, tako da je to, so te dialoške skupine obvezne. Potem pa, ker je že sedaj uzakonjeno, da tudi lokalne skupnosti in občine sprejmejo svoje lokalne kulturne programe, pa z namenom predvsem vzpostavljanja neke centralne pomoči občinam tudi na ministrstvu vzpostavljamo evidenco teh lokalnih kulturnih programov, ki sedaj pač nimamo nobene evidence, katera občina sploh ima to ali nima. Tako da lahko proaktivno tudi ministrstvo tukaj podpira razvoj teh programov v vseh občinah, ne samo tistih, ki so največje in so samostojne, lahko te stvari pripravijo, tako da tudi to je namen te evidence.

Toliko na kratko. Mislim, da ne vem, če se bil kratek, ampak toliko za začetek. Hvala.