Hvala lepa, predsednik.

(Sem Miloš Šonc, sicer upokojenec in dolgoletni pripadnik Teritorialne obrambe od leta 1979 oziroma Slovenske vojske.)

Tako da bom povedal par misli, mnenj. Upam, da ne bom predolg ali kaj napačno razumljen. Bistvo vsega skupaj, kar hočem povedati, nekaj sem tudi podal pisno glede mirovne zveze Evrope in sicer predloga. Bistvo vsega skupaj kar želim povedati pa je, da je pravzaprav vojna in vojne ne samo v Ukrajini in tudi zdaj v Gazi in drugod, da so pravzaprav poraz politike, poraz diplomacije in konec koncev tudi poraz torej Organizacije združenih narodov, da gre za enostavno nesprejemljiva ravnanja in podpora temu, kar se danes dogaja recimo v Gazi in podpora je v tišini. Jaz še nisem slišal, da bi kdo recimo spremljal neke mirovnike, konkretno zdaj na poti do Izraela, kjer dostavljajo hrano, torej ta tišina dobesedno boli in je nesprejemljiva, to je nesprejemljivo. Vse razumem, da so tudi potrebe po obrambnih izdatkih in da so tudi potrebe po določeni, torej vojaški organiziranosti. Razumem to, podpiram. Konec koncev, če ne zagotovimo neke obrambe jedrske elektrarne v Krškem si lahko posledice predstavljamo ne od Černobila, ampak tukaj od Krškega. Da razumem stvari, imam neke, bom rekel, ideje morda, ki niso v kontekstu, bi rekel, neke klasične mirovne, torej klasičnega in nekih mirovniških torej idej. A vendar si bom drznil predlagati, da ne, da bi omalovaževal današnje ali pa podcenjeval, precenjeval današnje stanje v svetu. Torej, v Evropi in Sloveniji tudi glede na vse današnje geopolitične spremembe, na kar je bilo že dosti natančno in korektno povedano, torej na Kitajskem. Torej konec koncev v Indiji zdaj in tako naprej. Se pravi, bi si vseeno drznil predlagati, da namesto vojaških, agresivnih vojaških zvez, tudi ta Nato je spremenil naravo svojega, svoje vsebine. Namesto agresivnih vojaških zvez, da bi se pravzaprav morala ustanoviti neka mirovna zveza, ali je to za Evropo ali za Slovenijo ali je to v okviru države ali kakorkoli, ne vem, naj kdorkoli drug razmisli, ampak vem pa, da vsi vojaški pakti danes v svetu, ki so od kvada(?), kjer so ZDA, Indija, Avstralija, Japonska, torej ima, torej Avstralija, Japonska ter aukusa(?) recimo, kjer so ZDA, Velika Britanija, Avstralija in tako naprej. Skratka, vsi vojaški pakti ne prispevajo k nekemu miru v svetu, ampak je še vsako neko vojaško povezovanje bilo neka predpriprava na vojno. Vedno je bilo tako, v zgodovini, je in bo, verjetno pa, če kdo, verjamem, da smo prebrali Leva Nikolaja, Tolstoja, Vojna in mir, pa so popolnoma iste ideje, enaka razmišljanja, takrat in danes, ali pa Ernesta Hemingwayja ali kogarkoli drugega, da ne naštevam, ker enostavno bi bilo morda zdajle z moje strani to nedostojno, ampak govorim o miru, govorim o miru. Ko enkrat pride do vojne, je zadeva enostavno prekasna.

Skratka, mislim, da je dosledno spoštovanje 124. člena Ustave, ki jasno in decidno govori o tem, / nerazumljivo/ ne spregledano, veliko je bilo govora o tem. Bojim se nekaj, bojim se, da je, da je glede jedrskega orožja, glede sofisticiranih drugih oblik orožja, o čemer je tudi minister govoril, da smo postali pravzaprav izredno ranljivi, da smo postali pa tudi nesposobni dogovora o mirnem reševanju sporov.

Zdaj, jaz bi rekel še nekaj, morda ta nedavna kriza covid je dokazala, še 2 minuti imam, bom, bom upošteval. Torej ta nedavna, torej covid kriza je dokazala, da pravzaprav nekaterih problemov tudi morda težje ali ne znamo reševati, da pa je veliko priložnosti v nekem relativnem obdobju miru, ki jih pa mi ne izkoristimo. Prej je bilo govora o kršitvi sporazumov, mednarodnih. Jaz bi dodal samo to, da sta nedavno in Poljska in Finska odstopili od Otavske deklaracije, odnosno pogodbe o uporabi oziroma prepovedi protipehotnih min in se bojim, da pri neki enotnosti, o kateri je govoril tudi minister, bi lahko se tudi Slovenija priključila k temu. Ne bi bilo primerno. Skratka, apeliram na to, da je cilj, glavni cilj res doseči prepoved uporabe oborožene sile v medsebojnih spopadih. / oglašanje iz dvorane/ Ja, razumem.