Predsedujoči, hvala za besedo.

Vsaka vojna ima svoje razloge in svoje vzroke in te vzroke je potrebno razumeti. To ni moja trditev, to je ne tako dolgo nazaj izrekel spoštovani nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in izrekel jih je ravno v kontekstu vojne v Ukrajini in sodelovanja Slovenije pri tej vojni v Ukrajini. Ti vzroki, ki so pripeljali do izbruha odkritih sovražnosti v vzhodni Evropi, so isti vzroki, zaradi katerih je Slovenija dan na dan bolj in bolj podrejena militarizaciji. Ta militarizacija je še posebej dobila zobe v letošnjem letu. Izdatki za nabavo orožja se rekordno povečujejo. Slovenske oblasti se spogledujejo s ponovno uvedbo, s ponovno uvedbo naborništva, militarizirati se želi našo civilno infrastrukturo, naše železnice, naše ceste za to, da se opremijo po standardih, ki omogočajo prevažanje zahodnega, zahodnega težkega orožja. Verjetno najbolj nevaren aspekt militarizacije, ki trajno zakorenini neke družbe v odvisnosti od oboroženega načina reševanja konfliktov, pa je militarizacija gospodarstva. Da se akumulacijo kapitala pripne na proizvodnjo orožja, da se razvoj in delovna mesta pripne na proizvodnjo vojaške tehnologije, prej ali slej pomeni eno in eno samo stvar: da se bomo šli v vojno, zato ker se vojna splača. Vojna v Ukrajini, tako kot tudi militarizacija pri nas doma, se torej ne dogaja v vakuumu. Dogaja se v globalnem kontekstu, kjer zahodni blok držav, izvajajoč kolektivni imperializem nad preostankom sveta, izgublja nadoblast nad tem preostankom sveta. Ljudska republika Kitajska dohiteva oziroma kar prehiteva tehnološko Združene države Amerike in države Evropske unije. Države globalnega juga običajno, ne pa izključno, povzete v kratici BRICS, se vsak dan bolj medsebojno povezujejo in gradijo avtonomne sisteme, neodvisno od zahodne hegemonije. Indija je hitro rastoče gospodarstvo. In ker države globalnega juga postopoma plezajo iz svoje vloge odvisnosti v globalnih proizvodnih verigah, na vrhu katerih sedijo zahodna kapitalistična gospodarstva, želi Zahod svojo nadoblast braniti z oboroženimi sredstvi - zgolj z ekonomskimi in samo z grožnjo palice jih namreč več ne more. Ta dinamika je spirala, ki zlahka konča v 3. svetovni vojni. Žal slovenske politične usmeritve tega ne vidijo in ne želijo videti. Pri pritiskom iz Zahoda po militarizaciji naša vlada, tudi njena predhodnica, aktivno sodelujejo z nabavami orožja, z militarizacijo civilne infrastrukture, s spogledovanjem z uvedbo naborništva in, da, tudi z aktivnim sodelovanjem pri vojni v Ukrajini. Investiramo slovenska življenja, slovenske kapacitete za tuje vojne in za tuje interese. In nikjer se to ne vidi bolje in bolj cinično pravzaprav kot ravno pri vojni v Ukrajini.

Da poskušamo odpreti prostor iz enoumnega drvenja v svetovni konflikt v perspektivo za mir, smo Mi, socialisti v sodelovanju z mirovnim gibanjem že leto dni nazaj oblikovali serijo sklepov, serijo priporočil, ki naj namesto neprestanega šepetanja o nedefiniranih varnostnih grožnjah na naš politični dnevni red postavi usmeritve za mir. Ta priporočila se zgoščeno glasijo v naslednjih petih točkah. Prvič, Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da ustavi vse oblike vojaške pomoči Ukrajini, zlasti prodajo in donacijo orožja ter urjenje ukrajinske vojske. Drugič, Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da od Ukrajine in Ruske federacije zahteva takojšnjo prekinitev ognja in začetek mirovnih pogajanj. Tretjič, Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da v institucijah EU in OVSE sproži pobudo za takojšen začetek pogajanj evropskih držav o novi evropski varnostni arhitekturi, ki bo temeljila na premisi, da varnost ene države ne more ogrožati varnosti druge države in bo vključevala prepoved jedrskega orožja v Evropi, zmanjšanje obsega konvencionalnega orožja, obsega oboroženih sil evropskih držav in obsega proračunskih sredstev za vojsko in ponovno sklenitev mednarodnih pogodb, ki prepovedujejo uporabo določenih vrst oborožitve, zlasti raket kratkega in srednjega dosega, ki lahko nosijo jedrske bojne glave, in protibalističnih raket, ter sklenitev mednarodnih pogodb, ki krepijo mednarodno zaupanje in varnost. Četrtič, Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da opravi revizijo vseh do sedaj sklenjenih pogodb za nakup vojaške opreme in ustavi vse postopke do zaključka revizije - podobne usmeritve so, mimogrede, zapisane tudi v koalicijski pogodbi, ampak se pač ne spoštujejo. Petič, Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da pripravi novo strategijo o razvoju in opremljanju Slovenske vojske ter zagotavljanju nacionalne varnosti, katere cilj bo zmanjšanje številčnosti Slovenske vojske, obsega težke oborožitve in obsega javnih izdatkov za vojsko oziroma njeno prekvalifikacijo in integracijo v sisteme civilne zaščite, gasilstva in druge reševalne službe ob vse pogostejših naravnih nesrečah zavoljo vse manj obvladljivih podnebnih sprememb. Medtem ko se zahodne oblasti poskušajo igrati vojno na globalni šahovnici in v naše omejene vire, vlagajo v procese militarizacije, se podnebna kriza stopnjuje. Podnebna kriza, ki je realna, dejansko otipljiva grožnja preživetja celotnega človeštva ne samo pri nas, križemkražem celega planeta. Energijo in naše kapacitete moramo vlagati v zunanjo politiko za sodelovanje, za mir, za solidarnost, ki se edina lahko skupaj združno odzove in zoperstavi grožnji podnebnega zloma.

Zdaj, če bi nekdo na suho obravnaval ta vsebinski povzetek naših priporočil, bi si kaj lahko dejal, da je lepo biti za mir, da ja, jaz sem tudi za mir, se tudi strinjam, ampak spreminjajoče se varnostne razmere v svetu so pripeljale do tega, da smo ogroženi, ogroženi smo od zunaj, na te grožnje se moramo odzivati. Ampak tu pride v sliko to, kar sem povedal že takoj na začetku svoje razprave: vsaka vojna ima svoje razloge in te razloge je potrebno razumeti. In fundamentalni razlogi za grožnjo militarizacije ne prihajajo od zunaj, prihajajo iz Zahoda, ki poskuša braniti svojo nadoblast preostanka sveta z oboroženimi sredstvi. In zato so tudi k tem priporočilom zoper nadaljevanje vojskovanja Slovenije v Ukrajini in priporočilom za mir priložena zelo obširna pojasnila, ki gredo čez te temeljne vzroke. S temi priporočili, s temi pojasnili bom nadaljeval v razpravi od tega trenutka naprej.

Februarja 2014 se je začela vojna v Ukrajini, ki je z vojaškim posredovanjem ruske vojske leta 2022 prerasla v meddržavni spopad. Po več kot dveh letih spopadov je jasno, da je obrambna vojna pretveza za posredniško vojno Zahoda proti Ruski federaciji. V okrilju NATO pakta ZDA in EU stojita proti Ruski federaciji, ki se noče ali ne more vključiti v sistem globalnega kapitalizma s pogoji, ki jih zahtevajo zahodne države. Medtem ko Zahod zalaga ukrajinski režim z neomejenimi količinami orožja in pošilja v smrt vedno mlajše nabornike, istočasno stopnjuje vojno grožnjo proti Kitajski, drugemu gospodarskemu izzivalcu, s tem, da kopiči vojsko in orožje. V njeni bližini. Toda gospodarskih težav ni mogoče reševati z vojnami. Druga stran vojne v Ukrajini je boj Zahoda proti novi, vzhajajoči moči Vzhoda. Za Zahod je monopol nad sredstvi množičnega uničevanja vse bolj nujen, da bi ohranil privilegirano mesto v svetovnem gospodarstvu. Ti že dolgo trajajoči procesi vodijo človeštvo v svetovni jedrski spopad, v popoln zlom planetarnega ekosistema in podnebni kaos. Množično pobijanje in uničevanje na vzhodu Ukrajine je posledica imperialističnih politik po koncu hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze je v Rusiji in Ukrajini politična birokracija sprožila kapitalistični razvoj. V obeh državah je domači kapital, tako imenovani oligarhi, ki smo jih nedavno vsi imeli polne zobe, krojil razvoj, ki je obe državi potisnil v odvisnost od Zahoda. Ampak v Ruski federaciji po so po letu 1999 vodilno vlogo prevzeli birokrati iz varnostnih in represivnih aparatov, ki so potem za sabo poenotili vodilne družbene sloje in si je nekje okoli preloma tisočletja politična birokracija podredila domači veliki kapital, kolikor si ga je lahko, in pretežno samo pobira rento od izvoza naravnih bogastev. Državna politika se zato ni bistveno spremenila. Ruska federacija si je še vedno prizadevala, da se vključi v obstoječo globalno ekonomijo, hkrati pa si je hotela zagotoviti neodvisnost na notranjepolitičnem področju in oblikovati gospodarsko-varnostni blok z azijskimi postsovjetskimi državami. Do takega preobrata v Ukrajini ni prišlo. Pobudo je takoj prevzela nekdanja ekonomska birokracija iz časov Sovjetske zveze, sprivatizirala, prisvojila si je nekdanjo družbeno bogastvo. Ti domači kapitalisti, spet lahko govorimo o oligarhih, so si podredili državo in jo spremenili v polje spopadov med različnimi oligarhičnimi skupinami. S kapitalizmom je tudi Ukrajina padla v podrejenost od zahodnega transnacionalnega kapitala. Ukrajinsko gospodarstvo in družba sta bila zgodovinsko tesno povezana z Rusko federacijo, ker pa ruski kapitalisti v glavnem niso vlagali v proizvodnjo, ampak v vrednostne papirje, finančne špekulacije, davčne oaze, luksuzno potrošnjo in tako naprej, hoch kapitalizem ali pa haute financ, kakorkoli že želite temu reči, Ruska federacija ni zmogla vlagati še v obrobne dežele, kjer bi si lahko prisvajala imperialistično rento. Od tukaj sledi paradoks: ukrajinski vladajoči razred je prozahodno usmerjen, ker Rusija v resnici ni imperialistična država, ker ni zmožna izvajanja gospodarske oblasti nad ekonomskimi procesi v okoliških državah, v tem primeru v Ukrajini. Ukrajinski kapitalisti se zato organsko usmerjajo v podrejanje zahodnemu imperializmu. Ker tam, pa dostop do kapitala, do finančnih tokov in do vsega ostalega imajo. Podrejanje zahodnemu kapitalu je povzročilo močne pretrese v ukrajinski družbi, leta 2012 je ukrajinsko gospodarstvo zašlo v desetletno stagnacijo, ravno ko je zunanjetrgovinska menjava z Evropsko unijo presegla menjavo z Rusko federacijo. Na splošno je Ukrajina med najmanj uspešnimi postsocialističnimi deželami, padec bruto domačega proizvoda v obdobju med leti 1991 in 2012, to je za 35 odstotkov, pa je bil celo največji na svetu. Ukrajinski bruto domači proizvod na prebivalca v stalnih cenah po letu 1991 nikoli ni dosegel ravni iz sovjetskega obdobja. Razmah meddržavnega konflikta leta 2022, je pokazal na pravilnost teze, da bo širitev Nato pakta pripeljala do tragedije. Na to so vrsto let opozarjali visoki ameriški diplomati, od snovalca ameriške politike zadrževanja Georga F. Kennana do Roberta M. Gatesa, ki je bil obrambni sekretar pod, v administraciji Georga Busha in pod Obamo, od Madeleine Albright do Strobeja Talbotta, namestnika zunanjega ministra Združenih držav Amerike med letoma 1994 in 2001.

V zadnjih 30 letih si je politika ZDA zatiskala oči pred temi opozorili na eni strani, na drugi pa služila interesom svoje orožarske industrije. Kljub vsem opozorilom in čeprav so pred razpadom Sovjetske zveze številni politiki zagotavljali predsedniku Mihaelu Gorbačovu, da se Nato ne bo širil na vzhod, se je po hladni vojni vse bolj širil ravno proti mejam Ruske federacije. Ta širitev Nato pakta je vplivala tudi na rusko ukrajinske odnose. Vse od mirne razdružitve nekdanjih republik Sovjetske zveze so se poglabljale razlike v notranjem razvoju, državnih politikah in v državnih interesih. Medsebojne napetosti so se porajale ob vprašanju sovjetskega jedrskega orožja na ozemlju Ukrajine, delitvi sovjetske črnomorske flote, uporabi stare ruske mornariške postojanke Sevastopol, statusu pripadnikov ruske vojske na Krimu, dobavni ceni in plačilu za tranzit ruskega plina preko ukrajinskega ozemlja in tako naprej. To so ene izmed teh odprtih vprašanj v preteklosti.

Da bi vzdrževala dobre odnose in visoko raven gospodarskega sodelovanja, se Ruska federacija ni vpletala v ukrajinske notranje zadeve. Na več področjih se je prilagodila potrebam Ukrajine. Znižala je cene energentov pod raven cen na svetovnih trgih, drago plačevala za najem Sevastopola in zavračala podporo ruskemu separatizmu v Ukrajini, še posebej na Krimu. V dveh desetletjih je Ukrajino subvencionirala s približno 90 milijardami dolarjev, kar je bil eden izmed razlogov za razmah korupcije v Ukrajini.

Odnosi med Rusijo in Ukrajino so se začeli slabšati leta 2004, ko je med tako imenovano oranžno revolucijo oblast prevzel proameriški kandidat Viktor Juščenko, družinsko povezan z izrazito protiruskim delom ukrajinske diaspore v Združenih državah Amerike. Takšno spremembo na vrhu ukrajinske politike so izkoristile ZDA. Pred vrhom Nato pakta v Bukarešti so aprila 2008 pritiskale na druge članice, naj v(?) zavezništvo po hitrem postopku vključi Ukrajino in Gruzijo. Ruska federacija je večkrat protestirala proti širitvi Nato pakta do svojih meja. Opozarjala je ZDA na obljubo, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, zlasti pa se je sklicevala na načelo nedeljive varnosti, po katerem varnostne ukrepe države ne smejo ogrožati varnosti druge države.

Ukrajina ni dobila povabilo v Nato pakt leta 2008 predvsem zaradi nasprotovanja Nemčije in Francije, vendar pa je bilo v Gruziji in Ukrajini to članstvo obljubljeno, čeprav brez dokončnih datumov. Dobili sta tudi vabilo v akcijski program za članstvo. Spet je Ruska federacija protestirala, da bo vsako širitev Nato pakta na zgodovinsko rusko ozemlje imela za grožnjo svoje varnosti. Zahodni diplomati in analitiki so opozarjali, da taka politika neizbežno vodi v oborožen konflikt z Rusko federacijo. Da se je ameriško vodstvo zavedalo, kako usodne posledice ima takšna politika, dokazuje depeša takratnega direktorja ameriške centralne obveščevalne agencije CIA, Williama Burnsa, ki jo je poslal ameriškemu veleposlaniku v Moskvi. Bom kar napisal, kaj je, bom kar citiral, kaj je zapisano v tej depeši.: "Strokovnjaki nas svarijo, da Rusijo skrbijo močna nesoglasja glede ukrajinskega članstva v Natu, ki mu nasprotuje velik del ruske etnične skupnosti, kar bi lahko pripeljalo do velikega razkola, vključno z nasiljem, ali v najslabšem primeru do državljanske vojne. V tem primeru bi se morala Rusija odločiti, ali bo posredovala ali ne, to je odločitev, s katero se Rusija noče soočiti." (Konec citata.) Ko je Nato pakt obljubil članstvo v Ukrajini in Gruziji, je bila Ruska federacija prisiljena, da spričo nadaljnjih širitev pakta spremeni svojo politiko. Štiri mesece kasneje je Gruzija napadla Južno Osetijo in pri tem ubila več ruskih pripadnikov modrih čelad. Ruska federacija se je odzvala z vojaškim posredovanjem v Gruzijo, priznala je Južno Osetijo in Abhazijo kot samostojni državi. V Ukrajini je bilo na volitvah leta 2010 za predsednika izvoljen proruski politik Viktor Janukovič. To je odložilo konflikt z Rusko federacijo. Janukovič je novembra 2013 zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z EU in dal prednost tesnejšemu povezovanju Ukrajine z Rusko federacijo. To je bil povod za nasilne demonstracije, ki so februarja 2014 prerasle oborožene spopade, prelivanje krvi in nasilni državni udar, ki ga je podpiralo ameriško veleposlaništvo. Oboje, obljubljeno članstvo v Natu in nasilen prevzem oblasti v Kijevu, ki je ustoličil odkrito sovražen režim do Ruske federacije, je napovedalo, da bo Ruska federacija bržkone izgubila več kot 200 let staro vojaško pomorsko postojanko Sevastopol na Krimu, za katero je plačevala visoko najemnino.

Na ta preobrat je Moskva hitro odgovorila s prevzemom nadzora nad Krimom, kar je izvedla brez ukrajinskega odpora in žrtev. Po uspešnem referendumu o odcepitvi polotoka je Ruska federacija priključila Krim. Ostri politični konflikt z Ukrajino se je začasno umiril, ko so se po ukazu iz Kijeva enote ukrajinske vojske vdale in so se ukrajinski državni organi umaknili s polotoka. Nov režim je vpeljal diskriminatorno, v Kijevu, je vpeljal diskriminatorne ukrepe do ruskega in rusko govorečega prebivalstva na ozemlju Ukrajine, ki so sprožili nov val protestov, zlasti v vzhodnih delih Ukrajine. Novi vladi je te proteste uspelo krvavo zadušiti, razen na vzhodu, v Lugansku in Donecku. Na razglasitev suverenosti in avtonomije dveh samooklicanih republik, je 13. aprila 2014 kijevski režim odgovoril s protiteroristično operacijo in 15. aprila naložil ukrajinski vojski, da jo izpelje. Tako je ukrajinska vlada aprila 2014 začela vojno, napadla je ukrajinske državljane z bombniki, tanki in topništvom.

Na pobudo Ruske federacije in pod pokroviteljski pokroviteljstvom OVSE je bil v Minsku septembra 2014 podpisan sporazum, s katerim je bilo sklenjeno premirje. Drugi sporazum Minsk 2, so 12. februarja 2015 podpisali predstavniki Francije, Ukrajine in Rusije in nemška zvezna kanclerka. Ta sporazum je ustvaril pravno osnovo za mirno rešitev konflikta v Donbasu. Po sporazumu naj bi Ukrajina v dogovoru z uporniki izpeljala nove lokalne volitve na osnovi ukrajinske zakonodaje. Ukrajinski parlament bi s posebnim zakonom določil ozemlje, za katero bi veljal status avtonomije. Ko bi bil sprejet zakon, s katerim bi se strinjali uporniki in ko bi Ukrajina ustrezno dopolnila svojo ustavo, bi ukrajinska oblast lahko vzpostavila nadzor nad celotnim ozemljem, skupaj z mejo z Rusko federacijo.

Ampak Ukrajina ni izpolnila večine svojih mirovnih obveznosti, predvsem pa ni izpolnila najpomembnejših političnih obveznosti. Molče sta jo pri tem podpirali Nemčija in Združene države Amerike. Sopodpisnice sporazuma so tako polnih sedem let podpirale ukrajinsko zavlačevanje mirne rešitve in ga v resnici, kar je kasneje takratna nemška kanclerka Angela Merkel, potem ko ni bila več kanclerka, tudi javno povedala, so to premirje razumeli samo kot obdobje, v katerem se lahko ponovno oborožijo in na novo začnejo oboroženi spopad. Tudi ukrajinski predsednik Zelenski, ki je na volitvah obljubljal prekinitev spopadov, ni uresničil svojih obljub in ni ustavil oboroženega nasilja in obstreljevanja samooklicanih republik. Rusija je pred februarjem 2022 večkrat vabila Združene države Amerike in Nato na pogovor. Za to, da bi se uredili medsebojni odnosi in da bi bila zagotovljena njena varnost in varnost držav Nato pakta in Ukrajine. Vse skupaj, splošna varnostna arhitektura, ki lahko zagotavlja vzajemno varnost vseh vpletenih akterjev. Decembra 2021 je Rusija predstavila svoj predlog, ki je predvideval prekinitev širjenja Nato pakta in omejitev vojske in orožja v vzhodni Evropi. Predlogi so bili zavrnjeni s precej praznimi izgovori iz Zahoda. Nato pakt je predstavljal ukrajinsko članstvo kot izključno zadevo Ukrajine, čeprav je jasno, da bi imelo neposredne vplive na varnost Ruske federacije. Ruski zunanji minister je 17. februarja 2022 še enkrat opozoril Nato in ZDA, da bo uporabila vojaško tehnične ukrepe, če ne bo dobila zavezujočih varnostnih jamstev. Isti dan je ukrajinski režim začel močno obstreljevati Lugansk in Doneck s težkim topništvom, zato so naslednji dan začeli evakuirati civilno prebivalstvo v Rusko federacijo. Vojska Ruske federacije je 24. februarja 2022 nato prestopila rusko ukrajinsko mejo in začela vojaške operacije proti ukrajinskim oboroženim silam in ukrajinskemu režimu. To ni bil začetek vojne. Vojna se je začela 2004, leta 2014, so pa na ta datum vojne razmere prerasle v meddržavni spopad. Zelo kmalu so se začela tudi pogajanja med rusko, med Rusijo in Ukrajino, torej po tem, ko je Rusija začela svojo vojaško operacijo. Ukrajinski režim je bil na začetku pripravljen se odreči članstvu v Nato paktu in pristati na nevtralnost ob varnostnih zagotovilih Rusije, vendar je pod pritiskom zahodnih politikov opustil to stališče. Sočasno s propadom ukrajinsko ruskih pogajanj, so v sodelovanju z Ukrajino zahodne države pripravile in v začetku poletja predstavile načrt za povojno obnovo Ukrajine. Načrt je v resnici zajemal klasičen seznam ukrepov za privabljanje tujih investicij. Privatizacija državnih bank, državnih podjetij, celo privatizacija jedrskih elektrarn, kapitalu prijazna fiskalna, davčna, carinska politika, odpravljanje delavskih pravic in ciljno usmerjene socialne pomoči namesto univerzalne podpore ljudem, ki to podporo potrebujejo.

Kar vam opisujem, je v resnici paket neoliberalnih reform, ki so od 80 let prejšnjega stoletja dokazano peljale države, ki so jih izvajale, v spiralo revščine in gospodarske odvisnosti. Le da se je v 80. to dogajalo pretežno državam globalnega juga. Mimogrede, v letu 2021, v 21. stoletju, pa se to veselo dogaja tudi pri nas, v Republiki Sloveniji.

Samo nekaj mesecev pozneje se je začela vrtoglava privatizacija, razprodaja Ukrajine tujim investitorjem kar preko svetovnega spleta. Na prodaj je bilo več kot 400 milijard dolarjev premoženja. Prodajo je podprla Agencija za humanitarne dejavnosti USAID, katere naloga je bila jamčiti za varnost investicij. Sočasno s privatizacijo je ukrajinski režim začel z ukinjanjem delavskih pravic. Najbolj odmeven je bil zakon številka 5371, s katerim se je za delavke in delavce malih in srednje velikih podjetij, se pravi v podjetjih z manj kot 250 zaposlenimi, ukinilo varstvo po Zakonu o delu in kolektivnih pogodbah. Te delavke in delavci v Ukrajini, ki sestavljajo med 70 in 80 odstotkov vseh zaposlenih, naj bi sklepali samo individualne pogodbe o zaposlitvi, kar teoretično pomeni, da se lahko sklepajo pogodbe celo o sto urnem tedenskem delavniku, če je slučajno kdo od prisotnih pozabil. Pri nas je še vedno legaliziran 40 urni delovni teden. Medtem ko v imenu domovine, svobode in demokracije ukrajinska vlada pošilja na fronto vse mlajše nabornike, ki se jih oborožuje z orožjem Nato pakta, ta ista vlada jemlje delavske in socialne pravice prebivalstvu in razprodaja njegovo premoženje na internetni dražbi. To se nadaljuje še danes, stanje na fronti pa se v zadnjem letu in pol ni bistveno spremenilo. To je veljalo v času, ko so ta priporočila nastala, leto dni nazaj. V zadnjem letu dni so se razmere na bojišču prav tako začele spreminjati. Po propadu dogovora o premirju v Ukrajini poteka uničujoča in izčrpljujoča vojna še vedno, v kateri ukrajinska politika poskuša obnoviti ozemeljsko celovitost v mejah pred letom 2014 ter se integrirati v gospodarske, politične in vojaške strukture zahodnih držav. Ruska politika si želi vojaško nevtralne Ukrajine s politiko, ki bi bila kompatibilna z ruskim političnim sistemom, vsaj v nekaterih delih Ukrajine, tudi s priključitvijo ozemelj, ki jih je pridobila po letu 2014 in ozemelj, ki jih bo morda še pridobila, ter ohranitev statusa quo svojega notranjepolitičnega in gospodarskega ustroja. Vendar pa Ukrajina in Ruska federacija nista edini vojskujoči se strani, ki z vojno nadaljujeta pretekle politike z drugimi sredstvi. Osrednji akter v vojni so postale zlasti po uničenju večine vojaške tehnike ukrajinskih oboroženih sil v prvem letu spopadov zahodne države. In vojna v Ukrajini je posredniška vojna med Združenimi državami Amerike in Rusko federacijo, preko NATO pakta pa so v vojno potegnjene še vse druge članice.

Cilj Združenih držav Amerike je strateški poraz Ruske federacije in ohladitev odnosov med Rusko federacijo in Kitajsko, vse to z namenom ohranjanja svojega privilegiranega položaja v svetu, ki ga vse bolj ogroža premeščanje težišča ekonomskih in tehnoloških procesov na svetovno periferijo. Tisto, ko sem na začetku omenil, kako zahodne države izgubljajo svojo nadoblast pred nad preostankom sveta, to je temeljno gibalo vojne, ker na izgubo svojega ekonomskega, diplomatskega in še kakšnega primata te zahodne države na čelu z Združenimi državami Amerike vedno bolj in bolj odgovarjajo s svobodno uporabo oboroženih sredstev. Združene države Amerike, Evropska unija in Japonska, ki sestavljajo jedro zahodnega bloka, lahko ohranijo svojo hegemonijo in privilegiran položaj v svetovnem gospodarstvu samo s premočjo na področju modernih tehnologij, globalnih finančnih trgov, neoviranim dostopom do naravnih virov po svetu, nadzorom nad komunikacijami in množičnimi mediji ter na področju orožja za množično uničevanje. To so monopoli, med katerimi je monopol nad orožjem za množično uničevanje postal bistven za ohranjanje premoči na vseh drugih področjih.

Relativni monopol nad orožjem za množično uničevanje so si ZDA zagotovile med drugo svetovno vojno z razvojem jedrskega orožja, vendar so ga nato že v začetku 50. let prejšnjega stoletja izgubile, ko je Sovjetska zveza razvila svoje atomsko orožje in nato v začetku 70 let dosegle jedrsko pariteto z Združenimi državami Amerike. Čeprav so desetletje po tem ameriški strategi še sanjali o tem, da bi ZDA lahko razvile zmogljivosti za popolno uničenje sovjetskega jedrskega arzenala v prvem udaru so, se pravi, da začnejo same jedrsko vojno, ne, so od tega kmalu odstopili in se sprijaznili s strategijo zagotavljanja vzajemnega uničenja, tako imenovana mutual assured destruction. Prevladala je strategija tako imenovanega minimalnega jedrskega zastraševanja, ki je temeljila na zavedanju, da je popolno uničenje nasprotnikovega jedrskega orožja nemogoče, ker bi uporaba jedrskega orožja na eni strani izzvala uporabo na drugi strani, zato bi množična uporaba jedrskega orožja povzročila na desetine ali stotine milijonov žrtev na obeh straneh. Po napadu bi jedrska zima pobila še veliko večino ljudi, ki bi preživeli ta prvi holokavst. To je obe strani najprej prisililo v pogovore o omejevanju jedrskega orožja, na osnovi katerih so bile sklenjene pogodbe o prepovedi protibalističnih raket, Sporazum o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF v nadaljevanju) ter Sporazum o zmanjšanju strateške oborožitve START-1 in START-2, ki so močno zmanjšali možnost izbruha jedrskega spopada med velesilama. ZDA so po koncu hladne vojne postopoma opuščale strategijo minimalnega jedrskega zastraševanja. Po koncu hladne vojne je začela prevladovati strategija tako imenovanega maksimalnega jedrskega zastraševanja, ki temelji na prvem udaru, med katerim se uniči več kot 90 odstotkov vsega nasprotnikovega jedrskega arzenala, protibalistični ščit pa nato prestreže še vse rakete, ki bi preživele prvi udar in bi jih nasprotnik sprožil kot povračilni ukrep. Če povem po domače: mi lahko začnemo jedrsko vojno, pa jo bomo začeli tako zelo brutalno, da povratnega sunka iz jedrskega arzenala Ruske federacije ni oziroma je v omejenem obsegu. Žrtve in uničenje, ki ga sproža, je pa po razmisleku ameriških vojaških strategov nekaj sprejemljivega. V tem kontekstu so ZDA leta 2002 odstopile od Pogodbe o prepovedi protibalističnih raket, takoj po tem pa so začele načrtovati postavitev protiraketnega ščita v Evropi. Nato se je gradnje protiraketnega ščita lotil z izgovorom, da mora zavarovati Evropo pred raketami iz Irana. Ruska federacija je od vsega začetka opozarjala, da bi izgradnja protiraketnega ščita v Evropi lahko porušila strateško ravnotežje med ZDA in Rusijo. Pri izgradnji ščita pred raketami izven Evrope je Rusija predlagala, da se najprej jasno opredeli, katere so realne grožnje v Evropi takoj po tem pa tudi enakopravno vlogo Rusije v načrtovanem evropskem protiraketnemu ščitu. To se ni zgodilo. Nato se je leta 2010 odločil za postavitev prve protiraketne baze v Romuniji. Ruska federacija je temu nasprotovala. Leta 2011 se je ruski predsednik Medvedov odzval z besedami, da bo Rusija na zahodu, citiram: "Na zahodu in jugu države namestila moderne oborožitvene sisteme, ki bi jih lahko uporabili za uničenje evropske komponente ameriške protiraketne obrambe." - konec citata. Leta 2012 so voditelji na vrhu Nato pakta najavili, da je Nato v sistem zaščite pred balističnimi raketami dosegel začasne zmogljivosti. / nerazumljivo/, za tiste, ki berete tovrstno dokumentacijo. Ruska federacija je to komentirala z besedami, da je dejanski cilj protiraketnega ščita spodkopati obrambne sposobnosti Ruske federacije, saj niti Iran niti Severna Koreja nista grožnja za Evropo, zato je namen ščita nevtralizirati ruski jedrski raketni arzenal. Maja 2015 je protiraketni ščit v Romuniji začel delovati. Generalni sekretar Nato pakta Jens Stoltenberg je ob tem zagotovil, da ščit ni uperjen proti Ruski federaciji, kar je seveda Ruska federacija zavrnila. Konec leta 2023 je začela delovati tudi baza protiraketnega ščita na Poljskem. Nemčija pa je oktobra 2022 skupaj s še 15 državami začela projekt za vzpostavitev skupnega evropskega sistema zračne obrambe. Namen je prav krepitev Natovega že obstoječega protiraketnega sistema, ki v doktrini maksimalnega jedrskega zastraševanja predstavlja ofenzivno zmogljivost, ne le defenzivno, namenjeno zgolj in samo obrambi pred napadom. Preprosto rečeno, s tem so ZDA pripravljene, da začnejo jedrsko vojno, da prve izvršijo jedrski napad na Rusko federacijo. Povzročilni napad pa bi po predstavi teh ameriških strategov, o katerih sem že prej govoril, minimizirali na sprejemljivo raven kolateralne škode, ki se še vedno meri z uničenimi mesti in človeškimi življenji. Mimogrede, tudi Slovenija se v te sisteme, ki omogočajo Združenim državam Amerike začetek jedrskega spopada, veselo vklaplja. Poleg Pogodbe o prepovedi protibalističnih raket in protiraketnega ščita so ZDA leta 2019 enostransko odstopile tudi od Pogodbe o raketah srednjega in krajšega dosega. Ta pogodba je bila zadnjih 30 let ključnega pomena za evroatlantsko varnost in še zlasti za Evropo, saj je bil njen rezultat popolno uničenje tega orožja. Govorimo o 3000 izstrelkih z jedrskimi in s konvencionalnimi konicami in zato efektivno v praksi konec hladne vojne. ZDA so enostransko odstopile, ker je Rusija razvijala take raketne sisteme, čeprav so jih razvijale tudi Združene države Amerike. Predvsem pa so ZDA zamolčale, da je ruska federacija te sisteme razvijala kot odziv na ameriško gradnjo protiraketnega ščita v Evropi. Leta 2020 so ZDA enostransko odstopile še od Pogodbe o odprtem nebu. Tudi ta pogodba je imela izjemen pomen pri krepitvi varnosti in zaupanja v evroatlantskem prostoru. Določala je namreč režim zračnega opazovanja in snemanja ter uporabo in širjenja informacij, ki so bile pridobljene na ta način. Vsaka pogodbenica je smela izvajati opazovalne lete nad drugo državo pogodbenico in hkrati morala sprejeti opazovalne lete drugih držav nad svojim ozemljem po določenih kvotah. Leto po tem, ko so odstopile ZDA, je od te pogodbe odstopila tudi Ruska federacija. Po devetih mesecih ruskih vojaških operacij v Ukrajini je novembra 2022 ameriško letalstvo spremenilo varnostna pravila za prevoz jedrskega orožja s transportnimi letali C-17A, s čimer je omogočilo hitrejši prevoz atomskih bomb B61-12 v Evropo. Gre za najnovejšo bombo iz razreda iz razreda B61, ki jo nekateri smatrajo za najbolj nevarno orožje v ameriškem arzenalu. Je razmeroma majhna in lahka, prenašajo jo lahko tudi manjši lovski bombniki in prestrezniki, med njimi nevidni F-35. Bombe B61-12 so že v Italiji, Nemčiji, Turčiji in na Nizozemskem. Zanje je prosila tudi Poljska, ki že ima letala F-35. V primeru vojne bi ZDA lahko dale to orožje v uporabo tudi ostalim članom sem pakta v okviru Natovega programa o delitvi jedrskega orožja. Ruska federacija se je v začetku leta 2023 odzvala s podpisom sporazuma z Belorusijo, da lahko namesti rusko jedrsko orožje v Belorusiji. Konec leta 2023 je na to rusko jedrsko orožje tudi prispelo.

Ta slednji sklop zadnje eskalacije v igračkanju z jedrskim orožjem je zelo pomemben, ne zgolj zaradi svoje strašljive vsebine, ampak tudi zaradi javnega konteksta. V javnem prostoru, v javnih občilih niti z besedo, niti v parlamentu niti na Vladi, nikjer nikoli nismo slišali in ni bilo mogoče zaslediti, da pravzaprav Združene države so tiste, ki dvigujejo prag in dvigujejo nevarnost jedrskega konflikta s tem, ko novejše bombe za lažjo uporabo teh bomb in tako naprej, razvrščajo po evropskem kontinentu. Vrtelo se je pa ogromno propagande o tem, kako ruski predsednik Vladimir Putin očitno neizzvano rožlja z jedrskim orožjem, ga namešča v Belorusijo in tako naprej. Pač to je del namerne propagandne histerije, s katero naj se pripravi slovensko prebivalstvo do tega, da bo požrlo reze v svoje pokojnine, na primer s pokojninsko reformo, da bo požrlo vsesplošno opustošenje blaginje za to, da financira orožje in militarizacijo, ki je krojena po meri NATO pakta. In to molčanje o zelo agresivnih ameriških potezah po evropskem kontinentu na eni strani in po drugi strani prikazovanje ruskih protipotez kot nečesa, kar si je izmislil nek eksotičen aziatski despot, ker se je zjutraj zbudil na napačni nogi, je del problema in je pač pokazatelj, kako daleč je pehajoča zahodna hegemonija nad preostankom sveta pripravljena iti za obrambo svojih privilegijev. V začetku avgusta 2024 je ukrajinska vojska okrepila raketne napade na cilje v notranjosti Rusije in s podporo zahodnih držav tudi prvič stopila na rusko ozemlje, sicer z razmeroma majhnim številom vojakov. Rusija je zaradi spopadov v kurdski regiji evakuirala 76 tisoč ljudi. Ukrajinska vojska tam ne dosega večjih političnih ali strateških ciljev. Namen ideje od zadaj za to akcijo je bil predvsem zvleči večje število ruskih enot z ukrajinske fronte in s tem razbremeniti pritisk v Donbasu. Vpliv ukrajinskih sil na rusko ozemlje, upad ukrajinskih sil na rusko ozemlje pomeni tudi večje tveganje za uporabo taktičnega jedrskega orožja - ruski politični vrh je večkrat poudaril, da bo uporabil jedrsko orožje v primeru napada na rusko ozemlje. Ruska uporaba jedrskega orožja, četudi taktičnega in samo na vojaške cilje, bi ZDA in njene zaveznike moralno opravičila, da odgovorijo z jedrskim orožjem. Ukrajinski režim z bombardiranjem ciljev v notranjosti Ruske federacije in z vdorom na rusko ozemlje izziva jedrski spopad med velesilami. Znova se vrnem na dejstvo, da se ta priporočila obravnavajo z nepoštenim enoletnim zamikom in na srečo se ta upad Ukrajine na ozemlje Ruske federacije ni zaključil z nadaljnjo jedrsko eskalacijo. Vse to me pripelje do položaja Republike Slovenije v kontekstu padajočega vpliva zahodne nadoblasti nad preostankom sveta. Dvoličnost slovenske politike do vojne v Ukrajini se je v resnici razkrila po začetku genocidnih operacij izraelske vojske v Gazi, tako, do konca, ki so se začele novembra 2024. Čeprav je Izrael že v prvem mesecu pobil več palestinskih civilistov, kot je bilo vseh smrtnih žrtev med civilnim prebivalstvom prvo leto rusko ukrajinske vojne Slovenija ni uvedla sankcij proti naseljenskemu kolonializmu Izraela. Slovenija ni poslala vojaške pomoči Palestini. Slovenija ni bila sposobna niti obsoditi dejanj Izraela, temveč je namesto tega obsojala Hamas in druge skupine palestinskega narodnoosvobodilnega boja proti izraelski okupaciji. Obsojala je napade jemenskega Ansarulleha na izraelske in z Izraelom povezane ladje v Rdečem morju. Obsojala je napade Irana na Izrael in tako naprej. Po desetletju, po desetletjih prizadevanj je Slovenija sicer res priznala Palestino, vendar je kot legitimnega predstavnika priznala samo kolaboracionistično oblast Fataha na Zahodnem bregu ne pa tudi osvobodilnih gibanj, ki se bojujejo proti Izraelu. Še to je bilo preveč za desni pol slovenske politike, ki je zaradi tega sprožil postopke pred Ustavnim sodiščem. Slovenska politika pa je na drugi strani manj kot tri tedne po napadu Ruske federacije na Ukrajino čez noč sprejela deklaracijo o trenutnih razmerah v Ukrajini, s katero je obsodila napad, podprla sankcije proti Rusiji in Belorusiji, je podprla evropsko integracijo Ukrajine in je hkrati, glede na velikost, slovenske države poslala zelo velike količine orožja na bojišče v Ukrajini. Vendar pa dvoličnost slovenske politike ni nepričakovana in ni nekaj novega. Vse od osamosvojitve Slovenije država hlapčevsko podpira in sodeluje v agresorskih vojnah pod okriljem Nato pakta. Slovenija je odprla svoj zračni prostor silam Nato pakta, ki so leta 1999 brez pristanka Varnostnega sveta OZN bombardirale infrastrukturo in pobijale prebivalke in prebivalce Zvezne republike Jugoslavije. Podprla je agresijo ameriške koalicije na Afganistan leta 2002 in skoraj dve desetletji sodelovala v okupaciji. Afganistanskemu režimu je podarila več milijonov evrov vredno orožje in strelivo, v zadnjih letih okupacije pa tudi plačevala poseben Natov sklad za afganistansko marionetno vojsko. Leta 2003 je Slovenija podpisala vilensko izjavo, s katero je podprla ameriški napad na Irak na osnovi lažnih informacij, da Irak ni spoštoval resolucije OZN o uničenju iraškega orožja za množično uničevanje. Medtem ko je Slovenija vedno strastno obsojala vsako nasilje in kršitve suverenosti tretjih držav, je molčala ob enakih kršitvah ZDA in Evropske unije oziroma v najboljšem primeru obžalovala dogodke. Tako kot vse prejšnje imperialistične vojne je Slovenija nepremišljeno vstopala tudi v rusko ukrajinsko vojno. Odločitev za vojno je bila sprejeta za zaprtimi vrati in brez vsake javne razprave, ljudem pa predstavljena kot izvršeno dejstvo. Tudi v vseh drugih zahodnih politikah do Ruske federacije je Slovenija zvesto in slepo sledila ZDA, čeprav je imela z Rusijo tradicionalne prijateljske odnose, bistveno večjo blagovno menjavo kot ZDA. Oskrba z zemeljskim plinom je bila strateškega pomena za državo, zelo dobro pa je bilo tudi sodelovanje na področju kulture. Še zmeraj je, mimogrede, ruski center za kulturo pri nas zaprt. Zakaj, ne zna povedati nihče. Dvoličnost slovenske zunanje politike je 19. oktobra leta 2022 pokazala ministrica za zunanje in evropske zadeve na sedmi nujni seji Odbora za zunanjo politiko. To je ministrica Tanja Fajon, ki je povedala, naslednje - Bom citiral - "Slišali ste tudi Putinove nedavne izjave o uporabi in grožnji z uporabo taktičnega jedrskega orožja. To postaja realna grožnja in vsem je jasno, da je to lahko pot v pogubo za celotno Evropo, za ves svet. V takšni vojni, ki bi imela tudi razsežnosti uporabe jedrskega orožja, ne more biti zmagovalca, Zato moramo res okrepiti vse napore, da se prepreči takojšen poguben razvoj dogodkov oziroma morebiten jedrski spopad. Spomnite se, kaj sem vam dejal nekaj minut nazaj ob molku, ko jedrsko grožnjo stopnjujejo Združene države Amerike. Napihovanje ruske jedrske grožnje je precej nenavadno, če ga primerjamo z odzivom na izjavo vrhovnega poveljnika zavezniških sil za Evropo. To je general to / nerazumljivo/, ki je na začetku leta 2022 na zaslišanju pred odborom ameriškega senata za oborožene sile izjavil - citiram - "da je ljubitelj fleksibilne politike prvega udara". S tem je hotel reči, da lahko ZDA prve napade v drugo državo z jedrskim orožjem, še preden bi bile ZDA zavezniške države tarča jedrskega napada. Ta izjava je prišla samo nekaj mesecev po tem, ko so ZDA začele nameščati taktično orožje s tako imenovanimi loid jedrskimi konicami na svoje podmornice. Poleg tega je Walter potrdil tudi, da naj bi razvoj kopenskih raket srednjega dosega služil za zastraševanje Ruske federacije. In to je izjavil kmalu po enostranskem odstopu Združenih držav Amerike od pogodbe AMF. Slovenski politiki se niso odzvali na izjave ameriškega generala, ki je imel za Slovenijo tako pomembno funkcijo. Na moje poslansko vprašanje, ali je načelo prve uporabe jedrskega orožja skladno s politiko miru in kulturo nenasilja Republike Slovenije je minister za obrambo takrat Matej Tonin odgovoril, da ministrstvo, citiram: "Ministrstvo za obrambo ne more komentirati izjave ameriškega generala, ki jo je dal v vlogi poveljnika ameriškega evropskega poveljstva. Skratka, Wolters naj bi to izjavil kot ameriški general, ne pa kot vrhovni poveljnik tega poveljstva." Tukaj kar naenkrat vse, kar je tako pomemben general dejal, nima nobene veze. Po eni strani slovenska politika torej napihuje rusko jedrsko grožnjo, po drugi pa se je oktobra 2022 pridružila nemški pobudi za vzpostavitev skupnega evropskega sistema zračne obrambe v sklopu protiraketnega ščita, ki lahko prestreza balistične izstrelke do višine 100 kilometrov. Kot je bilo že povedano, protiraketni ščit ni defenzivno orožje, je del ofenzivnih zmogljivosti, ki omogoča uničenje večine ruskega jedrskega arzenala v prvem udaru In na to uničenje zelo majhnega števila raket, ki bi jih Rusija poslala nazaj v odgovor v povračilnem napadu. To je skratka, infrastruktura na podlagi katere se lahko z zahodne strani, s strani Združenih držav Amerike kalkulirano začne jedrska vojna. Po izbruhu vojne v Ukrajini je Slovenija poslala vojsko v Latvijo, kjer sodeluje v Natovi operaciji Okrepljena prednja prisotnost, s katero Nato zastrašuje Rusko federacijo v neposredni bližini meje. Slovensko kampiranje na ruski meji z okoli 50 vojakinjami in vojaki letno stane okoli štiri milijone evrov. Mesec dni po začetku rusko ukrajinske vojne je vlada sprejela tudi Sklep o sodelovanju Slovenske vojske v Natovi operaciji, aktivnosti okrepljene pozornosti na Slovaškem, kjer je oziroma je bilo leto dni nazaj 200 slovenskih vojakov. V prvi fazi je Slovenija napotila 101. vojaka, stroške pa ocenila na dobre tri milijone evrov letno. Konec leta 2022 je sprejela še Sklep o sodelovanju do 30 pripadnikov Slovenske vojske in civilnih funkcionalnih strokovnjakov v misiji Evropske unije za vojaško pomoč v podporo Ukrajini. V okviru te misije Slovenska vojska sodeluje pri Natovem urjenju ukrajinskih vojakov v Nemčiji aktivno, torej na ta način Slovenija sodeluje oziroma se vojskuje na bojišču v Ukrajini. Na začetku leta 2023 je ministrica za zunanje zadeve na televiziji izjavila, da spet citiram: "Smo v vojni z Rusko federacijo." Na pisna poslanska vprašanja o tem, kdo je sprejel odločitev o vojni z Rusijo, bodisi ni odgovorila bodisi bili so bili odgovori vsebinsko prazni samo larifari, solato so pošiljali nazaj. A videti je, da smo res v vojni, glede na to, kako se slovenska oblast obnaša. uri ukrajinske vojske pošilja orožje Ukrajini vse v nasprotju s 124. členom Ustave, ki določa, da pri zagotavljanju varnosti države. Izhaja predvsem iz mirovne politike. Ter kulture miru in nenasilja. Do konca leta 2023 je po javnih podatkih Slovenije poslala Ukrajini 28 tankov M-55 S, 35 bojnih vozil pehote M-80 A, 20 oklepnih transporterjev Valuk, 20 terenskih vozil Hambi, 16 lahkih havbic M-101 S, 200 protiletalskih topov zastava M-55 in M-75 S, 8000 protitankovskih min ter večje količine pehotnega orožja, streliva, čelad in pogonskega goriva. Konec junija sta predsednik vlade Robert Golob in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski takrat podpisala Sporazum o sodelovanju na področju varnosti in dolgoročni podpori med državami za obdobje desetih let. Slovenija se je s sporazumom zavezala, da bo še naprej nudila potrebno varnostno in obrambno podporo. V letih 2022, 23 in 24 je Slovenija zagotovila 13 svežnjev vojaške pomoči Ukrajini. Po sporazumu bo enak obseg pomoči zagotavljala tudi v bodoče. Poleg tega je Slovenija podprla reformne ukrepe, ki so pogoj za vključevanje Ukrajine v EU in Nato pakt. Razen Long, razen oklepnikov, Valog in hambijev(?), o katerih sem govoril, je večina podarjenega orožja del zapuščine Ljudske jugoslovanske armade in je bilo že odpisano in na prodaj, pa zanje Ministrstvo za obrambo ni našlo kupca.

To je pomembno zato, ker možnosti nadaljnjih daril orožja iz skladišč Slovenske vojske praktično ni več, razen če se ga dobesedno ukrade, še preden dejansko pride do teh slovenskih skladišč. Enak obseg vojaške pomoči lahko Slovenija zagotovi samo na račun javnih financ. To pomeni, da se bodo ob upoštevanju fiskalnega pravila krnile javne storitve in investicije, ki se zagotavljajo iz državnega proračuna. Če ne neposredno, pa posredno. Nadaljnja podpora ukrepom, ki zbližujejo Ukrajino z EU in Nato paktom, pa v resnici poglablja temeljne vzroke za vojno. Vdor ruske vojske v Ukrajino februarja 2022 je slovenski politiki dostavil izgovor za stopnjevanje militarizacije, ki se je razmahnila že pod prejšnjo vlado z agresivno kampanjo za novačenje mladih v vojsko, z rastjo izdatkov za vojsko in z nakupi orožja po diktatu in za potrebe Nato pakta. Namesto da bi te procese ustavila, jih vlada Roberta Goloba še stopnjuje. Samo dve leti po sprejetju Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 je sprejela novo resolucijo za obdobje do leta 2040. Ta narekuje dvig vojaškega proračuna na 2 odstotka bruto družbenega proizvoda pet let prej kot prejšnja resolucija. Vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine in srednjega izvidniškega bataljona za Nato nista več zaporedni, ampak istočasni. Dodala je nakup transportnega letala in več helikopterjev za specialne sile. Čeprav je nova vlada v začetku mandata odstopila od nakupa 48 bojnih vozil boxer za dobrih 400 milijonov evrov, sedaj načrtuje nakup več kot sto vozil patria v vrednosti 700 milijonov evrov. Novembra 2023 je javnost izvedela, da namerava Slovenija od Italije kupiti šest helikopterjev Avgusta Vesla 139M v višini v vrednosti 188 milijonov evrov. Decembra 2023 je vlada podpisala dogovor z Nemčijo o nakupu protiletalskih raket / nerazumljivo/. Samo prva od treh predvidenih baterij bo stala okoli 146 milijonov evrov. Slovenija se s Francijo dogovarja tudi o nakupu artilerijskih sistemov Cezar in sistemov zračne obrambe Mistral. Kako čudno je o tem stopnjevanju militarizacije govoriti leto dni po tem, ko je bil ta povzetek pripravljen in vložen v postopek v Državni zbor, ker v tem letu dni se je zgodilo še marsikaj. Konkretno to, da vse, kar sem zdaj naštel izgleda kot / nerazumljivo/, kot mala malica v primerjavi z militarizacijo kot si je samo v zadnjih nekaj letih, nekaj mesecih zavezala vlada Roberta Goloba. Zdaj se napada pokojnine in reže se pač pokojnine za to, da se sproščajo finance, na podlagi katerih se bo lahko v hitrem tempu za Nato pakt namenilo skoraj štiri milijarde evrov našega denarja pet odstotkov bruto družbenega proizvoda. Ker vojski primanjkuje kadra, Ministrstvo za obrambo izvaja agresivne kampanje med mladimi. Novembra 2023 je porabilo kar 2 milijona evrov za resničnostni šov, ki naj bi reklamiral vojsko - a se tega še spomnite? Svetovna blamaža. Ob tej zadevi je Komisija za preprečevanje korupcije izdala več priporočil zaradi nepravilnosti, Računsko sodišče preiskuje porabo javnih sredstev, Državna revizijska komisija pa nasprotje interesov zaradi domnevnih poznanstev med naročnikom in ponudnikom. Spet se bom vrnil na dejstvo, da so bila ta priporočila pisana leto dni nazaj. V zadnjih nekaj mesecih smo soočeni z zelo jasno in agresivno ambicijo, da se v uniforme NATO pakta stlači 30 tisoč fantov in deklet. Vlada sicer zagotavlja, da ne, ne, ne, ne pogovarjamo se o naborništvu, moramo najti neke druge scenarije, ampak še čisto vsi od generalov do obramboslovcev, tudi če greš pogledat, s kakšnimi kapacitetami, s kakšnimi viri razpolaga Republika Slovenija v zadnjih nekaj letih, ti zelo hitro postane jasno: 30 tisoč fantov in deklet se lahko stlači v uniforme NATO pakta samo pod pogoji naborništva in prav nikakor drugače, vse ostalo je politični larifari, ki poskuša kupovati politično propagando do naslednjega volilnega cikla. Toda vse države članice NATO pakta povečujejo izdatke za vojsko. Čeprav se je vojaški proračun Ruske federacije skoraj podvojil glede na obdobje pred letom 2022, so ruski izdatki za vojsko še vedno skoraj desetkrat nižji od skupnih vojaških izdatkov NATO pakta. Poleg tega države NATO pakta tudi stalno povečujejo obseg vojaštva na ruskih mejah, ki se je povečal tudi z vstopom Švedske in Finske. Temeljni vzroki za rusko ukrajinsko vojno se ne rešujejo, temveč poglabljajo. Hkrati ZDA odpirajo nove vojaške baze v bližini Kitajske in razglašajo Kitajsko za grožnjo evroatlantski varnosti, s čimer odpirajo nova potencialna bojišča na Pacifiku. Tudi tu Slovenija namerava slepo podpirati ZDA, kot je potrdil Robert Golob na vrhu NATO pakta. Ga bom kar citiral, kaj je povedal v Washingtonu: "Ne gre zgolj za področje investicij v obrambo in za to, da Ukrajina dobi dodatna zagotovila, da ji bo NATO stal ob strani, temveč tudi za to, da se bo NATO začel obnašati kot politična organizacija tako na Atlantiku kot v Indo-Pacifiku". Zakaj, zaboga, gospe in gospodje, hočete iti v vojno z Ljudsko republiko Kitajsko? Pa kaj imajo ljudje pri nas od tega? Brez vsake javne razprave se je Slovenija vključila v vojno, ki postaja vse bolj totalna in se poigrava z možnostjo jedrskega spopada, to je vojna v Ukrajini. Vojaško-propagandni stroj demonizira sovražnika, hkrati demonizira tudi pozive k miru. Prav zato smo mi, socialisti in mirovniki potrebovali leto dni, da smo sploh prišli do obravnave teh priporočil v Državnem zboru. Ker je govoriti o miru, ma kaj govoriti o miru, govoriti že samo o razlogih za vojno, pri katerih ključno gibalo agresije igrajo naši zahodni prijatelji, ne formalno ampak efektivno prepovedano. Argument o neizzvani vojne Rusije proti Ukrajini zamegljuje zgodovino širjenja NATO pakta proti ruskim mejam, oboroževanja in militarizacije evroatlantskega prostora ter enostranskih odstopov od pogodb, ki so zagotavljale mir v Evropi. Prav tako se s tem zanika odgovornost ZDA in EU pri spodbujanju etničnih konfliktov na obrobju Evrope in za vmešavanje v notranje politične zadeve. Črno-belo slikanje vojne in kolektivna zgodovinska pozaba pometata temeljne vzroke za vojne pod preprogo, s tem pa tudi možnost za končanje spopadov in trajen mir v Evropi.

Število žrtev vojne v Ukrajini se meri v sto tisoč mrtvih in ranjenih, vojna je pregnala z domov več milijonov ljudi, porušenih je mnogo mest. Onesnaženo je eno najbolj rodovitnih področij v Evropi. Okoljska škoda je vsak dan večja ne le za Ukrajino, temveč za celoten svet. Zaradi sankcij proti Rusiji Evropa uporablja vse bolj umazane in drage vire energije. Napad na Severni tok je povzročil največji izpust toplogrednih plinov v zgodovini človeštva. Vse to otežuje uresničevanje Pariškega podnebnega sporazuma o globalnem zadrževanju dviga temperature pod 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo. Ukrajina je vsem moškim, sposobnim za vojsko, prepovedala izhod iz države - zelo demokratično od njih. Zavračanje vojaške službe velja za izdajalstvo in se kaznuje z dolgoletno zaporno kaznijo. Ukrajina je odpravila svobodo govora in političnega združevanja. Medtem, ko so državljanke in državljani delavci in delavke borijo v vojni, jim država pripravlja suženjske delavske zakone. Privatizira jim državna podjetja, sprejema kapitalu prijazno proračunsko, davčno in carinsko politiko in zraven odpravlja delavske in socialne pravice. In to gre tako daleč, v tako velikem obsegu, da se človek na neki točki sploh že vpraša, kje so slabše razmere za življenje, na vzhodu Ukrajine, kjer je fronta, ali na zahodu, kjer so jih dobesedno spremenili v sužnje za tuje korporacije? Vojna pa močno vpliva tudi na prebivalke in prebivalce Ruske federacije. Tako kot ukrajinski, tako kot ukrajinski tudi ruski vojaški stroj pošilja na tisoče mladih v vzhodno ukrajinsko klavnico. Z vojno je izginil še preostanek pravic in svoboščin, ki so jih uživali pred vojno. Vsako, še tako majhno in neškodljivo nasprotovanje vojni je sankcionirano z visokimi zapornimi kaznimi. Med vsem vojnim pustošenjem pa si vojaškoindustrijski kompleksi manejo roke. Vojaški proračuni držav rastejo čez vse meje, nevtralne države so pod vse večjim pritiskom, da opustijo politiko nevtralnosti. Medtem, ko države pošiljajo velike količine orožja ukrajinskemu režimu, nas pripravljajo na konec izobilja in brezskrbnosti in hkrati zvišujejo vojne izdatke. Konec izobilja in brezskrbnosti v resnici pomeni nadaljnje krčenje že tako osiromašenih javnih storitev, omejevanje svobode govora, odpravljanje temeljnih pravic in svoboščin, predvsem pa opustitev ukrepov za preprečitev podnebnega zloma. Ob prilivanju ognja na ogenj v Ukrajini vidimo tudi, kako naši voditelji vse bolj stopnjujejo sovražno retoriko do Kitajske in koncentrirajo vojaško moč v njeni okolici. Treba je ustaviti pospešeno drvenje v novo svetovno vojno. Države Nato pakta se morajo sprijazniti, da njihova varnost ne more ogrožati varnosti drugih držav. Združene države Amerike in njene zaveznice v Nato paktu so največja vojaška sila na svetu, brez konkurence in zato največja potencialna grožnja svetovnemu miru in varnosti. Slovenija sama ne more prisiliti ZDA in nato pakta, da ustavi in spremeni smer svoje politike, lahko pa se v zunanji politiki zavzame za mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja. kar ji nenazadnje nalaga tretji odstavek 124. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker je Slovenija majhna in ni vojaško ogrožena, se lahko odloči za zmanjšanje nakupov orožja in obsega oboroženih sil. Prepoznati mora temeljne vzroke za ukrajinsko vojno, ustaviti dobavo orožja Ukrajini, zahtevati takojšnjo prekinitev spopadov od Rusije in Ukrajine oziroma sprejem mirovnega sporazuma, ki je na mizi, predvsem pa se lahko v institucijah EU in Nato pakta, ki hočeta vojno, proti Rusiji do zadnjega Ukrajinca, zavzame za umiritev odnosov, vrnitev k mednarodnim pogodbam "rules based order", če želite, ki so bile desetletja temelj varnosti na evropski celini ter za sklenitev novih sporazumov, katerih cilj bo zmanjšanje obsega jedrskega in konvencionalnega orožja.

Prav to napotilo za mednarodno politiko miru in solidarnosti je vodilo teh naših petih sklepov, ki smo jih mi socialisti v sodelovanju z mirovniki pripravili za obravnavo na današnji seji.

Kolegice in kolegi, upam, da ste prisluhnili vsebini naših priporočil. Preprosto si pa ne morem predstavljati, da te vsebine ne bi razumeli, vse te dinamike, kako pravzaprav gibala vojnih spopadov prihajajo iz zahoda, ko se mu ta, ko se Zahodu maje tron ekonomske nadoblasti nad preostankom sveta, je nekaj, kar vidijo prebivalke in prebivalci Republike Slovenije, je tudi nekaj, kar vidijo državljanke in državljani celotnega sveta. Vse, kar je potrebno je, da jih njihove oblasti slišijo in na prvi mesto prioritet postavijo ne dobičke te ali one korporacije ali pa svojega nacionalnega kapitalizma, ampak naše skupne solidarne prihodnosti. Hvala.