Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Torej, tudi tokrat je mnenje Zakonodajno-pravne službe pripravljeno skladno s Poslovnikom in zakonom, glede na notranje akte Državnega zbora pa sem ga jaz dolžna predstaviti na seji matičnega delovnega telesa. Pripravila sem si gradivo, upam, da v najmanjšem možnem obsegu.

Torej, ta obravnavani predlog zakona predstavlja zelo zahtevno in tudi obširno materijo, tudi zato je toliko pripomb Zakonodajno-pravne službe in tudi amandmajev. Včeraj smo prejeli še obširna pojasnila ministrstva na mnenje Zakonodajno-pravne službe in ta sedaj tvorijo zakonodajno gradivo. Z nekaterimi pojasnili se pa pač ne moremo strinjati. Na primer, samo za ilustracijo, ena zadeva. Pojasnjeno je, da z zakonom o gospodarskih družbah enači družbenike in delničarje. To velja res, ampak samo za bilančno pravo, v pokojninskem sistemu pač ne.

Zdaj, kot je zapisano v uvodu zakonskega predloga, naj bi bil osnovni cilj te predlagane novele zagotavljanje finančne vzdržnosti sistema in transparentnost ureditve, zato se je mestoma zastavlja vprašanje utemeljitve določanja novih ugodnosti oziroma ugodnejšega vrednotenja, kar je nenazadnje obširno zdaj navajal državni sekretar. Na primer zgolj za ilustracijo, uvedba zimskega dodatka, in to že v letošnjem letu, ne more predstavljati socialnega korektiva, kot je navedeno v gradivu, saj je višina zneska enaka za vse, za vse upravičence, tako za tiste z visokimi kot nizkimi pokojninami in nadomestili.

Žal tudi ta predlagana novela sledi neustreznemu nomotehničnemu oblikovanju ZPIZ-2 in ga tako dela manj preglednega, manj razumljivega in manj jasnega. To povzroči nekonsistentnost, neenotnost in nepreglednost zakonske ureditve in s tem je ogrožena pravna varnost, kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave.

Tako predlog zakona, kot veljavni zakon, sta neustrezna predvsem tudi zato, ker se ohranja oziroma novela še dodaja koncept vključitve prehodnih določb v materialni del zakona. To seveda zamegli preglednost ureditve. Materialne določbe po pravilih urejajo vsebino zakona, prehodne določbe pa bi morale urejati samo prehod iz dosedanje v novo ureditev. Na to je seveda Zakonodajno-pravna služba opozarjala med že omenjenimi zakonodajnimi postopki, postopki v zadnjih letih, vendar brez posluha.

V pisnem mnenju smo glede na naravo te novele in njeno obširnost ponovno izpostavili teoretična izhodišča, tako same stroke, kot ustaljene judikature Ustavnega sodišča. saj mestoma izgleda, da se ne upoštevajo v zakonskem besedilu. Predvsem pa del predlaganih določb po oceni Zakonodajno-pravne službe ne upošteva temeljnega pravila, predvsem pokojninskega zavarovanja, po katerem se v času obveznega zavarovanja plačujejo prispevki, višina pokojnine je za tem odvisna od pokojninske osnove, ki pa je mesečno povprečje plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani oziroma plačani prispevki. Gre torej za zavarovalniški princip, ki pa je po oceni Zakonodajno-pravne službe že prekoračen s tako imenovanimi socialnimi korektivi.

Glede na naše naloge, torej najprej vprašanje skladnosti z Ustavo. Kot sem že povedala, je predlog zakona mestoma nejasen, nedoločen, s tem se krni načelo pravne države, kot ga določa 2. člen Ustave. Ta zahteva, da je iz besedila predpisa mogoče nedvoumno ugotoviti tako vsebino kot namen norme in to vodilo velja ne samo za poznavalce področja, ki ste tudi tukaj prisotni, ampak za povprečno veščega naslovnika norm. To zlasti velja pri zakonih, ki določajo pravice in dolžnosti, in tako širokega kroga oseb, kot je, kot jih zadeva pokojninski zakon.

V zvezi z 2. členom Ustave, je treba posebej izpostaviti, da je Ustavno sodišče v odločbi, ki je v mnenju citirana, pojasnilo, da izbira načina noveliranja zakonske ureditve sama po sebi sicer ni predmet ustavnega urejanja in načeloma spada v polje proste presoje zakonodajalca, vendar pa je ustavno pravno upoštevna, če bi bila zaradi nje kršena kakšna ustavna določba, zlasti načelo jasnosti in pomenske določljivosti ter načelo pravne varnosti, ki izhajata iz načel pravne države. S tem se delno odzivam tudi na pojasnila, ki napačno razlagajo pomen nomotehnike in njenih pravil.

Nadalje, glede na to, da so za nekatere subjekte se določajo ugodnejše rešitve od veljavnih, za druge pa ne, bi bilo takšno normiranje lahko sporno z vidika načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave. Za razlikovanje mora predlagatelj navesti obstoj razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Zato bi moral tudi v tem primeru predlagatelj za izjeme, ki so povezane z novimi ali dodatnimi ugodnostmi, in se tičejo zgolj nekaterih zavezancev oziroma uživalcev pokojnin ali nadomestil, predstaviti obstoj takega razloga. Seveda pa velja tudi obratno. Predlagatelj bi moral navesti razloge za enačenje v primeru različnih dejanskih stanj, in sicer spet za ilustracijo, zaradi katerih se enači pravica žensk, ki so stažirale oziroma bile v okviru študija na taborjenju do uveljavljanja obveznega vojaškega roka in s tem pripadajočih pravic na pokojninskem področju.

Tretjič, predlog zakona ne upošteva določb 38. člena Ustave, to je varstvo zasebnosti, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov in ne dopušča uporabe teh podatkov za drug namen kot tisti, za katerega so bili izbrani. Po stališču Ustavnega sodišča pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v zagarantirano ustavno pravico do varstva zasebnosti. Zakon sicer lahko da pravno podlago za izmenjavo podatkov, vendar pa ob pogoju, da natančno določi, iz katerih evidenc jih bo črpal, za kateri namen in za katere osebne podatke gre. Ob tem se upošteva načelo sorazmernosti, torej se lahko pridobi le tiste osebne podatke, ki so nujno potrebni za dosego z zakonom določenega namena. Zajem vseh podatkov, ki niso povezani s takim namenom, krši ustavne določbe. Za to sta na primer dve določbi, vsaj te izpostavljam, ki za namene vključitve članov oziroma obveščanje članov, v tej določbi je namen kar dvakrat zapisan, da sta poleg imena in priimka, to je po Zakonu o osebnem imenu seveda osebno ime, kar ni korigirano, prebivališča in tako naprej, poleg EMŠO se zahteva še davčna številka, ta vsaj z obveščanjem nikakor ne more biti povezana. Po odločbi Ustavnega sodišča gre v takih primerih za kršenje 38. člena Ustave, določba je ohranjena tudi v amandmaju. Povedati je treba, da glede na pojasnila, da so to potrebe Fursa, Furs mora črpati iz drugih evidenc oziroma zbirk podatkov, ne pa teh, ki so namenjene za vključitev članov oziroma za njihovo obveščanje. Naprej. Če zakon določa možnost pridobitve ali priznanja neke pravice ali ugodnosti, torej, če se uporabi besedica lahko, pa za to zakon ne daje nobenih kriterijev to lahko pomeni kršitev načela legalitete po 120. členu Ustave. Več takšnih določb je na primer v primeru odločanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da ta da bo zavod odločal arbitrarno. Še bolj pomembno pa je to na primer za določbe glede izredne uskladitve pokojnin, ki so prenesene v materialni del iz prehodne določbe veljavnega zakona. Vendar pa tako, da zakon zdaj ne vsebuje več prav nobenih kriterijev, po katerih svet zavoda lahko da Predlog za izredno uskladitev, Vlada pa o tem da soglasje. Z vidika hierarhije pravnih aktov, načela delitve oblasti, legalitetnega načela je sklicevanje zakona na podzakonski akt nepravilno. Pravice in obveznosti oseb se namreč urejajo s splošno veljavnimi zakoni. Državni zbor lahko že na podlagi 87. člena Ustave pravice teh oseb določa le z zakonom, ne pa s podzakonskim aktom, torej s predpisom. Tudi v tem primeru velja tudi obratno, da v zakon ne sodi materija, ki je pridržana podzakonskemu urejanju. Take narave so na primer v zakon vneseni obrazci in pošiljanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Določbe, da svet ZPIZ v sklepanju kolektivne pogodbe nastopa v vlogi delodajalca. Da se mora predhodno opraviti svetovalni razgovor in tako podobno in temu podobno. To vse sodi v podzakonske akte. Glede na pomen ne sodi v zakon, s tem se ga le obremenjuje. Še bolj pa to velja za določbe glede Ekonomsko-socialnega sveta. S temi določbami sta lahko kršeni tudi načelo delitve oblasti in legalitetno načelo. Te predlagane določbe so programske narave. Pomenijo politično zavezo. Kot take absolutno ne sodijo v zakonsko besedilo. Treba jih je pretehtati tudi z vidika sindikalne svobode iz 67. člena Ustave. Zdaj, Ekonomsko-socialni svet je tripartitni organ socialnih partnerjev in Vlade, ni urejen niti z ustavo niti z zakonom niti nima nikakršnih odločevalskih pristojnosti. Kot posvetovalni organ je bil ustanovljen z dogovorom o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 z namenom obravnave strateških vprašanj in ukrepov, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko in drugih vprašanj, ki se nanašajo na posebna področja. Dogovarjanja partnerjev. ESS tako spremlja in obravnava stanje na ekonomskih, socialnih področjih. Sodeluje pri pripravi dokumentov. Oblikuje mnenja, stališča in predloge. Njegov delovni organ je kolegij, ki skrbi za organizacijo njegovega dela in nenazadnje tudi določa dnevni red sej Ekonomsko-socialnega sveta, kar pomeni, da vanje lahko uvrsti tudi te točke, ki so zdaj predvidene zakonskim določbam. Po ustavi je oblast, ki jo ima sicer ljudstvo, razdeljena na tri veje oblasti, ki se medsebojno nadzorujejo. Med veje oblasti, ki se lahko nadzorujejo tako nikakor ne sodi nikakršen posvetovalni organ, ki bi po predlagani razpravi morda lahko podal neke vrste zavezujoče smernice za delo Vlade ali celo Državnega zbora. Državni zbor je po 87. členu Ustave pač edini zakonodajalec. Torej določbe o Ekonomsko-socialnem svetu, ki so zajete v treh členih, po katerih naj se opravi razprava ali se mu predloži poročilo po oceni Zakonodajno-pravne službe nikakor ne sodijo v določbe tega zakona oziroma zakona nasploh. Lahko pa se zapišejo v aktih Ekonomsko-socialnega sveta.

Naša druga naloga je proučitev skladnosti s pravnim sistemom. V tem okviru smo opozorili na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je že določil prenehanje uporabe nekaterih določb ZPIZ po 1. 12. 25, vendar pa jih zakon ohranja, kar pomeni, da bodo še naprej veljale, ampak se ne bodo uporabljale. To je pravno nevzdržno. V zvezi s skladnostjo z Družinskim zakonikom je Zakonodajno-pravna služba opozorila na neskladje s predlaganimi določbami, ki naj bi določile pogoje za priznanje zunajzakonske skupnosti pa tudi pogoje za zakonsko zvezo, saj od sistemskega zakona to odstopa.

Predlog zakona je neskladen tudi z določbami Poslovnika Državnega zbora, saj so obrazložitve posameznih členov oziroma določb, ki le povzamejo samo določbo, nepravilno. Takšno je tudi stališče ustavnega sodišča, da gre za kršitev 2. člena Ustave. Enako velja za lapidarna pojasnila, na primer, da gre pri posameznih določbah je pojasnilo, da gre za dogovor Ekonomsko-socialnega sveta. Kot sem že povedala, edini zakonodajalec je Državni zbor, utemeljitve v predlogu zakona in pojasnilih pa predstavljajo zakonodajno gradivo Državnega zbora.

Še nomotehnični vidik, kot sem omenila, lahko povzroči neskladje z 2. členom Ustave, in sicer predlog zakona ohranja nepravilni nomotehnični koncept ZPIZ-2. Predlog zakona ni prečistil določb zakona, niti absolventnih, niti na primer tistih, ki še posebej enačijo moškega in žensko z navedbo v oklepaju. To velja tudi za vprašanje predlagatelju, za odločitev, kateri so sploh temeljni subjekti tega zakona.

Čeprav predlog zakona ukinja predčasne pokojnine in pokojninsko dobo brez dokupa, po pojasnilih naj bi bil razlog za to daljša delovna aktivnost, pa so vse opredelitve teh pojmov črtane, ostale pa so druge določbe, ki se na ta inštitut nanašajo, dodane pa so še določbe za prehodno obdobje. Tudi to povzroča nejasnost in nepreglednost ureditve.

V predlogu zakona je preveč obremenjevanja zakonskega besedila na primer s sklici. Tako na prejšnji, na prejšnji stavek, potem na določbo, kjer je nek institut opredeljen. Takšne narave so na primer zavarovalno tehnične rezervacije. Zakon jih ureja samo v enem členu, vendar pa predlog zakona še vsakič dopiše, kateri člen jih ureja. Obstaja še nedopustno dvojno sklicevanje, to pomeni, da se neka določba sklicuje na drugo določbo, tista druga določba se pa na naslednjo, kar to seveda vse pomeni oteževanje razumevanja same norme. Preveč je določb, ki aludirajo na izjeme, čeprav gre v bistvu za novo besedilo, ki ne pomeni izjeme. Pretirano se uporablja veznik "oziroma", ki je po svoji naravi dvoumen, saj hkrati pomeni uporabo veznika "in" in "ali" in je za to le malokrat uporabno. Terminologija, zlasti v zvezi z drugim stebrom, pa odstopa od terminologije zpiz dva, čeprav gre za isti zakon, nekaj pa je tudi pogovornih izrazov.

Končno je treba še opozoriti, da prepis celotnih členov, čeprav se spreminja ali manjši del določb, ni pravilen, ker tako, prvič, otežuje pregled kaj se sploh spreminja in drugič, Državni zbor je te določbe že sprejel in jih zdaj naj bi sprejel ponovno. Enako velja tudi za vložene amandmaje, saj so tudi tu nekateri členi prepisani kar v celoti.

Zdaj konkretnih pripomb k posameznim členom iz pisnega mnenja ne bom predstavljala. Veliko jih je upoštevanih v amandmajih koalicijskih poslanskih skupin, ne pa vse. Tudi sicer so vloženi amandmaji pretežno vsebinske narave, tako da ZPS k tem amandmajem niti nima več posebnih pripomb. Hvala lepa.