Hvala. Rad bi vam, v kolikor bo jedrnato šlo, predstavil nekatere podatke, ki so v ozadju naših odločitev, iz katerih je nastal zakon, ki je danes pred vami.

Zakaj sploh potrebujemo pokojninsko reformo. Demografske spremembe je omenil že minister. To je glavni razlog, zakaj je treba naš pokojninski sistem nekoliko prilagoditi. Skozi to, torej skozi novelo želimo tudi izboljšati materialni položaj predvsem najranljivejših skupin, se bom dotaknil vsakega od njih, in izboljšati zaupanje v sistem. Zlasti med mladimi, kjer včasih slišimo, da pokojnine itak ne bodo doživeli. Demografske spremembe so zelo izrazi. Leta 1991 je bilo starejših od 65 let 11 procentov, danes jih je približno 22 procentov, čez 20 let jih bo že skoraj 30 procentov. Torej vedno več, vedno večji delež populacije je starejši in posledično v pokoju. Če predstavim drugače, torej delež starejših od 65 raste, delež tistih, ki so v neki v Sloveniji aktivni dobi v povprečju nekje med 22 in 65, mogoče še malo manj, se pa krči. Imamo pa pretočni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da aktivni sproti s svojimi prispevki financirajo pokojnine tistih, ki so že upokojeni, ki so to počeli prej. Nihče ne varčuje, ti prispevki se nikjer ne nalagajo, ne obrestujejo, sproti se s prispevki financira in še prispevki ne zadostujejo, ampak je potreben še transfer iz državnega proračuna. Zato je zelo pomembno, kakšno je razmerje med tistimi, ki so aktivni in plačujejo prispevke in tistimi, ki so uživalci pokojnin, torej, ki prejemajo pokojnine.

In vidimo, da se je to razmerje skozi leta tudi pri nas spreminjalo. Ko smo začeli, torej ob samostojnosti Slovenije leta 1991 je bilo to razmerje približno 1,8 aktivnega na enega upokojenca, leta 2007 je padlo na 1,7, do leta 2013 je padlo na 1,730. Takrat je bil sprejet ZPIZ-2, ki nekako v svoji osnovi s številnimi popravki, vendar velja še danes. In potem se je to razmerje postopoma izboljševalo kot posledica tistega zakona, konkretno kot posledica postopnega dviga upokojitvene starosti. Do te točke, da je danes zopet začelo stagnirati na približno vzdržnem nivoju približno 1,55 aktivnega na enega upokojenca. Ampak ta učinek se je izpel in projekcije za naprej niso dobre. Kot rečeno, pokojnine financiramo z zbranimi prispevki vsako leto je pa potreben, od leta 1997, 1998 naprej, je pa potreben še potrebno še doplačilo iz proračuna Republike Slovenije. Zdaj, eden od razlogov, zakaj je to poleg demografije je tudi ta, da je do leta 1997 bila prispevna stopnja precej višja, takrat je tako delodajalec kot delavec prispeval 15,5 odstotka na ali od svoje bruto plače, leta 1997 je bil postopoma uveden načeloma začasen ukrep za ohranjanje konkurenčnosti in delovnih mest, s katerim je bil prispevek delodajalca znižan na 8,85 in ta začasni ukrep velja še danes. Ne glede na to, kakšna je struktura, od kod poberemo, ali poberemo neposredno iz prispevka ali poberemo iz proračuna Republike Slovenije, za katerega bomo kasneje videli, da se tja noter steka še predvsem iz davkov na potrošnjo in iz davka na dohodek fizičnih oseb, torej iz dohodnine, ne glede na to je bistven, koliko celotne malhe, torej BDP, vsega, kar proizvedemo ali pa zaslužimo v enem letu, namenimo za pokojnine. Vidimo tudi, da je to doplačilo iz proračuna, ki ga tu predstavlja rumeni del približno sledi tistemu razmerju med zavarovanci in uživalci pokojnin, višje kot je to razmerje, manjše potrebno doplačilo iz proračuna in vidimo tudi, da je v zadnjih letih to doplačilo relativno glede na prejšnja leta nizko pod 20 odstotkov, kar kaže, da je naš sistem, takšen, kot je, do te točke vendarle bil robusten. Kot rečeno, pa za naprej projekcije niso najboljše. zdaj, pri dolgoročnih projekcijah, ki kakor tu vidimo, segajo tudi do leta 2070(?), človek vedno dvigne eno obrv, pa se majčkeno vpraša, ampak tu gre za demografske projekcije. Čez 20 let bo 20 letnikov približno toliko, kolikor je danes novorojencev, če ne upoštevamo migracij. To je druga zgodba, ampak demografske projekcije so nekaj, na kar se dejansko lahko zanesemo. In vidimo, da ima Slovenija že danes enega slabših razmerij med zavarovanci in uživalci v Evropski uniji, samo šest držav ima nižjega, Finska približno tu, ker vidim, da bo to padalo. Po drugi strani relativno dolgo preživimo v pokoju, kar je sicer dobro, to je civilizacijski dosežek. Pri nas v povprečju po podatkih Evropske komisije ženske živijo v pokoju približno 25 let, moški po teh podatkih 20, po podatkih našega ZPIZ 18, in s tem smo približno četrti v Evropski uniji. Tudi odstotek odraslega življenja, ki ga preživimo v upokojitvi, je med višjimi v Evropski uniji. In upokojitev pri ženskah recimo danes traja več kot 60 procentov delovne dobe. Torej tudi ne bo držalo, da gremo v pokoj samo še umreti. Šestdeset procentov in več toliko, kolikor smo delali pri ženskah, preživimo v pokoju in polovico toliko, kolikor smo delali v pokoju v povprečju preživijo moški. Ravno tako gremo precej zgodaj v pokoj, kar je zopet pozitivno, dokler si lahko privoščimo. Torej pri moških samo v štirih državah gredo ljudje prej v pokoj kot v Sloveniji, pri ženskah pa samo v dveh državah. Tudi po spremembi, ki jo danes predlagamo, standardna mera, ki jo sicer uporablja OECD za, kako zgodaj se upokojujemo, standardna mera je, kdaj se bo upokojil nekdo s polno dobo, ki je začel pri 22 delati, bo Slovenija med državami, tremi državami OECD, ki gredo najhitreje v pokoj. Torej, nekdo, ki je začel pri 22 delati danes, gre v pokoj s polno delovno dobo pri 62., in zaradi tega konkretno bo to tudi ostalo, ne za vse, da do tega pridemo. Posledično nam evropska komisija napoveduje zelo visoko rast izdatkov za pokojnine iz zdajšnjih dobrih 10 odstotkov BDP na skoraj 16 odstotkov. In na podlagi teh napovedi je leta 2021 takratna vlada sprejela tudi zavezo, da bo izpeljala pokojninsko reformo. Ki bo poskrbela za vzdržnost našega sistema in kot drugi cilj je bila postavljena blaginja upokojencev. Ampak v pogajanjih z Evropsko komisijo. Povem iz lastnih izkušenj, je vzdržnost absolutno na prvem mestu. Torej, tole je projekcija, na podlagi katere je prejšnja vlada dala zavezo v zameno za izdaten znesek sredstev iz Evropske unije, da bo izvedla to reformo.

Naše prvo delo je bilo pogajanje z Evropsko komisijo o tem, koliko približno bi pa naj umirili rast izdatkov za pokojnine. Če se vrnem na ta graf, če naj bi izdatki zrasli na 16 odstotkov, Evropska komisija je pa nakazala, da naj bi vzdržna meja bila okrog 11, bi to pomenilo, da bi morali 5 procentov bdp manj rast pokojnine v prihodnje, kakor bi brez reforme. V to smo podvomili in se to uprli, gre za sodelovanje, ki ni samo predmet tega mandata, potekalo je že prej. Vključuje strokovnjake iz Inštituta za ekonomska raziskovanja, strokovnjake iz Ministrstva za finance, iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kjer smo dokazovali Evropski komisiji, da so predpostavke, ki jih uporablja za nas zgrešene. In po dolgih pogajanjih je bila ta napoved revidirana. In v poročilu o staranju lahko tudi preberete, da največji prispevek k spremembi projekcij, ki niso v vseh državah navzdol, pri nekaterih je sprememba tudi navzgor, je v primeru Slovenije sprememba modelskih predpostavk, v katero smo uspeli prepričati Evropsko komisijo. Približno v najhujšem letu za 2,32 procentov BDP, med vrati, danes je to v današnjem denarju milijarda pa pol. Za toliko manj je že izhodiščni položaj koliko smo morali umiriti. Rast? Izdatkov za pokojnine, da bi naš pokojninski sistem veljal za vzdržnega. Zdaj, rekel sem, da je, zakaj je ta mera, delež pokojnin v BDP bistvena, zakaj se ne bi enostavno odločili, da bomo pa za pokojnine pač dajali 16 procentov BDP ali pa 20, če je treba. BDP je vse, kar proizvedemo ali pa zaslužimo v enem letu. Torej v zelo grobem se lahko deli na sredstva zaposlenih, torej bruto plače pa prispevke, nekatere davke in potem bruto presežek podjetij. Ali pa, ko bomo videli strukturo izdatkov iz sektorja država, bomo videli, da pač malha je ena, in če se ena postavka zviša za 5 procentov, je nekje treba vzeti, to pomeni toliko manj za zdravstvo, izobraževanje, investicije, šolstvo, karkoli. Ja, tudi vojsko, tam bomo najprej skupaj, vsaj kar se mene tiče. Torej, na kakšen način zdaj pri starajočem se prebivalstvu ohraniti vzdržnost sistema, pa hkrati poskrbeti, da bo, da bodo upokojenci še vedno živeli v relativni materialni blaginji. Imamo tri možnosti. To je čisto avtološko, drugače ne gre, ali delamo nekoliko dlje ali pokojnine rastejo počasneje, ali pa prispevamo več. Okrog tega je bilo treba doseči en družbeni dogovor, in to je tisto, o čemer je prej minister govoril, ta družbeni dogovor smo iskali. Če še enkrat pogledamo od kod pobiramo, ko govorimo o tem, da je mogoče pri tem, da prispevamo več, spodletelo oziroma da naš predlog po izenačenju prispevkov ali pa višanju prispevkov ni bil sprejet. Višanje prispevka delodajalca in pa nižanje hkrati prispevka delavca, bi sicer pripravili našo strukturo plače na nekatere nove prispevke, ki se mogoče obetajo ali pa so že bili uvedeni. Ne bi pa kaj bistvenega spremenili glede tega, kaj poberemo. Samo če bi zvišali prispevke, bi pač pobrali več s prispevki za socialno varnost, ampak to pomeni, da bi toliko manj prihajali v pokojninsko blagajno, pa iz drugih naslovov, iz dohodnine, DDV, davka na dobiček, dohodek pravnih oseb, trošarin in tako naprej. In vidimo, da tudi drugi viri za financiranje pokojnin so še vedno večinoma na, jih še vedno nosijo plače. Dohodnina se odmeri od plač, DDV je degresiven davek, ki ga v večji meri plačujejo tisti z nižjimi dohodki, nižji dohodek pomeni, večji del ga potrošiš, večji del ga potrošiš več daš za DDV. Enako trošarine, ki so ravno tako davek na potrošnjo, ampak ravno na nezaželeno potrošnjo. Davkov na premoženje imamo za vzorec. Torej, tudi če bi spremenili to strukturo, bi še vedno imeli temeljni problem, da je malha vse kar proizvedemo v enem letu, ista. In če damo toliko več za pokojnine, zmanjka nekje drugje. Kje? To so izdatki sektorja država, ali pri socialni varnosti? Ta je, kadar imamo javnofinančno krizo, to dobro vemo iz lastnih izkušenj, najprej na udaru. ali izobraževanje, ali je to rekreacija, kultura, religija, zdravstvo in tako naprej. In preden kdo skoči na tistih 12 procentov javne uprave, ta odstotek je približno fiksen tudi od leta 2018 pa 2015 in prej. Zato smo z nizom ukrepov poskrbeli, da bodo izdatki za pokojnine v BDP še vedno rastli, ampak ne toliko, kolikor bi brez reforme. Zrasli bodo do skoraj 12,5, 12,40 odstotka, torej še naprej bodo ti izdatki rasli. Bomo pa nekje do leta 2040 ostali v okviru tistega, kar je bilo dogovorjeno kot vzdržno že danes, z zavezo, da seveda občasno to pregledujemo, Torej zgornja črta, scenarij brez reforme in spodnja scenarij z reformo. Bistven poudarek je tu, da bodo izdatki za pokojnine še vedno rast. Zelo poveden je podatek, ki ga imate zdaj predstavljenega od Evropske komisije in delovne skupine za staranje. V zadnjih 20. letih, torej od leta 2000 do leta 2022, se je delež BDP, ki smo ga v Sloveniji namenjali za pokojnine, znižal za eno odstotno točko, v povprečju 0,1 odstotek na leto je padal, torej prejšnji dve reformi sta nižali delež BDP, ki smo ga namenjali za pokojnine. Sprejeti sta bili v okoliščinah, v katerih sta bili. Lahko se zdaj za nazaj pogovarjamo, delamo pametno ali je bilo to nujno ali ne, ampak takšna je realnost teh dveh reform. In sta dali rezultate na strani vzdržnosti. Zdajšnja reforma dviguje izdatke za približno 2 odstotka na dolgi rok. Zato je tudi minister uvodoma rekel, da je to prva reforma, ki daje blaginji več poudarka kot vzdržnosti. Ja, blagajna mora zdržati, drugače nihče ne bo imel pokojnine, ampak še vedno v tem, v tem razponu med vzdržnostjo pa blaginjo je v tej reformi absolutno več poudarka na blaginji.

Zakaj je bilo to možno, torej zakaj je prejšnja reforma lahko celo znižala delež BDP, ki ga dajemo za pokojnine? Zato, ker se je upokojitvena starost v zadnjih desetih letih spremenila po sprejetju ZPIZ-2, ne da bi vmes spreminjali pogoje, od leta 2012 po desetih letih se je upokojitvena starost povprečna za ženske, spremenila dvignila iz 58 in pol na več kot 61 let in pol in za moške iz slabih 61 na slabih 63 let. Torej, že zdaj, ko je zgornja meja 65 let, ne pomeni, da delamo do 65., in tudi če v novem, novem zakonu zapišemo, mejo 67, ne pomeni, da bomo vsi delali do 67., ker vidite, da je že zdaj razlika precejšnja. Torej, starostna meja se bo po predlogu novele, ki je pred vami, postopno zvišala za dve leti. Dve leti po sprejetju se ne zgodi nič, leta 2026 in 2027, potem se začne postopoma višati, spodnja meja za tri mesece iz 60 za tri mesece na leto do 62 in zgornja iz 65 na 67 vsako leto za tri mesece. To starostno mejo bo še naprej možno nižati za skrb za otroke v prvem letu starosti, za obvezno služenje vojaškega roka in pa za vstop na trg dela pred 20 letom starosti, ne pred 18, tako kot je veljalo doslej. Hkrati bo predčasna pokojnina z malusi postopoma do leta 2035 odpravljena, takrat bo pa tudi veljala enotna pokojninska doba. Ne bomo več posebej obravnavali pokojninsko dobo brez dokupa in pokojninsko dobo z dokupom, ampak bo tako prostovoljna vključenost v zavarovanje, obvezno vključeno zavarovanje in dokup bodo šteli kot enotna pokojninska doba. In tako bomo v povprečju namesto pri 62 pa pol čez naslednjih 20 let delali nekoliko dlje. Kot rečeno, v zadnjih desetih letih se je ta dejansko upokojitvena starost povečala za skoraj dve leti pri moških in skoraj tri pri ženskah. V naslednjih desetih se bo po projekcijah še za približno dve leti.

Zopet je na mestu mednarodna primerjava. Pred vami je podatek o tem, koliko je delovno aktivnih v starostni skupini od 55 do 59. Tu je Slovenija približno na evropskem povprečju, tik pod njim. V starostni skupini od 60 do 64 smo predzadnji in enako v starostni skupini nad 65. Torej, v ostalih evropskih državah oziroma državah OECD v tem primeru enostavno delajo dlje. Kot rečeno, pozitivno je, da gremo prej v pokoj, dokler si to lahko privoščimo.

Drugi ukrep, podaljšanje referenčnega obdobja. Danes se dejansko dogaja, da zaradi spremembe, zaradi porazdelitve višine dohodka čez delovno dobo nekdo, ki je plačeval manj, prispevkov čez delovno dobo dobi višjo pokojnino. Z raztegnitvijo referenčnega obdobja na polnih 40 let povečamo korelacije med tem, koliko je nekdo plačal prispevkov in kolikšno bo imel pokojnino. V povprečju ali pa za nekatere tako, za nekatere z višjimi dohodki to seveda lahko pomeni nižjo osnovo, zato to kompenziramo oziroma uparimo z višjim odmernim odstotkom. Bomo tudi videli, kako to skupaj funkcionira. Izloči se pet katerihkoli, ne nujno zaporednih let. Pri tem velja, da začasno in občasno delo dijakov in študentov se ne upošteva v to referenčno obdobje, ker je takrat dohodek in s tem osnova zelo nizka. Tudi v primeru skrajšanega delovnega časa za skrb za otroka se ta preračuna na polni delovni čas in enako velja za čas prejemanja nadomestil za brezposelnost in za starševsko varstvo. Upošteva se osnova izpred začetka obdobja prejemanja nadomestil. Tudi tu, da je naše referenčno obdobje 24 let in da ni polna doba plačevanja prispevkov, smo med izjemami. Samo nekaj držav OECD je, ki ne upošteva polnega referenčnega obdobja, Kolumbija in Kostarika. Francija 25 let, Španija podaljšuje na najboljših 27 izmed zadnjih 29 in pa ZDA, ki pa je mogoče manj relevantna primerjava glede na njihov pokojninski sistem.

Še ena stvar glede referenčnega obdobja. Tisti, ki imajo osnovo nižjo od približno 75 procentov povprečne plače z določenimi popravki še nad tem, jim je pokojnina odmerjena. od najnižje osnove, torej manj kot toliko ta osnova ne more biti. In to je v lanskem letu oziroma v letošnjem letu znaša približno 1850 bruto. 50 procentov zaposlenih zaradi kompresije plač na nižjem delu v Sloveniji zasluži manj. Na teh 50 procentov zaposlenih referenčno obdobje, sprememba referenčnega obdobja ne bo vplivala, sploh nanje bo vplival samo dvig odmernega odstotka za približno 10 odstotkov, kakor kaže naslednja tabela, iz zdajšnjih 63 pa pol, postopoma zopet pridemo na 70 odstotkov odmere vsako leto med od 25. do 40. oziroma od 15. do 40. delovnega leta je potem vredno 1,6 odstotne točke. Ta odmerni odstotek si je možen zvišati za delo nad 40 let, do vključno 43 se prešteje 3 procente na leto oziroma 1,5 za vsakih šest mesecev. Zvišuje se za skrb za otroka in to takoj po uveljavitvi reforme 1,6 odstotne točke, čeprav odmerni odstotek še ne bo dosegel tega. In za obvezno služenje vojaškega roka, kar je tudi novost. Doslej je bilo na ta račun možno prej upokojiti, ne pa tudi zvišati pokojnino. V sodelovanju z Inštitutom za ekonomska raziskovanja, ki se jim na tej točki zahvaljujem za izdatno analitično podporo pri sprejemanju naših ukrepov smo pogledali, kako bo to vplivalo na odmero pokojnin, najprej po kvintilnih razredih torej najnižjih 20 procentov, pa 20 do 40 in tako naprej. In te krivulje, zdaj izrisane so trendne črte. Trendna črta je polinom šestega reda, če bi koga zanimalo, ki nakazujejo trend, za koliko se bo odmera dejansko povišala po kvintilnih razredih ali z drsečimi povprečji, približno enako. Nismo pa hoteli gledati samo po kvintilnih razredih, ker konec koncev smo ugotovili tudi, da je pa najvišji kvintilni razred. Torej, prejemniki 20 procentov najvišjih pokojnin še vedno niso bajno bogati. To so pokojnine tam okrog 1150 evrov. Zato smo šli gledat posamezne hipotetične primere. Nekoga, ki ima približno povprečno plačo v celotni aktivni dobi, nekoga, ki je deset let plačeval minimalne prispevke, potem 25 let imel dvakratnik povprečne plače in zopet pet let plačeval minimalne prispevke. To je primer osebe, ki je plačala manj prispevkov, pa je imela precej višjo pokojnino od nekoga, ki mu je plača zlagoma rasla čez celotno kariero in tako naprej. Od socialnih partnerjev smo zbrali primere in za te primere naredili simulacije. In vidimo, da razen tistega, ki je imel samo 25 let zelo visoke dohodke, sicer pa plačeval minimalne prispevke, bodo vsi za sedem pa do dobrih 11, 11 in pol procentov. Na boljšem. Povečala se bo korelacija med plačanimi prispevki in pokojnino. Skupaj z odmernim odstotkom bo večina ljudi na boljšem, razen tistih, ki so zdaj bili neupravičeno na boljšem. Par primerov, kako to skupaj deluje. Če je nekdo začel delati pri 18, pa niti ni skrbel za otroke, ni služil vojaškega roka. Po zdajšnji zakonodaji gre v pokoj pri 60 in dela 42 let. Torej tistih 40 let, ki ostaja sicer nespremenjenih res že danes ni veljalo za vse to vemo. Zaradi same logike upokojitvenih pogojev. Torej, danes gre takšen človek v pokoj pri 60 letih z 42 let dobe in odmernim odstotkom 66,22. Po uveljavitvi reforme bo ravno tako šel v pokoj pri 60 za 42 let dobe, ampak z odmernim odstotkom 76, deset odstotnih točk ali pa 15 procentov skoraj. Višja pokojnina za tiste, ki so začeli delati pri 18. Če so začeli delati pri 22; zdaj v pokoj pri 62, 40 let dobe, odmerni odstotek 63 pa pol po novem na isti dan v pokoj, ampak z odmernim odstotkom 70, skoraj 10 procentov višje pokojnine. Tisti, ki bodo delali dlje, so tisti, ki so začeli pri 20. Če niso skrbeli za otroke ali pa službo vojaškega roka, da si lahko znižajo to starostno mejo. Zdaj gredo pri 60 v pokoj 40 let dobe in odmernim odstotkom 63 pa pol, po novem delajo dve dlje, 62 let, 42 let dobe, ampak imajo skoraj 20 procentov višjo odmerjeno pokojnino oziroma odmerni odstotek. In tako naprej. Torej, zopet naslednji, pri katerem je sprememba, če je nekdo začel pri 22, 23, 24, 25, bo ravno tako delal 40 let in ne bo delal niti dneva dlje, bo pa imel višji odmerni odstotek. Če je nekdo začel pri 27 delati, bo zdaj bi lahko šel v pokoj pri 65 z 38 let dobe, ampak z odmernim odstotkom slabih 61. Po novem bo oddelal 40 let, šel v pokoj pri 67 odmeren odstotek bo imel pa 70, zopet skoraj 15 procentov povečanje odmernega odstotka. Najbolj skrajen primer se glede dneva upokojitve ne spreminja. To je ženska, ki je skrbela za tri otroke in začela delati pri 17. Na račun teh okoliščin si lahko zniža upokojitveno starost, danes lahko teoretično gre v pokoj pri 57 letih 40 let dobe in z odmernim odstotkom 63 pa pol. Po novem bo šla na isti dan v pokoj, ampak z odmernim odstotkom 70. Torej vidimo, da smo pregledali, kaj na posamezne primere in po kvintilnih razredih pomeni ta kombinacija sprememb, ki jo predlagamo.

Naslednja tema je formula usklajevanja. Minister je že prej predstavil, da smo čez poletje opravili še en krog razprav s civilno družbo, ki ni sodelovala v Ekonomsko-socialnem svetu. Predvsem gre tu za predstavnike nekaterih sindikatov, ki niso bili vključeni v ESS in pa predvsem predstavniki s predstavniki upokojencev. Ugotovili smo, da je seveda njihova glavna skrb redno usklajevanje, ki določa, koliko se vsako leto pokojnine zvišajo. In se dogovorili, da je zanje sprejemljivo, da ostane formula 50 50 do leta 2035, torej, da se šele leta 2035 nadaljuje to spreminjanje. Leta 2035 pa že velja odmerni odstotek 70. Zato je s spremembo formule usklajevanja torej letos še 40:60 oziroma 60 plače, 40 inflacije. Od leta 2026 do vključno leta 2034 50:50, potem 5 let 40 plače 60, inflacija oziroma rast cen življenjskih potrebščin od leta 2040 do vključno 44 30:70 in po letu 45 20:80 z zavezo, da vlada na pet let skupaj s socialnimi partnerji pregleda učinek takšnega usklajevanja na višino pokojnin in po potrebi predlaga in sprejme tudi korekcije. To je apropo tistega tankerja, ki se ga postopoma usmerja.

Letni dodatek bo zdaj zapisan v zakonu in določen bo tudi njegov način usklajevanja. Doslej je bila stvar malo več diskrecije v vsakoletnem Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije. Dva razreda s tremi vmesnimi prehodnimi razredi, bomo tudi pojasnila zakaj. Na novo se uvaja zimski dodatek. Letos bi že lahko bil izplačan, če bo zakon seveda sprejet, v višini 150 evrov in potem 20 evrov na leto raste, dokler ne doseže leta 2030 250 evrov in na to se usklajuje enako kot transferji posameznikom in gospodinjstvom. Če pustimo letni dodatek v dveh razredih, imamo problem na mejah razredov. Tale krivulja prikazuje seštevek pokojnin plus letnega dodatka in vidimo, da samo, zaradi enega evra višje pokojnine človek skupaj z letnim dodatkom dobi nižji letni znesek, zato je bilo treba to krivuljo nekako zgraditi, zato smo šli v pet razredov, kjer je ta krivulja dosti bolj gladka. Ja, razmišljali smo tudi o linearni funkciji, pa imeti formulo v zakonu, ampak to je bilo nemogoče narediti tako, da ne bi nekdo bil na slabšem. Če pa gremo po vrh stopničk, bi pa dodali 80 milijonov evrov k izdatkom za pokojnine in zato smo se odločili za izplačilo v petih razredih. Tistih 80 milijonov pa raje porabili kje drugje. Pogledali smo tudi, kako pri povprečni starostni pokojnini ta sprememba indeksacije vpliva na prejemke glede na zdajšnji scenarij. Torej, zdajšnji scenarij uskladitev ZPIZ-2. Edini podatki o tem, kako se bo v prihodnje gibala rast plač pa inflacija, so taki, da gledamo zadnjih 20 let. Boljše kristalne krogle tu nimamo. In ob upoštevanju teh podatkov smo primerjali uskladitev, kakršna bi bila po veljavni zakonodaji in kakršna bi bila po tem predlogu, ki je zdaj pred vami. In ugotovimo, da je že mesečni prejemek skupaj z zimskim dodatkom do leta 2038 pri povprečni starostni pokojnini višji kot po zdajšnjem zakonu. Kumulativno, če pa gledamo te presežke, ki se nabirajo od leta 2025 do 2038, so pa še leta 2045 še vedno upokojenci na boljšem. Torej, s tem smo, čeprav to ni primarni namen zimskega dodatka, tudi uspeli ublažiti ta prehod spremembe indeksacije. Ob tem, da seveda ni odveč opomniti, da v Sloveniji delamo pokojninske reforme na dolgo desetletje približno in da bomo verjetno do leta 2045 se o tem še pogovarjali. Poleg tiste zaveze, da se bomo pet let že po zakonu pogovarjali o tem.

Pri vdovskih pokojninah tako kot pri vseh ostalih starostnih mejah ravno tako spreminjamo starostno mejo za pridobitev pokojnine, ne pa tudi iz začetka čakalne dobe. Ta ostaja nespremenjen pri 53 letih. Jo pa zvišujemo iz 70 odstotkov osnove na 80 odstotkov. Enako za družinske pokojnine, kjer se prav tako odmerni odstotek zvišuje pri enem družinskem članu 70 na 80, pri dveh iz 80 na 90 in pri treh ali več iz 90 na 100 odstotkov. Pri invalidskem zavarovanju so šle spremembe v dveh smereh. Po eni strani smo želeli okrepiti poklicno rehabilitacijo, ker je vendarle vključenost v delovno aktivnost za invalide pozitivna in za njihovo blaginjo in za njihovo siceršnjo blaginjo, za njihovo opolnomočenje, samopodobo, socialno vključenost in tako naprej. In druga smer je vseeno bila zvišanje invalidskih pokojnin in nadomestil. V seveda okvirih, ki so nam bili na voljo in ki smo jih uspeli izpogajati. Enotni izvedenski organ je en projekt, ki je še v teku. Od njega pričakujemo hitrejše postopke rehabilitacije, spremembe na invalidskih komisijah, pričakujemo, da bodo tudi pospešili postopke. Nismo pa šli v začetku predlagane spremembe kategorije invalidnosti tudi po posvetu s predstavniki invalidov, ki so temu nasprotovali. In smo tu prisluhnili in se strinjali z njimi, da s tem samo spremembo kategorije brez drugih vsebinskih sprememb ne bi dosegli kaj več.

Nadomestila smo poenotili, da so približno enaka glede na delovno pravni status. Ugodneje se vrednoti prišteta doba, ki zdaj se odmeri v višini dveh tretjin obdobja med nastankom invalidnosti in dopolnjenim 67 letom starosti. Tukaj mimogrede, je ta dvig iz 65 na 67 pozitiven, kar pomeni, da bo prištete dobe več. Videl sem tudi en amandma, ki želi, da se to iz 67 nazaj na 65 spravi. To bi bilo slabo. To bi pomenilo manjšo prišteto dobo in manjšo invalidsko pokojnino. Toliko o nekaterih amandmajih.

Tudi višji splošni odmerni odstotek seveda pozitivno vpliva tudi na invalidske pokojnine in nadomestila. Torej, tisti dvig iz 63 pa pol na 70 se bo tudi pri invalidskih pokojninah poznal. In pa najnižja oziroma zagotovljena invalidsko invalidska pokojnina se zvišuje takoj s 1. 1. 2026 iz zdajšnjih 41 na 50 procentov najnižje pokojninske osnove, kar pomeni, da se zviša za 22 odstotkov z naslednjim letom. Enako velja za odmero invalidske pokojnine v primeru invalidnosti, ki nastane izven delovnega mesta, torej zaradi poškodbe zunaj dela ali zaradi bolezni. Tudi ta se zviša iz 41 na 50 procentov dejanske pokojninske osnove. Tu smo pa zaradi postopnosti prehoda morali iti v prehodno obdobje, ker bi sicer bili ljudje zaradi dneva gor ali pa dol nastanka invalidnosti v nepravično neenakih ali pa nesprejemljivo neenakih okoliščinah. Ampak tudi ta odmera se zvišuje za 22 odstotkov. In tudi pri invalidskih pokojninah se meje, pri katerih se pridobi pravica do invalidske pokojnine, če ni zagotovljena poklicna rehabilitacija dviguje vzporedno z vsemi ostalimi za dve leti, kar tudi pomeni, da se tisto okno za poklicno rehabilitacijo, ki je vseeno prvi cilj, nekoliko podaljšuje. Enako kot drugod od leta 2028 naprej po tri mesece na leto.

Že s prejšnjo novelo ZPIZ-2N je bil uveden ugodnejši izračun za invalidske pokojnine za tiste, ki delajo z delovnim časom krajšim od polnega. Osnove se preračunajo na polni delovni čas. Uvajamo tudi možnost administrativne upokojitve, torej invalidi, ki so res dolgo prijavljeni kot registrirano brezposelni in ni nekega resne možnosti, da bodo dejansko še kdaj imeli zaposlitev. Torej, so dopolnili 62 let in so v zadnjih desetih letih osem let prejemali invalidsko nadomestilo kot brezposelni se administrativno upokojijo. Zimski dodatek se seveda izplača tudi invalidom in enako letni dodatek pri nadomestilih invalidskih treh pri pokojninah v petih razredih.

Poklicno zavarovanje je tudi ena zadeva, en del, ki je bil, ne bom rekel v celoti prezrt, ampak kjer ni bilo premika v zadnjih 12 letih. Težko je bilo ugotoviti kako naprej, ker smo bili v pat poziciji. Dosegli smo načelno soglasje delovne skupine, da namesto široke študije premik, ki je sicer impresiven akademski dosežek, ampak žal ni uporabna za vrednotenje posameznih delovnih mest, povzamemo merila in kriterije iz primerljivih držav: Francije in Avstrije. Trenutno poteka prevod in prilagoditev teh meril na slovenske razmere in s temi merili in kriteriji, ki so zelo specifična, toliko in toliko nočnega dela, toliko in toliko vibracij, toliko metrov na kvadratno sekundo, vibracij na roke, na celotno telo, toliko pa toliko pogosto s dvigovanja uteži iz tal nad nivo ramen in tako naprej, s takšnimi merili in kriteriji se bodo posamezna delovna mesta presojala in bodisi uvrstila, bodisi odstranila iz sistema obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, tako imenovanega poklicnega zavarovanja. Tudi na tem bomo naprej intenzivno delali in upamo, da uspemo še v tem mandatu to zaključiti.

Pri prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju širimo možnost za pospešene rente in odpravljamo zahtevo, da so vse rente doživljenjske. Namreč, zaradi zelo konservativnega pravilnika za izračun teh rent so bile nekatere rente tako nizke, da je bila ta oblika dodatnega varčevanja, ki je sicer davčno izdatno podprta, zelo nepriljubljena. Dopuščamo tudi ob ustreznem informiranju in izrecni odločitvi daljšo vključitev v dinamični podsklad. Pogledali smo, da v primerjavi z drugimi državami OECD naši izvajalci, torej naši ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja, da so razmeroma učinkoviti. Nekje na povprečju OECD vmes med Ameriko in Švico, torej v zelo dobri družbi. So pa donosi v dinamičnem pod skladu precej višji kot v zagotovljenem ali pa zmernem. Zato dopuščamo daljšo vključitev, ampak zgolj kot zavestna odločitev vsakega zavarovanca. In dodali smo zahtevo, da mora vsak delodajalec v nekem prehodnem obdobju izbrati ponudnika prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in z delavci opraviti vsaj razgovor o uvedbi te kolektivne sheme. To je bil, resnici na ljubo kompromis, potem ko smo predlagali samodejno vključitev z možnostjo takojšnjega izstopa ali izstopa kadarkoli kasneje. Lahko mogoče kasneje podrobneje, zakaj smo to predlagali. Torej, to je tak, ne tako kratek pregled. Ampak vseeno Kot sem prej rekel, reformo delamo vendarle na dolgo desetletje.

Delati pokojninsko reformo seveda ni priljubljeno delo. Ni priljubljeno biti v okoliščinah, v katerih jo je treba sprejeti, ni jo priljubljeno sprejemati. Še manj Je pa prijetno živeti v okoliščinah, ko ta ni bila sprejeta, pa bi morala biti. To je mogoče prva taka opazka. In jaz verjamem, da skoraj vsi predstavniki, ki so danes tu, bi si verjetno želeli še več. Predstavniki delavcev, sindikati bi zagotovo želeli, da se ne bi zviševala upokojitvena starost, da bi bile pokojnine še višje. Predstavniki upokojencev bi si zagotovo želeli še boljše usklajevanje, po možnosti bodisi z inflacijo bodisi s plačo, s tistim, kar je pač v posamezni rastjo plač, s tistim, kar je pač v posameznem letu višje. In to seveda razumem. Če imamo tu predstavnike Fiskalnega sveta, bi si verjetno želeli, da bi pa več porezali in več delali na javnofinančni vzdržnosti. Če imamo tu predstavniki zavarovalnega združenja, bi si verjetno želeli samodejni vpis ali pa celo obvezen drugi steber pa še večje spodbude za tovrstno varčevanje. Torej, zagotovo bi si vsi želeli več in ja, najbrž jaz prvi med njimi. Ampak pokojninske reforme ali pa novele zakona ne sprejemamo v vakuumu nismo, ampak v neki realnosti, ki jo je prej tudi minister konec koncev omenil. In zato smo poskušali doseči čim širše soglasje. In smo tudi dosegli soglasje socialnih partnerjev kolikor razumem, tudi večine predstavnikov upokojencev. Še ena stvar, ki bi jo rad poudaril, je, da pokojnine pridejo na koncu delovne dobe. In se dostikrat od njih pričakuje, da bodo reševale težave za nazaj, ki se dogajajo v času delovne dobe. Da bodo reševale težke delovne pogoje na posameznih delovnih mestih. Da bodo reševale neenakost med spoloma, neplačano delo žensk ali pa neupravičeno nižje plačilo žensk za primerljivo delo. In da bodo reševale za nazaj to, da so eni bili prikrajšani s plačami, da za svoje delo niso bili pošteno plačani. Ampak pokojninski sistem je že sam po sebi zelo kompleksen. Imamo milijon zavarovancev, 640000 uživalcev, osem milijard pa pol se obrne 70, 100 različnih zavarovalnih podlag. Ne moremo temu sistemu naložiti še tega bremena, da reši vse družbene probleme, ki jih imamo, ampak jih je treba naslavljati tam, kjer nastajajo. Če imamo težke delovne pogoje, je treba dosledno zahtevati in uveljavljati zakone, ki veljajo za varnost in zdravje pri delu, ali pa jih nadgraditi, če je treba. Ali pa razširiti sistem poklicnega zavarovanja. In tistim, ki res težko delo delajo, omogočiti, da gredo seveda v pokoj prej. Ne pa vsem. Ker drugače, če zaradi vsake posamezne skupine rešujemo to, bo na koncu sistem ne bo deloval. Imamo prekarno delo, ali bomo zdaj, zaradi tega jemali pa samo tri leta najboljših plač, da ne bi bili prekarci na slabšem. Ne, prekarno delo je treba odpravljati pri izviru in vemo kje so vzroki za prekarno delo. Ne moremo jih s pokojninami za 40 let za nazaj reševati. Enako pri neenakosti spolov. Torej, ne pokojninam nalagati tega. In tisto, kar sem prej poudaril, pokojnine so odvisne od plač. Če hočemo boljše pokojnine in vzdržen sistem je tukaj polje boja za boljše plače. Ker od plače, prvič se odmeri pokojnina in drugič, od plače se pobirajo prispevki, s katerimi financiramo te pokojnine. Tu je treba izboljševati pokojnine in vzdržnost. Mi lahko zdajle zapišemo odmerni odstotek še višji ali pa še nižjo upokojitveno starost, ampak smo videli, da bo potem en človek delal za enega upokojenca ali pa še več kot za enega. In tega bremena pač ne bomo mogli prenesti.

Mogoče še, kar zadeva soglasje, ki smo ga dosegli in kratka zgodovina naše države. In če se ozremo majčkeno po sosednjih državah, v mislih imam predvsem Francijo pa Češko v zadnjih parih letih, brez soglasja socialnih partnerjev ni reforme in veseli me, da smo to soglasje dosegli. Tudi naša trenutna politična konstelacija je jasno pokazala, da brez soglasja socialnih partnerjev, tudi delodajalcev, ta pokojninska reforma ne pride niti skozi Državni zbor. To smo prešteli. Zato smo, to je bil razlog več, da smo iskali to soglasje. Predvsem pa gre za eno reformo, ki se jo moramo vsi lastiti, ne glede na članstvo ali pa ne članstvo v katerikoli stranki. Konec koncev ena vlada se je zavezala k pokojninski reformi, druga jo je izvajala, druga jo izvaja, tretja jo bo izvajala naprej. In če smo se vsaj malo posvetili vsebini, nam je najbrž jasno to, da so spremembe pokojninske zakonodaje večje od ene same vlade, prečijo obdobja več različnih vlad, mandatov vseh barv in odtenkov. In upam, da se bomo s to odgovornostjo pa s tem zavedanjem lotili tudi razprave o današnjem predlogu.

Torej, na koncu se zahvaljujem vsem, ki so tvorno sodelovali pri pripravi tega zakona, ekipi na ministrstvu socialnim partnerjem, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inštitutu za ekonomska raziskovanja in pa ne nazadnje pa še posebej Zakonodajno-pravni službi, ki je poskrbela, da bo zakon boljši, kot bi bil sicer. Hvala.