Hvala lepa in lepo pozdravljeni.

Jaz bi v bistvu uvodoma predlagal, da sam naredim kratko predstavitev, pa me potem z malo daljšo predstavitvijo sistemskih sprememb dopolni kolega Feketija, če seveda pač to poslovniško dopuščate. Bi pa začel tako, zdaj danes se bomo pogovarjali o tem, kakšen bo naš pokojninski sistem naslednjih 20 let. Pri tem se je dobro zavedati dveh realnosti: prva realnost je obstoječi pokojninski sistem in druga realnost je obstoječe družbeno stanje, iz teh dveh realnosti je treba izhajati. Ko sva se s kolegom Feketijo pred dobrima dvema letoma lotila razmisleka o tem, kako postaviti prihodnji pokojninski sistem, sva seveda šla iz vprašanja, kaj bi bilo najbolj pravično, in iz tega vprašanja se nama je rodil razmislek, da bi postavili dva stebra sistema. v prvem bi bil nekakšen univerzalni temeljni dohodek za upokojence, v drugem bi pa vsak pač plačeval in iz tega sistema dobil točno toliko kot je vplačal. To se nama je zdelo pravično. Ko sva šla ta sistem predstaviti okrog, so naju vsi gledali, kot da sva padla iz lune. Tako da, zato sem rekel, obstoječi pokojninski sistem je temelj, na katerem je treba graditi in pokojninskega sistema se ne da vreči na glavo, pokojninski sistem je tanker, ki ga lahko obračamo, ampak ta tanker, ta ladja se počasi obrača in počasi pluje. Potem je pa tudi lepota tega sistema, ker če ga gledamo kot tanker, ki se počasi obrača in počasi pluje, pa vemo, da je ta sistem zanesljiv in da se lahko zanesemo, če bomo skrbno z njim ravnali, da bo pokojnine tako kot jih današnjim upokojencem prinaša. Prinašal tudi naslednjih 10, 20, 30, 50. In sto let, saj nenazadnje je ZPIZ ena od najstarejših institucij Slovenske države, Zavod o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato sva sprejela dejstvo, da pojdimo po poti reforme obstoječega sistema. Znotraj tega sistema, ki je utemeljen na solidarnosti in na zavarovalnem principu. Zavarovalni princip, bom uvodoma razložil, pomeni, to je eno od zdaj petih socialnih zavarovanj. Peto je dolgotrajna oskrba. Pomeni pa naslednje. Vsak zaposlen pri nas vplačuje prispevek v pokojninski sistem. Izplačilo iz njega pa dobi na podlagi zavarovanja: zavarovanja za primer, ko zaradi starosti ne more več delati, takrat dobi pokojnino, tako kot dobiš boleznino takrat, ko zaradi bolezni ne moreš delati ali pa tako, kot dobiš otroška nadomestila takrat, ko imaš otroke. Skratka, govorimo o zavarovalnem principu, ki je zelo pomemben.

Drugi, če pač sledimo temu zavarovalnemu principu, se moramo zavedati pomena družbene solidarnosti, kar pomeni trenutni zaposleni vplačujemo za trenutne upokojence, ne zase, čez 40 let neposredno, ampak plačujem za tekoče upokojence. To je temelj solidarnosti in znotraj te solidarnosti je treba vedeti, da se sistem giblje med dvema aksiomoma. Če ljudi vprašamo, ali se vam zdi pravično, da vsak iz pokojninskega sistema dobi toliko, kot je vanj plačal, bo verjetno praktično vsak rekel ja. Če ljudi vprašamo, ali se vam zdi prav, da bi morala minimalna pokojnina biti vsaj 800 evrov, bo pa tudi vsak rekel, prav in tukaj noter je treba zbalansirati, da lahko oba dva aksioma zadostimo, se pravi, morajo biti minimalni pragovi za to, da ne pustimo tistih, ki ne morejo več delati, bodisi zaradi starosti bodisi zaradi invalidnosti, na cedilu in mora biti notri motiv vplačevanja v blagajno, da več ko vplačuješ, boljšo pokojnino boš imel. Tudi ta dva aksioma je treba nasloviti.

In tretje, zdaj, ko sestavljam počasi to sliko, ob tem se je pa treba zavedati, da, pokojnine so odvisne od tega, koliko ljudi v pokojninski sistem vplačuje in koliko ljudi iz pokojninskega sistema dobiva prejemke in ta slika je pa ključ zakaj pokojninsko reformo na tej točki rabimo. Namreč vse projekcije in trenutno družbeno stanje - zato sem prej rekel, da moramo iz družbenega stanja izhajati - kaže, da se kot družba staramo, kar v prevodu pomeni dvoje. Vsako desetletje živimo za leto ali pa dve dlje, kar je dobra novica. Zaradi napredka v medicini, zaradi bolj zdravega načina življenja in tako naprej. Hkrati imamo pa manj otrok in ta slika nas pelje v situacijo, da če je danes vsak peti prebivalec Republike Slovenije starejši od 65 let, bo čez 30 let vsak tretji, in da ne moremo trem, ki bodo preživljali enega upokojenca naprtiti tistega bremena, kot ga zdaj nosi pet ljudi. Zato delamo pokojninsko reformo. In to bomo dosegli predvsem z dvigom starosti. Sem videl, da je kar nekaj amandmajev na temo dvigovanja starosti, dvigovanje upokojitvene starosti je neizogibno, ampak nismo šli delati na trdo. Če boste pogledali danski primer, pa skandinavske države, po katerih se radi zgledujemo, tam praktično v kompletu napovedujejo, da bodo počasi začeli delati do 70. leta in čez. Mi smo šli zelo mehko in postopno. Do leta 2035 zvišujemo upokojitveno starost na 67 let, spodnjo upokojitveno starost pa na 62. Zdaj a je to pravično, ker se boste spraševali, ali je pravično, da tisti, ki so začeli pred 22 delati, delajo do 62. Dva odgovora imam. En je, da tisti, ki so začeli pred 20 delati, dobijo olajšave. Drugi odgovor na to pa je, da tisti, ki so začeli kasneje delati, so začeli zaradi tega, ker so študirali in to tudi mora biti priznano. Zdaj, ta reforma pa seveda ni samo podaljševanje starosti, ampak je tudi reforma sistema, kot ga imamo. Namreč, pokojninski sistem v Sloveniji je bil v zadnjih dveh desetletjih precej nestabilen, predvsem v zadnjem desetletju, od zadnje reforme dalje. V ZPIZ-2, to je obstoječa pokojninska zakonodaja, ki je bila sprejeta po padcu na referendumu Svetlikove reforme, je z malenkostnimi popravki Vizjak izpeljal reformo, tako da onadva sta to osnovala in od leta 2012 je bilo v ta sistem narejenih preko 20 zakonskih posegov, kar pomeni, da je ta sistem ustvarjal nelagodje, nezadovoljstvo, zaradi katerega se je ves čas vanj posegalo. Zdaj, ko smo razmišljali, snovalci reforme, zakaj je ta sistem porajal takšno nezadovoljstvo, smo bili precej enotni, da, zaradi tega, ker je bil odmerni odstotek postavljen prenizko, takrat je bil postavljen za moške na 57,25, in ker je bil postavljen nizko, pa so ljudje dobivali nizko odmerjene pokojnine, je to seveda vodilo v nezadovoljstvo, zaradi katerega je bilo treba ves čas posegati v sistem in ga poskušati z mini posegi reformirati. To želimo v prihodnje preprečiti, in sicer tako, da odmerni odstotek postopoma povečujemo na 70., sistem s tem, s kombinacijo ukrepov z odmernim odstotkom, referenčnim obdobjem in tako dalje, delamo tudi pregleden v smislu, da bo vsak vedel, okej, 40 let delam, v teh 40 letih sem imel v povprečju tako in tako plačo in približno 70 odstotkov te plače bo moja pokojnina. To je zelo jasna komunikacija, ki jo pač ta naš sistem naslavlja. Je pa seveda zaradi tega, da lahko do tovrstne pravičnosti pridemo, treba poseči v druge parametre, kot je referenčno obdobje, kot je način usklajevanja pokojnin, ker seveda pač ne moremo delati, ne more pokojninska reforma delati samo na blaginji, ampak mora delati tudi na vzdržnosti. Ker prva stvar, ki jo ta pokojninski sistem, ki ga danes oblikujemo, prinaša je zaveza in obljuba, da pokojnine so in pokojnine bodo in ne ta, ne katerakoli od prihodnjih vlad, ne potencialne krize ne bodo omajale sistema. Če bi pa zdaj preveč obljubili, lahko bi seveda šli s tudi krajšanjem referenčnega obdobja, pa lahko bi šli tudi izboljševati parametre za indeksacijo, ampak potem je pa vprašanje, koliko časa država to zmore financirati. In tukaj prihajam do svoje sklepne poante, seveda se da vsak pokojninski sistem, tudi tega, ki je danes na mizi, kritizirati iz vseh možnih zornih kotov in govoriti, kje ni dovolj pa kje bi lahko še več naredili, ampak pokojninski sistem v glavnem temelji na dveh točkah, prvo je, ali smo se zmožni o njem zmeniti in druga, ali smo ga zmožni financirati. Zato, kar je na mizi, imate jamstvo ne samo Ministrstva za delo, ampak socialnih partnerjev, se pravi, sindikalnih central in delodajalskih organizacij in zraven so pristopili tudi upokojenci Zveze društev upokojencev in za nami sta tako Ministrstvo za finance kot Evropska komisija kot celotna Vlada, ki garantiramo, da smo ta sistem postavili v okvir, da smo ga zmožni skozi naslednjih 10, 15, 20, 30 let financirati takega, kot je. Če ga podremo, se zelo hitro pojavi vprašanje, koliko časa bo država zmožna tak sistem financirati in kaj se zgodi, če se pojavi kriza v državi, če pade zaposlenost. Danes imamo 160 tisoč zaposlenih tujcev v državi, predstavljajmo si, da pride kriza, pa da samo ta del neha v plačevati prispevke v pokojninsko blagajno. Ne vem, ne moremo obljubljati preveč, lahko pa obljubimo, da smo znotraj okvira, finančnega okvira naredili največ, da smo naslovili tako izzive, povezane s staranjem prebivalstva, kot izzive, povezane s stanjem obstoječega pokojninskega sistema, da tega stabiliziramo in da lahko upokojencem jasno in glasno rečemo, da pokojnine bodo.

Mogoče čisto preden zaključim bi samo še eno stvar napovedal. Da se o pokojninskem sistemu lahko pogovorimo in je potreben dolg demokratični postopek. In tukaj smo šli, by the book, skozi najširšo demokratično proceduro. Pogajali smo se več kot pol leta s socialnimi partnerji, prej smo se pogajali z Evropsko komisijo, pa z Ministrstvom za finance, da smo postavili okvir. Opoziciji smo ponudili, da pristopi zraven pokojninske reforme, in ko so bila pogajanja zaključena in smo imeli soglasje, kar recimo ne Rop in ne Vizjak ne Svetlik nista imela, mi smo imeli in še imamo soglasje socialnih partnerjev, Smo se posebej dogovarjali tudi s civilno družbo in z upokojenci. In tam smo razbrali, da je ena od glavnih bolečin ali pa glavnih kritik, ki prihaja na pokojninski sistem, ki ga predlagamo, način usklajevanja, ker so predvsem obstoječi upokojenci rekli, okej, razumemo, zvišujete odmerni odstotek na 70. in zato bo lahko v prihodnosti usklajevanje pokojnin malo počasnejše, kot je danes. Ampak zdaj smo pa upokojene, generacije upokojencev, ki smo šle z nižjimi odmernimi odstotki v pokoj, in za nas pa ni pravično, da se že leta 2030 začne usklajevanje spreminjati iz formule 50:50, ki nam je všeč, mi hočemo imeti tako formulo vsaj za deset let. In to je bilo tudi dogovorjeno. O tem imamo danes soglasje socialnih partnerjev in Združenja društev upokojencev in na to je dala soglasje Vlada. Tako da to je amandma, ki ga bomo danes sprejeli. Kar pomeni, da se bodo za naslednjih deset let pokojnine usklajevale po formuli 50:50 zato, da najprej zvišamo odmerni odstotek na 70, potem pa se začne spreminjati način usklajevanja pokojnin, kar je seveda najbolj pravično in predvsem pravično z vidika trenutnih upokojencev, ki so se upokojevali z nižjimi odmernimi odstotki.

Evo, s tem bi jaz svojo uvodno predstavitev počasi končal. Želim podčrtati dvoje in to je, to je pokojninska reforma, ki kot prva, ostale so delale samo na vzdržnosti, daje velik poudarek na blaginji upokojencev, zvišujemo odmerni odstotek. Posebno pozornost smo namenili najbolj ranljivim skupinam, kot so invalidi, vdove, prejemniki družinskih pokojnin. Uvajamo zimski dodatek, se pravi, drugi regres za upokojence, in da bi sistem stabilizirali, naredili povsem predvidljiv, se nič ne bo zgodilo čez noč, ampak se reforme dogajajo skozi naslednjih 20 let. Socialni partnerji in Vlada smo se ob tem zavezali, da na pet let tudi pregledujemo, če so rezultati taki kot jih sistem obljublja. In s tem mislim, da če danes sprejmemo paket, tak kot je, bomo naredili eno veliko uslugo zdajšnjim in bodočim upokojencem skozi naslednjih 20 let, ker bodo uživali bistveno bolj stabilen in boljši pokojninski sistem kot smo ga poznali zadnjih 20 let. Hvala lepa.