Spoštovani predsednik, spoštovane članice in člani odbora, spoštovani vsi vabljeni! V kratkem pregledu s pomočjo prezentacije vam bom predstavil deveto redno letno poročilo Institucije zagovornika načela enakosti, ki predstavlja delo institucije in stanje na področju varstva pred diskriminacijo v Sloveniji v letu 2024. Zagovornik se za vprašanje diskriminacije srečuje in deluje na različnih ravneh, zato na začetku nekaj osnovnih podatkov. V lanskem letu smo svetovali približno 550 ljudem, za to so strokovne sodelavke in sodelavci namenili okrog 2000 ur. Nekateri od primerov, s katerimi se srečujemo na ravni svetovanja, ustrezajo definiciji, kjer je možno ugotavljanje diskriminacije v postopkih. Takih postopkov smo v letu 2024 končali 39. Ob tem pa tudi, ker diskriminacija ne izvira vedno iz delovanja posameznih akterjev ali pravnih oseb, pač pa lahko tudi rezultat strukturnih pogojev, kot so na primer predpisi, smo zato dokončali še šest ocen diskriminatornosti predpisov. Z ocenami smo preizkusili, ali so ti predpisi diskriminatorni ali ne. Ena od naših nalog po zakonu pa je tudi izdajanje priporočil tako na obstoječo kot tudi na nastajajočo zakonodajo. To so priporočila zagovornika, ki jih poslanke in poslanci redno prejemate. In takih je bilo v letu 2024 izdanih 108.

Potem pa nekaj o splošnih sistemskih pristopih k spremljanju stanja na področju diskriminacije in ozaveščanja javnosti. Torej, tudi ta prezentacija bo na kratko predstavila, katere javne dogodke, izobraževanja in raziskave smo opravili v preteklem letu. Kot je nekako postalo že bolj znano, institucija zagovornika načela enakosti v skladu z evropskimi direktivami ima pristojnost obravnavati diskriminacijo tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju, posebej, kadar so seveda to področja, ki jih pokriva zakon, to pomeni, kadar so to delodajalci, ki so zasebniki ali pa ponudniki dobrin in storitev in tudi to področje pokriva letno poročilo.

Nekaj poudarkov iz področja svetovanj. Navedenih je nekaj primerov. Mogoče neodprtje bančnega računa državljanom drugih držav, se nek problem, ki se pojavlja in velikokrat je samo posredovanje, poizvedovanje dovolj, da pravzaprav se banke potem odločijo in vseeno odprejo te osnovne račune. Potem smo imeli na primer situacije, ko z osebno okoliščino invalidnosti je ogromno enih življenjskih situacij, ki niso, bi rekel, domišljene. Tako da ljudje, ki imajo različne invalidnosti, tukaj je bil primer bencinskega servisa, pravzaprav lahko vidijo te naslove, torej obvestila. Eni primeri so tudi tako banalni, ko nekako brez tega, da se na nas obrnejo in potem mi posredujemo, ne gre.

Imamo pa seveda kot tretji primer pa tudi veliko posameznih primerov, ki pa pokažejo na neko večjo strukturno situacijo. To je bil primer brezdomne osebe na invalidskem vozičku, ki po posegu na urgenci pravzaprav ni imela možnosti nastanitve. In Ministrstvo za solidarno prihodnost je upoštevalo priporočila zagovornika in v predlogu spremembe Zakona o socialnem varstvu določilo, da je takojšnja krizna nastanitev možna tudi v domu za starejše, ali socialno zdravstvenem zavodu. Veliko svetovanj, ki jih pri zagovorniku opravljamo je odraz dejstva, da se na našo institucijo ljudje obračajo, kadar imajo občutek, da so diskriminirani, da se jim godi krivica, da so neenakopravno obravnavani. Vendar je precejšen delež teh primerov tak, da ko jih pobliže preučimo vidimo, da ne izpolnjujejo sicer zakonskih zahtev za to, da bi jih na nek način prepoznali kot prepovedano obliko diskriminacije, pa vendarle predstavljajo lahko zelo krivične situacije, druge kršitve zakonov ali pa nek splet življenjskih okoliščin. Zato je naša doktrina, če lahko tako rečem, pri delu, da se res poglobljeno ukvarjamo z vsakim, ki se na institucijo obrne v stiski, izskoči neko rešitev. In v primeru, da to ni naša pristojnost, tudi pomagamo priti do tistega, do tiste institucije, ki lahko pomaga. In v vsakem primeru tudi odgovorimo in pojasnimo ljudem, ki kadar pač ni zakonske podlage za naše ukrepanje.

Kadar pa zakonska podlaga obstaja, imajo ljudje možnost, da v skladu z zakonom o varstvu pred diskriminacijo zahtevajo postopek ugotavljanja diskriminacije, s katerim institucija ugotavlja, ali so domnevni kršitelji dejansko kršili zakonodajo. To je bolj zahteven način obravnave. V njej je potrebno zatrjevati diskriminacijo, kršitev pravic, pokazati na povezavo med zaščiteno osebno okoliščino, na primer spolom, in ne pridobitvijo delovnega mesta in tako naprej. Obstajajo zelo, bi rekel, zahtevni postopki za stranke in zato se veliko ljudi tudi ne odloči za tak. Tisti, ki pa se, pa so soočeni tudi s tem, da ima seveda zagovornik tukaj vlogo institucije, ki mora nepristrano odločati o tem, ali je prišlo do kršitve zakona ali ne. Zato je tukaj tudi potrebno veliko pojasnjevanja, da v primeru postopka pa zagovornik ni kar avtomatsko na strani domnevnih žrtev. To delajo sodelavke in sodelavci v Oddelku za ugotavljanje. No, iz lanskih štirih zadev, v katerem smo ugotovili, diskriminacijo, so bile na področju zaposlitve, kar je tudi mimogrede najpogostejše delo, iskanje dela ali pa delovno področje, področje ki se pri nas pojavlja. Bil je primer banke, ki je zavrnila odprta transakcijske račune vsem, ki so iz države Iran. Potem imamo sredstva iz naslova delovne uspešnosti, ki so bila zaposlena in diskriminatorno razdeljena in pa nek strukturni problem diskriminacije javnih uslužbenk pri letnem ocenjevanju dela tudi zaradi odsotnosti. Nekaj več o teh primerih pa vendarle niso seveda to indikativen pokazatelj. Včasih se zgodi, da delodajalci del postopkov izbire vodijo kot v tem primeru v angleškem jeziku, tudi pogoj ni bil slovenski jezik in pošljejo celo kandidata na usposabljanje za varstvo pri delu v angleškem jeziku tako kot je potekal razgovor, potem se je pa nenadoma v tem primeru pojavil tudi pogoj slovenski jezik, zato tega seveda nismo prepoznali kot utemeljeno in smo tukaj ugotovili diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine jezika. Pri transakcijskih računih je problem, če se seveda principi zmanjševanja tveganj, tudi bank, zreducirajo na pripadnost neki državi in so vsi ljudje, ki prihajajo od tam, kategorično na nek način sumljivi in za to ne morejo dostopati do osnovnih računov in v tem primeru smo tudi ugotovili diskriminacijo.

Zdaj, ena tema, ki se že vrsto let pojavlja v našem delu. Veliko delavk in delavcev obrača na nas. Velikokrat se jim zdi krivično, da so zaradi starševskega dopusta, torej zaradi materinstva, zaradi nosečnosti, ob delni odsotnosti z dela bili tudi ob tako imenovano letno uspešnost. In v tem primeru smo prav tako ugotovili diskriminacijo. V zvezi s tem naj povem, da je Vrhovno sodišče v lanskem letu na nek način potrdilo smer, ki jo je zagovornik vrsto let zagovarjal. Namreč, da gre lahko za diskriminacijo v zadevah, kjer se za posredno diskriminacijo, kjer so razlogi, ki so zaščiteni kot je na primer bolniška odsotnost ali pa starševstvo posebej negativno odražajo pri tistih izplačilih splošne poslovne uspešnosti poznane pod izrazom božičnice.

Na koncu je pa vprašanje ocenjevanja tistih delavk in delavcev, ki so dalj časa odsotni. In je pravzaprav primer pokazal, da v zdravstveni ustanovi so bile tri delavke, ki so bile odsotne, zaradi nosečnosti in nege novorojencev, da niso dobile ocene dela in ta odsotnost ocene dela, potem zelo določa vprašanje napredovanja v smislu plačnih razredov in se zamakne in prihaja do velikih, v bistvu plačnih nesorazmerij. To so tudi sicer predmet ukrepanj direktive, ki jo bomo kmalu v Sloveniji implementirali. In seveda v povezavi s starševstvom in nosečnostjo je nesprejemljivo, da bi zaradi tega, ker so bile del leta na takšni odsotnosti, ne bile ocenjene in bi v tem smislu ne napredovale. Nek drug mandat te institucije pa ji daje možnost, da v primerih, kjer zagovornik prepozna diskriminiran položaj posameznikov, to poskuša dokazati tudi na sodišču s civilnim upravnim postopkom. Mi smo imeli v naših postopkih kandidatko za službo v državni ustanovi, ki je bila med zaposlitvenim razgovorom spraševana ali ima družino in otroke in je to tudi sama opozorila spraševalce, da je to neprimerno vprašanje pa vendar se je vprašanje ponovilo. In ko je pravzaprav, se postavi to v okviru postopka, je seveda jasno, da vpletanje teh vprašanj ne more biti del razgovorov, ker je, potem nemogoče oceniti, ali odgovor na to neformalno vprašanje ni imel pomembne vloge pri tem, ali je ta oseba dobila zaposlitev ali ne, tako pravi tudi Zakon o delovnih razmerjih. In ker je takih primerov kar veliko in se na nas obračajo kandidatke za zaposlitev delodajalcev, smo se odločili in ker je bila seveda ta prizadeta pripravljena, da jo bomo zastopali pred sodiščem v strateški litigaciji, da se to še ponovno na eni drugi pravni ravni razčisti in potrdi in se neko jasno sporočilo tudi posreduje vsem v javnosti, predvsem pa delodajalcem. v tem namreč, da imamo te principe zapisane v zakonodaji, da se pa včasih zdi, da je sledenje tem pravilom nekaj bolj izbirnega kot pa obveznega. Mi vsekakor mislimo, da tako ne sme biti in da bi morali to spoštovati vsi.

V dveh primerih preučevanja obstoječih predpisov smo ugotovili diskriminatornost. Eno je pravilo vključevanja v zdravstveno zavarovanje po družinskem članu. Tukaj je neka določba, kjer lahko partner zunajzakonski skupnosti se po družinskem članu zavaruje le, če dokaže, da je v takšni zvezi vsaj dve leti, medtem ko za tiste v zakonski zvezi take časovne omejitve ni in menimo, da je tak pogoj diskriminatoren. In zgolj sklenitev zakonskega stanu tukaj odlaga pravico, do katere jo tisti v izvenzakonski skupnosti imajo. Druga pa je že prej omenjeno vprašanje ureditve ocenjevanja javnih uslužbencev. Torej ne, da tisti, ki dela niso opravljali več kot šest mesecev, vendar le, če je to bilo zaradi poškodbe pri delu, poklicnega ali starševskega varstva. Po naši oceni je to postavilo v slabši položaj tiste uslužbence, uslužbenke, ki so bili dolgo časa odsotni, zaradi drugih zdravstvenih stanj, invalidnosti, mogoče starševstva ali pa družinskega statusa, pri čemer pa je, zaradi prenove plačnega sistema ta uredba prenehala veljati in se je s tem tudi ta problem odpravil.

Naj na kratko omenim še, da smo sodelovali v zahtevi za presojo ustavnosti zakona, ki ureja dostop do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. In da je bila lansko leto sprejeta odločitev Ustavnega sodišča, da je ta zakon diskriminatoren do ženske, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. In da, kot je verjetno znano, postopki v zvezi s tem so potekali letos tudi v Državnem zboru, v smislu sanacije tega stanja. Lansko leto smo izdali 108 priporočil predvsem s področja socialnih pravic, zdravstvenega varstva, trga dobrin in storitev ter dela in zaposlovanja. Naj izpostavim, da eno večino, polovico našega dela vsakokrat predstavlja osebno okoliščino invalidnosti. Ta zaznamuje veliko število ljudi v Sloveniji in različne oblike invalidnosti. Prav tako se tukaj gre za neko presečnost z drugimi osebnimi okoliščinami, mladi otroci, starejši in po spolu. Tako da je tukaj en večji del našega dela usmerjen v to populacijo, zato je bila to izpostavljena osebna okoliščina v našem delu v letih 23 in 24. V tem smislu smo predstavili v letnem poročilu in je tudi v nekih krajših opisih, so naslednjih šest poglavij, vprašanje volilne pravice, ki je bilo rešeno z zakonodajo, pa tudi jezikovne ustreznosti slovenske zakonodaje glede na mednarodno konvencijo o pravicah ljudi z invalidnostmi. Eno večjih vprašanj prostorske dostopnosti v tem, ali se javni prostor dovolj prilagaja ljudem, ki imajo gibalne ovire. In seveda na splošno razumevanja in prevajanja v slovenski pravni red, pa tudi življenje mednarodne konvencije, h kateri smo pristopili že pred 15 leti. In v zvezi s tem povezano občutljivo vprašanje deinstitucionalizacije, ko smo se tudi v lanskem letu soočili z nekakšnimi odpori, proti pravzaprav skupnostim, v katerih nastajajo načini življenja, ki ljudem omogočajo, da ne živijo v institucijah, ampak pač v urbanih središčih, sredinah samostojno.

Zato, ker je področje varstva pred diskriminacijo tako kompleksno, ker pokriva mnogo družbenih področij, osebnih okoliščin ter relativno zapleteno zakonodajo, mi ves čas pripravljamo izobraževalne aktivnosti, tako za predavanja, delavnice za različne dejavnosti. Okrepili smo tudi sodelovanje z upravno akademijo tako da ljudje v javni upravi pravzaprav lažje spoznajo te vidike varstva pred diskriminacijo in to uporabljajo pri svojem delu.

V zvezi s programskimi prioritetami pa smo pripravili tudi okroglo mizo ob izdaji posebnega poročila za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi v Sloveniji, kjer smo pa mi sami pravzaprav pregledali uresničevanje konvencije o pravicah ljudi z invalidnostmi in stopnja, do katere smo v Sloveniji že dosegli implementacijo tega, čemur smo se v mednarodni javnosti zavezali. Prav tako je bila ena od okroglih miz lansko leto Varstvo delavcev pred diskriminacijo, kjer smo izdali priročnik za delavce in iskalce zaposlitve za pravzaprav lažje razumevanje in uveljavljanje svojih pravic v okviru delovnih razmerij oziroma iskanja zaposlitve.

Naj omenim, da smo uspešno zaključili evropski projekt, ki smo ga pri instituciji prijavili. V njem smo v sodelovanju z / nerazumljivo/, s študenti, pravzaprav s Skupnostjo občin Slovenije in z nevladno organizacijo Pisma iz Maribora pripravili različne izobraževalne tečaje, tudi za javne uslužbence na terenu v smislu manjših občin. In pravzaprav v tem sodelovanju povezali tako mlade, ki se ukvarjajo seveda z izraznim mediji, filmom, gledališčem, da so tematizirali v okviru svojih predstav nekatere družbene izzive, ki predstavljajo diskriminacijo, ker je včasih seveda tak prikaz veliko bolj učinkovit in se je izkazal za uspešnega. V tem smislu je projekt prispeval k ciljem ozaveščanja o problematiki diskriminacije in možnostih, da se ta v družbi zmanjšuje.

Na koncu bi želel opozoriti, da je bila lansko leto, torej v letu 2024, sta bili sprejeti dve pomembni direktivi, ki vplivata na varstvo pred diskriminacijo predvsem pa na delovanje evropskih inštitucij za varstvo pred diskriminacijo. Namreč, Slovenija ima zagovornika načela enakosti, zato ker je to tudi del obveznosti evropskih direktiv. Vsaka država članica ima tako institucijo. In na evropski ravni so bili lani sprejeti standardi za delovanje teh institucij, ki pomenijo, da bo tudi naša slovenska seveda v naslednjem letu, ko pričakujemo do nekje junija 2026 naj bi bil rok za implementacijo te direktive. Da bo prišlo po desetih letih, odkar je bil sprejet Zakon o varstvu pred diskriminacijo do neke posodobitve zakonodaje, ki bo implementirala vsebine, ki so del direktiv, ki bolj natančno opredelijo metode dela institucije, predvsem pa tudi pogoje za učinkovito doseganje ciljev na tem področju. Med dvema, ki jih seveda sami vidimo kot pomembno temo je, kako bomo uredili učinkovitost našega dela. Predvsem v tem dosedanjem zakonodajnem okviru gre za neko prikrivanje z inšpektorati. Naši postopki na žalost dostikrat v kombinaciji z inšpektorati zastarajo. Ko na primer ugotovimo diskriminacijo, moramo to predati pristojnemu področnemu inšpektoratu, ki ponovno samostojno zažene postopek, medtem ko poteče na primer dvoletni rok. Tako da v Sloveniji v resnici nimamo učinkovitega sistema odvračalnih sankcij. To je tudi eden od izzivov, ki se ga lahko v naslednjem letu v državi seveda lotimo. Drugo pa je, da se število ljudi, ki se na nas obračajo in zahtevnost primerov povečuje. In če želimo zagotavljati kvalitetno obravnavo na način, ki sem ga opisal, seveda bomo za to in druge programske cilje seveda potrebovali določena sredstva. Direktive so v pomoč zato, ker pravzaprav nekako razčlenjujejo princip, da če ima neka inštitucija naloge, mora imeti za to tudi pogoje.

Več o našem delu seveda lahko preberete v tem obsežnem poročilu, ki je tudi na spletni strani. Sicer pa inštitucija vse svoje izdelke ali pa mnenja podaja sproti na spletni strani zagovornik.si. Hvala za vašo pozornost.