Hvala lepa. Gospa predsednica, vsi sodelujoči. Jaz se bi najprej rad zahvalil doktor Čadonič Špeličevi za razumevanje, ker je ena redkih, do katerih imamo mi dostop. Je pokazala neko resnost zaradi hudega problema, s katerim se soočamo, da smo do tega sestanka tudi prišli.

Zdaj, če kaj delamo, moramo delati zdaj zelo hitro, ker tukaj, kot vidite, časa prav zelo veliko ni. Jaz bi najprej se samo za trenutek vrnil na eno zadevo okrog izjave, ki smo jo kar naprej slišali, neko čudno mantro ministrstva, cepljenje je bilo omogočeno, rejci ga niso izkoristili. To je zavajajoče, ne samo to, to je neresnica in je nekorektno do nas in seveda nespoštljivo do širše javnosti, ki v resnici ne ve, za kaj gre. To je zavajanje.

Ko govorimo o bolezni modrikastega jezika, pač ne govorimo zgolj o virusu, govorimo o odnosu odgovornih, o odnosu oblasti do ljudi, ki jim je živinoreja edini ali poglavitni vir prihodka. In zdaj smo v stanju, ko je to zelo, zelo vprašljivo. Govorimo pa v mojem primeru pač, ker ne bom se vračal na kolega, ki je dobro predstavil. Splošno stanje v reji drobnice, rejci avtohtone pasme različnih vrst živali v bistvu nekako ohranjamo predvsem z dobro voljo. In ne mi očitati tistih majhnih subvencij, ki malo pomaga tej zadevi. Predvsem kot rejci entuziasti skrbimo za nacionalni genski zaklad, za našo dediščino, kulturno in naravno, za bogastvo genov, ki jo bi sicer izgubili. Mnogi ljudje, ki danes pišejo lepe članke o tej zadevi, so v prejšnjih službah, ki še niso bili sivi, delali vse, da bi to uničili. In zdaj je to kljub temu ohranjeno in smo tik nad tem, da to stvar izgubimo.

Zdaj, ukrepi so običajno prepozni v kriznih situacijah, tukaj mislim, da pa v tem primeru je pa sploh eklatantno zaskrbljujoče ta nonšalantnost, kateri smo bili priča vse poletje. Lahko povem, da sem bil prvi, okej, na naši kmetiji imamo tudi mladega prevzemnika in to njegovo delo, jaz mu pač po svojih močeh pomagam, sem bil prvi, ki je klical, da ne bom pripeljal po 26 letih na razstavo genske banke naših živali, da je riziko prevelik. In prva reakcija je bila, bom rekel, zelo neprijetna, da kaj se grem, da so mi pripravljeni plačati cepivo, ki ga ni, pač repelent ni cepivo in da je dovolj, da pokrivajo te stroške, živalim to dodamo, jih pripeljemo in je konec. Ne, živali morajo nazaj. Če bi jaz reskiral, da kakšno bolezen domov pripeljem, je eno. Če pa jo bom zanesljivo pripeljal pri povratku plemenskih živali nazaj na kmetijo, potem je moja odgovornost velika in takšnega bremena seveda ne morem sprejeti in moje ravnanje bi bilo neodgovorno za celo skupnost.

Zdaj obljubljena pomoč, ki zdaj slišimo o njej, bo najbrž enkrat prišla, predvsem pa je pomembno, da pride hitro, da se prepreči katastrofa. Najprej, da se razumemo, škoda je nenadomestljiva. Avtohtonih živali mi ne moremo nadomestiti. Belokranjske pramenke, poglejte, je manj kot tisoč živali. V lanskem letu jih je kotilo manj kot 600. To je pulz, s katerim mi delamo. Samo na naši kmetiji so jih volkovi lani poklali 53, neznano število jih je izginilo in pa seveda nismo imeli več kotitov po tem napadu. Konec je bilo, ovce so zvrgavale, vsega je bilo konec, ni bilo podmladka. Pa smo pomemben segment v tem delu reje. Drugo je, nekaj rej se ukvarja tudi s prirejo mleka, tega je v Sloveniji sicer pri ovcah malce manj, v bistvu, bistveno manj kot pri prireji mesa. In te, zdaj smo, mi imamo vedno, molzemo ovce tamle v november mesec. Zdaj je konec, drug teden prenehamo matrati te živali, sprehajati sem pa tja gor, kjer ni več, kaj, v bistvu, dalj časa peremo opremo, kakor molzemo in izplen je nikakršen. Tudi ko ni poginov, bom rekel, se pa najprej pokaže ta opešanost živali na mlečnosti, eventualnem poginu in opešanju tudi mladičev, potem pa seveda tudi živali. Ta trenutek, preden sem stopil v dvorano, sem preveril zadevo pri enem od rejcev, 70 odstotkov živali belokranj, pasma belokranjska pramenka, mu je poginilo. Pri drugem, ki sem ga uspel danes z njim govoriti zjutraj, pa več kot 40 odstotkov. Ste slišali številke, kakšne so, o kakšnem "poolu" govorimo? Manj kot 30 rejcev v Sloveniji redi to vrsto reje, to pasmo živali. Hvala bogu se nam je pa zgodila vsaj ena pozitivna zadeva, da imamo danes eno rejo v Prekmurju, dve na območju Ljubljane in dve na območju primorske regije, se pravi okrog Nove Gorice. Pred tem še tri leta, štiri leta nazaj je bilo vse skoncentrirano v Beli krajini, v krogu 30 kilometrov, ki bi bila lahko živa katastrofa, če se zgodi tudi s kakšno drugo boleznijo, ko bi se ta krog zaprl.

Torej, mi danes pričakujemo jasen odgovor, bo odškodnina za poginule živali, bo strošek kritja zdravljenja, bo kompenzacija za vse izgubljene prihodke? Kaj bo s kritjem stroškov zavarovanja, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja? Tukaj gre za mlade kmete, ki pravzaprav zelo hitro, ko njihove obveznosti prekinejo, pogodbene, pustijo to zadevo in odidejo v panogo, kjer bo to veliko lažje dobivati paritetni dohodek, kot pa v teh mukah s kmetovanjem.

Torej, če danes ne bo odgovora oziroma te dni mladega kmeta ne bo več, ne bo nobenega kmeta, ne bo hribovskih kmetov, ne bo kmetov na težkih obdelovalnih pogojih, kjer večinoma tudi pač seveda redimo drobnico. Torej, opozoril bi samo nekaj še, Bruselj zagotovo ne zahteva, da slepo sledimo nekim njihovim predpisom. Tu je vedno dovolj prostega prostora, da naši situaciji prilagodimo tudi ukrepe, s katerimi bomo delali. Nesprejemljivo je, da je Nemčija, ko se je soočila s temi velikimi pogini, kompenzirala te zadeve, mi mali bomo pa zdaj, ker je zadeva šla izvajati, pa pač se obrisali pod nosom. To je pač za nas nesprejemljivo in želim, da je popolnoma jasno; bolezen modrikastega jezika je nevarna, ampak nevarnejša od tega je brezbrižnost odgovornih, da se tukaj ne premika toliko časa nič. In to pač spominja, da smo kmetje neka kolateralna škoda v tej epidemiji, v tej širjenje bolezni. In definitivno, prosim, da naj se ne dogaja tako kot pri kolegih prašičerejcih, rejci nismo problem, rejci smo rešitev in tako želimo biti seveda tudi tretirani. Na koncu koncev, veste, noben minister, noben veterinar, noben uradnik se ne bo bolj zavzel za naše živali, kot to počnemo mi in ko bomo mi odnehali, pač ne bo nikogar več. Hvala lepa.