Spoštovani poslanke in poslanci, ostali vabljeni na 41. nujno sejo našega odbora, lepo pozdravljeni!

V tem trenutku nimam opravičil kolegov poslank in poslancev, tudi ne nadomestnih, zato prehajamo na določitev dnevnega reda. Dnevni red ste prejeli s sklicem seje, to je bilo 4. septembra. Predlogov za spremembo dnevnega reda v poslovniškem roku nisem prejela, zato je dnevni red določen s takšen kot je bil s sklicem vam tudi poslan.

Torej prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ŠIRJENJE BOLEZNI MODRIKASTEGA JEZIKA V SLOVENIJI.

Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanski demokrati je 3. septembra letos zahtevala sklic nujne seje odbora na navedeno temo. Zahtevo ste članice in člani prejeli. Kasneje istega dne, je za vsebinsko zelo podobno temo zahtevala sklic nujne seje tudi poslanska skupina Demokratske stranke, Slovenske demokratske stranke, zato je njihova zahteva tudi priložena k tej točki kot gradivo in bosta obe gradivi obravnavani pod isto točko.

Torej k tej točki smo povabili Matejo Čalušić, ministrico, Vido Znoj, generalno direktorico uprave, doktorja Toma Wankmüllerja, predsednika Veterinarske zbornice, doktor Jožeta Podgorška, predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice, potem pa rejce, ki so tukaj prisotni, eni so pa rekli, da so poslali tudi nadomestilo, mislim, da je to sicer sindikat, drugi so prosili, da bi jih še kdo iz zveze oziroma društva spremljal, so tudi tukaj, zdaj jih bom prebrala, tisti, ki so bili vabljeni in ti bodo tudi kasneje dobili besedo. Od rejcev je Roman Savšek, predsednik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije, Boris Grabrijan, predstavnik rejcev avtohtone pasme drobnice, Boris Kunšič, predstavnik Zveze rejcev govedi lisaste pasme, Tomaž Modic, predsednik Zveze za rejce govedi rjave pasme, Denis Hrga, predsednik Društva rejcev govedi črnobele pasme v Sloveniji, Rok Suhodolnik, predsednik Društva rejcev govedi za meso, Anton Jamnik, predsednik Združenja rejcev avtohtonega cikastesta goveda Slovenije. Potem smo vabili tudi predstavnika Veterinarsko higienske službe, za zdaj ga še ne vidim med nami… / oglašanje iz dvorane/ Aja, se opravičujem, Vasilij Kocjančič. Hvala. Potem smo vabili državnega svetnika Branka Tomažiča, kot sem rekla, predsednika Sindikatov kmetov Slovenije, ki se je opravičil in je namesto njega gospa / oglašanje iz dvorane/ Andrejka Majhen. Vabili smo seveda tudi gospoda Srečka Šestana, poveljnika Civilne zaščite, ki je menda sporočil, da že prihaja. Bil je predlog, da vabimo Matjaža Ocepka, ampak vi ste najbrž namesto njega, a, ti si namesto njega, okej, to se, tako, predstavniki VHE(?) službe in Veterinarske fakultete. Najlepša hvala. Torej, še enkrat lepo pozdravljeni.

Zdaj sem dobila še eno pooblastilo, in sicer poslanec Branko Zlobko tudi na tej seji nadomešča poslanca Uroša Brežana.

Gremo na sam dnevni red, najprej bom predstavila zahtevo za sklic sama, kasneje bom prosila seveda še, da se mi pridruži kolegica Alenka Helbl.

Glede na to, da je bilo v javnosti v zadnjem času o bolezni modrikastega jezika zelo veliko povedanega, napisanega in da so se rejci aktivno odzivali na stanje, ki trenutno vlada na terenu, smo se v Novi Sloveniji odločili, da predlagamo sklic te seje. Predvsem z razlogom, da bi rejcem, ki so potožili in se obračali tudi na nas in name osebno, dali možnost, da poslankam in poslancem povedo kakšno je trenutno stanje na terenu in seveda, da povedo, kakšne ukrepe, pomoč, napotke so dobili od pristojnih služb. To je Veterinarska uprava Republike Slovenije, ki je centralna veterinarska oblast in je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo. In seveda tisto, kar pa je najbolj pomembno, da tudi poslanci, vsaj iz naše strani, podpremo zahteve rejcev, ki smo jih razumeli, to je seveda cepljenje proti tej bolezni, to, da država to cepivo tudi plača in seveda, da država ugotovi, da ni naredila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi rejce zaščitila in da jim prizna odškodnino.

Torej, Veterinarska služba, ki je edina odgovorna in tudi zadolžena, da vodi in nadzira izkoreninjanje te bolezni in da v skladu z evropsko zakonodajo na nacionalni ravni pripravi program izkoreninjenja, tega do zdaj še ni naredila. Namreč, bolezen je iz, na področju Evropske unije iz liste A, kar pomeni, da ukrepe določa Bruselj, po domače povedano, premeščena na listo C, kar pomeni, da ukrepe določi država sama v skladu s situacijo v tej državi, v skladu tudi z možnostmi, kaj lahko rejcem ponudi. Ker tega do sedaj pač nismo zasledili, ampak smo ugotovili, da je bolezen močno razširjena, povzroča veliko škodo pri rejcih, da cepiva še ni, da se že izteka čas, ko mušice prenehajo letati, se bo treba danes jasno vprašati, kaj je bilo do zdaj narejenega, kaj ni bilo, predvsem pa, kar je moja tudi osebna želja, kaj bomo do sedaj naredili, pa ne mi, politiki, ampak strokovne in odgovorne službe, da ponudi rejcem najboljši servis, ki si ga zaslužijo in da bomo v času pozne jeseni in zime se pripravili na naslednjo pomlad, kjer pač lahko ponovno to bolezen pričakujemo. Bolezen je prisotna po celi Evropi. Države so se je lotile vsaka na svoj način. Nismo zasledili nikjer tako visokega pogina. In to, kar se je zgodilo zadnji teden, vam moram povedati, da v vsej svoji praksi, 42 let sem veterinarka, pa še prej se česa spomnim, takega pogina, predvsem pa, da bi mrtve živali ležale po slovenskih vaseh, še k sreči nismo doživeli. Hvala bogu, da imamo civilno zaščito in Slovensko vojsko, da je priskočila na pomoč. Upam, da se nam gospod Šestan pridruži, da se mu še posebej zahvalim. Vendar to, kar zdaj dela Civilna zaščita, je posledica, ki je nastala zaradi neobvladovanja te bolezni. Kot veterinarka bom pa rekla tudi zaradi podcenjevanja. Poslanska skupina in tudi sama sem februarja letos sklicala odbor na katerem so bili prisotni vsi predstavniki institucij brez rejcev oziroma rejce je predstavljala Kmetijsko gozdarska zbornica. Takrat smo predlagali v Novi Sloveniji sklepe, da se gre v cepljenje, dokler je bil še čas. Takrat sem razumela, da je to, ta predlog podprla tako veterinarska kot Kmetijsko gozdarska zbornica. Cepljenja ni bilo oziroma kot sem razumela, ga je bilo premalo, ker je bilo nabavljeno premalo cepiva za štirko, medtem ko se je k nam prikradel sev osem, ki za katerega sploh ni cepiva in zdaj smo tam, kjer smo. Zato mislim, da smo dolžni rejce poslušati in jim nuditi vso podporo, predvsem pa strokovno pomoč.

Zdaj bom dala besedo kolegici Alenki Helblovi, če me bo dopolnila. Sami sklepi pa, kot sem rekla so, da se omogoči oziroma da se nabavi cepivo, da je to cepivo zastonj za rejce, da se jim prizna škoda in da seveda stroka, tukaj mislim upravo in tudi Veterinarsko zbornico in Veterinarsko fakulteto, nudi vso strokovno pomoč rejcem, kot si jo zaslužijo. Alenka Helbl, beseda je tvoja.