Najlepša hvala. Najprej naj ne bo nobenega dvoma, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport skrbi tudi za turistični razvoj, tudi zato je rast slovenskega turizma v dosedanjem teku letošnjega leta izkazala osem odstotno rast, potem ko izkazujemo visoke rasti nočitev in obiska, pa tudi dodane vrednosti slovenskega turizma v celotnem postcovidnem obdobju. Slovenskemu turizmu gre ponekod tako dobro, da se žal srečujemo tudi s stranskimi pojavi turističnega razvoja, s pojavom pred turizma in močnega vpliva turističnih tokov na kakovost življenja lokalnih prebivalcev. Pred Državnim zborom je naloga, da ponovno presodi ali je sprejet Zakon o gostinstvu primeren, ga bodisi potrdi ali upošteva sprejet veto Državnega sveta. Naj povem, da sem žalosten, kolega Gorenšček je z žalostjo zaključil svoj nagovor, zato ker se žal pri obravnavi tega zakona izkazuje, da ni mogoče slediti soglasju, doseženem v socialnem dialogu. Ekonomsko-socialni svet je dal soglasje na predlog zakona o gostinstvu, ki je bil takrat pred socialnimi partnerji, tudi pred predstavniki delodajalcev v precej bolj ostri različici, kot je bila na koncu modificirana na tem odboru in sprejeta v Državnem zboru. Zato ne drži, da bo ta zakon večini ponudnikov kratkotrajnega najema onemogočil opravljanje te dejavnosti, ne drži, da ta zakon kakorkoli omejuje tovrstno dejavnost na turističnih kmetijah, ki so izvzete iz tega režima. Prav tako pa absolutno ne drži, da nismo upoštevali vseh lokalnih specifik. Od prve različice do zadnje različice tega zakona gradimo ureditev na avtonomnosti lokalnih skupnosti, da pomemben nabor urejanja urejajo v skladu s svojo voljo in vprašanjem ali z nesorazmerjem na stanovanjskem področju zaradi pojava kratkotrajnega najema imajo problem ali ne. In takšna je bila tudi volja poslank in poslancev, ki ste, kot veste, določili, da bomo kratkotrajni najem omejevali zgolj v občinah, kjer prihaja do nesorazmerja med stanovanjsko ponudbo in kratkotrajnim najemom.

Skušal bom na kratko orisati nekaj ključnih alinej. To dejavnost urejamo v Zakonu o gostinstvu; Državni svet to očita zato, ker je pač kratkotrajni najem nastanitvena dejavnost. Nastanitvena dejavnost pa je ena od oblik gostinstva, zato je nedvomno najprimernejši pravni okvir za določanje pogojev oddajanja stanovanja v kratkotrajni najem. Možnost opravljanja nastanitvene dejavnosti v stanovanju je tudi sicer odklon od siceršnje ureditve na področju graditve objektov v povezavi s prostorskim urejanjem, ki ga omogoča veljavni Zakon o gostinstvu. To je izjema že danes, gostinska in druga pridobitna dejavnost se praviloma opravlja v objektih, ki so opredeljeni za ta namen z gradbenim uporabnim dovoljenjem oziroma s predpisi o urejanju prostora in s prostorskimi izvedbenimi akti. Ker smo torej v preteklosti določili, da je to določena izjema, z Zakonom o gostinstvu urejamo nujne sestavine za to, da upoštevamo vse vidike in tudi vse interese, ki se nanašajo na prostor. Zakon še vedno ohranja možnost izvajanja nastanitvene dejavnosti v stanovanju, a slednjo regulira upoštevajoč javno korist in ravnotežje med ustavno pravno varovanimi dobrinami, zlasti pravico do zasebne lastnine, pa tudi gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, svobodno gospodarsko pobudo, nenazadnje pa tudi z ustavnim določilom, da država ustvarja možnosti, da si državljani uredijo in pridobijo primerno stanovanje. Oddajanje stanovanja se opravlja v stanovanjih in torej ne v objektih, namenjenih za nastanitveno dejavnost, v skladu s prostorskim načrtom občine, zato je tveganje za netransparentno izvajanje dejavnosti večje. Narava te dejavnosti in razmah spletnih platform za oglaševanje tovrstne ponudbe pa sta omogočili hitro rast ponudbe kratkotrajnega najema zlasti v turistično razvitih mestih in destinacijah po svetu, v Evropi in pri nas. Nesorazmerna rast ponudbe kratkotrajnega najema v zadnjem desetletju ob koristih za razvoj turizma ustvarja tudi negativne učinke v lokalnih skupnostih zlasti v obliki pomanjkanja cenovno dostopnih stanovanj za dolgoročno nastanitev, prebivanje ter v obliki prispevka k čezmernim turističnim tokovom, ki povzročajo preobremenjenost komunalne in druge infrastrukture. Ti učinki so priznani tako na ravni EU kot po državah in zlasti mestih po svetu, kjer zadnja leta pospešeno sprejemajo ukrepe za zagotavljanje večje transparentnosti dejavnosti in omejevanje njenega obsega. V tem pogledu Slovenija torej ni noben unikum. Nesorazmerna rast obsega nepremičnin, ki se oddajajo v kratkotrajni najem, je prisotna tudi v Sloveniji. Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani je pripravil analizo ponudbe kratkotrajnega najema na platformi Airbnb v obdobju 2015-2019, ki jo je nadgradil z analizo ponudbe kratkotrajnega najema v Sloveniji v letu 2023. Iz te analize izhaja, da je bila med letom 2015 in 2023 eksponentna rast števila nepremičnin, ki se oddajajo v kratkotrajni, kratkotrajni najem na teh spletnih platformah. In sicer, je bilo v letu 2023 oglaševanih nepremičnin za kratkotrajni najem petkrat toliko kot v letu 2015. To pomeni 22 odstotna letna povprečna rast števila nepremičnin. Če upoštevamo napovedi Evropske komisije, se bo število teh nastanitev do leta 2030 povečalo še za 42 odstotkov, študija manchestrske metropolitanske univerze pa Sloveniji v odsotnosti primerne regulacije napoveduje 180 odstotno povečanje tega fenomena. To se na koncu pozna tudi na cenah naših stanovanj. OECD ugotavlja, da so se v zadnjem desetletju cene stanovanj v Sloveniji zviševale hitreje kot v drugih evropskih državah. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije so se cene stanovanjskih nepremičnin v Sloveniji v letu 2024 povečale za 8,5 odstotkov, za 8,5 odstotkov. To za trikrat presega letno rast inflacije. Cene stanovanj v Sloveniji so najvišje ravno na turistično razvitih območjih, v katerih je skoraj polovice ponudbe kratkotrajnega najema, torej v Ljubljani, v Ljubljani, na Obali in na alpskem območju. Z zakonom smo poiskali ustrezno ravnovesje med interesom lokalne skupnosti, da razvija svojo turistično ponudbo, med pravico lastnikov stanovanj, da prosto razpolagajo s svojim stanovanjem, za to pridobijo ustrezno soglasje drugih sostanovalcev, pa vendarle možnostjo lokalnih skupnosti, da tam, kjer prihaja do prekomerne ponudbe, in posledično zaradi omejene dostopnosti stanovanj, občine to področje ustrezno uredijo. Velja v takih primerih splošna omejitev 60 dni, če je ugotovljena nesorazmernost dostopnosti v lokalni skupnosti, sicer pa dobi lokalna skupnost res široko polje urejanja od 30 do 270 dni na leto. Za vse ponudnike v vseh ostalih krajih, kjer s tem nimajo težav, pa se pravzaprav s tem zakonom nič bistvenega ne spreminja. Seveda pa je v interesu vseh nas, da naš družbeni, gospodarski in turistični razvoj vodimo na način, da ta ne generira konfliktov, da se skupnosti razvijajo skladno in da se seveda svobodno opravlja tudi dobrodošla turistična dejavnost tam, kjer seveda ne ustvarja številnih družbenih stranskih učinkov. Se opravičujem, če sem bil v tem uvodu predolg, skušal sem biti kolikor je mogoče eksakten. Najlepša hvala za besedo.