Ponovno hvala za besedo. Vlada se odziva tudi na pobudo koncesionarjev za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja predpisa, in sicer zaradi domnevnega neskladja zlasti z 2., 33., 67. in 74. členom Ustave. Tudi ta predlog za začasno zadržanje je ustavno sodišče že zavrnilo. Pobudniki menijo, da se z omejitvijo razpolaganja z dobičkom koncesionarjev brez stvarnega razloga nesorazmerno posega v njihovo podjetniško svobodo, lastninsko pravico in ekonomske pravice. Zato predlaga razveljavitev določbe kot protiustavne. Vlada te navedbe v celoti zavrača in ustavnemu sodišču primarno predlaga, da pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena ZZD-E zavrže, ker pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa oziroma ker pobuda ni dopustna gre zgolj za hipotetične primere nastopa nepopravljivih posledic. Prav tako niso izčrpana vsa pravna sredstva, ki so pobudnikom na voljo. Pod redno pa Vlada predlaga, da se pobudo zavrne, ker izpodbijana določba 3. člena ni v neskladju z Ustavo. Pobudniki trdijo, da jim izpodbijana določba onemogoča izplačilo dobička, vendar ne predložijo nobenega konkretnega akta ali odločbe, ki bi tak poseg dejansko izkazovala. Zato vlada meni, da gre za pavšalno in hipotetično zatrjevanje brez pravnega interesa za ustavno presojo. Poleg tega je koncesijsko razmerje prostovoljno in pogodbeno, kar pomeni, da pobudniki svobodno izbirajo pogoje delovanja v javni zdravstveni mreži, pri čemer jim zakon ne preprečuje izstopa iz sistema ali prehoda v zasebno dejavnost. Zato njihov pravni položaj ni prisiljen, temveč temelji na svobodni odločitvi, kar dodatno potrjuje, da zatrjevani poseg ni neposreden, konkreten ali individualiziran. K 3. členu, torej pri določanju uporabe presežka prihodkov nad odhodki za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti pobudniki zmotno razumejo koncesijsko dejavnost kot tržno, čeprav gre po mnenju Vlade za izvajanje javne zdravstvene službe pod zakonsko določenimi pogoji in izven konkurenčnega okolja. Poslovna tveganja, ki jih navajajo kot dokaz tržnosti, niso odločilna, saj so jim izpostavljeni tudi javni zavodi, koncesijsko razmerje pa je prostovoljno. Izpodbijana določba ne prepoveduje ustvarjanja dobička, temveč določa namensko porabo presežka v okviru javne službe, kar predstavlja dopustno omejitev po 67. in tudi 74. členu Ustave skladno z naravo koncesijskega razmerja in javnim interesom. Namen 3. člena je, da se zagotovi, da se javna sredstva, namenjena koncesionarjem v okviru javne službe porabijo namensko za izboljšanje kakovosti, varnosti in dostopnosti zdravstvenih storitev, kar je skladno z nepridobitno naravo koncesijskega razmerja. Vlada poudarja, da določbe ne prepoveduje ustvarjanja dobička, temveč zgolj določa način njegove porabe, kar ne pomeni posega v lastninsko pravico, temveč dopustno omejitev uživanja lastnine v skladu s 67. členom Ustave, prav tako je omejitev svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave ustavno dopustna, saj zasleduje javno korist in temelji na prostovoljni naravi koncesijskega razmerja, ki omogoča koncesionarjem svobodno odločitev o vstopu ali izstopu iz sistema javne zdravstvene službe. Izpodbijana določba torej določa, kako lahko presežek prihodkov nad odhodki porabi koncesionar, in sicer le v delu, ko opravlja koncesijsko dejavnost, saj tudi koncesionar izvaja javno zdravstveno službo. Določba izrecno izključuje možnost, da presežek, da bi ta presežek prešel na ustanovitelja ali koncendenta, saj morebitni presežek ostane koncesionarju. Vlada priznava, da je Ustavno sodišče že dvakrat razveljavilo drugo poved drugega odstavka 3. člena ZZDej, pri čemer je ključno poudariti, da je sodišče v obeh primerih ugotovilo, da zakonodajalec ni zadostno izkazal sorazmernosti posega v pravico do svobode, svobodne gospodarske pobude in razpolaganja s presežki prihodkov. Vendar Vlada v tem primeru opozarja, da gre za različne pravne položaje. Lekarniška dejavnost se ne more izvajati brez koncesije, kar pomeni, da je koncesija pogoj za opravljanje dejavnosti, medtem ko lahko zdravniki svojo dejavnost opravljajo tudi izven javne zdravstvene mreže, torej brez koncesije. Kar jim omogoča večjo svobodo pri izborih poslovnega modela. Ustavno sodišče je v prvi odločbi res priznalo, da je ustvarjanje dobička lahko individualni cilj zasebnika, ki opravlja javno službo, vendar je hkrati opozorilo, da intenzivna omejitev razpolaganja s presežkom lahko spodkoplje motivacijo za opravljanje koncesijske dejavnosti, če ni ustrezno utemeljena z javno koristjo. V drugi odločbi pa je Ustavno sodišče dodatno poudarilo, da zakonodajalec ni podrobno razjasnil, zakaj bi morali biti presežki prihodkov v lekarniški dejavnosti nujno reinvestirani, čeprav gre za dejavnost, ki se izvaja v okviru javne službe. Vlada poudarja, da je zdravstvena dejavnost v javni mreži financirana iz namenskih javnih sredstev, zbranih preko obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da koncesionarji ne delujejo v pogojih svobodne konkurence, temveč v reguliranem okolju z zagotovljenim financiranjem, kar jih postavlja v privilegiran položaj. Zato je dopustno, da zakonodajalec ob upoštevanju ustavne pravice do zdravstvenega varstva, kar določa 51. člen. ustave, in javne koristi določi namensko porabo presežkov v okviru koncesijske dejavnosti, pri čemer je koncesijsko razmerje prostovoljno, pogoji pa znani že ob vstopu vanj. Vlada s tem utemeljuje, da je dopolnitev določbe zakonodajno upravičena, saj upošteva ustavnopravne razlike med izvajalci, naravo financiranja in posebni režim javne zdravstvene službe. Ta pa zahteva učinkovito, trajno in enakopravno dostopno izvajanje storitev ne glede na statusno-pravno obliko izvajalca. Kot rečeno, izpodbijana določba ne prepoveduje ustvarjanja presežka prihodkov nad odhodki, ampak v skladu z ustavno dopustno omejitvijo svobodne gospodarske pobude in socialno funkcijo lastnine določa namenski režim njegove porabe v okviru izvajanja javne zdravstvene službe, ki je financirana iz javnih sredstev in namenjena uresničevanju pravice do zdravstvenega varstva, ponovno 51. člen Ustave. Koncesionarji so del javne mreže. Glavni cilj je zagotavljanje kakovostne, varne in dostopne obravnave obvezno zavarovanih oseb, ne pa pridobivanje dobička, pri čemer se ekonomski interes koncesionarjev ohranja z zagotovljenim financiranjem iz javnih virov in možnostjo izvajanja zasebne dejavnosti v istih prostorih, opremi in s kadrom, ki je bil razvit z javnimi sredstvi. Zakon konsistentno ločuje javno in tržno dejavnost ter zahteva transparentno evidentiranje, kar preprečuje prelivanje sredstev med režimoma in zagotavlja ustavno skladnost ureditve, ki se razlikuje od koncesij v drugih gospodarskih panogah, saj koncesionarji v zdravstvu ne delujejo na prostem trgu in ne nosijo ekonomskih tveganj, temveč imajo zagotovljen program in plačilo preko pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Dodati velja, da koncesionarji ne delujejo na prostem trgu in ne nosijo primerljivih poslovnih tveganj kot zasebniki, zato prihodek, presežek prihodkov, ustvarjen iz javno financirane dejavnosti, ne more služiti zasebni potrošnji, temveč mora biti namensko porabljen za razvoj zdravstvene dejavnosti.

In takšna ureditev je skladna z ustavnimi načeli socialne države, varovanja javnega zdravja in pa učinkovite porabe javnih sredstev, medtem ko je svobodno razpolaganje z dobičkom dopustno le v okviru tržne dejavnosti, kjer izvajalec dejansko prevzema ekonomska tveganja.

Vlada meni, da je zakonski poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude koncesionarjev sorazmeren, primeren, nujen in ustavno upravičen, saj zasleduje legitimen cilj varovanja javnega zdravja in učinkovitega dostopa do zdravstvenega varstva, ki je financirano iz javnih sredstev. Z enako obravnavo javnih zavodov in koncesionarjev v okviru javne zdravstvene mreže se preprečuje neustrezno prelivanje presežkov prihodkov v zasebne namene, kar bi bilo v nasprotju z načelom solidarnosti in vzajemnosti, ki sta temelj socialne države, kar opredeljuje 2. člen Ustave, in pravice do socialnega varstva. Koncesionarji imajo zagotovljen trg preko javnega financiranja in praviloma stalnega pripada pacientov, kar pomeni, da ne delujejo v pogojih svobodne konkurence in ne nosijo primerljivih poslovnih tveganj kot tržni subjekti. Zato je dopustno, da se presežek prihodkov, ustvarjen v okviru koncesijske dejavnosti namensko porablja za razvoj te dejavnosti. Potrebno je vlaganje v opremo, prostore, razvoj, kader in tako naprej, pri čemer se ekonomski interes koncesionarja ohranja tudi z možnostjo izvajanja samoplačniške dejavnosti v istih pogojih. Vlada poudarja, da ni dopustno, da bi se javno zbrana sredstva, namenjena zdravstvenemu varstvu, porabljala za zasebno potrošnjo ali nagrade družbenikom, saj bi to pomenilo neustaven poseg v integriteto javnih sredstev, zakon pa ne omejuje koncesionarjev pri opravljanju tržne dejavnosti, temveč zahteva ločenost in transparentnost med javno in zasebno dejavnostjo, kar je skladno z ustavnimi načeli in naravo koncesij v zdravstvu, ki se bistveno razlikujejo od koncesij v drugih gospodarskih panogah.

Vlada zaključuje, da je zakonodajalec izkazal vrsto stvarnih razlogov za ponovno urejanje področja porabe presežkov, zlasti ob izrecni in novi določitvi namena varovanja namensko zbranih sredstev in varovanja javne koristi, kar pomeni, da ukrep ni bil določen arbitrarno oziroma samovoljno. Prav tako cilj tega zakona prispeva h krepitvi mreže javne zdravstvene službe in javnega zdravja, torej gre za javno korist in ne na primer morebitnih posamičnih koristi koncendentov, lastnikov ali ustanoviteljev koncesionarjev. Pravni položaj, pravice ali pravni interes pobudnikov z omejenim ukrepom pa v nobenem primeru na noben način ni poslabšan. Hvala.