Hvala za besedo, spoštovana predsednica, lepo pozdravljene poslanke in poslanci. Sindikat Fides je vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke četrtega odstavka in tretje alineje petega odstavka 3.a člena ter 5., 51.a, 53., 53.b, 53.c in 53.d člena Zakona o zdravstveni dejavnosti s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja zakona in sicer zaradi domnevnega neskladja zlasti s 14., 22., 49., 51., 66. in 74. členom Ustave. Predlog za začasno zadržanje je ustavno sodišče že zavrnilo. Vlada uvodoma poudarja, da vlagatelj ne izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev zahteve. Torej glede reprezentativnosti sindikata, saj njegovo članstvo ni ustrezno izkazano ter glede konkretnega in neposrednega ogrožanja pravic delavcev. Pri tem Vlada opozarja, da bi morale biti pravice delavcev po ustavnosodni praksi dejansko in ne le abstraktno oziroma potencialno ogrožene, vse to pa bi moralo biti v zahtevi tudi ustrezno utemeljeno. Ker iz zahteve ne izhaja izpolnjevanje teh dveh pogojev, Vlada primarno predlaga, da se zahteva sindikata Fides zavrže. Podredno Vlada meni, da so vse uvodoma navedene določbe ZZDeJ v skladu z Ustavo, zato Ustavnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Navedeno pa utemeljujemo tudi po posebnih členih, ga bom predstavil v nadaljevanju. Pri 3.a členu, kjer govorimo o zahtevah za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti kot pogoj za izdajo dovoljenj za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ta predmetni ukrep zakonodajalca je usmerjen predvsem v izboljšanje organizacije dela v zdravstveni dejavnosti, kar pa prispeva k boljši dostopnosti in pa tudi kakovosti zdravstvenih storitev za zavarovane osebe. Zahteva, da ima odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti poleg formalne usposobljenosti tudi vsaj dve leti delovnih izkušenj po izpolnitvi pogojev za samostojno delo je utemeljena z javnim interesom. Po zagotavljanju varnega, strokovnega in kakovostnega zdravljenja. Vlada poudarja, da gre za ustavno dopusten ukrep, ki ne posega v svobodo dela, temveč jo uresničuje v okviru zakonskih pogojev za opravljanje poklica. Vloga odgovornega nosilca presega zgolj izvajanje zdravstvenih storitev, saj vključuje tudi vodenje zdravstvenega tima, organizacijo dela, koordinacijo in odgovornost za rezultate. Zahteva po delovnih izkušnjah je sorazmerna in nujna. To namreč prispeva k višji ravni strokovnosti in varnosti obravnave pacientov, ki so najbolj ranljivi v samem procesu zdravljenja. Poleg tega se zahteva po zaposlitvi odgovornega nosilca navezuje na potrebo po stabilnosti in neprekinjenosti zdravstvene obravnave, kar je ključno za predvidljivo zagotavljanje zdravstvenega varstva.

K 5. členu, kjer govorimo o organizaciji mreže javne zdravstvene službe in pogodbeno sodelovanje javnih zdravstvenih in drugih javnih zavodov Vlada ocenjuje, da je omejitev pogodbenega sodelovanja javnih zdravstvenih zavodov z izvajalci zunaj javne mreže primerna, nujna in sorazmerna. Ukrep zasleduje ustavno dopusten cilj. Zagotavljanje stabilne, kakovostne in dostopne javne zdravstvene službe. Omejitve preprečujejo odliv kadra in prelivanje javnih sredstev v zasebne dobičke ter omogočajo boljšo organizacijo, optimizacijo zmogljivosti in racionalizacijo porabe. Kljub omejitvam se dopušča določeno pogodbeno sodelovanje, na primer preko podjemnih pogodb, kar pomeni, da ukrep ne predstavlja pretiranega posega v svobodno gospodarsko pobudo in Vlada poudarja, da je javni interes nadrejen parcialnim interesom in da je ukrep ustavno dopusten ter nujen za ohranitev učinkovitega javnega zdravstvenega sistema.

Pri 51.a členu, kjer so opredeljeni pogoji za vključevanje zdravstvenih delavcev v program neprekinjenega zdravstvenega varstva. V zakonu je z 51.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti razširjen nabor zdravstvenih delavcev za izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, Pri čemer se vsi vključujejo pod enakimi pogoji ob spoštovanju delovno pravnih omejitev kot so minimalni počitki in varstvo ranljivih skupin. Ukrep, ki neposredno določa obveznost vključevanja zdravstvenih delavcev v neprekinjeno zdravstveno varstvo je ustavno dopusten, saj zasleduje cilj varovanja zdravja, zdravja in življenja prebivalstva, je sorazmeren, omogoča organizacijsko fleksibilnost in ne posega v pogodbene pravice delavcev temveč zgolj določa način razporeditve obstoječega delovnega časa. Prav tako je ukrep omejen, saj se razteza le na določene, nujno potrebne zdravstvene storitve, pri delavcih pa upošteva vse varovane kategorije.

53. člen govori o organizaciji dela v okviru neprekinjenega zdravstvenega varstva. Ta izpodbijana določba skupaj z 51.a členom ureja organizacijo neprekinjenega zdravstvenega varstva, ki vključuje različne oblike dela, torej dežurstvo, nadurno delo, podjemne pogodbe in podobno in zahteva sistematično uvajanje zdravstvenih delavcev, da se zagotovi kakovostna in varna obravnava. Ukrep določanja konkretnih oblik dela za vključevanje v neprekinjeno zdravstveno varstvo je ustavno dopusten. Ta namreč zasleduje cilj varovanja zdravja prebivalstva, omogoča organizacijsko prilagodljivost, enakomerne obremenitve delavcev ter spoštuje delovno pravne in pogodbene omejitve, pri čemer ne posega v pravice delavcev, ampak vzpostavlja predvidljiv in sorazmeren sistem vključevanja.

53.b člen pri opravljanju zdravstvenih storitev izven javnega zavoda. Vlada ocenjuje, da omejitve dodatnega dela zdravstvenih delavcev pri zasebnikih ne predstavljajo prekomernega posega v svobodo dela ali gospodarsko pobudo, saj so jasno opredeljene, sorazmerne in utemeljene z varovanjem javnega zdravja ter stabilnostjo javne zdravstvene mreže. Ukrepi zasledujejo ustavno dopusten cilj, so nujni in primerni za preprečevanje škodljivih posledic mešanja javnega in zasebnega sektorja, pri čemer omogočajo delavcem določeno svobodo dela pod jasnimi pogoji brez poseganja v pravno varnost ali pogodbeno svobodo. Poudarek na javnem interesu je ključen za razumevanje zakonodajnih omejitev dodatnega dela zdravstvenih delavcev. Vlada poudarja, da je cilj teh ukrepov zagotavljanje trajne, kakovostne in dostopne javne zdravstvene službe, ki temelji na načelih solidarnosti in enakega dostopa do zdravstvenega varstva za vse prebivalce. Omejitve niso absolutne, temveč sorazmerne in premišljene, saj omogočajo določeno svobodo dela, a hkrati preprečujejo razgradnjo javnega sistema zaradi prekomernega prehajanja kadra v zasebni sektor. Javni interes, torej varovanje zdravja prebivalstva in stabilnost javne mreže, mora in v tem primeru prevlada nad posameznikovimi interesi kadar gre za tehtanje med ustavno pravico do svobode dela in pravico vseh do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev,

53.c člen govori o opravljanju zdravstvenih storitev na podlagi podjemne pogodbe. Z določbo 53.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti je zakonodajalec zasledoval prav tako ponovno javni interes stabilnega, učinkovitega in dostopnega javnega zdravstva, kar je ustavno varovan cilj. V razmerah pomanjkanja kadra je bilo nujno omejiti možnost opravljanja dela v javni mreži kot podjetnik, saj takšna oblika dela onemogoča nadzor nad obremenitvami, kakovostjo in varnostjo zdravstvene obravnave. Omejitev ni absolutna prepoved svobode gospodarske pobude, temveč regulacija načina opravljanja dodatnega dela, ki omogoča preglednost, preprečuje izčrpavanje javnega sistema in zagotavlja, da se javna sredstva porabljajo namensko. Ukrep je primeren, nujen in sorazmeren, saj omogoča delo preko civilnih pogodb, ne posega v delo zunaj javne mreže in ne preprečuje podjetništva kot takega. Varstvo javnega zdravja in pravice pacientov do dostopne, kakovostne obravnave opravičujeta tovrstno omejitev, ki je skladna z ustavno presojo in načelom sorazmernosti.

53.d člen govori o opravljanju zdravstvenih storitev v okviru dopolnilnega dela. Z uvedbo 53.d člena Zakona o zdravstveni dejavnosti je zakonodajalec omogočil dodatno pravico zdravstvenim delavcem, da ob polni zaposlitvi v enem javnem zavodu izjemoma sklenejo dopolnilno pogodbo z drugim javnim zavodom brez predhodnega dokazovanja deficitarnosti poklica. Ukrep, ki administrativno ugodnost določa le za javne zavode, ne pa za zasebnike je ustavno dopusten, saj zasleduje prav tako javni interes zagotavljanja stabilnosti in dostopnosti javne zdravstvene službe, je sorazmeren, ne posega v svobodo dela, temveč omogoča fleksibilnost znotraj javne mreže, kjer je kadrovska stiska največja. Vlada na podlagi vsega navedenega še poudarja, da novela Zakona o zdravstveni dejavnosti ne posega v jedro ustavnih pravic, temveč v okviru široke zakonodajalčeve presoje zgolj ureja pogoje za njihovo izvajanje. Kar je ustavno dopustno in nujno za učinkovito zagotavljanje javnega zdravstvenega sistema kot temeljne socialne pravice. Hvala.