Hvala lepa za besedo. Komisija za državno ureditev je obravnavala predmetni predlog zakona na 46. seji in ga je tudi podprla. V sami razpravi smo se dotaknili nekaterih vprašanj, in sicer predvsem kaj to pomeni za tiste upravičence, ki so imeli razveljavljeno, pravnomočno razveljavljeno kazensko sodbo, pa seveda niso imeli pogojev za sprožitev postopkov za odškodnino, ker je ta pravna podlaga z Zakonom o debirokratizaciji v letu 2021 odpadla in seveda, ko bo to veljalo, ta novo uveljavljen zakon za tovrstne upravičence. Predstavnik Ministrstva za pravosodje je poudaril, da mora biti po njihovem mnenju ta možnost urejena v prehodnih določbah, verjetno še z dodatnim amandmajem, ker dosedanje besedilo tega ni omogočalo, in sicer, da, pojasnjeno je bilo tudi, da v zvezi s tem poteka usklajevanje tudi z državnim odvetništvom.

Udeležencem v sodnih postopkih, ki so po januarju 2022 izgubili možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, ker zanjo ni bilo več pravne osnove, ne glede na to, da so pred tem uspeli z razveljavitvijo obsodbe svojih sorodnikov, je treba dopustiti sprožitev odškodninskih zahtevkov. Predstavnik Ministrstva za pravosodje se je v tem delu dotaknil tudi morebitnega problema povezanega z retroaktivnostjo zakonodaje in je poudaril, da je bilo o tem že dvakrat odločano na Ustavnem sodišču, leta 1998 in leta 2001 in je bilo tudi v takih primerih uveljavljeno stališče, da je izjemoma dopustna retroaktivnost ne glede na 155. člen Ustave. Mnenje Ministrstva za pravosodje je, da mora biti zakonodaja urejena tako, da lahko vsi pridejo do svoje pravice, po drugi strani pa ne sme priti do oškodovanja načela socialne države in seveda vzdržnosti javnih financ.

Komisijo je tudi zanimalo, kako je mogoče oceniti, koliko je nerešenih primerov v, tovrstnih, in je bilo pojasnjeno seveda, da tega ni mogoče oceniti, da bi to morda lahko ugotovili zgodovinarji po pregledu arhiva. Tako da sedanja situacija pa naj bi bila takšna, da gre v zadnjih letih v povprečju za deset ali manj zahtevkov na leto. Postavljeno je bilo tudi vprašanje glede državljanstva, ali je potrebno za uveljavljanje takih zahtevkov in je bilo seveda pojasnjeno, da ne, da to ni pogoj. Obravnavali smo tudi pripombe občine Ribnica, ki so se nanašale na spremembo 15. člena ZIKS-a, ki govori o možnosti dela obsojencev v okviru oziroma v organizaciji zavodov za prestajanje kazni. Člen v okviru predloga zakona sicer ni bil odprt, vendar so predstavniki ministrstva vseeno pojasnili svoje stališče do te spremembe, ki bi obsojencem, razen izjemoma v okviru zavodov za prestajanje kazni, nalagala obvezno delo.

Komisiji je bilo seveda pojasnjeno, da je naložitev obveznega dela obsojencev z ustavno pravnega vidika prepovedana. V slovenski Ustavi v četrtem odstavku 49. člena piše, da je prisilno delo seveda v Sloveniji prepovedano. Slovenska Ustava ima za razliko na primer od nemške ustave, je to prepoved eksplicitno napisano. V nemški ustavi v 12. členu na primer piše, da je prisilno delo zapornikov dopustno samo v primeru, če je to izreklo sodišče. Tukaj so tudi številne mednarodne pogodbe in konvencije, ki jim je treba slediti, kjer je država podpisnica in bi bilo tudi pri tovrstnih spremembah ZIKS treba preučiti tudi ta vidik.

V Sloveniji izhajamo iz načela humanosti in je sistem usmerjen v resocializacijo zapornikov in tiste zapornike, ki se prostovoljno odločijo za delovno rehabilitacijo, najlažje ponovno vključimo v družbo. V zavodih za prestajanje kazni, imamo občasno celo nasprotno situacijo, da se za samo rehabilitacijsko delo prijavi več obsojencev, kot je možnosti za delo. Včasih dejansko obsojencem, ki bi radi delali, ker to prinese tudi določene ugodnosti, pri pogojnem odpustu dela ni mogoče zagotoviti.

Kot sem že povedala na začetku, smo predlog podprli. Hvala.