Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju v uvodu opozorila, da predlog zakona, ki ureja jezik gluhoslepih, vsebuje bistvene pravne razlike v primerjavi z že veljavnim Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Te razlike v ureditvi bi moral predlagatelj jasno obrazložiti, da ne bi prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Že iz pojmovanja subjektov izhaja, da so dejanske okoliščine med gluhimi in gluhoslepimi do neke mere primerljive ali celo podobne. Vendar pa zgolj sklicevanje na to razliko samo po sebi še ne zadostuje. Morebitne razlike v obsegu ali načinu urejanja pravice bi bilo treba jasno in argumentirano utemeljiti, saj bi sicer lahko prišlo do nedopustnega posega v načelo enakosti. V tem kontekstu pa ima zakonodajalec, glede na dejstvo, da je že leta 2002 sprejel zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, po spremembi ustave, s katero sta se zavarovala slovenski znakovni jezik in jezik gluhoslepih dve možnosti: obe zavarovani kategoriji urediti v enem zakonu ali materijo urediti v dveh zakonih, pri čemer bi moral sočasno novelirati Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika in sprejeti nov zakon o jeziku gluhoslepih. Predlagani amandmaji poslanskih skupin koalicije naslavljajo večino pripomb iz mnenja Zakonodajno-pravne službe. Kljub temu še vedno manjkajo pojasnila o razlogih za razlike med predlogom zakona in Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika z vidika 14. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako pa nekateri ključni vsebinski pomisleki, na katere se bom osredotočila v nadaljevanju predstavitve mnenja Zakonodajno-pravne službe ostajajo odprti. V zvezi s 3. členom predloga zakona Zakonodajno-pravna služba poudarja, da na zakonski ravni niti iz obrazložitve ni jasno, kakšna je razlika v pogojih med upravičenci do pravice do tolmača po 7. in 8. členu predloga zakona, saj je pogoj funkcionalnosti, to je, da se vid in sluh ne moreta medsebojno nadomeščati iz 8. člena predloga zakona, vsebovan že v definiciji 7. člena predloga zakona v povezavi s 3. členom predloga zakona. To pomeni, da bo moral center za socialno delo v okviru odločanja po 8. členu predloga zakona najprej v okviru medicinske ocene ugotoviti, ali se čuti videz sluha. Pri vlagatelju ne more nadomeščati in je razlog za navedeno ugotovljena najmanj 50 procentna izguba sluha po Fowler-Sabinu in prva do vključno peta kategorija slepote in slabovidnosti, potem pa bo v okviru funkcionalne ocene ponovno ugotavljalo, ali se čuti vida in sluha ne more nadomeščati, kar pa je pogoj, ki je enak prvemu delu medicinske ocene. ZPS sicer meni, da bi moral funkcionalni kriterij izhajati iz tega, kaj posameznik zmore oziroma ne zmore, torej iz njegovega funkcioniranja. V zvezi s 24. členom predloga zakona, ki določa, da mora vlagatelj priložiti odločbo in izvedensko mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v vlogi s katero uveljavlja pravico do tolmača po 7. ali 8. členu predloga zakona. ZPS opozarja, da ima predlagana rešitev dvojno funkcijo, ki pa sta nezdružljivi, kot formalni pogoj in kot dokazna listina. Pri formalnih pogojih se organ zanese na pravilnost odločbe ZPIZ, vsebinsko pa se odločitev ne preverja. Odločba ZPIZ je v tem primeru edini možni dokaz in za to obvezni, da izkažeš izpolnjevanje pogoja za tako določeno pravico. Ponovno vsebinsko odločanje organov v isti pravici, to je telesni okvari, o kateri je drug pristojen organ že pravnomočno odločil, pa bi v pravno vezanem postopku pomenilo kršitev načela pravne države in pravnomočnosti. Vendar pa iz obrazložitve in določb predloga zakona izhaja, da v tem primeru odločba ZPIZ nima narave pravno vezanega dejstva, ki je varovan z institutom pravnomočnosti, temveč služi kot podlaga za ugotavljanje relevantnih dejstev v postopku za pridobitev pravice do tolmača. V tem kontekstu ZPS dodatno izpostavlja sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka UP233/15, v katerem je slednje pojasnilo, da je izvedensko mnenje ZPIZ izdelano za potrebe konkretnega upravnega postopka pri ZPIZ in ne za dokazovanje dejstev v postopku pred sodiščem. Da bi priznanje takega mnenja kot javne listine ustvarilo domnevo resničnosti njegovih ugotovitev, kar bi neupravičeno preneslo dokazno breme na stranko in kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave v povezavi z načelom kontradiktornosti ter da mora sodišče vse dokaze, vključno z mnenjem ZPIZ presojati prosto po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. O smiselni uporabi navedene odločbe Ustavnega sodišča bi bilo treba predlagano rešitev v predlogu zakona ponovno preučiti in uskladiti z 22. členom Ustave. Hkrati se zakonodajno pravni službi zastavlja vprašanje, kako bo uradna oseba na centru za socialno delo sploh lahko samostojno ugotavljala ali vlagatelj izpolnjuje pogoje iz 3. člena predloga zakona, saj ti niso istovetni tistim, ki jih ZPIZ presoja pri ugotavljanju telesne okvare. V zvezi s 46. členom predloga zakona Zakonodajno-pravna služba opozarja, da je določba tega člena normativno oblikovana kot izjema, dejansko pa ni izjema, ampak predstavlja dopolnitev Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika in s tem krši pravila o spreminjanju zakona z novelo področnega zakona, hkrati pa ne gre za prehodno določbo, ampak za določbo, ki bo trajno učinkovala. Določba pomeni opisno spreminjanje Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki je z vidika pravne varnosti in zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave izrazito nedopustno. Hvala.