Najlepša hvala predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani ostali, vabljeni gostje. V uvodu naj povem, da je slovenska okoljska in prostorska zakonodaja ena med najzahtevnejšimi in najbolj omejujočimi v Evropi, kar potrjuje tudi praksa. V zadnjih 15 letih smo pravnomočno zaključili le šest postopkov državnih prostorskih načrtov za umeščanje elektrarn ali daljnovodov, večino teh pred letom 2013. Od teh šestih je zgolj dvema uspelo priti do gradbenega dovoljenja, to sta daljnovod Cirkovce–Pince in Hidroelektrarna Brežice. Varovalke pri umeščanju so tako močne, da omogočajo skoraj neomejene možnosti blokiranja v postopkih. Pogosto in žal tudi pod krinko boja za človekove pravice. Tako se ustvarja neravnovesje moči, več imajo tisti, ki nasprotujejo, kot tisti, ki želijo investirati, pa bodisi so to državne, gospodarske, javne službe bodisi so to zasebni vlagatelji. Rezultat je vedno enak: dolgotrajni postopki in desetletja propadlih projektov energetske infrastrukture, ki bi jih sicer nujno rabili. Rezultatov na področju umeščanja energetske infrastrukture nam žal ne zavida nihče.

Danes se razprava osredotoča na veter, a če bi želeli res prisluhniti ljudem in vsem skrbi, ki jih imajo ob umeščanju elektrarn v prostor, bi bilo prav, da bi razpravo razširili na vso energetsko infrastrukturo, na vse elektrarne ter povabili tudi civilne iniciative proti črpalni hidroelektrarni Kozjak, civilne iniciative proti hidroelektrarnam na reki Muri, Civilne iniciative proti hidroelektrarnam na reki Savi, Civilne iniciative proti sončni elektrarni na Družmirskem jezeru in Civilne iniciative proti sončni elektrarni v Dekanih. Za vpogled v pretekle izkušnje bi bilo smiselno v pogovoru povabiti tudi civilne iniciative, ki so se borile proti umeščanju daljnovodov v Ljutomeru in na trasi daljnovoda Beričevo-Divača, le tako bi lahko zares dali prostor vsem ljudem in vsej zainteresirani javnosti. Za najbolj uravnoteženo razpravo pa bi bilo nujno vključiti in povabiti še 27 nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju okolja in se sistematično ukvarjajo z očitanimi kršitvami človekovih pravic na varovanju okolja, in imajo bolj celovit vpogled v problematiko na ravni države. Spoštovani poslanci. Slovenski pregovor pravi: volk dlako menja, nravi pa nikoli. Današnja seja je nenavadna tudi zato, ker je njen predlagatelj pred manj kot petimi leti skozi zakonodajo celo pod pretvezo boja proti covidu, močno posegel v pravice ljudi pri sodelovanju v okoljskih presojah, danes se pa čudežno predstavlja kot branitelj in zagovornik teh istih, ki jim je omejeval pravice. Nekatere določbe, ki jih je sprejel predlagatelj, je uspelo civilni iniciativi skozi ljudsko iniciativo razveljaviti le in zaradi podpore trenutno vladajoče koalicije in prav ta Vlada je tudi z novelo Zakona o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije uvedla dodaten postopek pri umeščanju, ki daje ljudem nove varovalke, ki prej niso obstajale in usmerja investicije tja, kjer so najmanjša okoljska tveganja. Pri uvajanju oziroma z uvajanjem tako imenovanih potencialnih prednostnih območij je Vlada uslišala pozive stroke in ljudi. Danes pa ravno to postaja predmet kritike oziroma je to predmet kritike predlagatelja. Zato se legitimno sprašujemo komu je v resnici oziroma komu v resnici ni v interesu, da projekte umeščamo tam, kjer je to najmanj sporno. Predstavniki predlagatelja mimogrede in z lahkoto tudi obljubljajo, da bodo zakon, ta ZUNPEOVE novela, ki je bila pred kratkim sprejeta takoj po prevzemu oblasti razveljavili. Pa res verjamete, spoštovani gostje, da bodo prevzeli v škodo državnega proračuna sodne kazni evropskih sodišč in omejevanje kohezijskih sredstev, ki so na voljo v Sloveniji zaradi neizvajanja evropske zakonodaje. A ni to le poceni populizem. V Sloveniji se prevečkrat soočamo z učinkom nimb ali celo banana, torej z absolutnim nasprotovanjem vsakemu projektu, ne glede na vsebino in nepripravljenost na kakršenkoli kompromis. Včeraj hidroelektrarne, danes vetrne in sončne elektrarne, jutri jedrska. Redko slišimo iskreno iskanje boljših projektnih rešitev, ki bi omogočile umestitev nekega projekta z omejitvenimi ukrepi in hkrati s tem tudi zagotovili nek družbeni napredek za sedanje in prihodnje generacije, in v takih trenutkih se je treba vprašati, kje so civilne iniciative proti rabi premoga, proti uvoženemu bencinu in dizlu, ki dokazano na podlagi podatkov NIJZ, vsako leto povzročijo med nami 1300 prezgodnjih smrti na leto. Kje so varuhi pravic ljudi, ki umirajo za posledicami rabe fosilnih goriv? Če se že razpravlja o človekovih pravicah, velja spomniti tudi na pravice tistih, ki so prizadeti zaradi podnebne krize in vse pogostejših vremenskih ujm in si želijo manj onesnaženo prihodnost. Kje so zagovorniki teh pravic? Še bolj presenetljivo pa je, da je Slovenija, da v Sloveniji še vedno problematizira rabo vetra, čeprav Evropa z vetrnicami živi že štiri desetletja, globalno gledano pa jih uporablja praktično vsaka država na svetu, raba vetrne energije se ne ustavlja, se pospešuje. Zakaj? Uporaba brezplačnega domačega vira energije ni vprašanje, ali ga želimo, temveč zakaj bi se mu odrekli, ko nam lahko zagotovi večjo energetsko neodvisnost, državi, avtonomnost, ljudem pa prinese čisto in cenovno dostopno energijo in zdravo okolje v prihodnosti. S strokovnimi in ne s političnimi postopki je treba vetrnice umestiti tako, da so okoljsko sprejemljive in oddaljene od naselij ter varovanih območij. Poleg tega so cilji, ki jih ima Slovenija na področju rabe vetrne energije do leta 2030 izrazito nizki in so popolnoma neprimerljivi z veliko večino držav članic Evropske unije. Že državna strategija prepoznava vse izzive v zvezi z umeščanjem v prostor na tem območju in pristopa k temu vprašanju izrazito konservativno.

Dodam še besedo o hrupu. Slovenija ima zakonodajo na tem področju ustrezno urejeno. Kar se tiče pa nizko frekvenčnega hrupa, pa je treba povedati zakaj mejnih vrednosti ni mogoče kar tako določiti. Nizko frekvenčni hrup nastaja v naravi ob vetru, ob vodi, ob drugih naravnih pojavih in ga ni mogoče ločiti od hrupa, ki nastaja zaradi človeških dejavnosti, kot so promet, toplotne črpalke, ventilatorji, turbine in podobno. Zato mu tudi ni mogoče določiti mejnih vrednosti. Danska, ki jo nasprotniki radi omenjajo kot primer najstrožje zakonodaje na tem področju, ima to urejeno tako, da se mejne vrednosti nizko frekvenčnega hrupa štejejo kot vedno ustrezne, dosežene, če se elektrarna postavi v skladu z navodili, to je štirikratna razdalja višine stolpa in lopatice. Ministrstvo, naj vas vseeno potolažim pripravlja prenovo zakonodaje na tem področju. Trenutno se izdelujejo strokovne podlage, ki se bodo uporabile pri spremembi uredbe o hrupu in bodo naslovile tudi vprašanja toplotnih črpalk in vetrnih elektrarn. Ko bodo strokovne podlage pripravljene, bo uredba tudi poslana v javno obravnavo in se bo lahko do teh predlogov opredelila vsa zainteresirana in strokovna javnost.

Spoštovani, predlagane sklepe predlagatelja zavračamo, ker temeljijo na parcialnih in strokovno nepreverjenih trditvah. V gradivu ni predstavljena niti ena sistemska luknja v zakonodaji, niti konkreten primer kršitve človekovih pravic. Gre za pavšalne in netočne očitke, ki jemljejo čas resnim razpravam in pozornost komisije od vsebin, ki bi bil, kjer bi bil njen čas, bolje uporaben. Hvala.