Hvala spoštovana podpredsednica.

Kolegice in kolegi!

Če je zaradi grozljive izkušnje z nacističnim in fašističnim režimom med drugo svetovno vojno po letu 2045 obstajal vseevropski in vse svetovni antifašistični konsenz, da fašizma in nacizma ne bi smelo biti več, se je to v zadnjih letih korenito spremenilo. Ta konsenz namreč izginja oziroma sploh ne obstaja več. In če tako neonacizmi, fašizmi, desni ekstremizmi postanejo samo še ena od političnih izbir, potem se moramo vprašati, ali smo obsojeni na ponovitev zgodovine. Nacifašizem se je že zgodil, lahko se zgodi še enkrat, ampak tega pri nas ne bomo dopustili. Ta mračni del zgodovine se ne sme ponoviti nikoli več. Preteklost sicer svari, kaj se lahko zgodi, če demokracije razpadejo in na njihovo mesto na to stopijo razno razni avtoritarni režimi, ampak kljub temu je mednarodna skupnost že kar nekaj časa kotel, v katerem vre in upamo lahko, da ta vroča zmes, ki jo kuhajo nekateri, predvsem desni ekstremisti, avtokrati in posamezniki, ki želijo vladati mimo demokracije, se ne bo razlila in pahnila sveta spet v tragedijo sovraštva, nasilja in načrtnega uničenja določenih skupin prebivalstva.

Letos obeležujemo, kot je bilo že omenjeno, okroglo obletnico od konca največje morije v zgodovini človeštva, ki je terjala milijone nedolžnih žrtev in ki sta jo povzročila ravno nacizem in fašizem, a človeštvo očitno izgublja kolektivni spomin, ne samo, da ga izgublja, nekateri želijo ta spomin ljudem celo izbrisati in zato lahko otopelo opazujemo spet vzpon skrajno desnih ideologij in nenazadnje v tem času lahko opazujemo vojne zločine in celo genocid. Prvi korak pri reševanju vsakega problema pa je spoznanje, da ta problem obstaja in dejstvo je, da neonacizem in neofašizem na stari celini še obstajata, nikoli nista niti umrla in se krepita tudi v 21. stoletju in sta še kako prisotna od zagona od konca druge svetovne vojne do danes. Zato je zadeva zaskrbljujoča in zahteva odziv.

Danes obravnavana deklaracija tudi poudarja, da vzpon skrajne desnice ni zgolj problem Evrope, ampak tudi v Sloveniji obstajajo skrajno desne ekstremistične skupine gibanja in organizacije, ki širijo sovraštvo, nasilje in tako predstavljajo tveganje za varnost, vladavino prava in demokratični ustroj družbe. Nenazadnje smo julija lani v centru Ljubljane doživeli izhod zamaskiranih desničarskih skrajnežev, ljudi so privezovali za ulične svetilke, ni nenavadno, da se v Sloveniji uporabljajo nacistične pozdrave, da se uničujejo partizanski spomeniki, celo kolegi poslanci bi izbrisali vse partizanske spomenike in kot vemo, incidenti se dogajajo tudi v naši soseščini. Na Hrvaškem Thompson skupaj z nekaterimi našimi politiki prepeva o klanu Srbov Jesenovcev, o Stari Gradiški, Italiji iz Italije imamo posnetke neofašističnih skupin, tulijo o slovenski, o italijanski Istri, italijanski Dalmaciji, ponarejajo zgodovino, na Madžarskem imamo zemljevid Velike Madžarske, ki zaseda tudi slovensko ozemlje in nenazadnje v Avstriji. Štajerska je izbrala dachsteinsko pesem za himno, ki opeva tudi naše ozemlje in nenazadnje smo imeli manifestacijo nacističnega nasilja prav letos poleti na Peršmanovi domačiji, ko je policija izvedla nasilno racijo nad antifašističnimi Slovenci. In to so nekateri desni politiki, naši celo navdušeno pozdravili. Ampak avstrijska policija ni tepla, ni aretirala teh ljudi, ker bi bili komunajzarji, protestanti, demokrati, katoliki, karkoli, homoseksualci, heteroseksualci. Avstrijci so izganjali nasilje nad tem ljudem zgolj zato, ker so bili Slovenci. In nekaterim je bilo tukaj pri nas, so bili nad tem celo navdušeni. Ker seveda v skladu z nacistično ideologijo so gospodarji in so sužnji, so manjvredni. In za tiste Slovence, tiste desničarske politike, ki so to akcijo na tem simbolnem kraju grozovitega nacističnega načina, ki so bili navdušeni nad to policijsko akcijo, smo nekateri Slovenci pač manj vredni.

In nenazadnje, saj imamo pozive, kako bi nas Slovence linčali, obešali na bencinske pumpe in kaj jaz vem kaj še vse. Zato naj bo jasno, ni noben antifašizem, ni problem, zagotovo pa je problem fašizem. In fašizem ni stvar preteklosti, fašizem je tukaj in zdaj. In očitno je antifašizem danes obravnavan kot grožnja. Tisti, ki pa so problem, ki bi širili nasilje in sovraštvo, pa so v porastu in se jih nekako sprejema. Očitno živimo v nekem norem svetu, kjer solidarnost terja pojasnila, nasilje pa dobi vsakršno opravičilo.

V današnjem vse bolj nepredvidljivem in nestrpnem svetu ni nič več samoumevno. In ne smemo si domišljati, da se kaj takega ne more ponoviti več tudi pri nas, da se ne more ponoviti fašizem in nacizem. Ampak Slovenci poznamo zgodovino zatiranja in poznamo tudi zgodovino, kaj je, če smo tiho ob takem zatiranju. Prav zato ne smemo tiho gledati, kako se strah in represija širiti v naši soseščini. In zato je čas, da povemo jasno: fašizem se ne bo ponovil, ne pod našim okriljem in ne pod našim imenom. Lahko bomo rekli vsaj to, da nekateri nismo bili tiho, če se to slučajno spet zgodi, ampak bomo naredili vse, da to tudi preprečimo. Kajti, politika je tista, ki naj ljudem zagotavlja mir, blagostanje in varnost, ne pa da je politika tista, ki širi sovraštvo, nasilje, ki prej ali slej pripeljeta do vojne, ropanja in genocida. In zato tudi v politiki ni kar nekega uravnoteževanja in enačenja vse je isto, vsi so isti. Ne, enim zadevam je treba odločno reči ne. Hvala.