Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, lepo dobro jutro!

Začenjam z nadaljevanjem 29. seje Državnega zbora.

Obvestilo o odsotnih poslankah in poslancih s seje je objavljeno na e-klopi.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Prehajamo na 9.TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.

Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Pa ni nikogar z Vlade. Ja. / oglašanje iz dvorane/ Prihaja? Dobro.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade dr. Valentini Prevolnik Rupel, ministrici za zdravje.

Izvolite, imate besedo.

DR. VALENTINA PREVOLNIK RUPEL (ministrica za zdravje): Hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Lepo pozdravljeni, poslanke in poslanci ter ostali prisotni!

Predlog zakona, ki je danes pred vami, predstavlja enega od temeljnih zdravstvenih zakonov, saj ureja zdravstveno dejavnost kot celoto, javno zdravstveno službo, izvajalce zdravstvene dejavnosti, zdravstvene delavce in sodelavce ter druga ključna vprašanja, vezana na opravljanje zdravstvene dejavnosti. Zakon podrobneje ureja vstopne pogoje v sistem dejavnosti in mrežo javne zdravstvene službe. Krepi vlogo javnih zdravstvenih zavodov, jasno opredeli, regulira javno in tržno dejavnost ter podrobno naslavlja opravljanje zdravstvenih storitev v javni mreži in izven nje ter s tem povezano prehajanje zdravstvenega kadra.

Poglavitne rešitve predloga zakona so zlasti: jasna opredelitev javne zdravstvene službe, nadgradnja pogojev za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, spremenjen postopek določanja javne mreže in način njenega zagotavljanja, in sicer bo javno mrežo na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti določila Republika Slovenija, uvedba zdravstvenih regij kot zaokroženih geografskih območij, ki pokrivajo več sosednjih občin, urejanje možnosti statutarnega in pogodbenega povezovanja javnih zavodov, izboljšana definicija specialistične bolnišnične dejavnosti in nova določitev vrst bolnišnic, po novem imamo splošno specialno bolnico ter univerzitetni klinični center, širše določena obveznost vključevanja v program neprekinjenega zdravstvenega varstva, ki velja za vse zdravstvene delavce, zaposlene v javni mreži, profesionalizacija vodenja in upravljanja javnih zdravstvenih zavodov s poudarkom na strokovni usposobljenosti, kompetencah in odsotnosti morebitnega nasprotja interesov, obvezno merjenje dnevnih delovnih obremenitev zdravstvenih delavcev in sodelavcev, zaposlenih v javni mreži, na podlagi enotne metodologije, konkretizacija pogojev glede izvajanja tržne dejavnosti, možnost določitve najvišje dovoljene cene zdravstvenih storitev, ki se zagotavljajo v okviru tržne dejavnosti za vse izvajalce, ki oziroma ko opravljajo tržno dejavnost, nadgradnja pogojev za delo zdravstvenega kadra drugje in pogojev za sklepanje podjemnih pogodb z namenom jasne opredelitve javnega in zasebnega dela, ureditev možnosti sklepanja podjemnih pogodb z lastnim zaposlenim, ki bodo začasno davčno razbremenjene, ustreznejša ureditev področja podeljevanja, izvajanja in podaljševanja koncesij v zdravstvu.

Na podlagi odzivov vseh zainteresiranih smo pripravili ustrezna pojasnila, prav tako pričakujemo, da bo predlog zakona na podlagi amandmajev odpravil zadnje dileme. Ocenjujemo, da je sprejetje tega zakona nujno za ohranitev javne mreže ter njeno urejeno in učinkovito delovanje, saj v aktualnih razmerah s povečanimi potrebami po zdravljenju, hkrati pa omejenimi zmogljivostmi, zlasti kadrovskimi, njegovi zakonski okvir ne zadoščajo več.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa, spoštovana ministrica.

Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zdravstvo.

Za predstavitev poročila odbora dajem besedo podpredsedniku odbora mag. Deanu Premiku.

Izvolite.

MAG. DEAN PREMIK (PS Svoboda): Hvala lepa za besedo.

Odbor za zdravstvo je na 15. seji kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje predložila Vlada.

Predstavnica predlagatelja, ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel, je na seji povzela poglavitne rešitve predloga zakona. Predlagana ureditev konkretneje opredeljuje pogoje za izvajanje tržne zdravstvene dejavnosti, regulira opravljanje zdravstvenih storitev s strani zdravstvenih delavcev izven javne mreže ter spreminja področje dopolnilnega dela pri lastnem delodajalcu na podlagi podjemne pogodbe.

Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je predstavila nekatere pomisleke glede ureditve predloga zakona, med katerimi so bili določeni že naslovljeni v amandmajih poslanskih skupin koalicije. Izpostavila je določbe predloga zakona, ki predstavljajo poseg v človekove pravice in svoboščine, zlasti v pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave in pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ki bi bile lahko predmet kasnejše ustavne presoje.

V nadaljevanju so svoja stališča do predloga zakona predstavili vabljeni predstavniki strokovne in zainteresirane javnosti. Del njih je izrazil podporo predlogu zakona in se strinjal, da bo ta z ureditvijo pogojev delovanja izvajalcev zdravstvene dejavnosti na podlagi neprofitabilnosti nedvomno rezultiral v izboljšani zdravstveni oskrbi državljanov. Predstavniki, ki predlaganih rešitev niso podprli, pa so izpostavili nesmiselnost prepovedi in omejitev dela zdravstvenih delavcev, saj naj bi negativno vplivale na stabilnost javnega zdravstvenega sistema.

V razpravi so članice in člani koalicijskih poslanskih skupin izrazili podporo predlogu zakona, ki bo z jasno ločnico med delom zdravstvenih delavcev in sodelavcev v javnih zdravstvenih zavodih in pri zasebnih izvajalcih pripomogel k izboljšanju učinkovitosti in pravičnosti zdravstvenega sistema. Pozdravili so tudi druge določbe predloga zakona, ki urejajo izdajo dovoljenj in koncesij za opravljanje zdravstvene dejavnosti, specialistično bolnišnično dejavnost, mrežo javne zdravstvene službe, uvedbo zdravstvenih regij ter druga določila zakona. Predstavnika opozicije sta izrazila prepričanje, da se bodo v primeru sprejetja predlagane ureditve številni zdravniki odločili za delo v zasebnem sektorju, to pa bodo občutili zlasti pacienti. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je napovedala odsotnost vseh njenih članov pri obravnavi predloga zakona. Menijo, da so predlagane rešitve nestrokovne, nedodelane, njihovo sprejetje pa bi povzročilo odhajanje zdravnikov v privatni sektor ter tako še prispevalo k podaljševanju čakalnih vrst in slabitvi javnega zdravstvenega sistema.

Odbor je sprejel amandmaje poslanskih skupin koalicije.

Na podlagi sprejetih amandmajev je bil pripravljen dopolnjeni predlog zakona, ki je sestavni del tega poročila in o katerem bomo skupaj z vloženimi amandmaji razpravljali danes.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Najlepša hvala.

Ker je Državni zbor na 93. izredni seji opravil splošno razpravo o predlogu zakona, predstavitev stališč poslanskih skupin ni možna.

Prehajamo na razpravo o členih in vloženih amandmajih, ki jo bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 27. marca, ki je objavljen na e-klopi.

V razpravo dajem 2. člen ter amandma Poslanske skupine SD. Želi kdo razpravljati? Nihče. Torej … / oglašanje iz dvorane/ Ne, ni splošne razprave, ker je bila že opravljena. Razpravljamo o 2. členu in amandmaju Poslanske skupine SD. / oglašanje iz dvorane/ Ali je kaj narobe? Ne. Dobro, bom vzela prijave.

Prosim vas za prijave.

/ oglašanje iz dvorane/ Ali imamo kakšen problem mogoče? Ali bi morda dal kdo postopkovni predlog? Je kakšen problem? Ne.

Imamo pet prijavljenih razpravljavcev. Prvi je k razpravi prijavljen mag. Miroslav Gregorič, za njim dobi besedo kolega Miha Kordiš.

Izvolite, kolega Gregorič.

MAG. MIROSLAV GREGORIČ (PS Svoboda): Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke in poslanci!

Pred nami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ZZDej-N. To je po mnogih letih najobsežnejša in najbolj temeljita posodobitev zakona, ki naj bi uredila razmerja v javni zdravstveni službi, vključno z jasno vlogo javnih zdravstvenih zavodov, koncesionarjev in zasebnih izvajalcev. Rad bi osvetlil samo en izziv, in to je, da predlog amandmaja koalicije predvideva v spremenjenem 3. členu, da koncesionarji izvajajo svojo koncesijsko dejavnost na nepridobiten način, kar pa v prevodu pomeni, da koncesionarji ne smejo razpolagati z morebitnim dobičkom. Kaj, če bodo koncesionarji začeli vračati koncesije?

Tu bi rad opozoril, da imamo v Sloveniji nad tisoč 600 koncesionarjev na primarnem in sekundarnem nivoju, ki so si morali najeti ali kupiti ordinacije in vso opremo iz svojega denarja, za razliko od zdravstvenih domov in javnih bolnišnic, kjer jim je ustanovitelj, občina ali država, vse to investirala. Ob tem je imelo leta 2023 15 od 27 bolnišnic skupaj 230 milijonov evrov izgube. Prav tako je imelo izgube 20 od 58 zdravstvenih domov v skupni višini 22 milijonov evrov. Ob enaki ceni storitev so javni zdravstveni zavodi pridelali 250 milijonov evrov izgub, koncesionarji pa naj bi kovali dobičke. Predlagam, da se fokusiramo na problem izgub in naredimo take pogoje in ukrepe, da bodo javni zdravstveni zavodi reševali problem, kam z dobički.

Omejevanje dobička v noveli tega zakona je že dvakrat razveljavilo Ustavno sodišče v prid koncesionarjem v zdravstvu, leta 2019 in 2022, saj se s tem prekomerno posega v polje podjetniške svobode, mi pa še tretjič rinemo v to smer. Popolnoma logično je, da bo koncesionar vlagal v najboljšo opremo, šolanje in izpopolnjevanje, saj se bo le s tem ohranil v mreži. Ne smemo pa tudi pozabiti, da imamo koncesionarje tudi med lekarnarji, veterinarji, nekaterimi vrtci, nekaterimi domovi za starejše, notarji, pa tudi servisi za tehnične preglede motornih vozil. Ali bomo tudi tem prepovedali ustvarjati dobiček? Na vse to sta zelo lepo opozorila minister za finance in ministrica za zdravje v skupnem pismu ta ponedeljek z vljudno prošnjo za ponoven razmislek glede administrativnega omejevanja poslovanja koncesionarjev. Ministrica za zdravje ima najboljši pregled nad kompleksnostjo sprememb novele zakona. Mimogrede, kompleksnost se kaže tudi v tem, da imajo trije členi z amandmaji več kot tri strani, en ima pa več kot tri in pol strani, en člen. Ta zakon je bil dolgo časa v medresorskem usklajevanju. Minister za finance pa ima najboljši pregled nad davki in denarnimi tokovi, potrebnimi za sofinanciranje zdravstva. Mislim, da bi morali vse to upoštevati in ne potrditi predlagane spremembe 3. člena, ki zahteva koncesijsko dejavnost na nepridobiten način.

Glasoval bom proti taki rešitvi. Upam, da tudi kolegi iz koalicije.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala.

Postopkovno?

Izvolite, kolegica Godec.

JELKA GODEC (PS SDS): Predsednica, jaz se opravičujem, sicer mislim, da ni čisto po poslovniku, ampak kolega je navajal pismo ministra za finance in ministrice za zdravje, ki je bilo poslano v Državni zbor. To smo prebrali tudi v medijih. Jaz se opravičujem predsednici odbora, če sem slučajno spregledala e-mail, v katerem bi bilo to pismo poslano vsem članom odbora, namreč jaz pisma nisem dobila in tudi moji kolegi poslanci pravijo, da pisma niso videli. Glede na to, da je bilo že zdaj govora o tem pismu, bi jaz prosila, predsednica, če sem spregledala, se opravičujem, da predsednica odbora Tamara Kozlovič to pismo ministra za finance in ministrice za zdravje, pošlje vsem poslancem, da bomo vedeli o čem govorimo, ker to pa je bistvo, kolikor sem razumela, tudi amandmajev, kajti ministrica je v uvodnem govoru dejala, da upa, da se bodo z amandmaji razblinile še zadnje nejasnosti ali nekaj v tem smislu. Tako da lepo prosim, če lahko dobimo to pismo, če ni bilo poslano.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Ste slišali, kajne. Če se boste mogoče kolegica Kozlovič prijavili potem k razpravi, ko bo spet možno se prijaviti za razpravo, lahko dopolnite, pojasnite, tudi vlada oziroma spoštovana ministrica, vi se lahko oglasite in poveste. Verjamem, da boste to dilemo razčistili.

Zdaj dajem besedo naslednjemu prijavljenemu … / oglašanje iz dvorane/

Še enkrat, ja, postopkovno. Izvolite.

JELKA GODEC (PS SDS): Predsedujoča, jaz vseeno prosim, da se pismo pošlje, ker nekaj je, kar ministrica govori in pojasnjuje, pa drugo, kar bo kolegica Tamara Kozlovič govorila, ampak jaz bi rada imela papir, da vidim, če res govorijo to, kar piše. Jaz bi prosila, če se pošlje to pismo vsem poslancem, če ni bilo poslano, ker govori se v javnosti, na Odmevih je bil dopis, na katerem piše Tamara Kozlovič, Odbor za zdravstvo, sicer je to na njo naslovljeno, ampak jaz mislim, da smo dolžni dobiti to zadevo. Včeraj je Jenull na ulici mahal s tem dopisom, jaz ga pa nimam, in o tem naj razpravljam danes. Meni se zdi to nesprejemljivo, predsedujoča. Vse, kar prosim, je to, da se mi pošlje oziroma da se vsem poslancem pošlje to pismo, nič drugega.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Dobro.

Ravnokar sem dobila obvestilo, da Državni zbor tega pisma ni prejel, bom pa zdaj prekinila sejo za 10 minut, da razčistimo, kaj se je zdaj zgodilo, da v bistvu vidimo, kakšno pismo in kam je bilo poslano.

/ oglašanje iz dvorane/ Aha, postopkovno boste dali, okej. Samo trenutek.

Imamo pa še eno težavo, očitno spet tehnično, sem dobila obvestilo, da se spet nekaj dogaja z našo tehniko, da se je poslanka prijavila k razpravi, pa je očitno prišlo do ene težave.

Izvolite zdaj, kolegica Kozlovič, postopkovni predlog.

MAG. TAMARA KOZLOVIČ (PS Svoboda): Najlepša hvala.

Ta dopis sem dobila jaz kot predsednica odbora. Ta dopis, ki sem ga dobila po elektronski pošti s strani obeh ministrov, so prejeli vodje poslanskih skupin koalicijskih poslancev, zato ker so koalicijski poslanci vložili amandma k temu členu. Ne vem, če je praksa, da s tistimi pismi, ki jih prejemajo vsi predsedniki odborov, seznanijo vse poslance, potem prosim tudi ostale predsednike posameznih matičnih teles, da vse dopise, ki jih prejemajo oni, ki so naslovljeni na njih, delijo z vsemi poslanci. Če je to praksa, potem jaz s tem nimam težave. Bom pa seveda preposlala ta dopis, ker ni nobena skrivnost, itak je tudi javno objavljen, vsem poslancem, brez težave.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Dobro.

Jaz bom zdaj prekinila sejo za 10 minut, da razčistimo še tisto tehnično zadevo in morda tudi to, o čemer smo se pogovarjali.

Prekinjam sejo za 10 minut oziroma nadaljujemo ob 9.30.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci!

Nadaljujemo s prekinjeno sejo.

Kolegica Nataša Sukič je prosila za postopkovno. Naj pa samo obrazložim, da sem bila tudi obveščena, da je bil dotičen dopis, ki je prišel, že posredovan tudi naprej članom Odbora za zdravstvo.

Kolegica Sukič pa ima zdaj še postopkovni predlog.

Izvolite.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Spoštovana predsedujoča, prosim za ponovitev prijave, kajti meni tipka ni prijela, mi je pa poslanec Miha Kordiš dal jasno vedeti, da bo nalašč pokuril ves čas poslanske skupine, tako da Levici ne bo ostalo niti sekunde za razpravo. Zato lepo prosim, glede na to, da je prišlo do tehničnega onemogočanja pri moji prijavi, da ponovimo prijavo in da lahko samo upam, da bom prijavljena pred njim. Če ne, pa bo delitev časa, upam, na koncu, da bomo lahko vsaj kaj povedali, ker nam pač poslanec, ki je član Poslanske skupine Levica, ni pa več član te stranke, onemogoča glas stranke Levica.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Joj, kolega Cigler Kralj, da vas ne bo slučajno konec od smeha. / oglašanje iz dvorane/ Ja, to je pa tudi res, smeh je pol zdravja, s tem se pa strinjam.

Pravzaprav, mi smo preverili prijave.

/ oglašanje iz dvorane/ Prosim lepo za obnašanje kot odrasli ljudje, kajne. Nekaj ste o klovnih govorili zadnjič, kolega Cigler Kralj, tako da tudi za vas velja.

Toliko da obrazložim, smo preverili prijave. Ni prišlo do neke tehnične napake, tako da se opravičujem. Verjamem pa, da bo kolega Kordiš zrel in ravnal odgovorno, da vas je razumel in slišal. No, bomo videli, ker kolega Kordiš ima zdaj besedo, za njim pa dobi besedo kolegica Iva Dimic.

Izvolite.

MIHA KORDIŠ (PS Levica): Predsedujoča, hvala za besedo.

Saj na to, kar smo ravnokar slišali, bi se odzval. Pa mislim, da se mi ni treba. Ta smeh in posmeh, ki je izbruhnil v celotni dvorani, ne glede na politične barve, je precej zgovoren. Raje bi se osredotočil na vprašanje javnega zdravstva, zaradi katerega smo danes tukaj zbrani, in ne na nepoznavanje nekega poslanca parlamentarne prakse, ki pravi, da se pri prvem amandmaju v taki obravnavi običajno razpravlja nekoliko širše. Ne zdaj, da moramo pokriti svetovno geopolitiko, ampak da govorimo o spremembah zakona pred nami v njegovi celoti, ne zgolj o posameznem amandmaju.

Vprašanje sprememb Zakona o zdravstveni dejavnosti je vprašanje privatizacije našega zdravstvenega sistema. Zakaj je privatizacija tako zelo v fokusu političnih prioritet, da jo je koalicija pravzaprav zapisala na vrh svoje politične legitimnosti, češ zdaj pa res moramo izpeljati reformo za obrambo in zaščito javnega zdravstvenega sistema, na tem naš politični projekt stoji in pade? Z veseljem bi rekel, da je to zato, ker je javno zdravstvo temeljna solidarnostna organizacijska oblika, pomembna za družbeno kohezijo, pomembna za to, da vzdržuje zdravje državljank in državljanov, a ni tako. V resnici, zakaj se moramo tako zelo ukvarjati z obrambo javnega zdravstva pred privatizacijo, je, ker sta naš javni zdravstveni sistem in zraven še naš pokojninski sistem praktično edini večji zalogi vrednosti, ki merita nekaj milijard evrov, ki sta še ostali količkaj v državnih oziroma v narodnih rokah. Vse ostalo so nam že pobrali. Firme so privatizirane, stanovanjske politike nimamo, praktično celotna družba je spremenjena v eno veliko mašinerijo za kovanje dobička, razen, kot rečeno, našega javnega zdravstva in pokojninske blagajne. Zato smo soočeni z več let trajajočim hudim pritiskom na naše javno zdravstvo, da se sprivatizira, da se odpre ta vreča in iz javnega dobrega ustvari še en trg, na katerem bo kapital lahko služil.

Dva ključna načina, dve ključni orodji, skozi kateri se javno zdravstvo privatizira, sta divje podeljevanje koncesij in inštitut tako imenovanih zdravnikov dvoživk, ki delajo dopoldne v eni javni bolnišnici,iz katere pa preusmerjajo paciente na neko zasebno, tako ali drugače veliko bolj zaslužkarsko, lukrativno prakso, običajno pri privatnikih. Na ta način se naš javni zdravstveni sistem izrazito demontira. Čakalne vrste se podaljšujejo. Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki ga obravnavamo, naj bi zaustavil zdravnike dvoživke in jih odpravil. Razmejil naj bi v tej točki izvajanje zdravstvene dejavnosti javno od zasebnega. Žal to ne drži. Zelo si želim, da bi držalo, a ni tako. V zakonu se vidi, da je mišmaš različnih pritiskov in različnih interesov, zato ga ne moremo brati črno-belo. Notri je veliko pozitivnih stvari, so se pa med obravnavo noter prikradle tudi različne določbe, ki napeljujejo na še več privatizacije javnega zdravstva, vsaj od začetka je bilo tako.

Če začnemo z utemeljitvijo teze, zakaj ta zakon ne bo odpravil dvoživk tako, kot bi jih zares moral. Ideja omejevanja popoldanskega dela zdravnikov gre približno v smeri, da naj se dvoživkam nagrmadi cela kopica novih dodatnih administrativnih ovir, če temu tako rečemo, pogojev, regulacij, štempljev in to, ampak temeljni problem s tem je, da imaš praktično na vseh ravneh naše zdravstvene vertikale na položajih, ki odločajo, ljudi, ki, lahko rečemo, pripadajo zdravniško-zavarovalniškemu lobiju. Če pač dvoživka daje pooblastila, dvoživka nadzoruje izvajanje teh pooblastil, se seveda nikomur ne bo nič zgodilo, ker vrana vrani ne izkljuje oči.

A mnogo večji problem, kar se tiče nas zakonodajalcev in zakonskih določb, je, da v zakonu ostajajo opisani obvodi, s katerimi se dvoživke še naprej lahko napajajo popolnoma neposredno iz javnega zdravstva na račun lastnega zaslužkarstva in izgradnje zasebnega zdravstva. Konkretno, če je nek zdravnik zasebnik zaposlen za omejen delovni čas pri koncesionarju za štiri ure na dan, za šest ur na dan, kakorkoli že, bo brez težav lahko vstopal v zdravstveni sistem, ker praktično nobena regula, ki bi zares preprečevala dvoživkarstvo, za tak primer ne velja. In kaj se bo dogajalo? Zdravniki, te dvoživke, bodo dali v javni bolnišnici odpovedi, zaposlili se bodo za določen delovni čas pri koncesionarju, potem bodo pa od svojih kolegov, ki so ostali na položajih znotraj javne bolnišnice, ravno tako pridobili soglasje, da opravljajo delo znotraj te javne bolnišnice. Še posebej bo ta proces izrazit na tistih oddelkih, ki tvorijo ozka grla naše zdravstvene obravnave. Bom dal primer radiologov, kjer se že zdaj podobno dogaja. Beremo v medijskih naslovih, kako so tam dali zdravniki odpovedi, kako so nekje drugje dali zdravniki odpovedi, kar je pa drobni tisk, ki običajno niti ni spisan, je pa, da so recimo radiologi v Celju praktično naslednji dan, ko so dali odpovedi, dobili neke svoje pogodbe, skozi katere so se vrnili nazaj na delo v javno bolnišnico, ampak pod svojimi lastnimi zaslužkarskimi pogoji. Skratka, uporabljajo svoj privilegiran položaj znotraj zdravstvenega sistema, zato da izsiljujejo bolnišnice, da izsiljujejo državo in da izsiljujejo paciente. To se bo še naprej dogajalo.

Zakon niti administrativno te luknje ne šiva. Na nek način celo napeljuje k uporabi dodatnih orodij za demontažo javnih bolnišnic z zelo liberalno uvedbo dela prek podjemnih pogodb. Jaz razumem, zakaj so se znašle tu notri na veliko bolj prominentnem mestu podjemne pogodbe. Poskuša se nekako uravnoteževati dohodek zdravnikov oziroma zdravniškega lobija, zato da bo delal manj problemov, češ ja, saj vzeli vam bomo te espeje pa način vašega dvoživkarstva, kakor ste do zdaj bili navajeni delati, boste pa imeli možnost dodatnega zaslužka prek podjemne pogodbe znotraj javne bolnišnice. To ni nekaj, kar bi nujno kritiziral. Zdi se mi poskus nekega krmarjenja med različnimi interesi znotraj zdravstvenega sistema. To, da lahko zdravniki več zaslužijo, če več naredijo prek podjemne pogodbe v javni bolnišnici, ni nič tako zelo strašno narobe, se ne zdi nič kaj zelo strašno problematičnega. Kar me edino skrbi, je, da bo zdravniški lobi organizirano uporabljal, da ne rečem zlorabljal te podjemne pogodbe za dodaten pritisk na javne bolnišnice in za dodatno manevriranje v smeri privatizacije.

V zakonu je bila od začetka podtaknjena tudi določba za poskus neposredne privatizacije javnih bolnišnic. Tako imenovane dnevne bolnišnice so bile v ta zakon vpisane v osnovi na ta način, da bi kot gobe po dežju lahko začele rasti zasebne bolnišnice, kar se, mimogrede, že dogaja, ampak kar je ta zakon počel, je, da jim je omogočal neposredno naslanjanje na resurse, kapacitete, infrastrukturo javnih bolnišnic. Na srečo je neka ambicija, politični cilj za zaščito javnega zdravstva pred privatizacijo v Državnem zboru močnejši, kakor je bil na Vladi. Če povem še drugače, Državni zbor se v tej situaciji Zakona o zdravstveni dejavnosti izkazuje za malo bolj robustno institucijo, malo bolj odporno institucijo pred pritiski zdravniškega lobija, kot sta to recimo Ministrstvo za finance ali Ministrstvo za zdravje, ki zdaj sesuvata lasten zakon z dopisi, da naj se neprofitnost koncesij umakne ven iz zakona.

Zakaj vse to govorim? Ker je v parlamentarnem delu obravnave tega zakona prišlo do dveh zelo pomembnih popravkov zakona. Prvi je, da so koalicijske poslanke in poslanci dali amandma, sprejeli amandma, da se mora delo prek koncesij opravljati neprofitno. To je dobra stvar, pozitivna stvar, s srcem in dušo jo podpiram in zraven malo ploskam. Hvala, kolegi. Drugo pa je, da se je podtaknjenec, ki bi omogočal pospešeno demontažo javnih bolnišnic na način krepitve zasebnih bolnišnic, vrgel ven iz tega zakona. Tudi to je zasluga koalicijskega posluha za pritisk z ulice in tudi za druge oblike pritiska, ki smo ga nekateri izvajali v zadnjem letu in pol. Tudi za to se zahvaljujem.

Za ta zakon torej lahko rečemo, da ne bo zaustavil privatizacije. Delo prek dvoživk se bo nadaljevalo, javne bolnišnice se bodo še vedno izčrpavale, čakalne vrste se bodo še vedno podaljševale. Počne pa nekaj drugega ta zakon, in to je, da procese privatizacije poskuša regulirati. Če se sprašujete, zakaj tak cirkus, zakaj je tak kažin v javnem prostoru s strani institucij in vrste zdravniškega lobija, to ni zato, ker bi zakon zaustavil privatizacijo zdravstva, ampak zato, ker bi bistveno omejil delo prek espejev, ki so davčno optimizirana oblika opravljanja dvoživkarskega dela. V temelju, zakaj dobivamo v Državni zbor pisma, ki jih je kao podpisalo 4 tisoč zdravnikov, zakaj vsa ta medijska ofenziva proti temu zakonu in ne vem kakšne še vse piruete lahko spremljamo, ni zato, ker bi bil splošen interes privatizacije zdravstva ogrožen. Kot rečeno, tega zakon ne počne, čeprav bi v resnici moral, ampak iz golega pohlepa. Dvoživkam je preveč plačati tistih par procentov davka več. In za to gre pri pritiskih na ta zakon in sesuvanju sesuvanja tega zakona.

Ta zakon bom podprl. Na srečo smo tisto določbo, ki je napeljevala na privatizacijo bolnišnic, črtali ven iz zakona in s tem zaprli največjo luknjo, ki bi še dodatno, še bolj agresivno odprla vrata za demontažo in privatizacijo našega javnega zdravstvenega sistema. Ostale določbe, tudi če ne bodo zaustavile dvoživkarstva, kot bi ga morale, so pa še vedno koristne. Vseeno vpeljujejo v našo zakonodajo določena orodja, s katerimi lahko ali politična oblast ali katerakoli druga instanca v tej državi poskuša vsaj ustavljati, če že ne preprečevati privatizacije zdravstva, in to je hvalevredno.

Pogoji za zdravstvene delavce, zaposlene v javnem zdravstvu, ki bi želeli delati dodatno oziroma dopolnilno še pri koncesionarju, ne smejo odklanjati nadurnega dela, vključevati se morajo v programe za krajšanje čakalnih vrst, soglasje za delo drugje lahko dobijo samo, če delodajalec meri njihovo delovno obremenitev, če sam ne potrebuje dodatnega dela in tako naprej. To je vse zelo pozitiven razvoj, je pa ta razvoj administrativne narave. Vse te določbe bo potrebno izvajati. Kar se mi zdi problematično, pa je, da soglasje za delo popoldne pri zasebniku ni več vezano na izpolnjevanje programa, torej bolnišnica dobi predpisan program, dobi financiranje iz naše javne zdravstvene blagajne in ta program je potrebno podelati v okviru javne bolnišnice. Več kot je programa, več kot se ga v javni bolnišnici podela, bolj se skrajša čakalna vrsta za paciente. Če tega pogoja v zakonu ni, torej da lahko določen zdravnik soglasje delodajalca za delo pri privatniku dobi samo, če izpolnjuje program, kaj in koliko bi javna bolnišnica morala narediti, puščamo odprtega enega od dveh členov, prek katerega dvoživkarstvo sesuva naš javni zdravstveni sistem. To je namerno, zavestno ustvarjanje čakalnih vrst znotraj javne bolnišnice. To lahko trdimo, ker je dinamika strukturna.

Sredstev v našem zdravstvenem sistemu je danes veliko, veliko več, kakor jih je bilo še eno desetletje nazaj, denarja je za 40 % več, zdravnikov je za dobrih 30 % več, pa se kljub temu čakalne vrste za paciente podaljšujejo. Vprašajmo se, zakaj. Okej, kdo bo morda postregel z odgovorom, da se čakalne vrste podaljšujejo, ker se populacija stara, ker se uvajajo nove medicinske tehnologije in ne vem kaj še vse, ampak, oprostite, svet ni doživel medicinske revolucije in se postavil na glavo v zadnjem desetletju, tako da so to larifari odgovori na vprašanje, zakaj imamo za eno tretjino zdravnikov več kakor deset let nazaj, zakaj imamo 40 % več denarja v zdravstvenem sistemu kot eno desetletje nazaj, pa se čakalne vrste še vedno in še naprej podaljšujejo. Kolegice in kolegi, odgovor dobimo, če pogledamo, kam se ta gromozanska rast sredstev za zdravstveni sistem dejansko zliva.

Operacijske dvorane v okviru javnih bolnišnic ostajajo v veliki meri nezasedene, se pravi, prostorski pogoji so izpolnjeni, finančni pogoji so očitno tudi izpolnjeni, kot sem navedel, tudi kadrovskim pogojem ne kaže tako zelo slabo. Operacijske dvorane so zasedene za slabih 65 %. Zdaj pa poglejmo, kaj se vzporedno še dogaja. Vzporedno se je gromozansko povečalo število zasebnih zdravstvenih podjetij in njihov zaslužek. V tem desetletju, ki ga jemljem za merodajnega trendov, kaj se nam z zdravstvom dogaja, smo dobili 800 novih zasebnih zdravstvenih podjetij. Samo število espejev se je povečalo za dobrih 30 %. Njihovi davčno priznani dohodki so porasli za dobrih 80 %. In kako se torej v ta kontekst umešča institut zdravnikov dvoživk? Če imamo tako rast resursov, ki bi lahko in morala podelati paciente, oskrbeti paciente, skrajševati čakalne vrste in bi to lahko naredila v okviru javnega zdravstva, znotraj javne bolnišnice, potem bi zmanjkalo posla za popoldansko delo pri zasebniku. Zmanjkalo bi trga. Ne bi bilo potrebe, da se na slabem zdravju državljank in državljanov, na njihovih zdravstvenih stiskah lahko dodatno služi. Seveda je nekomu, ki je vpleten v popoldansko delo za dodatne, manj obdavčene zaslužke, v interesu, da mu njegova javna ambulanta ne požira pacientov in da jih iz tam preusmerja na neko zasebno prakso, pa naj tam ali plačajo iz žepa ali je pa ta zasebna praksa opremljena z dohodkom iz zdravstvene blagajne, ker deluje na pogon koncesije.

Da ne boste rekli, da je to kar nekaj, o čemer filozofiram, da si izmišljujem. Praktično ni državljana v tej državi, ki je imel malo več opravka z zdravnikom in se ni soočil s ponudbo, joj, če boš čakal tu pri meni v javni ambulanti, boš na vrsti čez eno leto, dve leti, kakorkoli že, če prideš k meni tja privat ali pa če greš tja privat k mojemu prijatelju, boš na vrsti čez tri tedne, mogoče teden, dva, celo naslednji dan. Ali, na tej točki že kar kričeč primer, ki smo ga lahko spremljali dobro leto dni nazaj, kako sta si zdravnika, šefa oddelka v celjski bolnišnici in slovenjgraški bolnišnici navzkrižno podeljevala popoldansko delo in ustvarjala čakalno vrsto. Se pravi, en je ustvarjal čakalno vrsto v Celju, drugi je ustvarjal čakalno vrsto v Slovenj Gradcu, potem sta pa en drugemu odredila dodatno popoldansko delo, on iz Celja je prišel popoldne delat v slovenjgraško bolnišnico, on iz slovenjgraške bolnišnice je prišel popoldne delat v celjsko bolnišnico. To je realnost, modus operandi zdravniškega lobija.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Spoštovani kolega Kordiš, osredotočite se, prosim, na amandma.

Nadaljevanje MIHA KORDIŠ (PS Levica): To je razlog, zakaj je to popoldansko delo zdravnikov tako zelo problematično. Sploh ne gre za dodaten zaslužek, ampak da v temelju, po svoji mehaniki, v svoji strukturi neposredno demontira javno zdravstvo in ga privatizira.

Žal lahko za ta zakon rečemo, da se je tresla gora, ampak se je rodila miš, je pa vendarle osnova, na kateri lahko delujemo dalje. Ko bo ta zakon sprejet, se ne smemo zadovoljiti s tem, da odpremo šampanjce, tako ali drugače. Takoj naslednji dan se moramo vprašati, okej, kako lahko te zakonske določbe še bolj popravimo. Izpostavil sem že enega izmed uvodov, ki je neposredno vgrajen v zakon, da se bo lahko dvoživkarjenje dogajalo naprej. Nekdo bo za določen čas zaposlen pri privatniku, potem bo pa prišel delat v javno bolnišnico na pogodbo. Da zdravniški lobi rokuje natančno na ta način in da ima tu, lahko rečemo, neko razredno zavest, s katero namerno iz političnih razlogov omejuje javne bolnišnice, vidimo tudi na primeru šefa radiologov v Univerzitetnem kliničnem centru tu v Ljubljani, doktor Kuhelj mu je ime. Meni je žal, jaz mislim, da bi ime doktor Kuhlja moral prepoznati praktično v vsakem gospodinjstvu v tej državi. Zakaj? Nekaj mesecev nazaj je prišlo do javnih razkritij, kako ta doktor Kuhelj rovari med svojimi kolegi, pošilja jim maile in jih poskuša organizirati za to, da oni kolektivno dajo odpoved na ljubljanskem UKC, gredo ven iz javnega zdravstvenega sistema, naredijo privatno firmo, zavod ali nekaj in potem, ker imajo tak vzvod in tako moč, izsilijo bolnišnico za plačilo za pogodbe in obseg dela, kakor njim paše, ne pa, ko to pacienti potrebujejo, ampak kolikor si ti predstavniki zdravniškega lobija želijo zaslužiti. Čisto ničdrugega.

Zaključil bom s splošno opredelitvijo vprašanja javnega zdravstva, kako bi rekel, skoraj pod radarjem se je znašla v tem zakonu, ampak ne morem prehvaliti njenega pomena, in to je, da je v tem zakonu prvič javno zdravstvo opredeljeno tako, kot mora biti, torej kot spoj javnega financiranja, torej javne zdravstvene blagajne, v katero državljanke in državljani prispevamo svoj denar po zmožnosti, po zaslužku, zato da praviloma dobimo svojo zdravstveno oskrbo po potrebi, kolikor jo potrebujemo, kadar jo potrebujemo. In drugič, da se ta javna zdravstvena dejavnost izvaja samo v okviru javnih institucij – to so javne bolnišnice, javne ambulante. Zakaj je to tako zelo pomembno? Ker zdravstvo kot javno zdravstvo, kot solidarnostni sistem visoko kotira na vrednostnih lestvicah slovenskih državljank in državljanov. Celo najbolj glasni zagovorniki privatizacije zdravstva bodo začeli svoj argument in svojo propagando s tem, mi smo tudi za javno zdravstvo, ampak potem bodo nadaljevali z opredelitvijo, kako to javno zdravstvo razumejo. Ja, pa saj državljanke in državljani tam v zdravstveni blagajni zbiramo svoj denar, zdaj pa ta denar lahko spravimo do vseh mogočih zasebnikov. Ne, gospe in gospodje, to je mogoče javno financirano zdravstvo, ni pa to javno zdravstvo. Javno zdravstvo pomeni samo javno financiranje in javno izvajanje, javne bolnišnice, javne ambulante. In ta zakon že takoj na začetku to usmeritev, kako moramo razumeti zdravstveno oskrbo v tej državi, vpisuje v normativni okvir.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Kolega Kordiš, meni je prav žal, da niste upoštevali mojega dobronamernega nasveta, da ne porabite vsega časa. Predvidevanja vaše kolegice Sukič so se izkazala za resnična. Hkrati niste govorili o amandmaju, ampak ste šli zelo na široko. Jaz vas nisem ustavljala, tudi drugih ne bom, ampak s tem pač pokažete tudi spoštovanje do ostalih kolegov, ki bi želeli priti do besede. Ni se mi zdelo primerno to, kar ste naredili, ampak saj se vsi sami soočamo s svojimi dejanji.

Kolegica Sukič, izvolite, postopkovno.

NATAŠA SUKIČ (PS Levica): Ja, saj ste ga že sami opomnili.

S svojim česnanjem je onemogočil povedati, kako nedopustno je, da se je AmCham znašla na odboru, ki je v spregi in pod nadzorom tuje države s povsem privatiziranim zdravstvenim sistemom in izraža skrb nad stanjem našega zdravstva in nam pripoveduje, da je zdravstvo gospodarska dejavnost. To je jasen znak, da morajo zvoniti vsi alarmi.

Ni mi bilo dopuščeno povedati, da je slovenski javni zdravstveni sistem oziroma krepitev javnega zdravstvenega sistema in razmejevanje med javnim in zasebnim v zdravstvu za Levico, za nas ključno. To je naš ključni cilj, zaradi tega so mnogi socialisti sploh vstopili v politiko in zaradi tega je Levica sploh šla med drugim v vladno koalicijo. Ni mi bilo dopuščeno povedati, da v oči zelo bode preobrazba zdravniških cehovskih organizacij iz nekdaj strokovnih združenj v praktično enoznačna lobistična združenja, ki se ne ukvarjajo prvenstveno z uvajanjem novih medicinskih tehnologij in razširjanjem znanja, ampak predvsem z vztrajno agitacijo za privatizacijo zdravstva in srditim branjenjem ekonomskih privilegijev dvoživkarstva in koncesionarstva, dveh temeljnih gradnikov na poti v privatizacijo ali, če hočete, v amerikanizacijo slovenskega zdravstva.

Torej ni mi bilo dopuščeno povedati, zakaj podpiram in pozdravljam napore koalicije in ta zakon, kajti, kot rečeno, ko smo stopili v vladno koalicijo smo se skupaj z ostalima koalicijskima partnericama trdno zavezali, da se bomo odločno postavili na stran javnega zdravstva, modernizirali upravljanje in organizacijo dela, ločili javno od zasebnega, kar danes počenjamo, ponovno vzpostavili red pri zaposlovanju zdravstvenih delavk in delavcev ter predvsem preprečili, kot sem že omenila, amerikanizacijo našega zdravstvenega sistema. Namreč Friedmanova doktrina free to choose absolutno v javnem zdravstvu nima kaj iskati. Naše javno zdravstvo je treba ubraniti in vse spoštovanje tej koaliciji, da smo končno na pravi poti.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala.

To sicer ni bilo postopkovno, ampak sem vam dovolila, da ste povedali glede na prejšnja izvajanja.

Zdaj pa ima besedo kolegica Iva Dimic, za njo dobi besedo kolegica Lucija Tacer.

Izvolite.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa, predsednica.

Spoštovani kolegice in kolegi!

Zakonu, ki močno razburja slovensko javnost, ki deli slovensko javnost in ki deli naše zdravnike, v Novi Sloveniji nasprotujemo. Nasprotujemo, da ste vzeli zdravnike kot tiste sovražnike, ki so krivi za stanje v slovenskem zdravstvenem sistemu, niste pa pogledali, kaj se dogaja v ozadju. Na začetku vašega mandata je bilo obljubljeno, da boste začeli tam, kjer težave nastajajo, in to je v ZZZS. Očitno ste se od tega odmaknili in ste rekli, težave so pri slovenskih zdravnikih, pri tistih, ki delajo tudi v svojem prostem času, zato da ljudje pridejo do obravnave, do storitve. Bilo je rečeno, da se čakalne vrste zmanjšujejo in da takega priliva bolnikov zaradi demografije ni. Sama pokrivam tudi pododbor za rakava obolenja. Lahko rečem, da ko smo začeli dobra tri, štiri leta nazaj prvič govoriti, je bilo rakavih bolnikov okrog 15 tisoč na leto, zdaj smo na številki 17 in se to povečuje. Se pravi, že iz tega naslova prihaja več pacientov v sistem, že iz tega naslova, že zaradi te bolezni, kaj pa šele vse ostale druge bolezni, tako da pritisk in seveda splošno zdravje našega prebivalstva je na poti k temu, da potrebujemo vedno več zdravnikov.

Zakaj ste se odločili za pot, ko boste delili zdravnike na vaše in naše, na tiste, ki delajo v javnem sektorju, in tiste, ki delajo v zasebnem sektorju? Ne razumemo. Lahko rečem, da slabo delovanje javnega zdravstvenega sistema ni odvisno samo od zdravnikov, ampak predvsem od vodenja javne zdravstvene ustanove ali pa zdravstvenih ustanov. Lahko rečem, da omejevanje dela seveda nikoli ni obrodilo sadov. Govorite, pa tudi kolegica pred mano v postopkovnem, ki ni bil postopkovni, je rekla predsednica, govori o nekih zasebnikih. Pa dajmo povedati, spoštovana ministrica, ker ste danes z nami, boste povedali, koliko je tega zasebnega sektorja v Sloveniji. Smo na 3 %? In ponovno se vračam k temu, da bodo 3 % ogrozili 97 %. Nisem branik zasebnega, jaz želim imeti storitev na napotnico. Jaz želim prejeti obravnavo in dostop do zdravnika na napotnico takrat, ko jo potrebujem, ne čez pol leta.

Čakajočih je namreč vedno več. V zadnjega pol leta se je njihovo število povečalo za 10 %. Trenutno je vseh čakajočih že več kot 308 tisoč. Čakalne dobe pa so na dermatološki pregled, na primer na napotnico zelo hitro so čakali 170 dni, na magnetno resonanco pljučnih ven pa skoraj dvakrat dlje, 320 dni. In to vse z napotnico zelo hitro, pri kateri naj bi prišli na vrsto v 30 dneh, se pravi, da z napotnico redno lahko čakate še več in še dlje. Za endoprotezo kolena dve leti, za poseg na mandljih dve leti in pol, za operacijo obnosnih votlin tri leta in pol. Proti čemu se vi borite? Proti temu, da boste to skrajšali, ali proti temu, da boste to podaljšali? Ker predlog zakona, ki ga imamo danes, bo to še podaljšal. Na to vas opozarjajo vse zdravniške organizacije, na to vas opozarjajo nenazadnje tudi pacienti, pa tega ni tako slišati, ker seveda ne prihaja tako v medije in v javnost, in na to opozarjajo nenazadnje tudi Skupnost občin Slovenije, Slovensko zdravniško društvo in tako naprej. V Slovenskem zdravniškem društvu pravijo, da trenutni predlog zakona o zdravstveni dejavnosti neposredno ogroža kakovost, varnost in zanesljivost slovenskega zdravstvenega sistema. Omejevanje, kar prinaša ta zakon, kaznovanje in podobni principi nikakor ne prispevajo k temu, da bodo zdravniki delali več, žal pa tudi ne bolje. Kot sem že večkrat rekla, ste napovedali vojno, ampak ne vem, če niste v tej bitki sami sebi največji sovražnik. To se je pokazalo in spoštujem tudi javno povedano mnenje vašega poslanskega kolega.

In še nekaj, da greste kot koalicija mimo mnenja ministrice, saj se čudim, da je danes sploh tu, ker nima vaše podpore, obeh vaših ministrov, tako Boštjančiča, ministra za finance, kot ministrice za zdravje, da vi, koalicija, njih povozite … Ali niso oni tisti prvi, za katerimi vi stojite? Glede na pismo, ki smo ga prejeli, hvala, predsednica, glede na uradno pismo, ki je prišlo, moram reči, da ste povozili svoje ministre. Seveda pričakujem, če si kot minister povožen od lastne poslanske skupine, da odstopiš. Bomo videli, za kaj se bo odločila ministrica, ali bo sledila poslanski ali bo poslanska njej. To bo zanimivo spremljati tudi v prihodnje.

Naj še nekaj povem. Podprla bom amandma k 2. členu Poslanske skupine SD, podprla ga bom, zato ker vi ne služite ljudem in zdravstvenemu sistemu, vi služite ozadju. Mi vsi vemo, kaj je v ozadju priključitve železničarskega doma k državnim jaslim, mi vsi vemo, katera lokacija je to v Ljubljani. Mi tudi vemo, kdo je ustanovitelj tega doma, ampak že večkrat videno, tako so se znašle Križanke na neki drugi oziroma v solastništvu, tako se je znašel nenazadnje tudi študentski zdravstveni dom na Aškerčevi, pa je doktor Brecelj takrat to ubranil, pa ste ga vi tudi hoteli priklopiti, zdaj je železničarski dom. Kaj bo še potem? Ali boste vse počistili? Ne vem, res ne vem, kaj vas vodi k temu. Ali je to pohlep? Glede na včerajšnji zakon Nove Slovenije, ki ste ga zavrnili, nepoznavanje razmer na podeželju. Vi s tem zakonom umikate zdravnike stran od ljudi na podeželju, že z včerajšnjim, danes dokončno. Ravno me je klicala gospa iz Senožeč, kjer v prostorih, ki jih ima v lasti občina, deluje ambulanta, in da volontersko direktorica zdravstvenega doma opravlja dvakrat na teden tam službo, volontersko, ker ni načina, da bi si jo seveda plačala. Ta občina ne more obnoviti tistih prostorov, zato ker nima zaposlenega stalnega zdravnika. Mislim …

Mislim, da ste pokazali obraz, seveda, kot večkrat rečem, tudi mene in tudi vas, po njih delih jih boste spoznali. Jaz sem prepričana, da današnji zakon kaže na to, da se dejansko požvižgate, če lahko tako rečem, na mnenje lastne ministrice, na mnenje koalicijskih strank, se pravi, veliki ste, ampak tudi ta veličina včasih mine. Jaz sem tukaj že kar dolgo in sem že videla, kako so take velike stranke klavrno končale, žal, naredile pa veliko škode. Mislim, da ste na isti poti tudi vi.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Dobro, hvala lepa.

Kolegica Lucija Tacer, imate besedo, in za njo kolega Ferenc Horváth.

Izvolite.

LUCIJA TACER (PS Svoboda): Hvala, predsednica.

Preden začnem, ne vem, dva stavka. Res, to manipuliranje na račun podeželja, mi je prav grozno. Večina moje družine živi na podeželju in tak odnos, ki ga imajo s svojim zdravnikom v javnem zdravstvenem zavodu, bi mi tu v Ljubljani lahko samo sanjali o tem. Seveda vse občine nimajo iste situacije, razumem, da najlažje komunicirate v binarnosti, eni so za, drugi so proti, mi smo zdaj proti in iščete, zdaj danes smo kao proti zdravnikom, čeprav to sploh ni res in bom v nadaljevanju večkrat povedala, zakaj. Aja, proti podeželju smo. Kako privlačno, res, oh. Take populistične politike, saj verjamem, da bodo državljanke in državljani to zavrnili. Skratka, za ta zakon smo slišali od kolega Kordiša, da je miš, od Nove Slovenije smo slišali, da je vojna, tako da mislim, da smo ravno nekje na enem kompromisnem območju, ker seveda noben zakon, ki bi urejal področje, ki ima toliko interesov, ne bi šel skozi brez kritik.

Že od začetka volilne kampanje seveda mnogi, ki ste bili že prej v politiki, verjetno že desetletja, se pogovarjate o tem, kako rešiti naš zdravstveni sistem, kako krepiti javno zdravstvo. Takrat smo stalno govorili o tem, ja, tudi ko smo dobivali predloge od raznih ljudi, ki so želeli takrat kandidirati ali pa so mislili, da imajo rešitve, treba je razmejiti javno in zasebno, vsi smo bili najbolj pametni, treba je razmejiti, in smo ure in ure o tem razglabljali, danes pa imamo dejansko pred sabo rešitev. To je tako kot preferenčni glas, vsi smo za, dokler ni na papirju, ko pa je nekaj na papirju, se je pa težje strinjati, ampak ravno v to kislo jabolko smo zagrizli. Hvala ministrstvu in hvala predsednici Odbora za zdravstvo, da smo ta zakon pripeljali danes do te druge obravnave in potem bo tudi tretja in bomo glasovali o njem.

Pred sabo imamo 2. člen. Jaz tega amandmaja od SD ne podpiram, ker bi želel vnašati še eno anomalijo v sistem, ki jih ima že preveč in ga poskušamo regulirati. Ker pa govorimo o 2. členu, se moram odzvati na razprave glede potencialne ustavne spornosti, ker mislim, da je preveč lahkotno rečeno, da je Ustavno sodišče že dvakrat odločilo v prid koncesionarjem. Posebej ko gre za urejanje tako kompleksnih vprašanj, mislim, da je res potrebno pogledati, ali so bile te odločbe primerljive, v katerih delih so bile primerljive in kje morda ravno ta poskus poskuša odpraviti napake, ki so bile narejene v preteklosti.

Najprej bi se osredotočila na odločbo iz leta 2022, kjer so se na omejevanje dobička iz koncesijske dejavnosti pritožili lekarnarji. Tukaj bi rekla, da je bila res na žalost tudi to odločba, ki je bila izpostavljena v Odmevih in je Tamara Kozlovič dobro odgovorila. Ta je najmanj primerljiva situacija, o kateri se pogovarjamo danes. Zakaj? Ker lekarnarji ne morejo opravljati dejavnosti kot zasebniki. Sploh nimajo te možnosti. Torej če jim omejiš dobiček kot koncesionarjem, oni nimajo niti alternative, da bi opravljali dejavnost tako, da bi dobili dobiček. Zdravniki na drugi strani pa imajo to možnost. Tukaj gre za res neprimerljiv položaj, ko govorimo o tem, kako se posega v njihovo gospodarsko pobudo. Če imaš ti možnost reči, ne bom se ukvarjal s temi omejitvami države, jaz bom pač imel zasebno ambulanto in bom iz tega služil, je to čisto en drug položaj, kakor če te možnosti nimaš, potem ti pa še država omeji, da ne moreš služiti dobička iz tega primera. Jaz se res s to odločbo ne bi preveč ukvarjala, ker je položaj drugačen in iz tega ne moremo sklepati, da bo Ustavno sodišče podobno odločilo v primeru omejevanja dobička koncesionarjev, ki so zdravniki ali zobozdravniki.

Bolj primerljiva je odločba, ki je bila izdana, mislim, da leta 2018. Če bom našla prvo stran. Aha, tu. Tukaj je pa dejansko šlo za pritožbo zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov in je bilo odločanje v smeri, da je omejitev razpolaganja z dobičkom prekomeren poseg, izvotlitev pravice do gospodarske pobude. Takrat, to je bilo sicer zdaj že pred sedmimi leti, 2018, je Ustavno sodišče stalo za tem. Dejstvo je, da v tem primeru, ko so se pritožili zasebni zdravniki in zobozdravniki, Državni zbor sploh ni dal odziva, torej sploh ni obrazložil, zakaj zagovarja zakonsko ureditev, ki jo je sprejel. To zagotovo ni dobro izhodišče na Ustavnem sodišču, ker Ustavno sodišče gleda argumente na eni strani, argumente na drugi. Vlada se je odzvala v tem primeru. Poleg tega je tudi samo Ustavno sodišče povedalo, da so bile določbe slabo obrazložene. To sta dva zelo pomembna kriterija, ker Ustavno sodišče gleda. Okej, prišlo je do posega. Ali je ta poseg sorazmeren? Da je poseg sploh lahko sorazmeren, mora biti dobro obrazložen, kar je prav, seveda, ker ko mi posegamo v katerekoli pravice, ki jih imamo po ustavi, če država v njih posega, mora zelo jasno povedati, kaj je javni interes in zakaj je ta način posega še sorazmeren, torej ni prekomeren, in mislim, da smo ravno v tem členu naredili domačo nalogo.

Obrazložitev je na osmih straneh. Večkrat se dotika ravno vprašanja, zakaj je v tem primeru omejitev razpolaganja samo dobička iz koncesijske dejavnosti, seveda ne iz tržne dejavnosti, ki jo opravlja koncesionar, zakaj mora biti porabljena na določen način. Niti ne to, da je ne sme imeti, samo presežek prihodkov nad odhodki mora uporabiti za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti, to je isto, kot je bilo v tistem členu, ki ga je presojalo Ustavno sodišče, zdaj pa je že sam člen bolj razčlenjen. Piše: »/…/ in sicer za investicije v prostore in opremo (z namenom nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave), stroške usposabljanja in stalnega izpopolnjevanja ter plač zaposlenih, za tekoče stroške poslovanja.« Torej bolj razčlenjuje, kaj so tisti nameni, za katere naj se uporablja. Kar pa se mi zdi še bolj pomembno, opredeljuje, zakaj je v javnem interesu, da se namensko zbrana sredstva, sredstva, zbrana za to, da v državi lahko zasledujemo pravico do zdravstvenega varstva, vlagajo v ta sistem in da se te kapacitete in kadre, ki to izvajajo, krepi z dobičkom, ki je vse pohvale vreden, če ga koncesionar dobi.

Še en vidik, ki se mi zdi pomemben z vidika sorazmernosti in je tudi v obrazložitvi je pa še ta. Omejimo, kam lahko koncesionar, če dobi dobiček iz tega javnega dela, investira svoja sredstva, hkrati pa izpostavljamo, da tovrstno reinvestiranje v prostor, opremo in kader koncesionarju omogoča večjo strokovnost, kakovost in varnost opravljanja zdravstvene dejavnosti tudi v delu, ki ni koncesijski, temveč popolnoma tržni. Predlagatelj meni, da je ukrep / nerazumljivo/ in zaradi tega sorazmeren. Seveda, če investiraš, mi smo rekli, okej, naredil si dobiček iz javnega dela, zato ker si bolj učinkovit, super, ampak želimo, da ta denar investiraš v tiste kapacitete, ki izvajajo ta javni del. To je omejitev, ampak sorazmerna je zato, ker lahko imaš dobiček in ga investiraš v svoje kapacitete, hkrati pa te kapacitete lahko celo uporabljaš potem za tržno dejavnost.

Jaz mislim, da smo tukaj res bili zelo previdni, da ni kar pavšalen poseg, dobička ne sme biti, ampak da je omejitev, kaj se s tem dobičkom, ki pride iz javnih sredstev, lahko dela, da se še naprej krepi javno zdravstvo, hkrati omogoča ravno to, če se je samoiniciativno prijavil za to, da bo izvajal koncesijo, da pač te zadeve, ki jih vzdržuje z javnim denarjem, lahko potem, če to ni v škodo, ker dela javne storitve, uporablja tudi, ko dela tržno. Meni se zdi to en zelo pogumen način, kako se regulira tako javni del koncesijske dejavnosti kot tisti tržni del, ki ga lahko tudi zasebni zdravnik opravlja.

S tega vidika mislim, da nam je tudi pismo, ki je bilo poslano, sicer dalo misliti, smo premislili. Mislim, da smo mnogi še enkrat zato prebrali. Pozdravljamo različna mnenja. Jaz vidim, da nekaterim dolgotrajnim politikom je zdaj tako grozno čudno, da se mogoče kolega Gregorič in jaz ne strinjava, ampak midva si oba želiva močen zdravstveni sistem. Ja, včasih ne pridemo vsi na isto valovno dolžino, pomembno je pa, da se večinsko strinjamo in potem tisti posamezniki kdaj pač tudi rečemo, v redu, tukaj ne morem popustiti. Razumem, kakšna je večina, vem pa, da v prihodnosti, ko bo ena tema zame tako grozno pomembna, bom tudi jaz dopustil drugim drugo mnenje, ampak pač ne bom kompletno rušil same zadeve. Meni se to zdi zrela politika, vidim pa, da je nekaterim izjemno nenavadna.

Jaz bom podprla ta zakon in člen, o katerem govorimo, amandma Socialnih demokratov pa ne.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolega Ferenc Horváth, imate besedo. Izvolite.

FERENC HORVÁTH (PS IMNS): Hvala lepa, spoštovana predsednica.

Spoštovana ministrica, spoštovani kolegice in kolegi! Mindenkit sok szeretettel köszöntök! Un cordiale saluto a tutti!

Najprej bi rad povedal to, da imamo pred sabo zakon, ki razdvaja, ni nič nenavadnega, saj je v slovenski politiki malo vprašanj, pri katerih se nekako uspemo združiti oziroma imeti podobno razmišljanje. Včasih še o tem nismo složni, ali je trenutno noč ali dan. Mislim, da smo globalno lahko ponosni na naš javni zdravstveni sistem, ki kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki jih seveda ima, deluje dobro in je dostopen vsem. Mislim, da je to res velika vrednota, ki smo jo uspeli tudi v 21. stoletju ohraniti.

Sam kot pacient in laik vidim enega največjih problemov v tem našem javnem zdravstvenem sistemu, kar se tiče čakalnih vrst. Spremembe tega zakona pa me nekako niso prepričale, da bi se število čakalnih vrst zmanjšalo, zato tudi nisem naklonjen podpori tega zakona. Če pogledamo številke, potem lahko ugotovimo, da se je v preteklih letih povečalo število zaposlenih, povečalo se je verjetno tudi število pacientov, zmanjšalo se je število posegov, ki so se dogajali, teh je bilo celo za 10 tisoč na leto manj kot pred covidom. Verjetno v sedanjem sistemu res obstajajo zdravniki, tako kot v vsakem sistemu obstajajo ljudje, ki malo izkoriščajo sistem, ampak zaradi tega verjetno oziroma sem prepričan, da vseh zdravnikov ne bi smeli metati v isti koš, jih dejansko imenovati dvoživke in tako naprej. Meni se osebno zdi to žaljivo. Prepričan sem tudi, da obstaja sistem za nadzor že sedaj, da se tiste, ki ne delajo v skladu z zakonom in etičnim kodeksom, verjetno lahko tudi sedaj pokliče na odgovornost. Vprašanje boja med javnim in zasebnim sistemom v tem državnem zboru v tem mandatu poteka zdaj že na več področjih. Odločitve, ki smo jih sprejeli, me do zdaj nekako niso prepričale, da so bile takšne, ki bi bile zelo učinkovite, predvsem pa ne z vidika državljanov. Mislim, da moramo mi nekako zastopati interese državljanov.

Nisem prepričan, da enega izmed problemov našega javnega zdravstva predstavlja samo financiranje oziroma način financiranja, in sicer tudi sistem financiranja Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V regionalnem časopisu sem prejšnji teden prebral, da je Splošna bolnišnica Murska Sobota preteklo leto zaključila z izgubo, zato ker se z Zavodom za zdravstveno zavarovanje naj ne bi uspela dogovoriti za večji obseg programa. Seveda razumem, da so sredstva omejena, vendar pa se tudi vprašam, ali so potem interesi pacientov ali interesi kapitala ali v tem primeru zavarovalnice bolj pomembni. Če ti podatki držijo, potem naj bi imela zavarovalnica več deset milijonov evrov prihodka nad odhodki, torej presežek prihodka nad odhodki. To pomeni, da bi bila sredstva načeloma na razpolago, da se prerazporedijo oziroma da se programi povečajo. Zakaj je to pomembno? Ker če v regionalni bolnišnici, kot je Murska Sobota, ni dovolj programa oziroma program ni dovolj obsežen, to pomeni, da morajo pacienti iz Prekmurja odhajati v druge bolnišnice, če se želijo zdraviti, kar se mi zdi nedopustno že s stroškovnega vidika. Da po drugi strani ne omenjam človeškega vidika.

Nenazadnje smemo povedati, da je Prekmurje po vseh kazalnikih dejansko na repu, kar se zdravstva tiče, z vidika tega, da imamo največ obolelih, starajoče prebivalstvo tudi pomeni večjo umrljivost. Prezgodnja umrljivost je bila v letu 2023 najvišja prav v prekmurski regiji, kakor tudi število hospitaliziranih. Jaz mislim, da bi v takšnih primerih še posebej morali biti pozorni na to, da ima seveda vsaka regija svoje specifike. Vsi si želimo oziroma imamo neko skrb za to, da smo zdravstveno oskrbljeni in preskrbljeni, vendar bi verjetno tudi zdravstvena zavarovalnica morala marsikatero odločitev pretehtati in odločati bolj z vidika tudi pacientov.

Jaz sem absolutno zagovornik javnega zdravstvenega sistema, ki je dostopen vsem. Seveda pa želim, da je zdravstveni sistem, ne glede na to, ali je delno v javnem, delno pa v nekem zasebnem sistemu ali pri koncesionarjih ali kakorkoli to imenujemo, dostopen vsem ljudem, da se bodo čakalne vrste zmanjševale, ker mislim, da bi to morala biti naša naloga. Jaz tega zakona v tej obliki, kljub temu da je zakon v globalu dobro zapisan, ampak ima neke pomanjkljivosti, vsaj z mojega vidika, ki bi lahko naredile s sprejetjem tudi nepopravljive ali težko popravljive napake, ne bom podprl. S tem bom tudi nekako končal, da bom še prepustil besedo svojemu poslanskemu kolegu, če se bo želel prijaviti, ker v naši poslanski skupini imamo urejene zadeve.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala.

Želi še kdo razpravljati pri tem členu? Ja, je interes. Torej vas ponovno prosim za prijave.

Aha, zdaj pa imamo prijavljenih kar 12 razpravljavcev. Prvi bo razpravljal kolega Uroš Brežan, za njim kolega Predrag Baković.

Izvolite.

UROŠ BREŽAN (PS Svoboda): Hvala, predsednica.

Spoštovana ministrica, ekipa, kolegice in kolegi, lep pozdrav!

Kvalitetna in pravočasna zdravstvena oskrba je tisto, kar nam mora vedno biti pred očmi, ko se ukvarjamo s sistemom kot celoto. Danes je gotovo za to priložnost. To posledično pomeni, da moramo imeti vedno pred očmi pacienta, se pravi tisti tistega, ki potrebuje zdravstveno oskrbo. Sam mislim, da se je skozi proces priprave zakona tako na ministrstvu, v javni razpravi, z delom na odboru prišlo do rešitev, ki gredo v smeri večje transparentnosti, tako kompleksen sistem, kot je tak, večjo transparentnost gotovo potrebuje. Sam ne bom rekel, da zelo dobro poznam ta sistem, kot dolgoletni župan pa sem se ukvarjal predvsem s primarno ravnjo, z zdravstvenim domom in s tistim, kar so odgovorne zagotavljati občine. Moram reči, da nisem najbolj zadovoljen s tem, da se Tolmin v tem kontekstu v zadnjem času pojavlja tako pogosto na naslovnicah različnih medijev, ker je žal tako, da takrat, ko se dogaja nekaj, kar ni najboljše, takrat se pridobi tudi pozornost javnosti.

Najprej se je ta zgodba začela s tem, da je v Tolminu dalo odpoved kar nekaj dolgoletnih zdravnikov. V Zdravstvenem domu Tolmin je 11 splošnih ambulant, ki pokriva tri občine v Posočju – Bovec, Tolmin in Kobarid, dobrih 18 tisoč občanov in občank je na tem področju, seveda v času poletne turistične sezone pa še najmanj toliko obiskovalcev, ki nujno potrebujejo tudi zdravstveno oskrbo, predvsem pa nujno medicinsko pomoč. Tu je treba zelo jasno povedati, te odpovedi zdravnikov niso posledica Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga v tem trenutku obravnavamo, tudi niso posledica dela prejšnjega vodstva občine, ampak ne glede na to, v Tolminu, na Tolminskem, v Posočju je več kot 3 tisoč pacientov, pacientk ostalo brez zdravnika. Posledica tega je tudi to, da se je seveda zatresel tudi sistem nujne medicinske pomoči, kajti tudi splošni zdravniki so vključeni v ta del. Vsi vemo, ki smo se količkaj ukvarjali z zdravstvom, da je bilo v zadnjih letih to prerešetano z različnimi praksami. Nujna medicinska pomoč pri nas na podeželju se je v veliki meri zagotavljala tudi z delom prek espejev. Mimo tega smo vsi bolj ali manj gledali, tako oblast z nacionalne ravni kot lokalci, ker je bilo to preprosto na nek način učinkovito, ker je bilo to tisto, kar je zagotavljalo fleksibilnost in oskrbo prebivalkam in prebivalcem.

Jaz se strinjam, da tak sistem ni pravi, to smo v novem zakonu tudi zapisali. Hkrati pa, ker se zavedamo, da je tak sistem velik, obsežen in ga je težko obračati in spreminjati v enem dnevu, smo v zakon zapisali tudi prehodno obdobje za podobne prakse. Napisali smo, da bo prehodno obdobje enega leta. Kaj se je potem zgodilo? Potem smo na Tolminskem oziroma v Zdravstvenem domu Tolmin dobili inšpekcijo, ki je seveda tako prakso prepovedala takoj. Jaz mislim, da bi morali vsi akterji v zdravstvenem sistemu imeti pred očmi tisto, kar sem povedal na začetku, se pravi kvalitetno in pravočasno zdravstveno oskrbo. Pacient bi moral biti na prvem mestu. Sistem, ki je tako kompleksen in pomemben, ki v bistvu v vsakem trenutku lahko odloča o življenju vsakega od nas, mora imeti čas, da se prilagodi. Zato moram reči, da se mi taka praksa zdi zelo težko sprejemljiva in razumljiva. Razumem pa, da je sistem kompleksen, da ga je težko upravljati in moram reči, da cenim delo, ki je bilo opravljeno v tem času priprave zakona. Kompleksnost tega sistema nenazadnje kaže tudi komunikacija v zadnjem času, kjer se vidi, da imamo lahko tudi ljudje na isti strani političnega spektra različne poglede in različna stališča. Kot pa sem rekel, zdi se mi, da bi morali vedno in vsi imeti pred sabo tisto, kar ta sistem zagotavlja, se pravi zdravje ljudi.

S tega vidika imam pri današnji razpravi in pri tem zakonu na koncu sam en velik vprašaj.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolega Predrag Baković, imate besedo, in za njim kolega Jožef Horvat.

Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala lepa, spoštovana predsednica.

Kolegice in kolegi!

Cilj tega zakona, ki je danes pred nami, je seveda okrepiti, okrepiti javno zdravstveno mrežo, in to v okoliščinah, ki so težke, torej kar se tiče omejenih virov, kar se tiče kadrovske problematike, dolgih čakalnih vrst in tako naprej. Da nekako se fokusiram na 2. člen, ki smo ga v Poslanski skupini Socialnih demokratov amandmirali. Najprej bi se morda zahvalil tukaj tudi kolegici Ivi, ki je nekako napovedala, da bo podprla ta amandma, seveda morda tudi kdo drug iz opozicije ali tudi iz koalicije. Za kaj gre? Gre za to, da poskušamo s spremembo tega amandmaja zagotavljati, da se med izvajalci javne zdravstvene službe ohranijo ali pa ostanejo tudi drugi zavodi, ki jo trenutno opravljajo, vendar nekako Republika Slovenija ni njihov neposredni ustanovitelj. S to spremembo amandmaja se pravzaprav krog možnih zdravstvenih zavodov, ki so del javne zdravstvene službe, še dodatno oži v izogib dvomom in nepredvidljivim in nejasnim posledicam, ki lahko sledijo. Dopušča se splošna možnost, da pravni subjekti, ki so v izključni lasti Republike Slovenije, samostojno ustanovijo zavod, ki bi opravljal zdravstveno dejavnost kot del javne službe oziroma mreže, z vsemi obveznostmi in z vsemi omejitvami, ki veljajo za te izvajalce, v ključno s predlaganim nepridobitnim modelom poslovanja.

Konkretni primer, ki je bil omenjen, torej primer Železniškega zdravstvenega doma, ki v času sprejemanja tega zakona opravlja javno zdravstveno službo na nepridobiten način, hkrati pa je edini ustanovitelj podjetja, katerega edini lastnik je Republika Slovenija, seveda zajet mednje. Krog potencialnih subjektov, ki bi lahko izvajali tako dejavnost oziroma bili vključeni v javno zdravstveno mrežo, je s spremenjenim amandmajem dodatno zožen, ne izključuje pa drugih tovrstnih zavodov. Omejitev na stoodstotnost ustanoviteljskih pravic Republike Slovenije, četudi posrednih, pomeni zadostno varovalko med mešanjem javnih in zasebnih sredstev ter zagotavljanjem vračanja presežkov kapacitete javne zdravstvene službe in tudi njeno krepitvijo. Naj tukaj poudarim, niti po konkretno opisanem niti po uveljavitvi tega zakona o ustanovljenem zavodu še vedno ne bi bilo samodejno zagotovljeno izvajanje javne službe, torej mrežo javne zdravstvene službe se določa in prilagaja skladno s tem zakonom, predlaganimi spremembami, in seveda v smislu 4., 5. in 6. člena veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Torej za vsak tak zavod bo od uveljavitve tega zakona obstajala možnost, da se njegove kapacitete ustrezno umestijo v mrežo javne zdravstvene službe. Ta amandma zagotavlja, da se tak zavod, ki je seveda v posrednem, izključnem ustanoviteljstvu Republike Slovenije, v smislu tega zakona obravnava kot javni zavod. Ker je cilj tega zakona okrepiti javno zdravstveno mrežo, kot sem povedal že na začetku, torej v okoliščinah omejenih virov, pomanjkanja kadrov, splošno znane problematike dolgih čakalnih dob, nekako predlagatelji, torej Poslanska skupina Socialnih demokratov, ocenjujemo za povsem smiselno, da se ob prvi vzpostavitvi mreže vanjo ustrezno umestijo tudi kapacitete Železniškega zdravstvenega doma in njegovih 130 sodelavcev, ki skrbijo za več kot 22 tisoč pacientov v različnih krajih. Onemogočanje vključitve takega izvajalca v mrežo bi bilo v danih okoliščinah neracionalno, v nasprotju z osnovnim ciljem tega zakona, ki je torej, še enkrat ponavljam, okrepiti javno zdravstveno službo. Ne želimo, da bi zgolj posrednost ustanoviteljskega razmerja zdaj ali pa v prihodnosti omejila možnost, da se javno mrežo okrepi z izvajalci, ki sicer izpolnjujejo vse pogoje, ki jih od njih zahtevajo zakon in drugi predpisi, zato seveda tudi ne želimo preprečiti novim izvajalcem, zlasti če sprejmejo obveze in omejitve javne službe iz tega predloga zakona, kot so na primer nepridobitnost poslovanja in vlaganje presežkov v skladu s tem predlogom zakona.

Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi, pomembno je, da v tem trenutku, ko drugi subjekti v posredni državni lasti nimajo zadržkov do tržne in pridobitne dejavnosti v zdravstvu, v konkretnem primeru pa je govora o izvajalcu, ki že posluje na način, ki ga predvidevajo zakonske spremembe, hkrati pa koncepta nepridobitne službe ne vidijo kot ovire za novo delovanje, na tem mestu polagam na srce vsem ostalim, da se nam ta amandma zdi še kako smiseln, kajti s tem bomo okrepili javno mrežo. Seveda se zahvaljujem vsem kolegicam in kolegom, ki boste ocenili, da je ta amandma ustrezen in primeren za vašo podporo.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolega Jožef Horvat, imate besedo, za njim pa kolega Damijan Bezjak Zrim.

Izvolite.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa predsednica.

Spoštovana ministrica s sodelavkami, dragi kolegice in kolegi!

Na mizi je najprej amandma k 2. členu kolegov iz SD, ki je vreden razmisleka, razmislek gre v tej smeri, ohranimo tisto, kar dobro deluje, dobro deluje celo v glavnem mestu, zato bo ta amandma tudi vreden ne samo mojega razmisleka, ampak tudi moje podpore. Vlada se reševanja zdravstva loteva z zakoni, ki v družbi in širši strokovni javnosti niso najbolje sprejeti. Trudim se izbirati diplomatske besede. Niso najbolje sprejeti. Lahko zavzamemo stališče, da se odpor dogaja, ker nihče ne mara ali noče sprememb, a prav gotovo je odpor tudi posledica nezaupanja zaradi negotove dostopnosti zdravstva, ki jo lahko vsak nedomišljen poseg nemudoma še oteži.

Nova Slovenija za zdravstveni sistem ponuja dodelan program z ukrepi, ki so v strokovni javnosti pridobili podporo. Je edina stranka, ki ponuja celovito rešitev skozi štiri korake. Prvi je vzpostavitev zaupanja in spoštovanja med vsemi, ki sooblikujejo zdravstvo, od osebja do bolnikov in odločevalcev. Treba je ustaviti napade na zdravniško stroko ter uvajanje sprememb brez širšega konsenza. Drugi korak je takojšnje aktiviranje vseh razpoložljivih izvajalcev zdravstvenih storitev, da nemudoma skrajšajo nedopustne čakalne dobe. Nedopustne čakalne vrste. Nedopustne! Zato že četrtič vlagamo spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. V tretjem koraku sledi učinkovitejša organizacijo dela. Z učinkovitejšo organizacijo dela bi se povečalo število zdravstvenih storitev, kar bi skrajšalo čakalne vrste. V ta korak sodi tudi sprememba upravljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V zadnjem, četrtem koraku, pa načrtujemo ureditev sobivanja javnega in zasebnega zdravstva v okviru jasnih pristojnosti in odgovornosti. Te štiri korake bomo realizirali, če nam bodo volivci zaupali vodenje države.

Za spremembe je potrebno zaupanje med sodelujočimi. Z opisano sistemsko ureditvijo se omejuje tudi korupcija, do katere imamo krščanski demokrati ničelno toleranco. Kritični smo do neučinkovitosti v zdravstvu. Zavzemamo se za preglednost in odgovornost pri porabi javnega denarja, veliko ga je in dovolj ga je. Podpiramo prizadevanja za večjo kakovost v zdravstvu, digitalizacijo zdravstvenega sistema in odpravo nesmiselnih administrativnih ovir oziroma administrativnega pekla. Obsojamo napade na zdravstvene delavce, zato predlagamo, da se takšno nasilje obravnava kot kaznivo dejanje. Spremembe v zdravstvu se lahko začnejo uvajati takrat, ko se med vsemi sodelujočimi vzpostavi zaupanje. Spremembe na silo ne delujejo, namesto tega doživijo odpor in nasprotovanje. Zato naj bo ta zapis, ta moja razprava, zadnji klic in poziv k resnemu razmisleku, če so vladni načrti resnično v korist slovenskega bolnika oziroma družbe kot celote.

Kaj imamo danes na mizi oziroma zadnje mesece oziroma tedne, da bo slovenska javnost seznanjena, bom rekel, s fizičnim volumnom zakonske materije? Na eni strani imamo 40 strani členov Zakona o zdravstveni dejavnosti. 40 strani! V drugi obravnavi na Odboru za zdravstvo smo dobili 43 strani amandmajev. Isti dan, ko smo o amandmajih glasovali, smo dobili še 38 strani sprememb teh amandmajev. Poslanka in poslanec, ki želi resno razpravljati in glasovati po svoji vesti, ima torej 40 strani osnovnega zakona, 43 strani amandmajev in 38 strani sprememb teh amandmajev. Če je kdo to sposoben sprocesirati, mu jaz lahko samo čestitam, če pa ne, pa je glasovalni stroj. To pa je največje ponižanje za človeka, za poslanko, poslanca.

Zakaj sem govoril o tem, da moramo prenehati z brutalnimi napadi na zdravniško osebje, na zdravnike? Ne morem se pač znebiti tega občutka, vladajoči ste prek svojih medijskih kanalov dodobra zastrupili slovensko javnost. Ja, imate jo na svoji strani, ko kritizirate zdravništvo, res. Tukaj slišimo v dvorani in nihče ne skoči v zrak, ko zdravništvo imenujete za živali. Ja, dvoživke, paraziti so živali. Dvoživke, amfibiorum, paraziti, parasites. To so živali. Ne, zdravniki, zdravniško osebje so zlata vredni ljudje, skrbijo za naše zdravje. Preden bi se sploh začeli pogovarjati o kakršnihkoli reformnih zakonih, moramo najprej postaviti bolnika, ki išče zdravje, pacienta, v središče naših razprav. Pacient mora biti v središču, ne pa, ja, bom ponovil, sveta vojna proti zdravništvu.

Če smo pravna država, kolegice in kolegi, pred kratkim oziroma 29. januarja letos je Vrhovno sodišče nekaj povedalo o espejih, ki delajo v zasebnih klinikah, če hočete. In kaj je povedalo? Postavilo se je na stran espejev v skladu z ustavo, kjer je gospodarska pobuda svobodna. Kar preberite odločitev Vrhovnega sodišča. Najbrž, ampak samo špekuliram, je ta odločitev Vrhovnega sodišča spodbudila tudi tukaj prisotno spoštovano gospo ministrico in ministra za finance, ki razume, kaj je gospodarska pobuda, da sta napisala pismo predsednici Odbora za zdravstvo. Kako naj se zdaj vzpostavi tukaj med nami zaupanje? Zelo težko. Na eni strani dva ključna ministra, ko gre za zdravstveno reformo, opozarjata poslanke in poslance, potem uvodna razprava spoštovanega kolega Gregoriča in tako dalje, in tako dalje. Da ne govorim o pismu približno, lahko bi rekli, polovice zdravnikov ali pa več kot polovice zdravnikov, okrog 4 tisoč jih je menda podpisalo pismo, ki smo ga vsi dobili. Lahko ga vsak prebere. To ni 10 %, to je 50 % zdravnikov, ki opozarja na nedoslednosti tega zakona. Prvi sem za to, da se zadeve uredijo, ampak prosim, ne na tak način, da se z nekimi administrativnimi ukrepi umetno skrajšajo čakalne vrste.

Do tega trenutka, do danes nihče ni demantiral prispevka, ki je bil včeraj objavljen v medijih z naslovom Za ministrico vsi podatki, za javnost le tretjina. Kaj pa govorijo ti podatki? Govorijo o čakalnih vrstah. Podatki za javnost in podatki za ministrico, pogledamo razlike, in te razlike niso zanemarljive. Zadnja javna objava NIJZ v marcu ta mesec: vseh čakajočih 322 tisoč 653, od tega nedopustno dolgo 75 tisoč 799. Podatki NIJZ za ministrstvo: vseh čakajočih 856 tisoč, od tega nedopustno dolgo 260 tisoč. Po mojem vedenju do tega trenutka ne vlada ne ministrstvo teh podatkov, tega prispevka nista demantirala oziroma v skladu z zakonodajo zahtevala popravka. Dokler ne bomo pacienta postavili v osredje, v center, v središče naših razprav, do takrat ne bomo dosegli neke prave reforme, ki si jo naši državljani zaslužijo, ker si zaslužijo dostopno in kakovostno zdravstvo.

Vračam se k sodbi Vrhovnega sodišča, ker tukaj se spet ne morem znebiti občutka, da je bil FURS zlorabljen, ker je šel v davčne preglede v zasebne zdravstvene institucije. Vrhovno sodišče je povedalo to, na podlagi česar lahko zaključimo, in sicer na podlagi predstavljene sodbe, ki si jo lahko preberete, nimam časa, da berem vse, niti te ključne točke, da ni nič narobe, če zdravniki kot samostojni podjetniki sklenejo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zasebnimi medicinskimi centri. Spet bo morda kdo rekel, da Nova Slovenija zagovarja privatizacijo zdravstva. Ni res, že stokrat smo povedali, da zagovarjamo javno zdravstvo, se pa razume, kaj po našem razumevanju sestavlja mrežo institucij, ki izvajajo zdravstvene storitve. Mi tudi nikomur ne bomo rekli žival oziroma amfibija. Status samostojnega podjetnika je urejen v Zakonu o gospodarskih družbah in pomeni samostojno opravljanje dejavnosti na trgu. Zaradi tega menim, da je nastopil čas, da FURS vsem tistim, pri katerih je izdal sklepe o uvedbi davčnega pregleda, sedaj izda sklepe o ustavitvi postopka, se vsem udeleženim opraviči za nepravilno postopanje ter jim povrne vse stroške, ki so jih imeli zaradi neupravičeno uvedenih davčnih pregledov. FURS je bil zlorabljen s strani politike. Ne morem se znebiti tega občutka. Če smo za pravno državo, potem dajmo obravnavati to sodbo, razsodbo Vrhovnega sodišča z datumom 29. 1. 2025.

Za konec še moje razmišljanje o tem, da FURS ne sme biti organ, ki se ga lahko uporabi ali celo zlorabi za doseganje določenih političnih točk, kot je to danes zatiranje zasebnega zdravstva in kaznovanje pridnih zdravnikov, ki želijo delati več. Predlagatelje, predvsem pa zagovornike tega zakona bi vprašal. Kako bi vi postopali, če bi bili zdravniki v javni bolnišnici in bi zelo bolnega pacienta naročili na pregled ali poseg čez tri leta? Kako bi postopali? Ta pacient bi v joku prosil, če lahko pride prej na vrsto oziroma naj mu poveste, kje bi prišel prej na vrsto, saj ima samo eno življenje, ker ima družino, za katero skrbi, in da želi še živeti. Ali bi mu hladno odgovorili, vidimo se čez tri leta, ali pa bi mu povedali, da v tem in tem zasebnem medicinskem centru lahko poskuša in pride na vrsto v enem tednu? Kaj bi izbrali vi, če bi bili pacient? Če želite vse podržaviti, potem samo pomeni, da zagovarjate korupcijo – več države, več korupcije. Povejte mi primere v zasebni instituciji, naj bo deoo, katerikoli, ne v zdravstvu, kjerkoli, kjer najdete kakšne dramatične, drastične primere korupcije, najdete pa jih veliko v velikih državnih institucijah, zdravstvenih institucijah. To je problem, tega bi se pravzaprav morali najprej lotiti. In nikome ništa, kot se nepravilno slovensko reče, da je kumulativna izguba slovenskih bolnišnic presegla že četrt milijarde evrov. Nikome ništa.

Kot sem povedal, amandma kolegov iz SD bom podprl, zakona pa nikakor ne.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Replika, izvolite, kolegica Tacer.

/ oglašanje iz dvorane/ Pa saj replika ne pomeni, da morate izrecno povedati ime in priimek poslanca, verjetno se nanaša na njeno razpravo, bo razložila zdaj, v kateri del njene razprave.

Izvolite.

LUCIJA TACER (PS Svoboda): Absolutno bom razložila, ja. Hvala, predsednica.

Večkrat smo bili naslovljeni tisti, ki podpiramo zakon, in kar veliko grobih stvari nam je bilo očitanih. Eno izmed njih, da gremo v vojno z zdravniki, kar ostro zavračam in apeliram, da tiste, ki bodo to ponavljali, naj bodo konkretni, kdo je kaj rekel. Jaz nikoli nisem rekla karkoli slabega o naših zdravnikih in zdravstvenem osebju, ker se zelo dobro zavedam, kaj oni pomenijo za našo družbo, ravno zaradi tega želimo urediti razmere, da tisti, ki delajo predano, bodo za to tudi nagrajeni. In tukaj pridemo na naslednjo zadevo, ki ni resnična, kar je rekel gospod Horvat, da želimo preprečiti tistim zdravnikom, ki želijo delati več, da lahko delajo več. To ni res. Ravno zato dajemo možnost davčno bolj ugodnih podjemnih pogodb za tiste, ki želijo delati več, v svojem matičnem javnem zdravstvenem zavodu. Gospod je rekel: če zagovarjate državo, zagovarjate korupcijo. / oglašanje iz dvorane/ To ste rekli, poglejte na magnetogram, jaz sem si to zapisala in sem zgrožena. Ja, jaz zagovarjam državo Republiko Slovenijo in mislim, da moramo krepiti njene javne institucije. To izvajanje me je zelo šokiralo.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Dobro, postopkovno. Izvolite, kolega Horvat.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospa predsednica.

To je bila zloraba replike. Morate pa res poslušati, kaj sem povedal. Povedal sem: če zagovarjate državno zdravstvo, več države v zdravstvu, potem zagovarjate več korupcije, ker v državnih sistemih imamo korupcijo, v zasebnih je nimamo. / oglašanje iz dvorane/ To ste zlorabili, ker ste tako hoteli. Sicer pa je bila vaša replika popolnoma mimo.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Dobro, hvala lepa. Tudi to ni bil zdaj postopkovni predlog. Korupcija je prisotna kar vsepovsod, kolega Horvat, lahko tudi kdaj v kakšnem drugačnem razmerju še.

Dobro, zdaj pa ima besedo kolega Damijan Bezjak Zrim.

Izvolite.

DAMIJAN BEZJAK ZRIM (PS SD): Spoštovana predsedujoča, spoštovani kolegice in kolegi!

Mogoče je res korupcija prisotna, ampak mi tukaj stremimo vsi k temu, da bi jo izkoreninili. Danes imamo enega najpomembnejših zakonov tega mandata na mizi Državnega zbora, zakon, ki bo odločal o številnih državljankah in državljanih Republike Slovenije. Vesel sem, da smo dobili vsi na mizo pismo ministrice za zdravstvo in ministra za finance, kajti njuni pomisleki so upravičeni, tudi dvomi, kajti kdor ne dvomi, nima človeškega čuta. To je eden takih pomembnih zakonov, da ne moremo kar navijaško sprejemati odločitev, kajti tudi kritike so dovoljene in na mestu. Jaz bi bil tukaj zelo previden. Danes smo večkrat slišali, da je mogoče zakon tudi ustavno sporen. Vsi vemo, da je nad Ustavnim sodiščem zgolj modro nebo in mogoče bo ta zakon prišel pred ustavne sodnike, oni bodo seveda o tem odločali, mi smo pa danes tukaj, da potrdimo, ali se s tem strinjamo ali ne.

Če se vrnem nazaj k razpravi, kar so rekli moji kolegi pred mano o našem amandmaju. Kolegica Lucija Tacer je prej izrazila, da je to anomalija. Jaz se nikakor s tem ne morem strinjati, kajti bistvena razlika tega zdravstvenega doma od vseh ostalih je, da je ustanovitelj zgolj podjetje v državni lasti. Vse ostale naloge, ta zdravstveni dom deluje kot vsi ostali v državi. Jaz bi bil tukaj zelo previden, zato sem tudi vesel kolegov iz Nove Sloveni in, upam, tudi širše, da bodo ta amandma podprli, kajti tukaj gre za ljudi in ne moremo kar tako pavšalno zanemariti določenega dela. Konec koncev je Upravno sodišče odločilo, da je to zavod s pravico javnosti. Tukaj moramo vedeti, da bi tudi koncesije to leto potekle, če jih ne bi z interventnimi zakoni podaljšali do marca 2026. Zato smo tukaj Socialni demokrati previdni, kaj se bo zgodilo z zdravstvenim domom. Ne moremo posplošiti vseh zadev, kajti ta zakon je prepomemben. Da zdravnike, ki so ključni, da se bo ta zakon izvajal ali pa ne, ne moremo posplošeno imenovati dvoživke, kajti večkrat v zgodovini smo videli, kako lahko nekaj, kar obstaja, na primer vzamemo zdaj javni zdravstveni sistem v Sloveniji, saj brez zdravnikov ne obstaja, postane nepomemben, irelevanten in lahko gremo na samoplačniški sistem. Kaj to pomeni, vsi vemo – javno zdravstvo za bogate, torej za tiste, ki bi si lahko privoščili, vsi ostali pa bi morali razmisliti, ali bomo šli v bolnišnico, mogoče vzeli kredit ali pa vemo, kaj sledi po težki bolezni, če ni ustreznega zdravljenja.

Jaz danes od vseh nekako pričakujem in tudi ministrstvo, da bo dalo določena zagotovila, kajti to je prepotreben zakon za slovensko zdravstvo. Tudi sam imam določene dvome, ampak dajmo nekaj narediti na tem področju, da ne bodo čakalne vrste v Sloveniji zgolj naraščale, da bomo enkrat res prišli do zdravnikov, specialistov mislim, kajti, kolega rojak Jožef Horvat ve, da na primer mi v Prekmurju nimamo težave na primarnem zdravstvu kot tudi ne določen del podeželja, to je velikokrat bolj v mestih opaženo, ampak do tistih specialističnih storitev, ki si jih ljudje zaslužijo, morajo priti. Jaz si danes res prizadevam, da bomo imeli eno konstruktivno razpravo, kajti ta zakon je za nas vse pomemben.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Najlepša hvala.

Besedo ima poslanec Felice Ziza.

Izvolite.

FELICE ZIZA (PS IMNS): Spoštovana podpredsednica Državnega zbora, spoštovana ministrica, spoštovani kolegice in kolegi!

Un cordiale saluto a tutti presenti! Tisztelt Hölgyeim és Uraim!

Zakon, ki ga imamo danes pred nami, lahko opredelimo, tako kot smo že večkrat slišali danes, kot osrednji in temeljni zakon glede zdravstvene dejavnosti v naši deželi oziroma v naši republiki. Usmeritve in novosti, ki jih prinaša zakon, so kar dobre, ampak je žal precej zadev, ki niso bile urejene oziroma so urejene na takšen način, ki bodo po mojem mnenju še otežile in poslabšale delovanje samega javnega zdravstvenega sistema. Tako da zaradi tega v tem trenutku sam ne bom mogel podpreti tega zakona, tako kot je rekel tudi moj kolega Ferenc Horváth, v osnovi nismo proti, ampak ga v takšni obliki vsekakor ne moremo podpreti. Naslavlja in ureja veliko področij pozitivno, in to tudi pozdravljamo, nekako ureja mrežo javnih zdravstvenih zavodov in služb. To je bilo nujno potrebno. Ureja neprekinjeno zdravstveno varstvo, to so urgentna medicina, urgentna kirurgija, urgentni centri, prehospitalne enote, satelitski centri, dežurna mesta. Ureja profesionalizacijo vodenja javnih zavodov. Mislim, da je tudi to kar pozitivna zadeva. In ureja še, kot sem rekel, marsikatere stvari, tako kot je bilo povedano v samem začetku, tudi pri predstavitvi samega zakona.

Problem je, kot smo slišali, tudi mogoče neupoštevanje Ustave Republike Slovenije v 49. členu in v 74. členu glede svobodnega izbiranja dela ali pa svobodne gospodarske pobude. To se bo videlo, seveda ne danes, če bo zakon sprejet, kako se bo ta zadeva dogajala. Jaz bom danes nekaj primerov prinesel ponovno v to dvorano. Sem že večkrat ponavljal v teh dveh mandatih, odkar sem v Državnem zboru, ampak nikoli seveda ni bilo to, kar sem sam rekel, poslušano, ker ima politika seveda svoj način delovanja in svoje razmišljanje. Tudi dobro, ne moremo kritizirati, absolutno, kot sem rekel, ampak so določene zadeve, ki morajo biti po mojem mnenju in po mnenju marsikaterega ne samo politika, ampak govorim tudi o strokovnih delavcih in sodelavcih v zdravstvu, na drugačen način.

Jaz vam bom prinesel primere iz Italije. Vem, da se Slovenija v glavnem primerja z Avstrijo, z Nemčijo in s skandinavskimi državami. Jaz sem delal sedem let v Italiji. Prvo mojo specializacijo sem tam dosegel, delal sem tudi kot specialist v Italiji in še danes sledim zadevam, kako urejajo javne zdravstvene storitve in dejavnosti v Italiji, ki sigurno ni najboljši primer na svetu, ampak jaz menim, da je ena najbolj urejenih socialnih držav sigurno tudi v Evropi. En primer glede socialne države, in to jaz mislim, da bi tudi Slovenija lahko uredila na takšen način, ki ne bi predstavljal nobenih dodatnih stroškov, vsaj po mojem videnju. Vsak državljan Republike Italije ob rojstvu dobi zavarovanje v celoti. Tam nikoli niso imeli deljenega obveznega ali pa dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Od rojstva do dneva smrti si stoodstotno zavarovan v celoti, torej imaš popolno zdravstveno zavarovanje in za to ti ni treba skrbeti. Imaš tudi evropsko zavarovanje, kartico, ki jo imajo italijanski državljani, vsi imajo torej evropsko kartico, in tega ni treba obnavljati vsako leto, tako kot se dogaja v Republiki Sloveniji. Ker marsikdo potem nima časa, pozabi in gre v tujino in se znajde v velikih težavah. Jaz mislim, da ko si ti državljan, ko živiš, imaš zagotovljene določene pogoje, lahko dobiš evropsko zdravstveno kartico ob rojstvu in jo vrneš, ko umreš in ko te ni več na tem svetu. Tako da ne vidim nobenih težav, da bi tudi Slovenija to uredila, ker žal vemo, da določeni državljani Republike Slovenije, ki si ne znajo ali ne morejo ali nočejo urediti nekega statusa, nimajo niti urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja in zaradi tega dostikrat trčijo ob velike težave, ko gredo v bolnišnico, v zdravstveni dom in tako naprej. Jaz mislim, da nič ne stane, da to enkrat že uredimo.

Druga zadeva, koncesije. Koncesije, tako kot jih poznamo v Sloveniji, so tudi v tem zakonu napisane kot javno zasebno partnerstvo. Italija ima koncesije predvsem dandanes, enkrat je imela tudi v tržnih zdravstvenih zavodih, danes tega ni dosti več, se je kar skrčila ponudba s strani tržne dejavnosti kot privatne bolnišnice, kot vse storitve na privatnem nivoju, ampak koncesije pa delujejo stoodstotno na primarnem nivoju. Torej vsi splošni zdravniki, ki delujejo v Italiji, dobijo koncesijo. Koncesija se ne prenaša seveda po družinski plati. Ko en zdravnik gre v penzijo, tisti zdravnik, ki čaka, v Italiji čakajo v vrsti splošni zdravniki oziroma zdravniki, ki se odločajo za to vrsto dela kot družinski zdravniki, čakajo, jih je preveč. Dobijo koncesijo, seveda, ko se ta zdravnik upokoji, prvi, ki je na vrsti v tisti občini, v tisti regiji, dobi koncesijo. Koncesija pomeni dober dobiček. Imajo plačano kar dobro koncesijo, jaz vam ne bom povedal, vem, koliko dobijo, za tisoč 500 pacientov lahko zaposlijo zdravstvenega tehnika, lahko zaposlijo tajnico, sekretarko, lahko zaposlijo marsikoga, ampak seveda morajo iz svojih prihodkov plačati vse svoje zaposlene. Večkrat se zgodi v Italiji, razen mogoče ene tajnice, drugih zaposlenih ob splošnem zdravniku ni. Plačuje seveda tudi najemnino, vse stroške in vse ostalo, ampak jim ostane toliko denarja, da imajo urejeno plačo in imajo višjo plačo od specialistov, ki delajo v bolnišnicah. In to ne malo.

Zaradi tega je danes v Italiji vrsta za pridobitev koncesije na primarnem nivoju in pomanjkanje specialistov v bolnišnicah. Imajo čisto obraten problem kot v Sloveniji. To pomeni, da ob tem, da so zdravniki motivirani, so socialno predisponirani za pomoč drugemu človeku, imajo vtis in občutek za trpljenje in bolezni drugih, tudi zaradi tega se izobražujejo, postanejo zdravniki, določeni specialisti in potem zdravijo te paciente celo življenje. So deloholiki, delajo po 48 ali več ur brez počitka, danes niso plačani, ker so danes pogodbe tako narejene, da več kot toliko ur ne morejo narediti, seveda ob soglasju, ampak vam garantiram, da marsikateri zdravnik, ko konča dežurstvo, ne gre domov, nadaljuje z ambulanto ali z operativno dejavnostjo in delajo še in še in še, ampak očitno tudi finančna sredstva in plača prinesejo pozitivno stanje. Splošni zdravniki v Sloveniji se žal ne odločajo postati družinski zdravnik, ker so dosti manj plačani in nimajo teh priložnosti. Zaradi tega imamo težave.

Jaz mislim, ko bo Slovenija zrela, da bo tudi tukaj pristopila do koncesij za primarni nivo oziroma za družinske zdravnike, bo ta problem rešen v nekaj letih, sigurno ga ne bomo rešili v treh mesecih, ampak v petih, šestih letih, v tistem času, ko lahko mlad zdravnik gre na specializacijo družinske medicine in dobi koncesijo, jaz verjamem, da v petih, šestih letih ne bo več neopredeljenih pacientov. Deset let nazaj jih je bilo malo, dve leti nazaj jih je bilo 130 tisoč, danes sem slišal 150 tisoč neopredeljenih pacientov, ki nimajo splošnega zdravnika, to pomeni, da je trend rasti teh pacientov. Zakaj? Seveda, ker Evropa zahteva, da vsak splošni zdravnik ne sme imeti več kot tisoč 500 opredeljenih pacientov, enkrat so naši zdravniki imeli tudi do 3 tisoč pacientov. To pomeni, da danes gremo v tisto smer, da bomo prišli do tega, da bodo vsi zdravniki imeli tisoč 500 pacientov. To pomeni, da bo treba imeti še enkrat več splošnih zdravnikov, kot smo jih imeli par let nazaj. Jaz vidim, da je to absolutna rešitev

Glede specialističnih oddelkov, kliničnih oddelkov. Glede na omejitev, seveda, 37. člen, kolikor sem videl amandma, je bil popravljen, da se lahko javni uslužbenec, zdravstveni sodelavec oziroma zdravstveni delavec zaposli pri koncesionarju in dela tudi tržno dejavnost pri koncesionarju, ampak to ni to. Imamo tudi tržno dejavnost brez koncesij. In so določeni oddelki, dajte pomisliti na majhne klinične oddelke. To je recimo v Sloveniji maksilofacialna kirurgija v kliničnem centru v Ljubljani, to je plastična kirurgija v kliničnem centru v Ljubljani. Druga zadeva, potem je še urgentni center, vam bom povedal, če bom imel še čas. Maksilofacialna kirurgija ima majhno število specialistov. Sodelujejo s plastično kirurgijo, kjer je tudi majhno število specialistov. Tudi profesorjev nimajo, ker je interes do te specializacije oziroma do tega dela relativno velik tudi v zasebnem in tržnem sektorju in zaradi tega ni dovolj zdravnikov specialistov na teh dveh oddelkih. Ob sprejetju tega zakona, če se bo samo polovica ali 40 ali 30 % odločilo, ker skoraj vsi delajo danes v tržni dejavnosti, torej maksilofacialci in plastiki sigurno, stoodstotno. Če se bodo odločili ti in šli delat samo v tržno dejavnost, mi ne bomo imeli več zdravnikov na plastični kirurgiji, ne na maksilofacialni kirurgiji. To pomeni, da vse hude poškodbe obraznih kosti, vse hude poškodbe kože, vsi tumorji teh regij, ne bodo več tretirani v Univerzitetnem kliničnem centru, iti bodo mogli tržno, privatno ali pa v tujino, ne bomo imeli rutinskega dela, imeli bomo velike težave.

Tako da bi tukaj želel, da naj vsi poslanci, ki bodo danes pritisnili na gumb in glasovali za sprejetje tega zakona, dobro pomislijo na te zadeve, ki sem jih rekel, sicer pravim, da je zakon dober, ampak ga je treba še dopolniti, da bo sprejemljiv za vse in da ne bomo rušili odličnega javnega zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Besedo ima poslanec mag. Darko Krajnc.

Izvolite.

MAG. DARKO KRAJNC (PS Svoboda): Hvala za besedo, predsedujoča.

Spoštovana ministrica, dragi kolegi in javnost!

Zdravstvo je zelo kompleksen sistem. Sam nisem strokovnjak za zdravstvo niti nisem član Odbora za zdravstvo, ampak vseeno, pri sprejemanju tako pomembnega zakona, kot je Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je neke vrste biblija oziroma ustava delovanja v zdravstvu, pa se je potrebno oglasiti. Mi smo uspeli v Sloveniji iz tega, pa tudi iz drugih področij, narediti cel šmorn v teh 30 letih. Zadeva sama po sebi je dovolj kompleksna, z ureditvami, ki smo jih pa uspeli v teh letih pripeljati v sistem, pa še toliko bolj. Seveda je dostopna in kakovostna oskrba osnova, ki jo vsi želimo, in javni zdravstveni sistem nosi največjo težo na tem področju. To smo videli tudi v covid epidemiji, kjer je bilo celotno breme večinoma na javnem zdravstvenem sistemu. To je hrbtenica zdravstvenega sistema. In del tega covidnega repa imamo tudi tu v obliki čakalnih vrst, kjer smo imeli dve leti lockdown, veliko področij takrat nesmiselno zaprtih, ki bi lahko delovala, in imamo 1,5 milijona neprocesiranih postopkov, napotnic v zdravstvu, ki se zdaj prestavljajo na ta leta, ki smo jim sedaj priča.

Ampak gremo na konkreten zakon. Najprej se opredelim, do tega amandmaja sem zadržan, ker imamo v Sloveniji cel kup nekih sistemov, slepih čreves, posrednega državnega lastništva, prek katerega bi potem podelili še neke ekskluzivne statuse. To se mi ne zdi prav. To so dodatne anomalije v sistemu. Velikokrat razmejitev javnega in zasebnega ni ravno jasna, ni transparentna, kjer gre za popolno razmejitev, okej, tam, kjer so pa te dvojne prakse, pa prihaja do težav. In kar je absurd v Sloveniji, paradoks je to, da država sama že leta zlorablja espe, obliko dela, zaposlovanja, izvajanja storitev, kot neko obliko, prek katere prideš do cenejše, davčno ugodnejše, ne vem kakšne storitve, ki ni ravno transparentna. Take oblike se celo ustavni sodnik poslužuje, kar smo dva dni nazaj razpravljali. To, da mi uporabljamo kot država, kot javni sektor take oblike za to, da delamo neke obvode, da pač spoštujemo potem Zakon o delovnih razmerjih, ki nekje omejuje nadure, ker je to v dobrobit ljudi, ker smo osemurni delovnik ustanovili, sprejeli. Zakaj? Zato, da ljudje ne delajo prekomerno, se iztrošijo in ne zbolijo. Tudi tu je mogoče en del začaranega kroga, delamo, delamo, delamo, na koncu zbolimo in imamo tudi pritisk na zdravstvo in zdravstveno blagajno. Cel kup stvari je tu povezanih. Razumem tudi vse te dopise, pisma. Ja, kolege je treba podpreti, po navadi se tako tudi v več poljih dogaja.

Kar se samih koncesij tiče. Večkrat povem, da koncesije sam osebno vidim na vseh področjih kot dopolnitev javnih storitev tam, kjer ni druge opcije. Samo mi v tej državi smo šli na glavo, mi imamo izvoz storitev in pacientov iz javnega sistema v zasebni, kjer se potem na veliko tudi služi, ker očitno zdravstvena zavarovalnica in država ne znata postaviti primernih cen. Točno vidimo, na katerih področjih zunaj cvetijo posli in ljudje odhajajo iz javnega v zasebno, kjer se ukvarjajo z ortopedijo, ortodontijo, radiologijo in podobnimi stvarmi, ki niso tako kritične, lahko pa se kar dela in zasluži. Seveda, očitno so preveč cenjene, precenjene in bo treba tudi osmisliti cene storitev. Tu pridemo do celostnega sistema, težavo imamo z vodenjem, organizacijo, optimizacijo porabe, učinkovitim trošenjem zbranih sredstev. Zdravstvena blagajna je imela lani 5,33 milijarde prihodkov in je imela na koncu, ne boste verjeli, presežek 79 milijonov, na drugi strani imamo pa bolnišnice in javne zavode z izgubami. Tudi tu se bo potrebno vprašati, na kakšen način mi organiziramo delo v zdravstvu, da bi bil javni zdravstveni sistem še bolj učinkovit.

Lepo vas prosim, ne govorite o neki vojni proti zdravnikom, proti zdravstvenemu sistemu, proti ne vem komu in vedno znova prikazovati, kako smo proti javnemu, zasebnemu pa ne vem čemu še. Ja, zasebna gospodarska pobuda je dobrodošla, vendar stvari med javnim in zasebnim morajo biti transparentne. Odnos zdravnik–pacient, jaz spoštujem zdravstveno osebje, vendar se je pač tudi družba očitno spremenila in tista stara šola zdravnikov počasi usiha in neko poslanstvo, skrb za pacienta se mi zdi, da včasih kar gre na nek stranski tir, tako da se mogoče celo Hipokrat obrača tam spodaj.

Definitivno ta zakon za vse področje zdravstva ni magična rešitev, naslavlja pa določene stvari, kjer smo v preteklosti zgrešili s praksami in ki so ta slepa črevesja v tem sistemu naredila takšna, da na koncu ne zmoremo spremeniti in potisniti tega voza naprej. Če ne bomo čisto nič spremenili, smo potem spet tam, kjer smo bili 10, 20 let nazaj na teh področjih. Pač imamo take prakse, na katere pristajamo. Jaz mislim, da moramo mi skrbeti za to, da zagotovimo primarno in vse ostale oblike zdravstvene oskrbe ljudem.

Tudi pri čakalnih vrstah pogrešam, da se, ministrica, niste prej odzvali na Horvatovo izvajanje. Te težave z digitalizacijo v sistemu čakalnih vrst in na kakšen način, kolikor slišim tam gor nek link, klik za 365 dni, pa se potem neke datume kar okvirno določa za eno leto naprej, vmes pa imamo vakuum in prazna mesta, ki jih ne zapolnimo. To so zelo dobro uredile določene bolnišnice, ki so klicale paciente in so za eno tretjino skrajšale čakalne vrste. Mene ni nič sram, če rečemo, da smo z digitalnimi prijemi skrajšali čakalne vrste, če pa imamo digitalni balon, administrativni balon čakalnih vrst zato, ker imamo vmes cel kup nezasedenih terminov, še naprej imamo pa neodgovorne 3 % pacientov, ki ne prihajajo na termine in se niti ne opravičijo. Primer iz bolnišnice Maribor, prejšnjega leta v devetih mesecih 13 tisoč 500 ljudi ni prišlo na poseg oziroma na pregled. Tudi tu bo potrebno uvesti neke prijeme. Očitno vedno na koncu človeka discipliniramo s financami, tako kot recimo Hrvaška, kjer za vsak poseg oziroma pregled plačaš 15 evrov, pa potem ostalo krije zavarovalnica, da ohraniš neko resnost. Podobno kot imamo neke določene dogodke, za katere je fajn, če daš vsaj 10 evrov prijave, ker potem bo to vzeto resno. Očitno te popolne brezplačnosti ljudje ne znamo ceniti, nekateri, 3 %, in tisti 3 % potem generirajo dodatne čakalne vrste.

Transparentnost in korupcija, govoriti, da je to samo v javnem zdravstvenem sistemu. Tudi jaz sem alergičen in me motijo vsi ti posli, ki se tam zunaj sklepajo in ki se prikazujejo, pa tudi javni razpisi na tak način, kot so, so preživeti, ker enostavno generirajo višje cene in potratnost, namesto obratno, da bi prišli do cenejših storitev, cenejših investicij, cenejših materialov, zdravil in vsega. Tu ne morem mimo tega, da nekdo lahko dela poleg tega, da je direktor v javnem zdravstvenem domu, 13 ur v zasebni ordinaciji. Pa kaj smo mi na glavo padli? Mi verjamemo, da je to res in da je to možno? So to supermani? Pri takih praksah bi morali zazvoniti vsi alarmi! Pri tem izvozu storitev in pacientov iz zdravstvenega sistema ven bi se morali vprašati, zakaj se nam dogaja, tudi vsak odhod zdravnika, zakaj se to zgodi. Dopuščam, da so nekje odnosi, organizacija dela in tako dalje, če pa je trigger nekje drugje, da je motiv iti ven, odpreti svojo prakso in zaslužiti, nimam nič proti tem, ki zaslužijo in delajo to transparentno, ampak da imajo določeni celo prostore v javnih zavodih, ki jih koristijo za svojo privatno prakso, uporabljajo celo opremo, ki jo plačajo neko malenkost, ker pač uporabnina očitno ne vključuje vsega, kar potem javni zdravstveni sistem trpi, ki mora zagotavljati tako prostore, tako opremo in seveda biti na voljo ves čas.

Espe, se še enkrat dotaknem. V Sloveniji imamo prek 120 tisoč espejevcev, to pomeni prek 11 %, skoraj 12 % delovno aktivnega prebivalstva, ki prinaša v javne blagajne s prispevki manj kot 5 %. To pomeni, da mi sami ustvarjamo deficit in država pri tem veselo sodeluje z vsemi svojimi javnimi sistemi. Čas je, da enkrat to presekamo in da te prakse prekinemo, bomo našli druge rešitve, so na voljo, je bilo večkrat poudarjeno. Sam vidim status quo, ki ga imamo in ki ga želimo vzdrževati, kot neko potuho javnemu zdravstvenemu sistemu in zdravnikom po eni strani, ker smo število zdravnikov povečali v teh letih, povečali smo tudi sredstva za zdravstvo, na drugi strani pa imamo več čakalnih vrst. Enostavno ene stvari ne gredo skupaj. Ta fenomen praznih čakalnic, sam sem vedno dobil storitev, ko sem jo potreboval. Res pa je, da velikokrat dobiš priporočilo, če boš plačal iz lastnega žepa, si lahko naslednji teden na vrsti. Pa tudi take dogodke, kjer imamo določene ljudi, ki iz vzhodne Slovenije dežurajo v NMP v zahodnem delu Slovenije, je potrebno vzeti pod drobnogled, ker ne vemo, zakaj je to sploh možno, da bo nekdo iz Prekmurja, Štajerske šel dežurat na Goriško ali pa v Tolmin. Se vprašam, ali so to res smiselne prakse? En kup takih stvari imamo v tem našem sistemu. Če ne bomo začeli čistiti in to na neki ravni popravljati, potem ne vidim rešitve.

Sam bom ta zakon podprl. Verjamem, da čisto vsi učinki ne bodo prav pozitivni in vsem všeč, je pa en korak naprej. Tudi za ostalo pa pričakujem, da se bodo na ravni organizacije zdravstva od ministrstva navzdol, predvsem pa na zdravstveni zavarovalnici, začele stvari odvijati tako, kot bi se morale, kot dobri gospodarji učinkovito zagotoviti trošenje denarja, ki ga zberemo, in potem ljudem zagotoviti zdravstveno oskrbo. To je bistvo vsega.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Eva Irgl, naslednja ste na vrsti. Izvolite.

EVA IRGL (PS NP): Najlepša hvala za besedo.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovana gospa ministrica!

V drugi obravnavi imamo Zakon o zdravstveni dejavnosti, torej zelo pomemben zakon. Zakon, ki tudi zelo buri duhove, ne samo v strokovni javnosti, ampak tudi v splošni javnosti. Menim, da bi bilo vendarle smotrno razmisliti o tem, ali je ta pot, ki ste si jo zadali v koaliciji glede zdravstvene dejavnosti, prava pot za reševanje težav, ki jih ima zdravstvo. Razprava poteka o amandmaju Poslanske skupine Socialnih demokratov k 2. členu. Jaz moram reči, da bi bilo tudi tukaj dobro pogovoriti se znotraj poslanskih skupin glede podpore temu amandmaju. Vsekakor poslanci stranke Demokrati. bomo ta pogovor opravili in se potem tudi odločili, kako bomo ravnali.

Kar pa zadeva sam Zakon o zdravstveni dejavnosti, verjetno se vsi, ki spremljamo to situacijo, ne samo poslanci v Državnem zboru, tudi ne samo strokovna javnost, ampak tudi vsi ljudje, vsi tisti, ki so del zdravstvenega sistema, zavedamo, da trenutna zakonodaja s področja zdravstvene dejavnosti pač ni več kos sodobnim izzivom zdravstvenega sistema, vendar pa je seveda na mestu vprašanje, ali današnji zakon v resnici rešuje že kar alarmantno situacijo v zdravstvenem sistemu ali pa jo še dodatno poglablja. Jaz osebno menim, da gre bolj za slednje, torej da ta zakon poglablja nekatere težave in nekatere dvome, ki so se pojavili znotraj te razprave, čeprav moram reči, da so pa nekateri segmenti zakona, ki vsekakor naslavljajo določeno problematiko, ki bi morala biti že prej rešena, za to ne rečem nič, ampak tistega, kar pa je bistveno, pa ne rešuje. Po mojem mnenju ta zakon ne naslavlja temeljnih izzivov, kot je recimo administrativna obremenitev. Že zadnjič smo veliko govorili na seji o debirokratizaciji, da je to enormen problem, še posebej kar zadeva zdravstveni sistem. Zdravniki bi se, kot veste, morali ukvarjati s pacientom, s tem, kako jim res zagotoviti najboljšo možno podporo v času, ko zbolijo, v času, ko čakajo na razplet neke bolezni, ne pa, da se ukvarjajo, danes lahko vidimo, veliko s papirologijo in s stvarmi, ki ne sodijo v njihov delovni proces. Zakon tudi nič ne prinaša glede digitalizacije in tudi nič glede konkretne regionalizacije javne zdravstvene mreže, kar pa bi bilo vsekakor nujno.

Vsi vemo, da ima zakon en jasen cilj, ki so si ga zadali v koaliciji, in to je, da razmeji javno in zasebno zdravstvo, vendar pa ta odločitev seveda upravičeno sproža ostre polemike, že odkar je v obravnavi, prinaša pa tudi veliko zaskrbljenost med zdravstvenimi organizacijami, med zdravniki, med strokovnjaki s tega področja. Zdravniška zbornica je tako že večkrat opozorila, da gre tukaj za rešitve ali pa ne rešitve, torej za stvari, ki bodo prej poslabšale položaj zdravstva, kot pa ga rešile problemov. Zato še enkrat, spoštovana ministrica, vendarle apel na vas, da še enkrat razmislite, če je ta pot prava. Da nekatere stvari ne funkcionirajo v redu v dinamiki znotraj koalicije in vlade, je tudi jasno, ker vidimo, kako prihajajo določene prošnje ministrov do koalicijskih poslancev, da naj vendarle ravnajo drugače v nekaterih vsebinskih primerih.

Mislim, da tukaj danes še nihče ni tega omenil, da zdravstvo ne bi smelo biti politična ideologija. Teme v okviru zdravstva v Državnem zboru in tudi sicer nikakor ne bi smele biti politično-ideološke. Ampak danes lahko vidimo, da gre za te pristope, ki gredo v tej smeri v zadnjem času, na zdravstvo bi pa v resnici morali gledati kot na javno dobro, torej na tisto, kar vsem ponuja največ in za kar so bili zdravniki, medicinske sestre in podporno osebje v bolnišnicah in povsod drugod usposobljeni, so študirali za to, da res delajo na odnosu med pacientom in zdravnikom, se pravi na teh medčloveških odnosih, danes pa vidimo, da ravno zaradi omenjenih razlogov, administracije, pretirane birokratizacije in tako naprej, se ta vez včasih izgublja. To povedo sami zdravniki, zato jaz na to danes tukaj tudi opozarjam.

Jaz menim, da bi bilo potrebno zavzeti drugačen pristop k reševanju zdravstvene problematike. V prvi vrsti bi morali začeti bolj graditi na zaupanju ljudi, tudi v zdravstvenem sistemu. Zdaj se vidi, da imamo na eni strani Vlado, predsednika Vlade, ki gre precej ostro do zdravnikov. Jaz pa menim, da ta pot ni prava. Treba je razviti dialog, treba se je iskreno pogovoriti, kajti vsi skupaj smo v tem. Primerno in pametno bi bilo, da bi se tukaj obrodilo neko sodelovanje, ne pa, da so zdaj vsi na različnih bregovih in samo čakajo, da neka situacija mine. To bi morali z dialogom popravljati. Menim, da bi morali iti v profesionalizacijo vodenja bolnišnic. Jaz menim, da bi s tem veliko naredili za boljše poslovanje in tudi za bolj odgovorno poslovanje, torej tukaj govorimo o optimizaciji zdravstva. Jaz mislim, da javni zavodi nujno potrebujejo podporo pri upravljanju, to je nedvomno, vendar pa je treba vedeti, da primanjkuje kadra, to pa ves čas ponavljamo in tega s tem zakonom ne boste rešili, kvečjemu boste to še poglobili. Veste, da sami opozarjajo, da če bo ta Zakon o zdravstveni dejavnosti jutri sprejet, potem se napoveduje še večji odliv medicinskega osebja.

Veste, kakšno situacijo imamo v UKC Ljubljana, na hematološkem oddelku, kaj se odvija v Zdravstvenem domu Tolmin, če se ne motim tudi v Zdravstvenem domu Lenart, skratka, to so vse stvari, ki bi nas morale čisto po človeški plati zanimati, ker je to problem za vsakega izmed nas. Ko bo potrebno, ljudje, ki nujno potrebujejo pomoč, ne bodo prišli do nje. Če so v Zdravstvenem domu Tolmin, to je hud problem za Posočje, trije zdravniki od štirih dali odpoved oziroma so odšli, potem seveda en sam zdravnik ne more skrbeti za štiri ambulante, to je verjetno vsem jasno. To bo potrebno rešiti nedvomno takoj. Potem kvaliteta medčloveških odnosov, nič ne govorimo o tem, ampak kvaliteta medčloveških odnosov v različnih situacijah je najbolj pomembna. Kaj vodi do nekih zdravih medčloveških odnosov? To, da se poslušamo in da smo nekako pravični v teh odločanjih, tudi kar zadeva zakonodajo. Če želimo urediti delovna okolja, ki so v zdravstvu problem, to opozarjajo tisti, ki delajo znotraj tega sistema, na podlagi tega jaz to govorim, torej država mora v javnem zdravstvenem sistemu tudi za to poskrbeti, sicer imamo velik problem na različnih nivojih. Jaz tudi menim, da bi se morali financirati v zdravstvu po rezultatih, se pravi, dokler nekako zdravstvo plačuje storitve, ne pa rezultatov, potem je seveda veliko slabe volje na različnih nivojih.

Kar zadeva čakalne dobe, ja, te je potrebno skrajšati. Se tudi strinjam v enem delu s predhodno razpravo, kjer je bilo rečeno, da tudi mi sami se bomo morali bolj samoomejiti pri tem, da res dosledno, ko smo na kaj naročeni, tja pridemo ali pa to sporočimo, da nas ne bo, to vsekakor drži, ampak to še vedno ni ključen problem čakalnih dob, in ta zakon tega ne naslavlja in tega ne rešuje. Da ne govorimo o tem, da bi bilo potrebno predvsem zaradi vloge družinske medicine seveda dati večjo podporo temu, močnejšo vlogo, predvsem pa se povezovati med primarno, sekundarno in terciarno ravnjo. To govori v prid regionalizaciji. Tukaj mislim, da bi morala tudi ta vlada več narediti na tem področju.

Poslanci stranke Demokrati. menimo, da ta zakon ne naslavlja problemov, ki jih vsi poznamo v zdravstvenem sistemu, da te rešitve, ki ste jih prinesli sem v Državni zbor, ne rešujejo problema, ampak ga v enem delu bistveno poglabljajo, kar pa se ne bi smelo zgoditi, zato mi tega zakona ne bomo podprli. Kot pa že rečeno, bomo pa se pogovorili in razmislili glede amandmaja, ki ga imamo sedaj pred seboj, o katerem razpravljamo, torej o amandmaju k 2. členu, se pogovorili in potem tudi videli, kako bomo glasovali. Vsekakor si želim, da zdravstvo postane javno dobro, da se znotraj zdravstvenega sistema razvija človeški odnos med zdravnikom, pacientom, med zaupanjem in strokovnostjo. To bi morala biti nekako nit zasledovanja zakonodaje na področju zdravstvenega sistema in tudi nit zasledovanja ministrice za zdravje.

Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Spoštovana ministrica, želite besedo? Izvolite.

DR. VALENTINA PREVOLNIK RUPEL (ministrica za zdravje): Najlepša hvala.

Nisem se želela za vsako vprašanje posebej oziroma za vsakim spoštovanim poslancem ali poslanko posebej javljati in odgovarjati na vsa vprašanja in mnenja, ampak se mi zdi, da je mogoče čas, da se pa zdaj javim in pojasnim določene zadeve.

Zakon o zdravstveni dejavnosti je res eden od temeljnih zakonov na področju zdravstva, seveda pa s tem zakonom ne naslavljamo vsega. Čakalne dobe niso stvar, ki se jo neposredno naslavlja z Zakonom o zdravstveni dejavnosti. Zakon o zdravstveni dejavnosti ureja zdravstveno dejavnost, zato je tudi naslov zakona tak. Že večkrat sem povedala, da so čakalne dobe oziroma število čakajočih oziroma še bolj konkretno, število nedopustno čakajočih tisto, kar spremljamo in za kar smo sprejeli na ministrstvu že številne ukrepe. Povedala sem tudi, ravno v ponedeljek ta teden, ko sem imela ustno poslansko vprašanje na to temo, kakšna je situacija na tem področju. Ker so podatki nepregledni, ker se spremljanje podatkov spreminja že od leta 2009, ko je bil uveden v naš sistem Načas, je seveda izjemno pomembno, da vemo, kaj spremljamo, da vemo, o katerih podatkih govorimo.

Ministrstvo za zdravje se je v tem mandatu osredotočilo na spremljanje prvih pregledov. Zakaj prvih pregledov, sem povedala že velikokrat, zato ker so prvi pregledi tisti, ki pacientom omogočajo vstop v zdravstveni sistem. Posebej smo se osredotočili na spremljanje nedopustno čakajočih na prve preglede. Se pravi nedopustno čakajočih zato, ker ni prav, da se čaka dlje od najdaljše dopustne čakalne dobe, prvi pregledi pa zato, ker omogočajo vstop v zdravstveni sistem. Število nedopustno čakajočih na prve preglede je padlo. Posebej smo spremljali število nedopustno čakajočih po 48. členu uredbe, ki zajema samo 11 dejavnosti, za katere smo spremljali nedopustno čakajoče na prve preglede. Ker smo sprejeli številne ukrepe, med njimi smo tudi spremenili definicije v pravilniku o naročanju oziroma o najdaljših dopustnih čakalnih dobah, govorimo vedno samo o podatkih od 31. 8. naprej, zato da je definicija vedno enaka. Če spremenimo vmes metodologijo, pač nima smisla primerjati podatkov prej in potem. Število nedopustno čakajočih na prve preglede, ki jih spremljamo po 48. členu uredbe, je bilo 31. avgusta 34 tisoč 815, 1. marca 2025 pa 27 tisoč 25. Število nedopustno čakajočih na prve preglede, v skladu z 48. členom uredbe je torej v tem obdobju padlo za 7 tisoč 790 čakajočih oziroma za 22,4 %.

Spremljamo tudi število nedopustno čakajočih na vse prve preglede, ponovno po enaki metodologiji, od 31. 8. naprej. 31. 8. je bilo število nedopustno čakajočih na vse prve preglede 158 tisoč 814, 1. marca 2025 pa 143 tisoč 412, kar pomeni padec za 9,7 %. Se pravi, število nedopustno čakajočih na prve preglede, bodisi na tiste, ki jih posebej spremljamo po 48. členu, ker smo za njih sprejeli še dodatne ukrepe, še dodatno finančno stimulacijo, zato ker je bilo pač število nedopustno čakajočih tam največje, je padlo bolj kot pa število vseh nedopustno čakajočih na prve preglede, se pravi za večji procent se je zmanjšalo.

Ko se tako govori o teh podatkih in se meče vse podatke v en koš, jaz res želim izpostaviti, da mi govorimo vedno o številu nedopustno čakajočih na prve preglede. Imamo dve skupini, na vse prve preglede, potem pa na prve preglede po 48. členu. To je tisto, kar spremljamo, in to je tisto, o čemer govorimo, vedno po isti metodologiji, vedno v obdobju od 31. 8. naprej, po spremembi pravilnika. Ta sprememba pravilnika, ki pa se je prej zgodila, se pravi 1. avgusta, pa je seveda povzročila padec nedopustno čakajočih, ampak to je samo statistično, zato tega nikoli ne primerjamo, primerjamo od 31. 8. naprej. Tisti padec je bil enkraten zaradi spremembe definicije in je bil, ampak ga nikoli ne izpostavljamo pri spremembi. Sprememba pravilnika pa v nadaljnjih podatkih, ki jih vedno poročam, ni imela vpliva, tako da so ti podatki realni.

Kar bi želela še povedati v zvezi s čakajočimi oziroma nedopustno čakajočimi. Sistem Načas, ki smo ga uvedli za nacionalno spremljanje čakalnih dob in števila čakajočih v Sloveniji leta 2009, je seveda bil takrat uveden. Jasno je, da se takoj niso vanj vključili vsi izvajalci. V letu 2016 je bilo tako na primer v sistem Načas vključenih 374 izvajalcev, ki so poročali o 61 storitvah. V aprilu leta 2023, ko pa imamo že sistem eNaročanja, ki se je razvil iz tega sistema Načas, pa je bilo v sistem vključenih tisoč 93 izvajalcev, ki so poročali o tisoč 969 storitvah. Vseh storitev je okrog 2 tisoč 470. Se pravi, vključevanje izvajalcev v sistem poročanja o čakalnih dobah je naraščalo, število storitev, o katerih se poroča o številu čakajočih, je naraščalo, zato je nesmiselno primerjati podatke od leta 2009, 2016, 2023, ker se je število vključenih izvajalcev kot tudi število vključenih storitev ves čas spreminjalo. Zato prosim, da res primerjamo tiste podatke, ki so primerljivi.

Če grem zdaj na 2. člen, to je bil pač samo odgovor, zdaj pa želim povedati še kaj o 2. členu oziroma amandmajih. Kar se tiče vseh teh mnenj, ki smo jih slišali o tem, kaj se bo zgodilo z zdravstvenim sistemom. Že večkrat smo povedali sami, da dejansko ne vemo, kakšne bodo odločitve zdravnikov, kakšne bodo odločitve zdravstvenega sistema. Zato tudi nekih natančnih simulacij, kaj se bo zgodilo, nimamo. Vsakršno strašenje na eno ali drugo stran nima smisla. Smo pa v zakon zapisali veliko takih stvari, ki bodo vodile do nekega uravnoteženega zdravstvenega sistema. Zato smo uvedli dodatne možnosti nagrajevanja, dodatne možnosti motivacije, možnosti dodatnega dela pri istem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, se pravi pri matičnem delodajalcu, uvedli, napisali smo kar nekaj členov na to, kako naj bi deloval menedžment zdravstvenih zavodov, ki bo usposobljen za to, da bo znal organizirati delo, izboljševati delovne pogoje. Dali smo prehodno obdobje zato, da bomo vsi skupaj premislili, zato da bomo lahko delo organizirali na novo. Zakon ima v prehodnih določbah določene datume, kdaj posamezni členi vstopijo v veljavo. Smer zakona je takšna, da zagotavlja večjo preglednost, transparentnost, jasnost ureditve dela v javnem in zasebnem sektorju. Zakon jasno definira javno zdravstveno mrežo, kdo lahko tam dela, pod kakšnimi pogoji, kdaj lahko dobi soglasje za delo popoldan, za delo pri drugem delodajalcu, javnem zavodu, za delo pri drugem delodajalcu koncesionarju. Preglednost, jaz mislim, čisto iskreno, da nikoli ni slaba.

Kar se tiče, čisto konkretno železničarskega zdravstvenega doma, kar si želimo z zakonom doseči, je, da se železničarski zdravstveni dom vključi v javno zdravstveno mrežo. V zakonu je za to vzpostavljena podlaga, da je lahko ustanovitelj zdravstvenih domov tudi država. Rešitev, ki jo predlagate z amandmajem k temu členu, je rešitev, ki je pisana samo za en zdravstveni zavod, zato je ne moremo podpreti, ker vnaša še dodatno anomalijo v zdravstveni sistem. Menimo, da je pravilno, da je ustanovitelj zdravstvenih domov Ministrstvo za zdravje oziroma država, ker če je Ministrstvo za zdravje tisto, ki nadzira javni zdravstveni sistem oziroma izvajalce, lahko ima nad tem nadzor. Seveda bomo takoj po sprejetju zakona morali začeti s pogovori o prenosu ustanoviteljstva in posledično tudi o vključitvi železničarskega zdravstvenega doma v javno zdravstveno mrežo, kar sploh nikoli ni bilo vprašanje. Vsi si želimo, da bi bil železničarski zdravstveni dom vključen v javno zdravstveno mrežo. Vprašanje, ki ga odpiramo tukaj v tem členu, je v bistvu samo, na kakšen način. Menimo, da je tak, ki smo ga predlagali v zakonu, pravilen.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Najlepša hvala.

Tereza Novak, izvolite, beseda je vaša.

TEREZA NOVAK (PS Svoboda): Hvala za besedo.

To, kar se mi danes tukaj pogovarjamo in sprejemamo Zakon o zdravstveni dejavnosti, je to, kar državljani in državljanke od nas pričakujejo. Tudi zaradi tega smo pred tremi leti dobili mandat, ker so verjeli, da bomo mogoče po vseh teh letih, ko se je o tem govorilo, trudilo v tej smeri, mogoče pa le ustavili trend, ki je zelo viden v našem zdravstvu, in to je, da se počasi razkraja javni sistem in je vedno več privatnih storitev, ki si jih moramo pacienti potem tudi, če si lahko, omisliti, kadar potrebujemo kakšno oskrbo.

Mislim, da vsi, ki smo tukaj notri, smo podedovali solidarnostni sistem financiranja javnega zdravstva, kar je v resnici naša velikanska sreča in tudi prednost pred večino prebivalstva, pravzaprav svetovnega, ki nima take sreče, da bi živeli v državi, ki je uspela, in to že pred leti, pred osamosvojitvijo, postaviti kar dobro javno mrežo, zagotoviti javne storitve, in to kakovostne, in ustvariti sistem financiranja, ki je v resnici verjetno edini, ki omogoča vsem ljudem enako kakovostno obravnavo. Mislim, da ga ni drugega, vsaj ne trenutno, kjerkoli, v katerikoli državi. Vsaka, ki ima vsaj približno, mogoče lahko tudi malo boljše zdravstvo od nas, temelji na javni mreži in na javni regulaciji te mreže, in točno to delamo zdaj tudi mi. Poskušamo spet okrepiti javno zdravstveno mrežo, javne storitve v dobro vseh, predvsem pacientov.

Jaz mislim, da če nismo imeli možnosti biti dlje časa v kakšnem sistemu, kjer je zdravstvo čisto tržna dejavnost, predvsem privatnih zdravstvenih storitev, kjer seveda glavno vlogo potem igrajo zavarovalnice in je javni sistem, če ga sploh imajo, zelo siromašen in tudi posledično nekakovosten, niti ne ve, kaj v resnici pomeni to, kar imamo mi, ne ve, kaj pomeni, če se znajdeš brez sredstev, da bi si lahko omogočil najnujnejšo zdravstveno oskrbo, kaj šele vse ostalo, če slučajno resno zboliš. To je nekaj, kar smo v Sloveniji podedovali. Zakaj tudi mislim, da delamo nekaj, kar ljudje od nas pričakujejo? Zato, ker smo mi navajeni na tako zdravstveno oskrbo. To, kar gledamo zdaj zadnja desetletja, počasni razkroj, ljudje prepoznavamo kot tisto, kar ne želimo, in to je treba regulirati.

Mogoče je še najboljši prikaz tega, kaj se zgodi, če javne mreže preprosto ni ali je šibka, je pa vedno več privatnih storitev. Lahko bi verjetno primerjali s tem, kar se je v enem obdobju v Sloveniji dogajalo z zobozdravniki. Verjetno vsak pozna kakšno situacijo ali pa kakšnega, ki ni mogel priti do zobozdravnika v javni mreži, in če potem nisi imel sredstev za to, da bi šel k nekemu privatniku, pač nisi imel zobozdravnika, ampak to je bilo pri nas večinoma prehodno obdobje in ne nekaj trajnega. Proti tako ohlapnemu sistemu javnega zdravstva počasi drsimo in treba je to ustaviti.

Zdravje je tako, kot je recimo znanje, vsaj za moje pojme, preveč pomembno, da bi lahko to prepustili prosto trgu. To se pri nas zdaj že dogaja. Od začetka so počasi in sramežljivo vstopali privatniki v ta javni sistem. Mi imamo zdaj v resnici sistem, ki je sestavljen iz nekih javnih, če hočete državnih zavodov in privatnikov, ampak okej, to vse je javna mreža, ampak pri tem je treba postaviti zelo jasna pravila, ker brez pravil se dogaja to, čemur smo priča vsa zadnja leta. Prav neverjetno je, se mi zdi, poslušati kakšne kolege iz opozicije, ki so ravno tako govorili, kako je vse narobe, ampak danes se sliši tako, kot da imamo idealen sistem in da ga bomo res zdaj pokvarili. Pri tem pa so sami ugotavljali leta in leta in tudi bili v funkciji, da bi lahko kdaj kaj spremenili, pa niso, da stvari ne gredo v pravo smer. Res ne grejo.

Pri nas se to kaže v zadnjih letih na način, da smo imeli vedno daljše čakalne vrste, čeprav ni bilo nobene prave logike za to, še vedno je ni. Imamo vedno več zdravnikov, v sistem dajemo vedno več denarja, pa vendar ugotavljamo, in to ugotavljajo tudi naši kolegi iz opozicije, da imamo vedno daljše čakalne vrste. Na srečo se trend, kakor je rekla ministrica, že počasi ustavlja. Ne naravno, ampak zaradi posegov sedanje ekipe ministrstva na tem področju. Nenazadnje se je ves čas, vsa leta zelo, zelo omejeval vpis na medicinsko fakulteto, pri tem, da se je vedelo, da potrebujemo več medicinskega osebja. Tudi tu ste imeli možnost ukrepanja 30 let do zdaj, ampak da se vrnem na čakalne vrste.

Kar se tiče čakalnih vrst, je bil precej neuspešen ukrep v našem mandatu, ko smo dali velika finančna sredstva v zdravstveni sistem, ampak rezultat je res po mojem poučen za vse. Zelo jasno se je videlo, da je seveda šel denar v zdravstvene storitve in ogromno ljudi je dobilo takrat hitrejše kot sicer neko zdravstveno storitev, ampak vendar se niso znižale čakalne vrste, posebej ne tam, kjer bi v principu pričakovali, da jih je treba najhitreje znižati, in to je tam, kjer so najhujši bolniki, katerih življenje je ogroženo, ampak to se ni zgodilo. Zakaj? Zato ker je v resnici ta denar šel po neki tržni logiki v sistem, ni bil reguliran. Tam, kjer so ga lahko porabili, so ga porabili, in porabili so ga prav na ta način, ko si po mojem, če pogledamo malo širše, ne s stališča nekoga, ki je bil obravnavan, ampak s stališča neke družbe ne želimo. Ne želimo si, da bodo prišli hitreje na vrsto tisti, katerih poseg je bolj enostaven, prinaša izvajalcem večje finančne koristi. Mislim, da si moramo želeti, da pridejo na vrsto prej tisti, ki storitve bolj potrebujejo. Ni bilo tako, tako da vidimo, da neomejena sredstva, ki jih dajemo v sistem, očitno čakalnih vrst ne bodo odpravila. V resnici na ta način po mojem čakalne vrste vzdržujemo, ker če imamo dober javni sistem, kjer so čakalne vrste, ki niso nedopustne, dolge v nedogled, ampak pač nekako kolikor toliko razumljive, zakaj bi bila potem potreba, da si ljudje iščejo storitve izven javnega sektorja.

Če hočemo vzdrževati tak sistem, kot ga trenutno zdaj imamo, kjer delajo ljudje malo v zasebnem, malo v javnem, se to prepleta, se prepošilja paciente, potem pa moramo čakalne vrste nujno tudi imeti. To se dogaja vsa ta leta. V resnici je zdaj prvi poskus in tudi najdlje smo prišli, da se stanje, ki je premalo regulirano, končno ustavi in pač preprosto regulira, da bo pregledno, da se ve, kdo kje dela, in da bodo lahko nenazadnje ljudje v zdravstvu, če želijo delati več, in mnogo od njih verjetno želi delati več, lahko to delali v svojih matičnih ustanovah in za to bili tudi primerno nagrajeni. Jaz mislim, da vsak, ki pač da kaj na svoje življenje ali pa kar je tudi kaj drugega kot samo zaposlitev, si verjetno želi, da lahko opravi delo, če ga želi več, na enem mestu, da mu ni treba hoditi z enega konca države na drugega samo zato, da lahko zasluži več, na primer, ali pa samo zato, ker želi delati več. Jaz mislim, da je treba ljudi plačati glede na to, kar naredijo, ampak da jim je treba tudi dati dobre možnosti, da lahko to naredijo na njim čim bolj enostaven način, zato da jim od življenja tudi še kaj ostane.

Zato mislim, da je skrajno, vsaj nekorektno nas zmerjati zdaj z nekimi sovražniki zdravništva, kar sploh ni res. Jaz izjemno, izjemno cenim zdravnike in vem, da vsi moji kolegi tudi, tako kot izjemno cenim na primer dobre učitelje, ampak to ne pomeni, da puščamo sistem popolnoma odprt in popolnoma nereguliran, da se lahko res vsak odloči, kar se mu zdi trenutno najbolj primerno narediti, okej, dajmo, ne glede na to. Tu v sistemu, kakršen zdaj je, če ga ne bi ustavili, se v resnici izgublja to, kar so nas polna usta, da mora biti v središču pacient. Jaz mislim, da je samo v javnem sistemu v resnici v središču sistem, zato ker kadarkoli pride zdravstvena storitev na trg, potem to ne pomeni več, da dobiš tisto, kar potrebuješ, dobiš pa mogoče tisto, kar želiš, če imaš dovolj sredstev, če jih pa nimaš, pač ne dobiš niti tistega, kar rabiš.

Absolutno mislim, da je današnji zakon eden ključnih zakonov za to, kar smo govorili, da bomo naredili, regulirali zdravstveno dejavnost, zato da bodo recimo tudi moji vnuki imeli to, kar smo imeli mi in kar imajo še zmeraj tudi naši otroci. To moramo zagotoviti, ker če bi pustili sistem, da se nadaljuje, kot se je dogajalo vsa zdaj že desetletja, potem sem jaz prepričana, da moji vnuki na primer ne bi imeli več enako kakovostnih zdravstvenih storitev, kot jih imamo mi, ne glede na to, kako bodo socialno ali finančno situirani, ker preprosto, ko prepustimo to trgu, potem to ni več zdravstvo, ki si ga želimo in ki dejansko poskrbi za zdravje vseh.

Mogoče še enkrat, ker se mi zdi, da je zmeraj znova dobro vedeti, zakaj se tako trudimo za javni zdravstveni sistem. To ne pomeni samo tako, kot je rekla prej kolegica Dimic, jaz hočem imeti napotnico in hočem iti na napotnico. To ni to. Javni zdravstveni sistem pomeni enak dostop za vse. To pomeni vlaganje v to, da se ne širijo nalezljive bolezni, programi za preprečevanje bolezni, izobrazba ljudi, zato da bodo vedeli, kako se obnašati, da bodo manj zbolevali, to pomeni na koncu manj stroškov za zdravstveno blagajno, zato ker se ne delajo posegi, ki prinašajo več profita, ampak se delajo posegi, ki so nujni. Nenazadnje to pomeni skrb za socialno enakost in za socialno blaginjo. Jaz mislim, da če želimo ljudem, Slovencem dobro, potem je treba ta zakon absolutno podpreti.

Če se mogoče samo še opredelim do neprofitnosti koncesionarjev. Jaz moram reči, da mi absolutno stojimo za ministrico. Nič hudega, če se opozori, da je mogoče treba še malo razmisliti. V nekem idealnem svetu, kjer denar ne bi bil nikoli problem, bi bilo verjetno to res čisto nepotrebno, ampak mi nismo v tem idealnem svetu. O denarju se ves čas govori. Ni dovolj denarja za popolnoma vse zdravstvene storitve, ki bi jih ljudje celo potrebovali, nimamo dovolj sredstev za mogoče kakšna najnovejša zdravila.

Meni se zdi neodgovorno, da na drugi strani, če nimamo dovolj sredstev za popolnoma vse, kar ljudje v resnici potrebujejo, ne nujno želijo, na drugi strani dopuščati, da gre naš skupen denar, ki smo ga vsi skupaj zbrali za zdravstvene storitve, v nek dobiček nekemu izvajalcu, ker pač lahko storitev izbira, prvič, katere storitve bo delal in storitev opravi na drugačen način. Meni se to ne zdi pravično do ljudi, ki trenutno še vedno ostajajo recimo tudi brez kakšnih potrebnih zdravil, tudi to se še dogaja, ali pa imamo recimo otroke z nekimi redkimi boleznimi. Ti starši se še posebej srečujejo s takimi dilemami, kako zagotoviti neko zdravstveno oskrbo, ki mogoče celo je nekje, pa je zdravstveni sistem ne omogoča. Jaz mislim, dokler nimamo toliko sredstev v sistemu, da bomo to vse lahko omogočili, da takrat res ne moremo govoriti, da ni upravičeno, da pričakujemo od koncesionarjev, ki delujejo v javni mreži, da je njihovo delo, kar se tiče javnega denarja, neprofitno.

Mi smo naredili še en razmislek in jaz sem v resnici ponosna na vse nas in na moje sodelavce, zato ker so pritiski res neverjetni, interesov je tu neskončno veliko. Očitno je ta sistem trajal zelo dolgo in so se neki načini dela zelo že prijeli in so zdaj spremembe težke, ampak mislim, da je treba čestitati ministrski ekipi, ministrici. Jaz mislim, da bomo tudi mi pokazali, da smo mislili resno, kar smo govorili, in da resno razumemo, kaj potrebujejo Slovenke in Slovenci.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Najlepša hvala.

Preden dam besedo kolegici mag. Meiri Hot, samo eno obvestilo. K amandmaju k 2. členu predloga zakona je Poslanska skupina SD med razpravo vložila spremembo, ki je objavljena na e-klopi. Gre za popravek napovedanega stavka, tako da si lahko na e-klopi to ogledate.

Sedaj pa kolegica Meira Hot.

Izvolite.

MAG. MEIRA HOT (PS SD): Hvala za besedo, spoštovana gospa podpredsednica.

Spoštovani predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!

»Javno zdravstvo postaja vse lažji plen privatizacije in se ob brezbrižnem odnosu ter s tiho privolitvijo politike postopno bliža bridkemu koncu. To ni strašenje, ampak dejstvo, ki ga zdravniki, ki delamo v javnem zdravstvu, gledamo vsak dan. Najlažji plen zasebnika sta bolnik, ki ga ogroža dolga čakalna vrsta, ter preobremenjen in slabo plačan zdravnik. Strah zdravnikov, da politika ni le nemi opazovalec, ampak celo protagonist razkroja javnega zdravstva in divje privatizacije, je podkrepila informacija v medijih, da državni sekretar, ki se zavzema za ohranitev javnega zdravstvenega sistema, konec tedna odhaja na vodilni položaj druge največje zasebne zdravstvene ustanove v državi.« Tako je pisal Fides leta 2021, citirala sem pač njihovo izjavo. Absolutno se v dveh tretjinah seveda strinjam, razen v tistem delu, da je zgolj slabo plačan in preobremenjen zdravnik tisti, ki rešuje sistem.

Kot prvo, politika ni več nema, najmanj, kar je, nemi nismo, slišali smo in delamo. Da delamo in da se aktivno trudimo okrepiti javni zdravstveni sistem, izkazujejo vsi ti pozivi in pritiski na prav vse nas, kar je tudi kolegica malo prej omenila, predvsem pa to, koliko dezinformacij se širi okrog vsebine tega zakona. Jaz mislim, da povprečnemu državljanu in državljanki ali pa tudi meni kot pravnici sploh ni več jasno, kaj ta zakon prinaša, ker je, mislim, da eden izmed ključnih načinov, kako diskreditirati predlagatelje zakona ta, da vržeš milijon informacij in da vsak člen poskušaš razvrednotiti in obrniti. Zato naj bo še enkrat jasno, ta zakon prinaša krepitev javne mreže zdravstvenega sistema. Prinaša jasno razločevanje med javnim in zasebnim. Hkrati seveda prinaša strašenje za tiste zdravnike, ki so ta sistem izkoriščali toliko časa. Žal mi je, zakon jim je dal možnosti, da se nekoliko dela v javnem, nekoliko v zasebnem, in so pač izkoristili najboljše možne pogoje.

Nekaj bi želela poudariti. Nihče v tej koaliciji ne podcenjuje zdravnic ali zdravnikov, ampak res nihče. Jaz mislim, da prav vsak izmed nas je bil tako ali drugače zdravljen. Kot pacient, ko si v tako zelo ranljivem položaju, verjemite mi, da smo najbrž vsi gledali na zdravnika kot na boga, kot se tudi marsikdaj reče, ampak gledali smo tudi na medicinske sestre kot na boginje. V nekaterih trenutkih mogoče celo bolj kot na zdravnika, ker so tiste, ki si v najbolj ranljivem položaju, ki pridejo prve do pacienta in na katere se najbolj v bistvu zanašaš in obračaš, zato jim marsikdo reče angeli v zdravstvenem sistemu. In to so, to absolutno so. Prav vsak tu bi si želel, da se za medicinske sestre in celotno zdravstveno podporno osebje še toliko bolj izboljšajo pogoji. Najbrž vse boli, ko beremo izpovedi doktorja Zvera, kaj se dogaja na hematologiji v ljubljanskem UKC.

Ko sem omenila doktorja Zvera, zame je to oseba, ki je poosebljanje pravega zdravnika, ker biti zdravnik je v prvi vrsti biti humanist. Imajo izjemno družbeno odgovornost. Jaz se zavedam, da jih je v bistvu zelo težko v javnem plačnem sistemu ustrezno plačati in da si vsi želimo, da bi bili plačani prav isto, kot je lahko nek zasebnik, ker temu zasebnik seveda ni treba delati samo tistih najbolj zanj ugodnih storitev, to je tudi potrebno vedeti, ne dela vsega, kar mora nositi javni zdravstveni sistem, izbere tiste storitve, ki se mu najbolj izplačajo, in to dela. Ta zakon tudi to zdaj preprečuje, prav je, da se to prepreči. Koncesionarji so bili v osnovi mišljeni zgolj kot dopolnitev javne zdravstvene mreže. Tudi to se je v vseh teh letih izrodilo in so v bistvu najemali oziroma ravno beremo, najemajo se v lastnem zdravstvenem domu, katerega direktor si, prostori za svojo zasebno popoldansko dejavnost. Tudi take anomalije ta zakon sedaj popravlja, ker govori tudi o boljši organizaciji. Socialni demokrati smo tudi v volilnem programu govorili o tem, da je upravljanje javnih zavodov zelo pomembno pri reorganizaciji sistema. Zelo sem vesela, da se tudi tega ta zakon zelo dobro in aktivno dotika.

Veliko je bilo govora o ustavni presoji tega zakona, vemo, saj nismo naivni, da bo ta zakon pristal na Ustavnem sodišču in se tega ne bojimo. Na primer osebno mislim, ker je tudi v 2. členu seveda vprašanje neprofitnosti, da je koalicija zelo veliko energije vložila v to, da se zelo dobro obrazloži, zakaj se lahko omejijo sredstva v kontekstu dobička neprofitnega dela. Torej koncesionarji za izvajanje dejavnosti, ki jo dobijo iz naslova javnega denarja, iz tega pač ne bodo smeli delati profitov. Po domače, z javnim denarjem ne boste kovali dobičkov. Iz tržnega dela, to še lahko delate. Nič ni narobe, ker smo le socialna država in je pravica do upravljanja z javnim denarjem tukaj jasna. Jaz mislim celo, da je tako dobro obrazloženo, da lahko obstane na Ustavnem sodišču. Če pa ne obstane, pa tudi ni nič narobe. Kaj pa je narobe? Marsikateri člen je bil v preteklosti razveljavljen, je bilo dvakrat že razveljavljeno, gremo v tretje. Želimo pa si, da se iz javnega denarja ne kujejo dobički, ampak da gre javni denar za tisto, čemur je namenjen. Pacientu, pacientovim pravicam, zdravstveni oskrbi pacienta, ne kovanju dobičkov posameznikov, sploh pa ne na način, da se najema druga oprema, da se ljudi ne zaposli in da se v bistvu pri najmanjših možnih stroških delajo največji dobički. Vložite v sistem in iz lastnega tržnega dela delajte dobička, ni noben problem. Iz neprofitnega dela naj se vlaga nazaj v samo dejavnost in naj se da več zdravnikom, ki se jih bo zaposlilo, osebju, ki se bo zaposlilo, pa jim morda ne bo treba iti v zasebno.

Še enkrat, meni se zdi tudi žalostno to strašenje ljudi z begom iz javnega v zasebno. V enem izmed pogovorov s predstavniki zdravstvenih organizacij so celo rekli, samo, da veste, vsi bodo šli v zasebno, v javnem zdravstvenem [sistemu] pa bodo ostali samo slabi zdravniki. Meni je to tako zelo podcenjujoče od osebe, za katero bi si mislil, da ima kljub vsemu vsaj neke empatije in humanosti v sebi, ker jaz zdravnike gledam kot osebe z empatijo in humanostjo. V osnovi se mi zdi, da so zato izbrali ta poklic. Zato se mi zdi, da imajo toliko večjo družbeno odgovornost in da se ne bi smelo vsega gledati skozi profit in dobiček, ampak skozi, kot so lepo povedali, pacienta, zelo lepo so leta 2021 povedali. Javni zobozdravstveni sistem smo izgubili že pred desetletji, pravijo, in zdaj smo priča zlomu primarnega zdravstva. Ta koalicija sedaj se uspešno bori zoper prav ta zlom in želi okrepiti javno zdravstveno mrežo. Želi bolje organizirati sistem, želi izboljšati dostopnost tako na geografskem nivoju z reorganizacijo in regionalizacijo kakor tudi dejanskem. Ampak o čakalnih vrstah je ministrica že govorila, tako da tukaj nima smisla.

S tega nivoja bi pa morda še dodatno obrazložila naš amandma, ki govori torej o Železniškem zdravstvenem domu, ker menimo, da se bo s sprejetjem tega amandmaja v bistvu zgodilo tisto, za kar si vsi prizadevamo, ker to je zdravstveni zavod, ki je v posredni državni lasti in že sedaj deluje neprofitno, mislim, da ima čez 22 tisoč opredeljenih pacientov, 130 zaposlenih, vodstvo, ustanovitelja. V bistvu ne razumemo, kako bi ministrstvo sploh lahko brez te pravne podlage preneslo ustanoviteljstvo, ker so lastnik seveda Slovenske železnice, ki jih upravlja SDH, in ne vemo, kako bo MZ sploh dobilo pravno podlago, da bi naredilo ta prenos. Po eni strani govorijo, da si želijo tudi oni, na drugi strani pa ne bi sprejeli našega amandmaja, ki pa je zelo lepo zapisal, zakaj, na kakšen način, ni diskriminiral na način, da bi bil samo to, ampak pač, če gre za nekoga, ki je v posredni ali neposredni lasti države, je lahko ta del javne zdravstvene mreže. Če želimo krepiti javno zdravstveno mrežo, dajmo notri obdržati tiste ustanove, ki že itak delujejo neprofitno, ki imajo 22 tisoč opredeljenih pacientov in zaposlene. Zaradi tega mi mislimo, da je ta amandma absolutno utemeljen in upamo na podporo, ker mislimo, da samo dopolnjuje cilje, h katerim stremimo s tem zakonom.

Morda samo še glede samih omejitev, ki jih ta zakon prinaša, in prehoda iz javnega v javni zavod in glede dela. Jaz mislim, da se je v zakonodajnem postopku tudi v tem delu zakon izboljšal. Naj zdravnice in zdravniki vedo, da imajo možnost podjemnega dela, da tu ni absolutne prepovedi, ampak primarno morajo izpolniti kvoto na svojem osnovnem delovnem mestu, kar mora prav vsak izmed nas. Najbrž ne moreš, po domače rečeno, iti fušat ven, če nisi izvedel vsaj svojega dela. V času covida pa smo videli, kako to deluje z dodatki pri ortopedih, ki sploh niso bili na delovnem mestu in so bili v tistem času drugje. Žal je covid res razgalil vse slabosti našega zdravstvenega sistema. Jaz mislim, da ministrica in koalicija s tem zakonodajnim predlogom, ki je zame najpomembnejši predlog zakona v sklopu celotne, pa bom rekla reforme, ker mislim, da je reforma, mislim, da je tudi izjemno pogumna reforma. Mislim, da na ta način rešujemo te anomalije. Ne bomo rešili vsega, saj noben ni tako naiven, da misli, da bo lahko zdaj z enim zakonom rešil vse, ampak je pa to prvi drastični korak, ki mu bodo sledili kasneje manjši, s katerim bomo popravili kakršnekoli napake, ki se bodo potem v sistemu izkazale in videle.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Izvolite repliko, kolegica Dimic.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa.

Ja, kolegica Meira je govorila, kako bo s tem zakonom zagotovljen denar za paciente, da se v bistvu nobenih dobičkov ne bo ustvarjalo in da bodo pacienti prišli do pravočasne oskrbe in storitve. To zagovarjamo tudi v Novi Sloveniji, da mora denar slediti pacientu. Če bi bilo res tako, da imate to res namen, samo to vprašam, zakaj ima lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje 80 milijonov dobička, presežkov, prihodkov nad odhodki. Zakaj? To je denar od ljudi! Zakaj ga niste razdelili ljudem?

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Besedo ima mag. Dean Premik.

Izvolite.

MAG. DEAN PREMIK (PS Svoboda): Hvala lepa za besedo.

Osebno sem ponosen na naš zdravstveni sistem in bi se rad zahvalil vsem zdravstvenim delavcem, zdravnikom in vsem ostalim, ki dejansko skrbijo, da so naši pacienti na varni strani. Naš zdravstveni sistem nam zavida tudi tujina. O tem se precej malo govori. Če pogledamo ankete, v katerih se razvrščajo države po sistemu socialnih in zdravstvenih storitev, Slovenija vedno kotira zelo, zelo visoko. Žal pa je po 30 letih zapostavljanja in pometanja problemov pod preprogo prišlo do situacije, ki ni najbolj zavidljiva. Nenehni poskusi razgradnje javnega zdravstva in parcialne rešitve skozi številne vlade do zdaj so stanje samo še poslabševali.

Ravno zato je Gibanje Svoboda v svoj program uvrstilo urejanje zdravstva, celo med prioritete, in te prioritete je poudarila tudi koalicijska pogodba. Torej prvič po 30 letih se je nekdo lotil urejanja zdravstva sistemsko. Dosedanje vlade so to reševale predvsem na deklaratorni ravni. Večkratni očitek s strani opozicije, nič ni narejenega, delate počasi in podobno, je metanje peska v oči. Če bi bilo urejanje zdravstva enostavno, bi ga verjetno uredili že oni, kajti sedeli so v treh vladah in narejenega ni bilo nič. Dopustili so, da se sistem razgrajuje, in pometali probleme pod preprogo. Zdaj se je pa poskušal ustvarjati občutek, da so vsi problemi v zdravstvu od leta 2022, ko je nastopila ta koalicija. Ravno nasprotno. Ta koalicija je prva, ki je začela čistiti sistem, ki se je zamegljeval. Da ne govorimo le o mešanju zasebnega in javnega in generiranju čakalnih vrst, ŕ propos, generiranje in problematika čakalnih vrst se je pojavljala že v času prve Janševe vlade. In kaj je bilo storjeno? Vmes je bilo načrtno omejevanje vstopa novih zdravnikov na trg, o čemer je govorila kolegica, in podobno.

Zdravstvena reforma je proces, ne samo eno dejanje, s katerim bi na hitro rešili vse. Ta koalicija je sprejela že cel kup predpisov, ki zadevo urejajo. Ta zakon, ki ga danes obravnavamo, je eden od temeljnih kamnov, ki gre v mozaik za urejanje celovitega zdravstvenega sistema v naši državi. Pri tem bomo v koaliciji vztrajali, kajti naših zavez se držimo, držimo se zavez, ki smo jih dali našim volivcem in vpisali tudi v koalicijsko pogodbo.

Pri pripravi sprememb in tega zakona, ki je danes na dnevnem redu, so sodelovali vsi deležniki. Toliko usklajevanj in sestankov, kot jih je bilo vsaj na področju zdravstva pri tem zakonu, se jaz ne spomnim. Sodelovali so vsi zdravniki, sindikati, zdravstveni delavci, zdravstveni zavodi, nevladne organizacije, pravna stroka in ne vem, če je še kak deležnik na področju zdravstva, ki mu ne bi prisluhnili. In ravno zaradi tega je tukaj pomembno, da se je, kar se tukaj očita, da je toliko amandmajev. Ti amandmaji so ravno zaradi tega, ker smo prisluhnili marsikateremu deležniku. Jasno pa je, da se z vsemi rešitvami vsi ne morejo strinjati. Ne morejo biti vsi zadovoljni. Interesi so različni, včasih celo diametralno nasprotni. Ene zadovoljujejo ene rešitve, druge pa žal ne.

Večkrat se poskuša prikazati, kar pa me od vsega najbolj moti, da se gremo neko vojno z zdravniki. Popolna manipulacija. Mi smo zavezniki zdravnikov, ker imamo vsi isti cilj, to je urejen zdravstveni sistem in skrb za pacienta. Mislim, da je kolega Horvat govoril nekaj o živalih in podobno, ampak ne bi ponavljal te zadeve. Sam osebno sem iz zdravniške družine in vem, kaj je empatija do pacienta, in vem, kaj pomeni poslanstvo, tako da se s temi zadevami ne bi ubadali. S te naše strani tukaj vseh teh zadev verjetno niste slišali in jih tudi ne boste več.

Spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti so nujne in tudi naša politična zaveza, kot sem že povedal, naša poglavitna naloga pa je ohraniti javni zdravstveni sistem, poudarek je na javnem. Zavedam se namreč, da je dobro urejen javni zdravstveni sistem edina garancija za dober zdravstveni servis za vse, poudarek je na vseh prebivalcih naše države, in to se je izkazalo tudi med epidemijo. Amerikanizacije na tem področju si vsekakor ne želimo in verjetno tudi prebivalci naše države ne. Nihče si namreč ne želi, ko se zbudi na bolniški postelji, da ob njemu ne stoji zdravnik, ampak zavarovalniški agent, ki bolniku prebere, kaj njemu v zdravstvu pripada in kaj ne. Nihče si ne želi, da bi stroški zdravljenja že običajnih težav povzročili velike pritiske na družinske proračune. Da o kakšni epidemiji, kot smo je bili deležni, niti ne razmišljam, da bi bili zaščiteni samo eni, ne pa vsi. Da se to v naši državi ne bo zgodilo, je potrebno okrepiti javno zdravstvo, ki edino omogoča enakopravni pristop v našem zdravstvenem sistemu vsem prebivalcem.

Zakon ureja marsikaj, čeprav se cela debata potem po navadi skoncentrira na samo ene določene segmente. Zakon nadgrajuje vstopne pogoje v sistem zdravstvene dejavnosti in mrežo zdravstvene službe. Zakon naslavlja učinkovito upravljanje javne mreže, povečanje digitalizacije v zdravstvu, krepitev vloge javnih zavodov. Jasno, tudi ukinitev oziroma zmanjševanje dvojnih praks v javnih zavodih, o tem je bilo že veliko govora. Prihaja namreč jasna razmejitev javne, zasebne in tržne zdravstvene dejavnosti. Poveča se transparentnost pri upravljanju zdravstvene dejavnosti, zmanjšajo se nasprotja interesov, stabilizira se delovanje javnih zdravstvenih zavodov, poveča se motivacija za zdravstvene delavce in s tem se poveča tudi zaupanje ljudi v javni zdravstveni sistem. Nenazadnje, novela Zakona o zdravstveni dejavnosti krepi delovanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, iz katerega se bodo zdaj vključevali vsi deležniki v javni mreži. Z boljšo organizacijo in naborom kadrov v neprekinjenem zdravstvenem varstvu se bo razbremenil marsikateri zdravnik, ki se bo lažje in kvalitetnejše posvetil svojemu pacientu in pacienti bodo lažje prišli do pomoči takrat, ko bo to potrebno. Torej tudi pri nas je, čeprav se očita, da ni, pacient v središču pozornosti in v središču sistema.

Kljub drugačnim navajanjem ali pa zavajanjem, ki smo jih deležni s strani opozicije in različnih zainteresiranih skupin in lobijev, je edini skupni cilj, ki ga zasledujemo pri spremembi Zakona o zdravstveni dejavnosti, urejanje zdravstvenega sistema, njegova boljša dostopnost, višja kakovost in, jasno, še enkrat, v središču je vedno pacient. Prepričan sem, da te spremembe podpira tudi večina deležnikov v zdravstvu, čeprav so tisti, ki jim odgovarja status quo, bistveno bolj glasni. Naša zaveza je in je še vedno, da po 30 letih končno naredimo nekaj v smeri boljšega zdravstva, in te zaveze se držimo. Ta zakon je pomemben del te naše zaveze.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Jelka Godec, izvolite.

JELKA GODEC (PS SDS): Najlepša hvala.

V začetku seje smo vendarle dosegli,da je do nas prišel dopis Ministrstva za finance s sopodpisom ministrice za zdravje, s katerim se, moram reči, v določenem delu ali pa v prvem delu ali pa skoraj v celoti lahko strinjam. Da predlagane spremembe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, predstavljajo obsežen, a nujen potreben poseg v obstoječo ureditev, bi se lahko strinjali, da je treba nekaj narediti za razmejitev javnega in zasebnega, ampak o tem kasneje. Stvari so kompleksne, na to kaže tudi takšen kup, zakon, amandmaji in tako naprej, brez pripomb, ki smo jih dobili, da o tem ne govorimo. Na koncu minister za finance in ministrica za zdravje napišeta: »Ponovno velja tudi opozoriti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije o tej temi,« torej o koncesionarjih in njihovem delovanju, »že dvakrat odločalo, obakrat v prid koncesionarjem. Menimo, da so predlagane spremembe vsebinsko tako podobne, da dvomimo, da bi v tem primeru ponovne presoje Ustavno sodišče lahko odločalo drugače. Glede na vse navedeno vas vljudno prosimo za ponoven razmislek glede predlaganih sprememb, ki so kompleksne, daljnosežne in morebiti lahko tudi predmet ustavne presoje.«

Mislim, da je kolega Gregorič v prvi razpravi tudi povedal bistvo. Zdaj pa mene zanima nekaj, ministrica. Ali boste danes odstopili po vašem opozorilu glede zakonskih določil oziroma določil, ki bodo verjetno jutri sprejeta? Ali boste jutri odstopili, ko bodo zadeve sprejete? Ali boste odstopili, ko vas ne bodo poslanci poslušali glede tega, da opozarjate, da je zakonska materija lahko ustavno sporna? Je pa zadeva zelo shizofrena, moram priznati. Vi pripravite, ste predlagatelj zakona, pošljete v Državni zbor, pride do amandmajev, ki so po besedah koalicijske poslanke usklajeni z Vlado in z ministrstvom, sprejeti na odboru, potem pa ministrica skupaj z ministrom za finance podpiše opozorilo poslancem, naj vendarle premislijo o določenih določilih zakona, torej naj opravijo premislek in naj zadeve dobesedno ali posredno, pravite, popravijo. Danes pa poslušamo, da ne bodo popravili, a hkrati poslušamo, da stojijo za vami, torej vas podpirajo. V čem vas zdaj podpirajo? V tem, da opozarjate, da so stvari ustavno sporne, ali v tem, da ste predlagali že tako ali tako ustavno sporne zadeve? Kajti v zakonu, v obrazložitvi zakona na več mestih napišete, da so določila v zakonu lahko ustavno sporna po 74. členu Ustave, ki govori o gospodarski pobudi, in še po enem drugem, mislim, da 84. členu, pa vendar boste to pač predlagali in predlagate tudi seveda koaliciji, Državnemu zboru, da takšen zakon sprejme. Torej vprašanje za vas, ministrica, je, ali boste jutri po glasovanju odstopili, ker vaša opozorila koalicijskim poslancem ne bodo upoštevana. Če ne, potem je vprašanje, zakaj ste sopodpisali takšen dokument. Zakaj ste podpisali dokument, s katerim jasno poveste, da so določila zakona lahko ustavno sporna?

Kar se tiče zakona samega, jaz moram reči, tako kot sem že prej povedala na odboru, jaz sem si prebrala te zadeve. Veste, kdaj sem nehala brati? Ko so prišli tretji popravki amandmaja amandmajev. Takrat pa je zadeva postala absurdna. Jasno je, da gre za popolnoma ideološki zakon, kar je tudi danes v razpravah marsikdo jasno in glasno povedal, za kaj gre. Torej po mojem mnenju v zdravstvu ni glavni problem, kot vi pravite, dvoživkarstvo, glavni problem je neracionalna poraba denarja, glavni problem je netransparentno oziroma slabo vodenje, upravljanje javnih zdravstvenih zavodov. Sprašujem se, kdo so paraziti, to besedo slišimo seveda od predsednika Vlade. Kdo so paraziti v zdravstvu? Ali so to res zdravniki? Paraziti so tisti, ki se napajajo iz javnega zdravstva. Kot sem na začetku dejala, gre za neracionalno porabo javnega denarja v javnem zdravstvu, in paraziti se napajajo iz tega. Ampak vi iščete parazite med zdravniki, tisti, ki pa so pravi paraziti, pa se zelo dobro, bom rekla, redijo, razmnožujejo, ampak niso to zdravniki.

Vlada ne sliši bolnikov. Tudi koalicija ne sliši bolnikov danes. Ne sliši tudi zdravnikov, ne sliši medicinskih sester. Danes govoriti o tem, da je bolnik v središču vašega zakona, daleč, daleč od tega. Ker če bi bil bolnik v središču, potem bi reševali to, torej najprej netransparentno porabo denarja v javnem zdravstvu. Potem bi reševali tudi to, kar ste na začetku sami govorili, z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je, mimogrede, danes sem slišala, eden je povedal podatek, da ima ta zavarovalnica po novem 79 milijonov viška, torej dobička. Zavarovalnice, ki ste jih z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, bom rekla, ne uničili, ampak pač želeli preoblikovati v smislu, ker ste preoblikovali prostovoljno zavarovanje v obvezno, so imele 50 milijonov dobička, pa ste se spravili na njih, češ grde zavarovalnice, ki imajo dobiček. Danes v Državnem zboru poslušam, da ima monopolna državna zavarovalnica 79 milijonov dobička, pa nihče nič. Premier je leta 2023, mislim, da je bilo leta 2023 na začetku leta ugotovil, da je pa ZZZS tisti ključni problem, ker ima toliko dobička, zdaj je pa treba te zadeve rešiti. Do danes niste rešili ZZZS. Do danes ne! In danes v Državnem zboru poslušam s strani koalicije, 79 milijonov dobička, pa nihče nič. Hkrati pa govorite, da se v javnem zdravstvenem zavodu ne izvajajo zdravstvene storitve. Le zakaj ne?

Potem slišimo s strani predsednika Vlade, pa tudi koalicijski poslanci potem ponavljajo kot papige za njim, da zdravniki v dopoldanskem času ne delajo nič, popoldan, v zasebni praksi pa na polno. Ali ste se vprašali, zakaj dopoldan ne delajo nič in zakaj ima zdravstvena zavarovalnica 79 milijonov dobička? Potem pa hkrati slišimo, da naj ti zdravniki, ki dopoldan ne delajo nič, delajo popoldan dodatno delo, vendar v svojem javnem zdravstvenem zavodu. Torej dopoldne ne bodo delali nič, popoldan pa naj delajo v istem javnem zdravstvenem zavodu in bodo še boljše plačani. Zelo težko je razložiti, ker je stvar zelo shizofrena, to, kar razlagate. Torej zdravnik dopoldan ne dela nič, dobi pa plačo. Zakaj pa dobi plačo, če ne dela nič? Zakaj mu pa damo? Ali imamo mi to, koliko mora zdravnik narediti v dopoldanskem času, koliko operacij mora narediti, koliko mora imeti pregledov? Ne, nimamo. Popoldne dela v zasebnem sektorju, to vas moti.

A veste, koliko poklicev je, ki delajo dopoldne v javnem sektorju ali pa v javnih ustanovah, popoldne delajo pa privat? Veliko. Učitelj dela zjutraj šest ur, popoldne pa še šest ur inštruira. Pa učitelji učitelju pošiljajo na inštrukcije. To vas ne moti? Ni nobenega problema, zdravniki vas pa motijo. Zakaj ne dela dopoldne, zakaj zdravnik ne opravi toliko in toliko, pa ne bom rekla, naredi, ampak zakaj se v javnih zdravstvenih zavodih ne opravijo določene storitve? Zato, ker zavarovalnica ne plača. Dajte malo prebrati za nazaj in za naprej, kakršnakoli opozorila želite, od enih in drugih. Mislim, da je celo kolega Krajnc danes zadel bistvo, je celo to povedal. Zato se ne izvajajo določene storitve, ker niso plačane, ker je tu meja, toliko plača zavarovalnica, nič več, potem se začnejo pa pogajanja, ali boste plačali za nazaj ali ne, zato so tudi izgube v javnih zdravstvenih zavodih, ker naredijo več, ne dobijo pa plačanega tistega programa.

Potem je bilo danes rečeno, ti grdi koncesionarji, ker opravijo več pregledov kot v javnih zdravstvenih zavodih. Ali ni bolnik v središču pri vas? Če koncesionar opravi več storitev, opravi storitev na bolnikih, verjetno, kajne. To je zdaj smešno, koncesionar zdravi, opravi več storitev na bolniku, ampak to je smešno, ti so grdi koncesionarji, ker naredijo več. Zadnjič smo bili v enem zdravstvenem domu, kjer je bilo prikazano, mislim, da imajo sedem ali osem družinskih zdravnikov, mislim, da je bil eden koncesionar, vsi ostali niso bili koncesionarji. Kdo je imel največ opredeljenih? Koncesionar. In potem sem vprašala, zakaj pa ima koncesionar največ opredeljenih. Ja, zato, ker jih edini želi sprejemati. Ampak grdi koncesionar, on ima kvoto 2 tisoč 200, oni vsi tisoč 500, tisoč 600, ampak ta je najbolj grd, zato ker zdravi paciente, plača pa davke, to pa ni problem, plača pa davke, ampak je grd, ker pač zdravi paciente.

Gospodarska pobuda je v Sloveniji po 74. členu Ustave svobodna. O tem govori tudi ministrica, ki vas opozarja, ampak za vas to ni pomembno, da pride pacient prej na vrsto, pomembno je, da pač boste, ampak lažete, razmejili javno in zasebno in s tem povečali število storitev, ki bodo po vašem opravljene v državni bolnišnici. Zdaj pa glejte, vi lahko spravite na enem specialističnem delu, ne vem, na ortopediji recimo vse ortopede v eno bolnico, recimo na Celjskem noben več ne sme delati privat, torej lahko delate samo v celjski bolnišnici na ortopediji. Spravite vi notri vse ortopede, ampak število storitev se ne bo povečalo. Prvo kot prvo boste imeli problem s posteljami, drugi problem bodo ostali kadri, ker ni samo zdravnik, ker je tim, imate medicinsko sestro, radiologe in tako naprej, da ne bom vsega naštevala. Potem na drugi strani pride pa do zavarovalnice, ki ne bo plačala storitev, zato ker niste naredili popolnoma nobene spremembe na ZZZS in bo še vedno plačala, plastično povedano, sto operacij hrbtenice, ne bo jih plačala 105 ali pa 101. Pa bodo zdravniki sedeli tako križem rok in čakali. Ne bo več storitev, ne bo jih več!

Mislim, da je tudi kolega Felice Ziza danes povedal, kar se tiče določenih drugih specialnosti, pri katerih pa opozarjajo na to, da bodo šli zdravniki iz teh specialnosti ven, predvsem iz plastike, iz plastičnega dela. Določene stroke so namreč specifične, to je treba vedeti, da določenih zadev v okviru javne mreže sploh ni možno izvajati in jih ne izvajajo, zato se pač izvajajo v zasebnem delu. Na to vas opozarjajo, ampak ne, vi boste naredili vse, ker vi ste najbolj pametni, ker vi boste v Zidanem Mostu Savo prepričali, da teče nazaj gor, če je treba. Ne boste poslušali hidrologov, narave in fizike, da reka teče navzdol, vi jo boste obrnili navzgor, stoodstotno. Pravite, da ne gre za vojno proti zdravnikom. Gre, gre, ker spodbujanje sovraštva na ulici in ne odreagiranje in odgovor ministrice, da tisti, ki lepijo na tablo ministrstva Smrt dvoživkam, to ni noben problem, ker mi sodelujemo z vso civilno družbo, kaže na to, da gre za neke vrste vojno proti zdravnikom. Jaz moram reči, da zadnje čase hodim okoli zdravnikov in tistih, ki niso koncesionarji, ampak so v javni državni službi, in pravijo, da kaj takšnega, kaj tako ponižujočega, kot danes poslušajo, da so paraziti in da so dvoživke, še niso slišali.

Pravite, da ukinjate dvojne prakse. Ukinjate oziroma rušite še tisto, kar drži določene zdravnike, da delajo v javnem sektorju. Ja, verjetno je to smešno, ker boste rekli, zdaj spet SDS straši. Posledice bodo vidne nekje čez pol leta, leto dni, mogoče celo kasneje, ko bo druga vlada, katerakoli pač bo, vaša ne bo več, definitivno ne, in vas tudi več ne bo in nobene odgovornosti ne boste prevzeli. Čakalne dobe obstajajo že od nekdaj, čakalne vrste obstajajo že od nekdaj. Odkar se hodi k zdravniku, je treba čakati, od pamtiveka, če želite. Odvisno je samo, kako se spopadaš s čakalnimi vrstami oziroma čakalnimi dobami. Ta vlada se fenomenalno spopada s čakalnimi vrstami in čakalnimi dobami.

Tudi danes smo slišali, skrajševanje čakalnih dob ni po naravni poti, ampak zaradi dela ministrstva, zaradi administrativnih ukrepov. Priznali ste torej, da to ni po naravni poti, ampak zaradi dela Ministrstva za zdravje, zaradi administrativnih zadev. Lahko si ogledate magnetogram. Ampak še bolj fascinantno pa je to, kako predsednik Vlade pravi, kako se skrajšujejo čakalne vrste, ker če čakaš pri zdravniku v vrsti, tisti, ki pride na vrsto, gre k zdravniku, torej koliko dobiš številko, greš po vrsti lepo k zdravniku. Isto je, če gledate čakalne dobe, ko si na vrsti, te pokličejo, prideš, tako je po navadi, tudi tako je, če čakaš za muzej, ko si na vrsti, da prideš v muzej, pač greš notri, nobenega problema. Če se jaz kot pacient odločim, da pa ne bom več čakala v tisti čakalnici ali pa da ne bom čakala v čakalni vrsti, ki je leto dni, pa rečem, okej, grem pa jaz drugam, grem drugam in pride naslednji za mano. Tako naj bi bilo, po vrsti, kot so hiše v Trstu, so pri nas rekli, ampak ne, predsednik Vlade pa pravi, da ste pa zdaj vi to bolj pogruntali. Če se sprosti eno mesto v vrsti, ne pride naslednji na vrsto, ne, ne, tisti, ki najdlje čaka. Recimo ministrica se je vpisala pri ortopedu, ne vem, pred pol leta in je bila čakalna doba eno leto, lepo čaka v vrsti, jaz se pa danes vpišem, imam čakalno dobo leto in pol, ampak ne bodo ministrice poklicali, naj pride, ko se bo vrsta sprostila, ne, ne, mene bodo poklicali, ker sem najdlje, pa sem prišla kasneje v vrsto.

Ja, ja, poglejte si predsednika Vlade v njegovih izjavah, fenomenalno. To je, še enkrat bom dala primer obiska muzeja, stoji v vrsti cela garda ljudi, dva pred tabo se odločila, da ne bosta šla v muzej. Pridem jaz na vrsto, mogoče, mislim, da bi bilo dobro, ne, ne. Kustos gre nazaj in tistega zadnjega pokliče in reče: »Ti pojdi noter.« Kaj bi naredili? Po mojem bi vam dvignilo dekl, po domače povedano. Ampak tako predsednik Vlade pravi, da vi skrajšujete vrste in dajete občutek tistemu, ki je zadnji v vrsti, da sploh ni čakalne vrste, da je sploh ni. Ja, jaz bi se tudi zamislila, ampak dajte si pogledat predsednika Vlade v njegovih izjavah. To je fenomenalno. Kako preskočiš vrsto po Golobovo, to je to.

Prej je bilo tudi v eni razpravi rečeno, da imajo koncesionarji boljšo opremo. Kako nesramno, da vlagajo v boljšo opremo. To je fajn, to je super. Jaz se strinjam gospod Gregorič, to je prav, ampak vprašanje je, zakaj tega ni tudi v javnih zdravstvenih zavodih. Zakaj te boljše opreme tudi ni v javnih zdravstvenih zavodih? Zakaj? Zaradi parazitov, ampak to niso zdravniki. Greš v javno bolnišnico na odstranitev znamenja, mogoče po desetih letih, petih letih je že kaj boljše, odstranjujejo samo kirurško, ne z laserjem, ker nimajo denarja za laser. Kaj ti reče zdravnik, če imaš, ne vem, znamenje tu nekje? / pokaže zboru/ Ja, pridite k nam zasebno, mi pa imamo laser. Ženske, ali bi se dale tu / pokaže zboru/ operirati, da bi imele brazgotino? Ne, na laser boste šli. Zakaj laserja ni v javnem zdravstvenem zavodu, zakaj ga ni? Zaradi parazitov, ker se preplačuje material, ker se preplačuje oprema, zaradi tega. To bi moralo biti prvenstveno, da se javni zavodi krepijo, torej na tem področju, da se znižajo stroški, da se oprema, da se delovni pogoji, da se vse ostalo krepi, ne pa to, kar vi danes delate, ne krepite javnega zdravstva, ampak še tisto podirate, kar ga je v bistvu držalo gor.

Zdaj pa še en absurd. Ko je čakalna doba predolga, lahko greš k zasebniku v tujino oziroma lahko greš na zdravljenje v tujino, to piše v ZZVZZ, komot, in potem prideš nazaj in daš zahtevek za povračilo stroškov in ti v določenih procentih lahko vrnejo, lahko tudi v 100 % vrnejo ali pa 80 %, pač kolikor se tam na ZZZS odločijo po tistih svojih merilih, ki jih imajo. Super, hvala bogu, da je bolnik ozdravljen, da je rešen, karkoli je pač imel, in dobi povrnjene stroške. Ko gre k nam k zasebniku, ne dobi niti evra, pa je bila čakalna doba, ne vem, 365 dni za neko zadevo. Ne bom čakal, ne morem, zato ker moja bolniška traja že leto dni, jaz imam dosti tega, jaz moram biti zdrav, da delam, jaz moram biti zdrav, da kvalitetno živim, in grem k zasebniku, ne dobim povrnjeno. Če pa bomo šli čez na Hrvaško, kjer rastejo zdaj klinike kot gobe po dežju, boš pa dobil povrnjeno.

Zakaj tega ne rešite? Zakaj za boga tega ne rešite? Pa ne mi govoriti, zakaj niste vi. / oglašanje iz dvorane/ Ja, čakajte, zdaj ste na Vladi vi in vi ste tisti, ki ste dejali na začetku tega mandata, da boste rešili javno zdravstvo, da boste rešili čakalne dobe, ki jih rešujete danes administrativno tako, da napotnico zelo hitro s 14 dni podaljšate na 30 dni. Tisti, ki čaka 25 dni, je bil prej nedopustno dolgo čakajoč, danes pa ni več nedopustno čakajoč. Farbate ljudi. Lagali ste pred volitvami, lagali ste leta 2023, ko ste podpisali zavezo, da boste naredili digitalizacijo, da boste sprejeli zakon o digitalizaciji, da boste sprejeli Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, da boste uredili plačni steber za zdravnike in še marsikaj drugega. Celo tako daleč ste šli, da je bivši minister Bešič Loredan v oktobru 2022 podpisal s sindikati sklep, ki je bil objavljen v Uradnem listu, da bo, mislim, da do 1. 6. 2023 rešen plačni sistem. Ni bil. Vi ste tisti, ki ste dali obljubo, ne mi, vi ste jo dali. Vi ste dali obljubo. In danes dajete obljubo volivcem, bolnikom, pacientom, vsem pacientom, vsem državljanom, da bo s sprejetjem tega zakona več storitev opravljenih v državnih ustanovah. To je vaša obljuba danes. To je vaša obljuba, nič drugega, samo to, več storitev v državnih bolnicah, državnih, javnih zdravstvenih domovih, to je vaša obljuba. Pa bo res? Še enkrat, če ZZZS ne bo preoblikovan, ne bo več storitev, ker jih ne bo plačal ali pa se bodo izgube bolnišnic enormno dvignile in s tem, ko se bodo ... Kdo pa plača potem to izgube? Država mora plačati, ker po Zakonu o zavodih plača izgube država, torej davkoplačevalci.

Kakšni so učinki preoblikovanja prostovoljnega v obvezno zdravstveno zavarovanje? Nični. Kaj je boljše za pacienta? Vem, kaj boste rekli, da ne plačujejo 50, plačujejo pa zdaj 35 pa še nekaj oziroma 37 evrov. Mene zanima, če pridem kaj prej na vrsto. / oglašanje iz dvorane/ Seveda ima zvezo s tem, zato ker ima zavarovalnica 79 milijonov viška. To vas pa ne boli. Košarica se je razširila. Ja, še več pravic, ljudje pa plačujejo enormne zneske za zdravstvo, na koncu se zdravijo v Zagrebu, prinesejo sem in dobijo plačano nazaj. Potem to, vseh čakajočih, lažne novice. Ministrica pravi tako, ima drugačne podatke, NIJZ za javnost objavlja druge podatke, potem danes govoriti, zato ker imamo digitalizacijo, ne vem kaj vse, dajte no. Najbolj žalostno je to, da rečete, da so se skrajšale čakalne dobe ne po naravni poti, ampak zaradi administrativnih zadev.

Kar pa se tiče tega železničarskega doma in amandmaja, ki je danes pred nami. Rekli ste, da ministrica tega amandmaja ne more podpreti, zato ker če Ministrstvo za zdravje oziroma država nista lastnika nekega doma, ga ne moreta nadzorovati, da kvalitetno lahko nadzoruje le tiste, kjer je ministrstvo ustanovitelj. Kaj pa je potem zakon o kakovosti? Zakaj pa smo to sprejeli? Saj smo sprejeli zakon o kakovosti, kjer gledamo kakovost vseh zavodov, saj moramo gledati tudi pri zasebniku. To je larifari, kaj govorite. Ta amandma SD je v bistvu čisto okej in ne govori samo o enem, verjetno je še kje kakšna zadeva. Pravite, da ga ne morete nadzorovati, ker niste njegov lastnik, potem pa ga kupite, ampak imamo zakon o kakovosti, zato ne farbati, da ne morete nadzorovati kakovosti in izvedbe železničarskega zdravstvenega doma. Ni res.

Jaz mislim, da po vseh teh kolobocijah, zdaj bodo izjave takšne in drugačne. Ja, razmejiti je treba javno in zasebno, ampak ne na tak način, kot vi danes delate. Pravite, saj ni problema, če bo zakon ustavno sporen, če bo Ustavno sodišče odločilo, da je zakon ustavno sporen. Pa kaj. Še ena zadeva, tako kot tista zadeva s sledenjem FURS, ko je celo Levica rekla, da ga bo podprla, potem ga bo pa dala sama presojat na Ustavno sodišče. Nebuloze. Mislim, to je bilo pa tako, da človek ni več vedel, pri čem je. Tisti zakon je res ustavno sporen in tudi ta bo, ampak to vas ne briga, vi morate narediti kljukico. Še enkrat, s tem zakonom ne boste oziroma niste in ne boste nikoli postavili bolnikov na prvo mesto.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Tako, preden dam postopkovno, kolegica, vam izrekam opomin. Zakaj? Prvič, ker ste nas vse skupaj proglasili za shizofrene, namreč poslanci v zakonodajnem postopku smo zmeraj tisti, ki z amandmaji dopolnjujemo in nadgrajujemo predlagane zakone, in to je popolnoma normalna praksa. Drugič, ker ste izvedli nedopusten pritisk na ministrico s svojo pobudo, naj odstopi, samo zato, ker smo pač poslanci z amandmaji nekaj dopolnili, s čimer se pač nismo strinjali, kar je naša popolna pravica. In tretjič, ker tukaj na veliko promovirate, kot da je javno zdravstvo in javna zdravstvena mreža gospodarski biznis in da tukaj velja prosta tržna pobuda. Oprostite, kolegica, ne velja. Javno je javno, zasebno je zasebno. V javnem zdravstvu nimajo profiterske in biznis prakse kaj iskati, in to je tisto, kar danes razmejujemo. Tako da vam resno izrekam opomin. Mi je zelo žal, ampak bili ste žaljivi do poslancev Državnega zbora in do ministrice, in to je tisto, za kar vam v prvi vrsti izrekam opomin.

Zdaj pa ima postopkovno najprej Lucija … / oglašanje iz dvorane/

No, izvolite.

JELKA GODEC (PS SDS): Najlepša hvala, predsedujoča. Ko ste vi kršili poslovnik oziroma ko ste kršili postopkovno, vam nihče ni odgovarjal, celo predsednica je rekla, da vas pusti. Ko so drugi poslanci izražali svoje mnenje, s katerim se jaz ne strinjam, nisem rekla, dajte mu opomin, ker se ne strinjam s tem, kar govorijo. Tretjič. Jaz sem rekla, da je situacija shizofrena, ne da so poslanci ali ministrica shizofrena. To je že predsednica Državnega zbora rekla, če govoriš o dejanju, da to ni žaljivo. Četrtič. Jaz nisem ministrici rekla, naj odstopi. Jaz sem jo vprašala, ali bo odstopila. Jaz sem jo vprašala, ali bo ministrica odstopila jutri po glasovanju, ker poslanci koalicije ne bodo sledili njenim opozorilom. Torej, predsedujoča ... / oglašanje iz dvorane/ A zdaj pa že pritiskam na koga? Na ministrico? Še enkrat vas, ministrica, vprašam. Ali boste jutri odstopili? Če to čutite kot pritisk, potem izvolite, odgovorite ali pa bodite tiho, saj meni je čisto vseeno, jaz sem jo vprašala.

Še enkrat, predsedujoča, če se ne strinjate z mojim mnenjem, potem mi ne morete dati opomina, ker v Državnem zboru lahko poveš svoje mnenje, zaenkrat še, razen če boste izglasovali, tako kot na odborih, odvzem besede opozicijskemu poslancu, takrat potem pač moram biti tiho. Ampak še enkrat poudarjam, rekla sem shizofrena situacija, nisem govorila o ljudeh. Drugič, ministrici sem postavila vprašanje. In tretjič, izražala sem svoje mnenje, s katerim se vi ne strinjate, in zato, ker se ne strinjate, mi dajete opomin. Jaz imam svoje mnenje o zdravstvenem sistemu in sem ga jasno povedala. Če se z mano ne strinjate vi ali koalicijski poslanci ali državljani, je moj problem, ne vaš.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Spoštovana kolegica, zelo dobro sem poslušala vašo razpravo. Niste rekli, da je shizofrena situacija, rekli ste, da je to popolnoma shizofreno. Letelo je tako na … To je žaljivo do poslancev, nismo prav nič shizofreni, če z amandmaji poskušamo dopolnjevati in popravljati zakone. To počnete navsezadnje tudi vi. To je normalna parlamentarna praksa, zato vam izrekam opomin. Tudi to, kako provocirate ministrico, je popolna provokacija in pritisk, ki je nedopusten. Dajte vi to malo … Mislim, ne morete tukaj tako pometati z ministrico, zato ker smo mi poslanci pripeljali na mizo nek amandma. In tretja stvar, govorite, da lažemo, da je nekaj ustavno sporno, ja, oprostite, izvolite, to bo presodilo Ustavno sodišče, ne vi, kaj je ustavno sporno, zato sem pač opomnila, ampak to je pod črto, to niti ni toliko pomembno, da pač prostotržna dejavnost javno zdravstvo pač ni in ne more biti. Ravno to je tisto, kar je narobe in zaradi česar je sploh tak zakon potreben.

Izvolite, Lucija … / oglašanje iz dvorane/

Ja, izvolite še enkrat, kolegica Godec.

JELKA GODEC (PS SDS): Resnično dejstvo ni žalitev. Ja, sem povedala. Še enkrat bom vprašala ministrico, pa jaz mislim, da to ni pritisk, to je vprašanje, ali bo odstopila zato, ker opozarja koalicijske poslance, da bi lahko bila zadeva ustavno sporna. Večkrat vmes sem rekla, predsedujoča, da bi lahko bilo ustavno sporno, ker tudi ministrica piše, da je lahko ustavno sporno. Ja, hudo je, ker ko nekaj ne želi slišati, je hudo. V tem Državnem zboru, še enkrat, opoziciji na takšen način ne boste žugali. Ne boste žugali! / oglašanje iz dvorane/ O ja, žugate, žugate. In še enkrat, resnično dejstva niso žalitev, to je pa izjava predsednice Državnega zbora.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Spoštovani, vsak ima svojo percepcijo. Kar je za vas resnično dejstvo, še ni nujno zares resnično dejstvo. Nihče vam ne žuga, imate vso pravico razpravljati, niti vam nisem vaše zlorabe postopkovnega, ker to itak vsi počnemo, vključno z mano, kar sem večkrat povedala, niti vam tega ne oporekam, sem vas pustila, da ste povedali svoje, ampak dovolite. Jaz vodim sejo. Presodila sem, da ste bili žaljivi do poslank in poslancev, ki smo kreirali amandma ... Ja, seveda, shizofreno. Jaz pač nisem shizofrena, mislim, da moji poslanski kolegi tudi ne. Nisem, oprostite, nisem. In če nič drugega, že zato ostajam pri tem, da sem vam izrekla opomin. Ja, mislim, saj sem tudi jaz kdaj dobila kak opomin s strani vašega predsedujočega takrat. In kaj zdaj? A je to tisto, da vam kaj onemogočam? Ni. Torej, zaslužili ste si opomin.

Izvolite, kolegica Lucija Tacer, še vi imate verjetno … / oglašanje iz dvorane/ Kaj imate, repliko? Aja, repliko imate, okej.

LUCIJA TACER (PS Svoboda): Hvala lepa.

Bila sem parkrat narobe razumljena. Rečeno je bilo, hudo je, če nekaj ne želiš slišati, mislim pa, da je še huje, če nekaj sploh ne slišiš. Zdaj moram dvema zadevama oporekati. Stalno se govori o potencialni ustavni spornosti določenih členov in tem pismu, ki sta ga poslala naša dva ministra. Očitno kolegica pred mano pač ni poslušala naših razprav, ker mi smo se opredelili do obeh ustavnih določb zelo vsebinsko. Če bi ona želela kakorkoli osporavati našemu razumevanju, bi lahko to storila, bi lahko predvsem tisto iz leta 2018, ki obravnava podobno situacijo zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, bi lahko povedala, zakaj se ona ne strinja z obrazložitvijo člena, v bistvu z amandmajem člena, ki smo ga dali, kjer smo zelo jasno nakazali, kje so razlike s tisto določbo in zakaj menimo, da je zdaj ta oblika tako člena kot obrazložitve, ki sta oba zelo pomembna, bolj dodelana, bolj sorazmerna in zato menimo, da sta ustavno dopustna. Seveda, zadnjo besedo pa ima Ustavno sodišče in ni vprašanja glede tega. To je eno, ker je zdaj zelo … Jaz res nisem navajena na tak način pogovarjanja, ampak tukaj toleriramo vse sorte.

Druga zadeva, ki pa je bila absolutno narobe razumljena iz naših razprav ali pa se namenoma stalno narobe ponavlja, je pa to, da zdravniki, ki želijo delati več, ne morejo delati več. To ni res. Mi se strinjamo, in tudi nekateri moji kolegi so povedali, da moramo reformirati tudi našo zavarovalnico. Ta zakon prihaja, tako da ne vem, zakaj nam to stalno polagate usta, da nam ni mar glede reformiranja zavarovalnice. Tudi to je treba popraviti. Ni pa res, da s tem zakonom onemogočamo zdravnikom, ki želijo delati več, da delajo več. Kako lahko delajo več? Najprej, če program ni izpolnjen v njihovem javnem zavodu, lahko po davčno razbremenjenih podjemnih pogodbah delajo več v svojem matičnem zavodu. Če je tam izpolnjen program, tako kot ste sami govorili, pa lahko delajo več s soglasjem javnega zdravstvenega zavoda v drugem javnem zdravstvenem zavodu ali celo pri koncesionarju za javni del storitev. Tako. Ampak mi še vseeno stalno poslušamo, da onemogočamo ljudem, ki želijo delati več, želijo prispevati k našemu zdravstvenemu sistemu, da delajo več. Ni res. Torej, obe stvari sta vezani tako na ustavno spornost, kako ocenjujemo in zakaj bomo danes podprli ta člen, in vezani na neresnične trditve glede dela zdravnikov. Morala sem replicirati.

Hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Ta krog pri tem členu je bil izčrpan. Želi še kdo razpravljati o drugem členu? Želi, zato odpiram prijave.

Prosim, prijavite se.

Najprej ima besedo kolegica mag. Tamara Kozlovič.

MAG. TAMARA KOZLOVIČ (PS Svoboda): Predsedujoča, hvala za besedo.

Najprej bi se želela zahvaliti ekipi na ministrstvu, najprej seveda ministrici dr. Valentini Prevolnik Rupel, nato Jasni Humar, direktorici Direktorata za javno zdravstvo, in tudi gospe Mateji Radej Bizjak, pravnici, ki je v tem letu in še več aktivno sodelovala tako z nami poslankami in poslanci kot tudi z različnimi deležniki v zdravstvu. Jaz sem pogledala, ker si nisem zapomnila datuma, v bistvu mi smo izhodišča za ta zakon sprejeli lansko leto maja, od tega smo se že prej nekaj mesecev usklajevali, kako in zakaj, in od takrat dalje smo v bistvu več kot eno leto praktično skorajda aktivno delali na tem zakonu. Zakaj je toliko časa trajala ta priprava na ta zakon? Ker smo želeli slišati vse predloge iz različnih deležnikov. Meni je prav bizarno poslušati s strani opozicijskih poslancev, ki imajo bistveno več izkušenj v parlamentarni praksi kot mi iz Svobode, tako imenovani novi obrazi, kako smo sprejemali amandmaje in spremembe na amandmaje. Jaz mislim, da je naša naloga in naša odgovornost, da pripravimo amandmaje, ki bodo najbolj izvedljivi v praksi. Mi smo pripravljali amandmaje, zato ker smo skušali upoštevati mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je opazila morda nekaj pomanjkljivosti, ki smo jih mi spregledali, na kar so nas opozorili različni deležniki, tudi Zdravniška zbornica Slovenije, in jaz mislim, da je treba to pohvaliti, ne pa kritizirati. Neresno bi bilo, da ne bi sprejeli amandmajev, da se ne bi posvetovali z deležniki. Ta merila opozicije so sila, sila nenavadna.

Ministrici bi se želela na tem mestu opravičiti zaradi tega političnega cirkusa, ki ga je pri tako resnem zakonu danes deležna. Ministrica zelo dobro ve, da vsi poslanci Svobode krepko, trdno stojimo za njo, da jo podpiramo, da smo z njenim delom zadovoljni. Zakaj bi ministrica odstopila? V pripravi imamo še ne vem koliko zakonov, ki jih želimo spraviti skozi. Pa saj ni neumna, da bo vso delo, ki ga je zdaj leto in pol vložila v vse zakone, ki nas čakajo, kar vrgla čez ramo. Ne vem. Jaz mislim, da ni. Kar se tiče poslancev svobode, bomo absolutno še naprej stali za njo in se trudili, tudi če se morda kdaj ne bomo strinjali. Ali vladamo v enoumju? Jaz ne vem, opozicijski poslanci, kaj pri vas je tako, da ko eden nekaj reče, vsi takoj kimate? Pri nas se kdaj tudi ne strinjamo, tako da ne vem, tudi ta bizarnost, ki nam jo očitate, je meni nenavadna. Slišala sem, poslanci, prosim, premislite, ali je ta pot prava. Pa ljudje božji, v Sloveniji se 30 let pogovarjamo o dvojnih praksah, o razmejitvi javnega in zasebnega, dajmo se še 30 let naprej pogovarjati. Ja, mi se ne želimo še naprej pogovarjati, mi hočemo nekaj glede tega narediti.

Še en absurd se tudi konstantno ponavlja, in to je, meni se zdi to res nekoliko podcenjevanje volivk in volivcev doma, to je, da mi razpravljamo ideološko, populistično, da želimo na račun teh razprav dobivati različne glasove. Mi delamo to, kar je prav, ne zaradi tega, da bi bili populisti, da bi bili ideološki in tako naprej. Zakaj to trdim? Od leta 2006 je bilo namreč ne vem koliko poročil Računskega sodišča, ne vem koliko poročil Komisije za preprečevanje korupcije, ki so opozarjala na anomalije, na neke nepravilnosti, nedodelanosti v posameznih členih. Pa saj oni niso ideološki, to je neka stroka! Ni samo ta stroka opozarjala na to, kar danes s tem zakonom, ki ga obravnavamo, rešujemo. Tudi zdravstveni delavci so opozarjali. Jaz sem šla gledat članke za nazaj, od leta 2006, 2009, 2010, 2012, to je toliko prošenj po pomoči primarno s strani zdravnikov in medicinskih sester. Meni je žal in se jim v bistvu opravičujem v imenu politike do danes, ker zdaj sem tudi jaz politik, da jih politika prej ni želela slišati. Jaz upam, da v tej politiki danes končno vidijo tiste, ki jih bodo uslišali in ki bomo te prakse danes rešili.

Lucija je že lepo povedala, da ta zakon ničesar ne omejuje, ta zakon regulira javno in zasebno. In da mi ne bodo očitali ideologije, mi ni dalo mira, seveda, gradiva znanstvenih raziskav v Sloveniji, pa še bolj v tujini, je nešteto. Jaz bi vsem tem, ki nam očitajo ideologijo, vključno z nekaterimi predstavniki zdravniških organizacij, ki so nam pošiljali neke povezave do raznoraznih dokumentov, bi svetovala, dajte vtipkati malo dual practice, izkušnje, ker so članki večinoma v angleščini, pa vpliv razmejitve javnega in zasebnega ali pa vpliv privatnega sektorja na javni sektor. Boste tam videli iste stvari, na katere deležniki v zdravstvu 20 let opozarjajo politiko, naj jih razreši.

Recimo članek iz leta 2016, to so vsi članki, objavljeni v profesionalnih medicinskih medijih, strokovnih revijah, ne na nekih čiračara spletnih straneh, in pisali so jih strokovnjaki, bodisi znanstveniki bodisi medicinski strokovnjaki ali kombinacija obeh. Potem vsi ti članki, ki sem jih jaz zasledila, recimo ta iz 2016 ugotavlja na podlagi znanstvenih metod, da dvojna praksa negativno vpliva na dostopnost, na enakopravnost dostopa do zdravstvenih storitev in na enakost, recimo. Raziskava je delana na podlagi analize večjih držav. Potem v letu 2018 spet en članek. Ta je bil zelo eksakten, kar trd, bi rekla, in pravi, nehajte nasedati mnenjem ali pa ideologijam, da bo privatna praksa rešila cel svet. Oni v tem članku pravijo, da ne bo. Predvsem je bilo njihovo stališče tako, zdaj jaz prevajam sproti, dvojne prakse bi morale biti v vseh evropskih državah prepovedane. Torej, oni so ugotovili v tem članku, da bi morale biti te dvojne prakse prepovedane. Seveda navajajo razloge, zakaj.

Potem je analiza iz leta 2020. Avstralija, lepa država, moderna država, tudi večkrat se po njej zgledujemo. Na podlagi njihovih izkušenj tudi oni v tem članku svetujejo ostalim državam, prosim, ne zanemarjati dvojne prakse, ukvarjajte se s problemi, ki jih prinaša dvojna praksa in razširjanje privatne prakse. Dajte to regulirati, zato ker je v Avstraliji to povzročalo slabšo zdravstveno oskrbo za paciente, manjšo dostopnost, večje stroške zaradi napak, ki so se izvajale pri zdravstvenih storitvah v takih bolnišnicah. In še to so ugotovili, da kadar so nadzirali zasebne bolnišnice, so ugotovili, da v bistvu tudi ljudje, ki so tam delali, so bili bolj nezadovoljni kot tisti, ki so delali v javnem zdravstvenem sistemu, zato ker so tudi v privatnih bolnišnicah šparali na kadrih. Tisti kadri, ki so sicer z višjimi plačami tam delali, so morali delati še bistveno več kot recimo isti profili v javnem zdravstvu. Podobno ena analiza, ki analizira tudi več držav, kar 195 držav sveta, iz leta 2021 ugotavlja, da je najpogostejši razlog, da se nekdo odloči delati v privatnem sektorju, seveda višja plača kot v javnem in da je največji razlog, to oni pišejo, ne Tamara, ne Svoboda, da ne bo pomote, da zdravstveni delavci delajo malo v privatnem in malo v zasebnem sektorju, to, da je to njihova priložnost za rekrutment, torej za pridobivanje pacientov.

Recimo članek iz leta 2021, analiza 195 držav. Enako ugotavljajo v članku, da ne bom vsega citirala, leta 2023 spet tuji znanstveniki in 2024, ki spet pravijo, da kombinacija obeh praks in slaba regulacija prinaša neenakost, predvsem za socialno šibke, slabšo kakovost, slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev in daljšanje čakalnih vrst. To, kar mi poslušamo v Sloveniji že 20 let. Nenazadnje so bili isti očitki očitani opozicijskemu ministru na interpelaciji, takrat leta 2006. V bistvu bi na tisto interpelacijo lahko samo dali danes datum 2025 in v vseh razpravah vmes bi lahko poslušali o enih in istih izzivih. Danes, ko poslušamo opozicijo, se vse sliši tako enostavno, dajmo rešiti nabave v zdravstvu, dajmo popraviti delovanje javnih zdravstvenih zavodov, dajmo izboljšati ZZZS. Seveda je treba to vse narediti. To že 30 let vsi v Sloveniji govorimo, 30 let. Zato me veseli, da bo kmalu na mizi zakon o digitalizaciji, ker je spet trajalo dlje časa. Zakaj? Ker smo se mi v Svobodi zavezali, da se bomo usklajevali z deležniki v zdravstvu. In to zahteva svoj čas. Jaz upam, da kmalu dobimo na mize tudi izboljšanje delovanja ZZZS. Predvsem, ker smo v opozicijskih razpravah slišali, da si tudi oni to prizadevajo, tudi za digitalizacijo in za izboljšanje poslovanja ZZZS, me že danes veseli, da bomo imeli njihov glas pri teh dveh zakonih, da bodo takrat glasovali za in da bodo dokazali, da je tudi njim mar in da ne govorijo samo, da jim je mar, ampak s tem, ko bodo stisnili za tista dva predloga zakona, bodo tudi dokazali, res tudi nam je mar za paciente.

Veliko laži se pojavlja okrog tega današnjega zakona, da nič ne prinese pacientu. Jaz sem to že večkrat ponovila. Jaz mislim, da je vsakemu pacientu v interesu pregleden, urejen zdravstveni sistem. In s tem zakonom postavljamo temelje za še bolj urejen in pregleden javni zdravstveni sistem. To je primarno v interesu pacienta. Da so zdaj vsi proti zakonu, to ne drži. Lahko drži, da se kakšen deležnik s kakšnim določilom ne strinja, ampak saj ste videli, še mi v Svobodi se z vsemi členi ne strinjamo. Nič nenavadnega. Živela demokracija, bi rekli. Današnji zakon podpira Zbornica zdravstvene in babiške nege, podpira Združenje zdravstvenih zavodov, podpira Združenje organizacij pacientov, podpira famozna zdravstvena zavarovalnica, torej ZZZS, in podpirajo ga tudi občine. Ne drži, da ga občine ne podpirajo. Temu zakonu se dela škoda, ker se tolminski primer zlorablja na plečih tega zakona. Da imajo oni te probleme, ki jih imajo, je to na podlagi obstoječe zakonodaje, ne na podlagi tega zakona. Zakaj imajo oni problem? Ker smo vsi politiki 30 let gledali stran in smo rekli, saj je v redu, če malo delajo na nezakonit način, pa malo utajajo davke, saj je v redu. Ni v redu!

Jaz mislim, da je prišel čas, da ne smemo več gledati stran in da moramo opozorila, ki jih je KPK leta 2013, torej več kot 10 let nazaj, napisala v svojih priporočilih, da je treba to področje urediti, opozarjala Državni zbor in Vlado, pristojno ministrstvo, dajte to urediti, ker bo kaos v javnem zdravstvenem sistemu, ker bodo ljudje odhajali, denar bo poniknil, vrste čakajočih se bodo daljšale. Na vse to so oni opozarjali, eni izmed mnogih. In zdaj s tem zakonom, ker v Sloveniji smo vsi inovativni pri branju različnih členov, žal zaradi te inovativnosti potem moraš biti še ti bolj inovativen, moraš eksplicitno napisati, veš, levo roko pa lahko dvigneš, desne pa ne smeš, ampak to zato, ker je žal narava človeka taka. Če bi se vsi držali pravila, da če je nekaj nepravilno ali pa nezakonito, da tega ne počnemo in da ne zlorabljamo veljavne zakonodaje, bi bil svet in tudi Slovenija bistveno, bistveno lepša.

Jaz sem predvsem ponosna na ta današnji zakon, v razpravah več poslancev, tako naših kot prej je Meira izrazito lepo razložila, zakaj je ta zakon pomemben za ohranitev in krepitev javnega zdravstvenega sistema, ampak ta zakon naredi še eno stvar – krepi javne zdravstvene zavode. Jaz sem že večkrat rekla, da so javni zdravstveni zavodi, res je, da tudi zaradi zakonodaje, tisti, ki so edini v tej državi 365 dni na voljo za vse zdravstvene storitve, 24 ur na dan. Vsem nam, ki bomo prej ali slej pacienti, tudi zdravstveni delavci in sodelavci bodo verjetno prej ali slej pacienti, bomo pristali v teh javnih zdravstvenih zavodih. In zato je prav, da jim damo prednost, točno zaradi tega razloga, ker verjetno tudi zdravnik nekih posebnih specialnosti, ki jih je malo, mogoče ima kakšnega družinskega člana, ki se mu bo pripetila neka slaba stvar, in bo prišel v ta javni zavod, ki bo oskrbel tega družinskega člana, verjetno je tudi njemu v interesu, da so v tem javnem zavodu na voljo vse zdravstvene storitve, vsi zdravniki vseh specialnosti. Jaz res težko razumem, da nismo vsi tukaj pri tem enotni, da se tega ne zavedamo dovolj jasno. Lahko ne bomo mi jutri, bo nekdo od naših bližnjih. In kako reagiramo, ko ima nekdo od naših bližnjih določeno potrebo? Zanj bi naredili vse, kar je v naši moči. Zato je pomembno, da javne zdravstvene zavode krepimo.

Absolutno se v tem delu s kolegico Godec strinjam, potrebno je zagotoviti najboljšo opremo, ampak ne moremo biti mi v Svobodi danes krivi, ki smo tri leta na oblasti, da ti zavodi nimajo najboljše opreme, da nimajo najboljše infrastrukture. Tukaj so zatajili vsi v tem procesu. V bistvu je dobro, da se o tem vsaj pogovarjamo in da iščemo rešitve. Dobro je, da se je zagotovilo veliko sredstev, predvsem za zdravstveno infrastrukturo. To je ena stvar, ki jo je prejšnja vlada naredila zelo pozitivno in jaz to pozdravljam, da je zagotovila dodatna sredstva za infrastrukturo. Vem, da se ministrstvo tudi intenzivno trudi, da se zagotovi tudi najboljšo drago medicinsko opremo, da ne bo treba, ne vem, kot smo slišali, ljudem hoditi k privatnikom, ker ne bo laserskega posega možnega v javnem zdravstvenem zavodu.

Še ena napaka oziroma dezinformacija, ki se nam očita, da smo mi proti zasebnikom. Mi nismo nič proti zasebnikom v Svobodi, sploh ne, tudi nič nimamo proti koncesionarjem. Nasprotno, vedno, od prvega dne mandata se še spomnim našega prejšnjega vodjo poslanske skupine, zdajšnjega ministra za obrambo, ki je večkrat jasno vstal in povedal, koncesionarji so pomemben del javne zdravstvene mreže. To mi ves čas poudarjamo. Želimo pa, da za tistega, ki dela malo v enem sektorju in malo v drugem sektorju, veljajo jasna pravila, da je zadeva transparentna, da se ne dogaja konflikt interesov ali sistemska korupcija, na kar je opozorila spet KPK, nisem jaz opozorila. Jaz citiram, kaj so ugotovili strokovni neodvisni organi nadzora. S tem zakonom bomo vsaj delno ali pa, jaz upam, v celoti te konflikte interesov izničili, zminimizirali.

Seveda tudi nihče ni rekel, prej smo slišali, da zdravniki nič ne delajo v delovnem času. Mislim, jaz se ne spomnim, da bi kdo od nas poslank in poslancev to kdaj rekel. Jaz se niti ne spomnim, da bi to kdo od predstavnikov Vlade, niti naš predsednik rekel. To je čista manipulacija. Kar se je reklo, je to, da obstajajo primeri, ko nekdo v rednem delovnem času mogoče manj naredi kot kakšen drug zdravnik in popoldne, v popoldanski praksi naredi v istem času še enkrat več storitev kot dopoldne. Vedno smo rekli, da je takih primerov nekaj, ampak so v manjšini. In vedno smo rekli, da zdravstveni delavci in sodelavci, ki smo jim neizmerno hvaležni, in danes mislim, da so vsi poslanci koalicije to jasno poudarili, veseli smo, da ti požrtvovalni kadri držijo naš javni zdravstveni sistem že 30 let pokonci. Jaz verjamem vanje, verjamem, da jim je mar za naše paciente, in verjamem, da tudi oni doživljajo, da je to humanistični poklic, da jim je mar za paciente, ker tako tudi razpravljajo, kadar se oglašajo v javnosti. Vsaka jim čast za to. Zato jaz ne verjamem tem strašenjem, grožnjam, da bodo kar vsi šli stran, zato ker so to srčni ljudje, ki jim je mar za nas paciente.

Kaj smo želeli narediti s tem zakonom? Tistim najbolj marljivim dati možnost, da bodo nagrajeni. Zdravstveni delavci so rekli, zakaj se jaz moram voziti nekam v drug javni zavod ali k zasebniku, če bi rad več delal v svojem zdravstvenem zavodu. Tega do danes niso mogli, z izjemo nekih redkih izjem. S tem zakonom jim to možnost damo, ampak veste, na to so zdravniki več kot deset let opozarjali. Očitno je morala priti Svoboda s to koalicijo, da jim bomo zdaj to možnost s tem zakonom dali. Plačna reforma je omogočila tudi nagrajevanje, bistveno višje. Zdaj smo poznali 20-odstotni povečan obseg dela, zdaj bo 30 %. V primeru zdravstvenih delavcev ta zakon omogoča, da bodo ti ukrepi stopili prej v veljavo. Seveda mi politiki ne moremo vsega zapisati, ampak mi smo s tem dali direktorjem javnih zdravstvenih zavodov orodje. Jaz upam, da ga bodo modro izkoristili, da bodo pravično razdelili nagrade tistim najzaslužnejšim.

Tudi ne drži, kar je bilo prej povedano v eni razpravi, aja, zdaj pa oni ne bodo delali čez dan nič, zato da bodo lahko imeli te ugodnejše podjemne pogodbe popoldne in da bodo lahko na ta način obogateli. Prvič, ta izjava je žaljiva do zdravnikov. Naj to takoj povem, ker se jih tako podcenjuje. Potem nam očitajo, da mi zdravnike podcenjujemo, ampak okej. Drugič, ta izjava ne drži, zaradi tega, ker zakon uvaja merjenje fiktivne obremenitve v rednem delovnem času. Direktor javnega zavoda, če bo videl, da nekdo nič ne dela, pa saj, ali je nor, da bo sklepal podjemne pogodbe popoldne, saj neko odgovornost mora nositi. Da ne govorim o tem, da že desetletja zdravstveni delavci opozarjajo, da je zelo naporno delati v urgentnih službah, izvajanju neprekinjenega zdravstvenega varstva, so se jezili, da ni korektno, zato da ker se nekateri koncesionarji, spet ne vsi, da ne bo me kdo narobe razumel, ne vključujejo. In zdaj s tem zakonom želimo tem požrtvovalnim, ki sobote, nedelje, petke, svetke delajo in pomagajo ljudem, ko smo nekateri kdaj doma, da bodo dobili pomoč in bodo s tem razbremenjeni. Zato jaz res ne razumem opozicije, kako je lahko proti takim ukrepom. Kako je lahko proti ukrepom, da urgentnim službam zagotovimo dodatno pomoč zdravstvenega osebja? Res ne razumem. In potem smo mi tisti, ki smo proti zdravnikom, ne oni. Razumi, kdor lahko.

Jaz ne bom govorila o neprofitnosti, ker že tri dni govorim o tem. Mislim, da sta tudi Lucija in Meira zelo lepo argumentirali, obe sta pravnici, tako da sta zagotovo bolj kvalificirani kot jaz. Jaz lahko samo to dodam, da imamo zato Ustavno sodišče. Mi menimo, da členi, ki nam jih nekateri očitajo, da so protiustavni, niso protiustavni, to je naše mnenje, mi smo skušali to tudi razložiti, zakaj menimo, da niso protiustavni, seveda pa nismo mi Ustavno sodišče, zato se ne morem opredeliti, kaj bo reklo Ustavno sodišče. Lahko povem, da se meni, Tamari Kozlovič, poslanki Svobode, to ne zdi protiustavno. In ne samo meni, jaz sem dobila ogromno mnenj različnih pravnikov, ki so podprli naše obrazložitve, ampak še vedno, odločali bodo o tem ustavni sodniki.

Seveda ta zakon, tudi večkrat smo slišali, ne rešuje najnujnejših stvari v zdravstvu. Mi nikoli nismo rekli, da je ta zakon magična palčka, ki bo rešila vse probleme v zdravstvu, ki so nastajali 30 let. Ne bo. Ta zakon rešuje en delček, kar pa ne pomeni, da ta koalicija ne dela tudi na ostalih izzivih v zdravstvu. Jaz bi si tudi želela, da bi bili deležniki v zdravstvu bolj enotni, da bi se strinjali o vsakem predlogu rešitve na en problem, zato ker bi bilo nam politikom bistveno lažje, ker če se vsi v zdravstvu strinjajo, vsi deležniki, pacienti, medicinske sestre, zdravniki, direktorji javnih zdravstvenih zavodov, ne vem še kdo vse, potem ne vem, zakaj bi bili mi poslanci proti, ker verjetno, če se cel ta sistem strinja z neko rešitvijo, pomeni, da je verjetno velika verjetnost, da je ta rešitev dobra. Ampak kaj se zgodi? Mi dobimo vse možne predloge zakonov, in pri zdravstvu je to še posebej prisotno, ker pri drugih zakonih ni tako, kot je tukaj. Vedno se nekdo oglasi, ki se z nečim ne strinja, in potem, ker se eden od 20 deležnikov ne strinja, potem izpade, kot da je zakon slab, škodljiv in tako naprej, kar seveda ne drži. Meni je žal, da se v zdravstvu ne znamo poenotiti, meni je tudi žal, da smo dobili to pismo štiri tisoč in več zdravnikov, ampak jaz verjamem, da bomo skupaj s pomočjo zmogli, ker vsi vemo, da je pacient tisti, zaradi katerega smo mi tudi nenazadnje tukaj in zaradi katerega imamo javno zdravstvo in je prav, da ga vzdržujemo.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Replika, kolegica Jelka Godec.

Izvolite.

JELKA GODEC (PS SDS): Ja, kolegica Tamara Kozlovič, rečeno je bilo, da nihče nikoli ni dejal, da dopoldne zdravniki ne delajo nič. Mogoče sem se jaz prej narobe izrazila, me ni razumela, ampak predsednik vlade je na gostovanju na RTV Slovenija v oddaji Odmevi, 30. maja 2024, izjavil: »Verjamem, da je to način za skrajševanje čakalnih vrst, ne pa to, da nekdo dopoldne v javni instituciji ne dela nič, popoldne pa se te iste paciente vozi k zasebniku.«

Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala.

Gremo naprej. Besedo ima kolega Franc Medic.

FRANC MEDIC (PS NSi): Hvala lepa za besedo, predsedujoča.

Spoštovana ministrica, spoštovani kolegi in kolegice!

Tu sem si zapisal kar nekaj stvari in zmeraj jih je več, tako da hvala lepa, da sem prišel do besede. Kot prvo bi se rad zahvalil gospe poslanki Kozlovič, ki se je v imenu opozicije opravičevala svetu. Zdaj pa, da bom vam vrnil uslugo, se opravičujem v vašem imenu tudi jaz, ker so vas morali 27 minut, 43 sekund poslušati, vsa ta pametovanja, ki ste jih …

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Na to vas bom takoj opozorila. Kolegica ima svoj čas, odlično je govorila, odlično razpravljala, kvečjemu jo lahko pohvalite, da lahko govori 27 minut. Žalitev pa res ne dopuščam. Prosim, ne se spuščati na ta nivo.

Nadaljevanje FRANC MEDIC (PS NSi): Jaz sem rekel, da je pametovala, kakor ona tudi opoziciji govori …

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Ne, nobeno pametovanje. Prosim, da smo drug do drugega spoštljivi, sploh do poslank in poslancev, do poslank, to bom zdaj govorila o ženskem spolu, ker zelo radi moški žalite ženske s tem, da rečete, da nekdo pametuje, če odlično in celovito razpravlja. Tako da lepo vas prosim, spoštljivo.

Nadaljevanje FRANC MEDIC (PS NSi): Se bom potrudil, prav? Se opravičujem, če vas nisem spoštoval, gospa, ampak po mojem tisto, kar ste govorili, niso bile resnice, niso bile stvari, ki jih zakon ureja oziroma ki jih bo nehal urejati.

Zdaj pa, če gremo v … / oglašanje iz dvorane/ Ali je to spoštovanje?

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Ne. Bodo tudi kolegice in kolegi seveda spoštljivo poslušali vašo razpravo, se strinjam. Ni spoštljivo se smejati, tako da prosim, z vso resnostjo in ustrezno pozornostjo prisluhnimo kolegu, ki bo spoštljiv v razpravi.

Nadaljevanje FRANC MEDIC (PS NSi): Za opravljanje katerekoli družbe in tudi zdravstvene dejavnosti so pomembne te tri ključne zadeve: ena je denar, druga je prostor oziroma infrastruktura, tretja pa je osebje. Ko govorimo o zdravstvu v Sloveniji, prva točka, denar, če ga imamo, ga imamo, če ga nimamo, dvigujemo davke oziroma si sposojamo v mednarodnih institucijah in to zadevo nekako rešimo. Kar se tiče prostora in infrastrukture, je že gospa Kozlovič povedala tudi, da se to rešuje in da verjame, da se bo v enem letu naredilo tisto, kar se v treh letih ni zgodilo. Kar se pa tiče osebja, to je pa neka zelo težka zadeva, zahtevna zadeva. Po 40 letih dejavnosti v zasebnem sektorju so mi zmeraj govorili, od začetka, kot mladeniču, vse to že pred davnim časom, osebje je najbolj pomemben člen katerekoli zdrave in uspešne družbe, ali je to v poslovnem okolju ali kjerkoli drugje. In glej ga zlomka, zdaj bom omenil primer Idrije in primer Tolmina in boste rekli, da sta tam neka dva otoka, kjer očitno ne znajo pridobiti novih zdravnikov, kar se povsod, po celi državi dogaja. Ampak kaj se je zgodilo lani? Dva zdravnika v Zdravstvenem domu Idrija sta se upokojila. Ni bilo zamenjave za tista zdravnika. Veste, kaj to pomeni? To pomeni tisoč plus ljudi, ki so izbrisani iz zdravstvene oskrbe, za vsakega zdravnika. In potem se je nekaj podobnega zgodilo v Zdravstvenem domu Tolmin, kjer so dali odpoved štirje zdravniki. Od 12 družinskih ambulant jih deluje 5, polovica.

Ministrica je pred nekaj meseci pravila, da se bo ta naš sistem malo zamajal. Kar mi je dalo pobudo za današnjo razpravo, so prav te njene besede. Ministrica je negotova, kaj se bo zgodilo z zdravniki, ki danes delajo v javnem sektorju oziroma v državnem, da se razumemo. Ne ve, kaj se bo zgodilo, ali bodo ostali ali bodo šli. Čakaj malo, če bomo mi problem zdravstva rešili z nekim zakonom, za katerega ne vemo, kaj se bo zgodilo z zdravniki, z osebjem, ki ga zdaj itak imamo premalo, potem je to tako, kot skočiti v bazen, preden se preveri, ali ima vodo. To je en bivši predsednik, mislim, da je rekel nekaj takega, se bomo vrgli, potem bomo pa že gledali, če ima bazen vodo ali pa je nima. To je neodgovorno dejanje. Vas sigurno ne bom prepričal, ampak jaz mislim, da s tem delate veliko škodo zdravstvu, še dodatno, kar ste že naredili.

Ministrica za zdravje, minister za finance vas je tudi svaril, da ne sprejmete tistega amandmaja, ker limitira nekako dobiček ali ne vem, kako je to, teh pogodbenih koncesionarjev. Oni sami so tukaj zapisali: »Glede na vse navedeno vas vljudno prosimo za ponoven razmislek glede predlaganih sprememb, ki so kompleksne, daljnosežne in morebiti lahko tudi predmet ustavne presoje.« Tako da vi greste z valjarjem glasovanj vse skozi. Jaz ne vem, če je tukaj, bom skušal biti spoštljiv, socialistično razmišljanje Miha Kordiša bolj nevarno ali ste bolj nevarni vi, ker boste danes izglasovali ta zakon. Ne om prosil za razmislek, ker vem, da se boste začeli posmehovati, zato ker je že vse dogovorjeno. In to, kar je vaša predhodnica tam, ki je sedela na predsedniškem mestu, rekla, da ona ne bo dovolila, da se bodo tukaj izvajali nedopustni pritiski. Zakaj pa smo tu? Tu smo zaradi debatiranja in da skušamo en drugemu spremeniti razmišljanje, in to delamo pred kamerami, nikamor se ne skrivamo, drugi se pa skrivajo pred kamero, pa tudi izvajajo pritiske.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Kar malo ste kontradiktorni, ker ste zdaj ravnokar potrdili, da se izvaja pritisk, samo da eni pred kamero, eni za kamero. Kolegica, ki je predsedovala pred menoj, je seveda tista, ki je skrbela v tistem trenutku za red v dvorani in je presodila, da ni primerno izvajanje pritiska. Jaz ji dam prav, ker je seveda kot predsedujoča popolnoma legitimno o tem presodila, vi pa nimate pravice presojati o tem, kar je ona odločila do nekoga tretjega. Zame ne. Imate postopkovno? Izvolite.

FRANC MEDIC (PS NSi): Ja, seveda. Hvala lepa za besedo. Jaz nič ne presojam, jaz samo rečem, da je ona rekla, da ne bo dopustila nedopustnega pritiska, nekaj takega je rekla. Jaz mislim, da smo tukaj za razprave in da smo tukaj zato, da spremenimo mišljenje, tisto, ki ga imamo nasproti, in to je nek način pritiska. To delamo pred kamero. Ali je bilo …

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Jaz mislim, da smo tu, da soočamo različne argumente, ne pa da spreminjamo mišljenje nekoga.

Nadaljevanje FRANC MEDIC (PS NSi): Se trudimo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Če pa izhajate iz tega, da morate spremeniti mišljenje nekoga, potem pa je to res lahko oblika pritiska, ampak zdaj sva obadva zašla in bomo tukaj prekinili. Dali bomo besedo vaši kolegici oziroma naši kolegici dr. Vidi Čadonič Špelič.

Izvolite.

DR. VIDA ČADONIČ ŠPELIČ (PS NSi): Hvala lepa za besedo.

Ja, ne bom vršila prav nobenega pritiska, rada bi pa vendarle nekaj ministrico vprašala. Dejansko smo danes poslušali, da je ta zakon zelo dober, da ne rečem celo idealen, a realnost je drugačna. Nekaj tisoč zdravnikov je pisalo, da naj razmislimo, ali je to zakon, ki je dober za zdravstveni sistem. Toliko najprej o tem, da ta zakon vendar ni to, kar se je danes želelo prikazati, osebno pa si želim, da bi bil ta zakon dober, da ne rečem zelo dober, zaradi tega, ker smo najbrž vsi na poti v neko ambulanto, prej ali slej, in si vsi dejansko želimo učinkovitega zdravstvenega sistema, in vsaj tukaj, drage kolegice in kolegi, smo si enotni. Vsi si želimo učinkovitega javnega zdravstvenega sistema, samo poti do njega so mogoče različne.

Tisto, kar mene skrbi, je dvoje. Eno, kar sem prečitala, poročali so mediji, vi veliko govorite o javnih zdravstvenih zavodih, nosilne so seveda bolnišnice, potem pa tudi lokalni zdravstveni domovi. In piše tako: »V bolnišnicah so izgube podvojili – na kar 75 milijonov evrov.« To je bilo v začetku letošnjega leta. Torej, naši upi so uprti v bolnišnice, ki so delale izgube in ki še zdaj delajo izgube, ki jih vodijo še vedno isti direktorji. Mi smo rekli, da bomo tem direktorjem dali veliko pooblastil. Pravilno. Ali ste se vprašali, če so ti direktorji sposobni ta pooblastila uporabiti v prid pacientom tako, da jih bodo uporabili tudi v prid zaposlenim in da bodo na eni strani ostali odnosi znotraj zavoda dobri in da se izgube ne bodo povečevale. Če bi namreč hotela gledati zelo ozko, pa tega ne želim, bi vam rekla, da mi polagamo v roke vodenje javnih zdravstvenih ustanov direktorjem, ki jih glede na številke, ki menda ne lažejo, ni zaupati. Jaz imam sicer srečo, in to povem vedno s ponosom, prihajam iz Novega mesta in tam javne zdravstvene ustanove zelo dobro delujejo, tako na primarni ravni kot tudi bolnišnica. V tem istem članku piše, da je najbolje poslovala bolnišnica Novo mesto, in na to sem ponosna. Tiste, ki so slabo poslovale, jih tukaj ne bom čitala, povem samo dobre stvari.

Moj strah pa vendarle je, tudi glede na pismo teh tisočih zdravnikov, da se ta sistem, o katerem sem zdaj govorila in v njega verjamem, to je ta moj novomeški sistem, ne bi slučajno začel podirati, kajti zdaj pa moje osnovno vprašanje, ministrica. Vemo, da imamo zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja premalo. Zdaj se sprašujem, kako boste z manj zdravnikov dosegli večjo učinkovitost in skrajševanje čakalnih dob. Sami ste povedali, da ne veste, koliko, pričakuje pa se, da bo nekaj zdravnikov, predvsem vrhunskih specialistov, o katerih je govoril danes naš kolega, zdravnik Ziza, odšlo iz zdravstvenega sistema. To se pravi, manj zdravnikov, zmanjševanje čakalnih dob, to mi nekako ne gre skupaj. Samo čarobna palčka. Morda jo imate.

Tudi ne vem, na kakšen način boste prisilili zdravnike, da bodo dejansko delali več v svojih matičnih ustanovah. Vi vsi dobro veste, danes tega nismo, meni se zdi, slišali tukaj, da je mnogo zdravnikov reklo, da odhaja delat izven matičnih ustanov zaradi tega, ker so tam boljši pogoji dela, ker so tudi odnosi boljši. Tudi to je en razlog. Kako zdaj naenkrat s temi direktorji, o katerih sem prej govorila, vse te stvari spraviti skoraj do ideala. Torej, tudi, če jih boste več plačali, jaz sicer mislim, da ne bo tako, kot se zdaj čita, kajti Zakon o sistemu plač v javnem sektorju vendar daje omejitve, pa vem, da ste tukaj naredili določene izjeme, vendar ne boste mogli zdravnikov prisiliti, da bodo delali več, kot je njihov uradni delovnik, razen z dežurstvi, ki pa imajo tudi omejitve. Zato vendarle dovolite, da izrazim skrb, da bo ta zakon lahko zamajal, kar je tudi ministrica rekla, nekje delujoč zdravstveni sistem, nekje pa slabo delujoč, in tam pa se bo lahko seveda porušil. Tega si nihče ne želi.

Zato jaz tega zakona ne morem podpreti, bi bila pa vesela tudi ministričinega odgovora glede tega, kako vendarle doseči, da bodo zdravniki v javnem sektorju delali z veseljem več. Saj ne gre za zaslužek, to je zame drugotnega pomena, njihov zaslužek, čeprav vsak, ki pošteno dela, mora tudi zaslužiti, ampak dejstvo je, da bo pacient dobil storitev, kot jo potrebuje. In za zaključek, najbrž se vsi strinjamo, kadar pa smo v resnici bolni, iščemo zdravnika, kjer vemo in znamo, ne gledamo, kaj piše tu na njegovi halji, kdo je njegov delodajalec. Pomembno je samo, da dobimo čim hitreje, čim bolj kvalitetno zdravstveno storitev. To zadnje si pravzaprav želim za ta zakon.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala.

Besedo ima ministrica dr. Valentina Prevolnik Rupel.

Izvolite.

DR. VALENTINA PREVOLNIK RUPEL (ministrica za zdravje): Najlepša hvala.

Če grem malo širše. Prvo, dobiček ZZZS. Dejstvo je, da ZZZS oziroma Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije že več let ne posluje pozitivno in ne more pokriti vseh potreb, ki jih imamo v zdravstvu, zato je imamo že več let transfer iz proračuna, tudi letos smo ga imeli, transfer iz proračuna, se pravi zahtevki Zavoda za zdravstveno zavarovanje so se nanašali na tistih 280 milijonov, ki so bili namenjeni kritju določenih storitev, tako da moramo gledati to poslovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje tudi v tej luči, da vedno ima le-ta sredstva tudi iz proračuna.

Če se spet dotaknem čakajočih, o katerih je spet bilo govora. Mogoče nisem čisto v redu razumela, ampak se mi zdi, da sem. Se pravi, imamo vrsto čakajočih. Če se sprosti nek termin, recimo, da se nekdo upraviči, da ne more priti na ta prosti termin. Kdo naj bi zasedel ta prosti termin? Zakaj je narobe, če ga zasede tisti, ki čaka najdlje? Jaz tega ne razumem. Kdo drug bi ga pa zasedel, kot ne tisti, ki čaka najdlje? Tisti, ki čaka najmanj, zagotovo ne, verjetno tisti, ki čaka najdlje. Kar pa smo želeli notri uvesti, da bi bilo pač to čakanje najdlje čim bolj pravilno opredeljeno oziroma definirano, pa je, da smo uvedli relativni faktor čakanja. To pomeni, da smo nekako s tega vidika čakanja skušali izenačiti stopnjo nujnosti v smislu, da upoštevamo število dni čakanja na zdravstveno storitev glede na dopustno čakalno dobo pri posameznih stopnjah čakanja. Ko se ta faktor izračuna, se vidi v celoti, kdo je čakal najdlje na to storitev, relativno čakanje se upošteva glede na stopnjo nujnosti, in potem ta prosti termin dobi tisti, ki čaka najdlje. Če najdlje čaka tisti, ki je naslednji v vrsti, ga dobi pač tisti. V bistvu ne znam odgovoriti, zakaj bi bilo to narobe, ker se mi zdi to logično. Seveda dobi naslednji termin tisti, ki čaka najdlje, ne pa kar nekdo. To bi bilo pač samo narobe.

Kar se tiče plačevanja ZZZS in programov zdravstvenih izvajalcev. Že dolgo časa ni tako, da zavod postavi plan in potem, ko ta plan izvajalci dosežejo, ne morejo delati nič več. To sami zagotovo veste, da se to več ne dogaja. Imamo programe, ki so plačani po realizaciji, pri čemer to seveda niso vsi programi, vemo, kaj se zgodi, če plačujemo vse po realizaciji, smo videli, so določeni programi, ki so plačevani po realizaciji, in tam imamo postavljene varovalke, zato da ne pride do različnih odstopanj. Poleg tega so to tisti programi, kjer je največ čakajočih, se pravi tam, kjer so čakajoči, damo program po realizaciji. Potem imamo določene programe, kjer je določen plan in določeno preseganje, ker vseeno želimo določene omejitve, da se ti programi vseeno ne bi preveč izvajali, spet glede na potrebe, vedno glede na potrebe. Vsako leto uredba, pa še med letom spreminjamo, kateri programi so tisti, ki se lahko plačujejo po realizaciji in kateri ne, glede na to, koliko ljudi na neke storitve čaka, koliko jih potrebuje te storitve in na splošno, kakšne so potrebe prebivalk in prebivalcev v Sloveniji.

Kar se tiče poslovanja zdravstvenih zavodov. Dejstvo je, da tudi ta zakon, res je, daje večjo avtonomnost direktorjem. To se vsi strinjamo in mislim, da je tako tudi prav, da so direktorji bolj avtonomni, da imajo v rokah orodja, s katerimi lahko delujejo. Skupaj z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju je v zdravstvu ta posebnost, da se ne plačuje človeka po plači, pač pa plačujemo skozi storitve. To, da imamo v zdravstvu to izjemo ali pa, ne vem, ne bom rekla prednost ali pa slabost, pač posebnost je ta, da če se opravi večje število storitev, potem so tudi na voljo določeni dodatni viri. Zakon prinaša to, da bodo lahko ti viri razdeljeni zaposlenim, se pravi za njihove plače, in to se mi zdi izjemno močna motivacija in to se mi zdi tak pozitiven faktor, ki bo spodbujal zdravstvene delavce k večjemu opravljanju storitev v javnem sektorju.

Kar pa se tiče tega, ali bodo ti zdravniki in zdravstveno osebje, če bo kdo odšel, lahko opravili več storitev, mislim, da je to napačno vprašanje, zato ker tudi sedaj, ko smo recimo želeli motivirati, da bo več opravljenih prvih pregledov, je število zdravnikov in zdravstvenega osebja in timov pravzaprav ostalo enako. Znotraj njih smo samo preusmerili storitve tja, kjer so jih ljudje potrebovali, z določenimi finančnimi spodbudami. Seveda je to čisto majčkena stvar, majčkena vrstica v uredbi, ampak ravno ta vrstica je povzročila to, ta majhna finančna spodbuda, da so prvi pregledi plačevani več in da se, če se ta plan prvih pregledov ne doseže, vzame izvajalcu 10 % celotnega programa, prav ta je naredila to, da se je število nedopustno čakajočih na prve preglede zmanjšalo. Ne smemo vedno gledati samo tako, čisto na splošno, več zdravnikov, manj zdravnikov. Ne, treba jim je dati ustrezne spodbude, da bodo delali tisto, kar potrebujejo ljudje, ker samo tako bomo lahko zmanjšali število čakajočih in skrajšali potem kasneje tudi čakalne dobe, ko jih bomo pravilno izmerili. Pri čakalnih dobah imamo veliko težavo, ker smo jih merili od trenutka, ko je bila izdana napotnica, do trenutka, ko je človek dobil prvi okvirni termin, zdaj pa merimo po novem realizirane čakalne dobe, od takrat, ko se nekdo prijavi na storitev, do trenutka, ko jo dobi. Jaz mislim, da je tako prav. Vsi mislimo, po moje, da je to prav. Takrat se konča čakalna doba, ko storitev dobiš takoj.

Zdaj bi pa še samo eno repliko gospe poslanki Godec, ki je sicer ni več, in sicer je to 30 dni pri zelo hitro. Da, pravilnik je podaljšal dopustno čakalno dobo s 14 dni na 30 dni. Zakaj? Zato, ker je tako menila stroka. To je potrdil Zdravstveni svet, in sicer zato, ker 14 dni, kar je bila sedaj najdaljša dopustna čakalna doba pri stopnji nujnosti zelo hitro, ni omogočala, da zdravstveno osebje pacienta ustrezno pripravi na storitev in je bila vedno presežena in je pacient postal nedopustno čakajoč. Zato smo upoštevali mnenje Zdravstvenega sveta in smo to v pravilniku skrajšali. Da, res je to v tistem trenutku administrativno spremenilo število nedopustno čakajočih, ampak pri podatkih, ki jih vedno navajamo, pri številu nedopustno čakajočih, ki so padli, tega ne zajamemo. To se je zgodilo prej. Mi pa podatke poročamo od avgusta naprej. Upam, da sem vse pojasnila.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Želi še kdo pri tem členu razpravljati? Mislim, da smo izčrpali razpravo in da lahko zaključimo razpravo pri 2. členu.

Zdaj dajem v razpravo 5. člen, amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 6. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 8. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne, zato zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 31. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica.

Kolega Prednik, želite razpravljati? Ne. Potem pa zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 34. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 35. člen, amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 37. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne. Zaključujem razpravo.

V razpravo dajem amandma Poslanske skupine SD. Želi tu gospod Prednik razpravljati k 43.a členu, ki je vsebinsko povezan z amandmajem istega predlagatelja k 45. členu, zato bomo seveda o njiju razpravljali skupaj? V razpravo torej dajem 43.a in 45. člen ter amandmaja Poslanske skupine Socialnih demokratov. Želi kdo razpravljati? Niti kolega Prednik ne. Nehajte klepetati. / smeh/ Zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 44. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne, zaključujem razpravo.

V razpravo dajem še amandma Poslanske skupine Socialnih demokratov za novi 46.č člen. Želi kdo razpravljati? Kolega Baković, Zrim? / oglašanje iz dvorane/ Ni časa, žal ni časa, tako da zaključujem razpravo.

V razpravo dajem 47. člen ter amandma poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne in zaključujem razpravo.

O amandmajih bomo v skladu s časovnim potekom seje Državnega zbora odločali jutri v okviru glasovanj.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVILIH V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.

Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, in sicer ministrici za zdravje dr. Valentini Prevolnik Rupel.

Izvolite.

DR. VALENTINA PREVOLNIK RUPEL (ministrica za zdravje): Najlepša hvala za besedo.

Vlada Republike Slovenije je v zakonodajni postopek poslala Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih. Naj uvodoma poudarim, da Zakon o zdravilih natančneje ureja področje zdravil v Republiki Sloveniji. Nacionalna zakonodaja se na tem področju usklajuje s pravnim okvirom EU, saj je regulacija zdravil primarno določena na evropski ravni. Cilj zakona je zagotoviti, da so vsa zdravila na trgu varna, kakovostna in učinkovita, ter zagotoviti nadzor nad njihovim prometom, proizvodnjo in distribucijo. Zakon o zdravilih je torej ključen za zaščito javnega zdravja, saj zagotavlja, da so na trgu le tista zdravila, ki izpolnjujejo stroge standarde varnosti in kakovosti. S predlaganimi spremembami in dopolnitvami prenašamo v slovenski pravni red več evropskih predpisov, vključno z direktivo 2017/1572, ki ureja in določa pravila za dobro proizvodno prakso za zdravila za uporabo v humani medicini, in izvajanje uredbe 2022/123, ki podrobneje ureja okrepljeno vlogo Evropske agencije za zdravila, to je EMA, pri pripravljenosti na krize in kriznem upravljanju na področju zdravil in medicinskih pripomočkov na način, da se JAZMP podeli pristojnost za izvajanje te uredbe. Predlagane spremembe zakona upoštevajo tudi določbe uredbe 536/2014, ki ureja klinična preizkušanja zdravil za uporabo v humani medicini, in uredbe 2019/6, ki ureja področje zdravil za uporabo v veterinarski medicini. Pri tem bi poudarili, da sta ti dve področji primarno urejeni na ravni EU in obe uredbi že veljata. Določbe iz omenjenih uredb, ki nalagajo implementacijo na nacionalni ravni, pa so urejene z uredbo Vlade o izvajanju uredb EU.

S predlaganimi spremembami torej usklajujemo določbe zakona z evropskim pravnim redom na omenjenih področjih, pri čemer v obstoječo ureditev dodatno ne posegamo. Predlog zakona pa prinaša tudi druge novosti, katerih glavni poudarki so sistemske rešitve za financiranje in dostop do zdravil v izjemnih razmerah ali kriznih situacijah za vse paciente v Republiki Sloveniji. S tem se uveljavljajo mehanizmi, ki v kriznih situacijah omogočajo hiter odziv in tako prispevajo h krepitvi pripravljenosti krize. Krepitev odgovornosti imetnikov dovoljenja za promet z zdravili za zagotavljanje ustrezne in neprekinjene preskrbe z zdravili. Strožji nadzor nad oglaševanjem izdelkov, ki niso zdravila. Uvedba ukrepov za obvladovanje tveganj, pomanjkanje zdravil na trgu, vključno z obveznostmi deležnikov v celotni dobavni verigi zdravil glede obveščanja o prihodu zdravila na trg, sporočanja informacij o začasnem ali stalnem prenehanju upravljanja prometa z zdravilom ter o motnjah v preskrbi z zdravilom in sporočanja podatkov o obsegu zalog, porabi, nabavi in izdaji zdravil. Celovita ureditev področja priprave in uporabe nerutinsko pripravljenih zdravil za napredno zdravljenje za uporabo v humani medicini in uradna kontrola kakovosti učinkovin v prometu zaradi varovanja javnega zdravja.

Predlog zakona torej naslavlja več ključnih področij z namenom zagotavljanja večje varnosti, učinkovitosti in dostopnosti zdravil. Z uvajanjem jasnejših postopkov in izboljšanjem nadzora nad trgom zdravil postavljamo zakonodajni okvir, ki bo odražal najvišje standarde varnosti in kakovosti ter hkrati omogočal hitrejši in enostavnejši, predvsem pa varen dostop pacientov do terapij.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zdravstvo.

Za predstavitev poročila odbora dajem besedo podpredsednici kolegici Veri Granfol.

Izvolite.

VERA GRANFOL (PS Svoboda): Hvala lepa.

Odbor za zdravstvo je kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje predložila Vlada.

Predstavnica predlagatelja, ministrica za zdravje, je predstavila predlog zakona, katerega namen je, da so vsa zdravila na trgu varna, kakovostna in učinkovita ter da je zagotovljen nadzor nad njihovim prometom, proizvodnjo in distribucijo.

Predstavnik Zakonodajno-pravne službe je predstavil mnenje ZPS in povedal, da vloženi amandmaji naslavljajo zgolj številne nomotehnične in vsebinske pomisleke ZPS, medtem ko neskladnost veljavne in predlagane ureditve z ustavo ostaja.

Predstavnik Komisije Državnega sveta je predstavil pisno mnenje in poudaril, da komisija predlog zakona podpira. Izpostavil je nekatere poudarke iz razprave članov komisije, in sicer predloge glede razdeljevanja tablet kalijevega jodida, pomisleke in pričakovanja glede ureditve področja donacije zdravil poslovnih subjektov izvajalcem zdravstvene dejavnosti ter opozoril na pomanjkljivo obrazložitev finančnih posledic predloga zakona.

Direktor Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke je povedal, da so sodelovali pri oblikovanju predloga zakona in ga podpirajo. Opozoril je na potrebo po spremembi določbe, ki bi agenciji dodelila večjo samostojnost pri zaposlovanju ter večjo fleksibilnost pri določanju višine plač zaposlenih.

Predstojnica centra za informatiko v zdravstvu Nacionalnega inštituta za javno zdravje je pojasnila, zakaj nasprotujejo množičnemu razdeljevanju tablet kalijevega jodida prebivalcem v okolici Nuklearne elektrarne Krško, ki ga predvideva predlog zakona.

Generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je opozorila na nedefiniran način in obseg financiranja v predlogu zakona, iz katerega ni bilo mogoče ugotoviti, kdo bo plačnik zdravil. Pri tem je izrazila mnenje, da mora imeti plačnik možnost vpliva na višino stroška, vključno z možnostjo dogovarjanja za nižje stroške priprave ter zdravljenje s temi zdravili.

Predsednica Lekarniške zbornice Slovenije je povedala, da lekarniška dejavnost pozdravlja določene ukrepe iz predloga zakona, ki bodo pomagali pri razreševanju pomanjkanja zdravil. Glede člena predloga zakona, povezanega z zagotavljanjem zdravil za namen jodne profilakse, je predstavila stališča zbornice ter pozvala k ustrezni ureditvi tega člena v sodelovanju z več deležniki.

V razpravi je poslanec koalicije povzel nekatere ključne rešitve predlaganega zakona ter pri tem poudaril, da je le-ta nujno potreben in ga podpirajo. Strinjal se je s predstavnikom Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke, da je materija predlaganega zakona živa in se spreminja. Menil je, da bo potrebno zakon najverjetneje že čez dve leti znova obravnavati. Med rešitvami je izpostavil zagotavljanje preskrbe z zdravili v izjemnih primerih ter nemoteno, neprekinjeno, stalno in transparentno dobavo in distribucijo zdravil, sankcioniranje v primeru zlorab in zavajanja z zdravili, boljše obvladovanje tveganj pomanjkanja zdravil na trgu in ureditev področja donacij zdravil. Predstavnica predlagatelja je ob zaključku razprave podala dodatna pojasnila na pomislek ZPS glede ustavnosti predloga zakona ter glede pomislekov na način razdeljevanja zdravil s kalijevim jodidom.

Odbor je glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel.

Na podlagi sprejetih amandmajev na odboru je pripravljen dopolnjen predlog zakona, ki ga danes obravnavamo.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Najprej ima besedo Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo kolega Damijan Bezjak Zrim.

Izvolite.

DAMIJAN BEZJAK ZRIM (PS SD): Spoštovana podpredsednica, spoštovana ministrica z ekipo, kolegice in kolegi!

Danes obravnavamo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih. Regulacija zdravil je primarno določena na evropski ravni, s predlaganimi spremembami predloga zakona pa se v slovenski pravni red prenaša evropske predpise. Socialni demokrati menimo, da je ključno, da so vsa zdravila na trgu varna, kakovostna in učinkovita, kar je tudi cilj tega zakona. Hkrati pa je z zakonom zagotovljen tudi nadzor nad zdravili, njihovim prometom, proizvodnjo in distribucijo, predvsem za uporabnike potrebno označevanje embalaže in navodila za uporabo. Predlog zakona ureja področje proizvodnje zdravil za uporabo v humani medicini ter klinična preizkušanja le-teh. Nadalje uvaja lažje sankcioniranje v primeru kršitev na področju prepovedi zavajajočega oglaševanja izdelkov, ki niso zdravila, prepovedi obvladovanja pomanjkanja zdravil ter bolj celostno ureja področje uporabe pripravljenih zdravil za napredno zdravljenje. Ureja pa se tudi poenotenje nacionalne zakonodaje z uredbo Evropske unije glede vloge Evropske agencije za zdravila v primeru krize ali nove epidemije ter uvedbo centralne baze zdravil.

Med drugim uvaja novosti na podlagi preteklih izkušenj s pandemijo, kot sta na primer uvajanje celovite sistemske rešitve za financiranje in dostop do zdravil v kriznih situacijah. Predlog zakona podpira tudi Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, čeprav v svojem poročilu opozarja na pomanjkljivo obrazložitev finančnih posledic. Vloženi amandmaji pa naslavljajo predvsem nomotehnične pomisleke, ki jih je podala Zakonodajno-pravna služba. Morebitne vsebinske neskladnosti pa bodo urejene s podzakonskim predpisom, saj gre po besedah direktorja Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke za zakon, ki zaradi narave same materije potrebuje nenehne izboljšave.

Socialni demokrati predlog zakona podpiramo, saj je zaradi zamud pri implementaciji le-tega nujno potreben. Še posebej izpostavljamo ažurnost glede vpeljave protokolov za neprekinjeno preskrbo in razdeljevanje zdravil v izjemnih primerih ter boljše obvladovanje tveganj pomanjkanja zdravil na trgu. Skladno s povedanim bomo zakon soglasno podprli.

Hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo kolegica Eva Irgl.

Izvolite.

EVA IGRL (PS NP): Najlepša hvala za besedo.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Poslanci stranke Demokrati. smo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih proučili tako z vidika zaščite javnega zdravja kot tudi strateške odpornosti države v kriznih razmerah. Zdravila so namreč strateško blago, v letu 2023 so predstavljala 34 % slovenskega izvoza. Ob tem pa se soočamo z realnostjo. Pomanjkanje zdravil ni več izjema, ampak postaja sistemski izziv. V tem kontekstu pozdravljamo in podpiramo osnovno usmeritev zakona ter določene rešitve predloga zakona.

Naj povem, kateri so tisti ključni poudarki, ki jih podpiramo. To je sistemska ureditev preskrbe z zdravili v izjemnih razmerah, o tem govori 141. člen, in sicer z ureditvijo financiranja v kriznih situacijah. Potem možnost sprostitve zdravil iz državnih blagovnih rezerv. Če Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke oceni, da gre za kritično pomanjkanje, lahko predlaga torej sprostitev zalog. To menimo, da je korak v pravo smer, a bi hkrati želeli večjo operativnost in, tako kot že tudi pri prejšnjem zakonu, manj administrativnih zavor oziroma ovir. Potem uvedba minimalnih zalog zdravil za imetnike dovoljenj, veletrgovce in lekarne. S tem država tudi prvič določa natančno odgovornost zasebnih deležnikov za pripravljenost sistema. Donacije zdravil, urejene v celoti, podpiramo torej v tem smislu večjo preglednost, jasne roke odgovornosti donatorjev in vključitev humanitarne pomoči na podlagi bilateralnih dogovorov ali mehanizmov EU. Prav tako podpiramo krepitev vloge javne agencije kot osrednjega regulatorja na področju zdravil. A zraven izražamo tudi nekatere pomisleke. Tukaj bi omenila najprej zamudo pri implementaciji direktive. Jaz se zavedam, da bi lahko to tudi že prej naredili, da ni to vse samo odgovornost te vlade, ampak zamuda je bila kar 8 let. Takšna neodzivnost pa nas kot državo slabša znotraj Evropske unije in tudi slabi naš ugled na področju farmacevtske zakonodaje.

Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke v tem zakonu pridobiva nove naloge, a obenem moramo omeniti, da pa je kadrovsko podhranjena, tako kot še nekateri drugi segmenti v javnem zdravstvu. Z letno distribucijo okoli 50 milijonov škatlic zdravil in vse večjimi zahtevami je neodgovorno, da javna agencija še vedno nima možnosti samostojnega zaposlovanja v okviru lastnega finančnega načrta. In kot so sami opozorili v javni agenciji, še vedno ne morejo dodatno zaposlovati v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Tudi Zavod za blagovne rezerve tukaj opozarja, da ni pripravljen za morebitno vlogo uvoznika zdravil, saj v bistvu opravlja zgolj nalogo skrbnika zalog, kar pomeni, da pri morebitni širitvi nalog sistem izredne preskrbe odpove že pri prvi oviri. To mora biti torej sistemsko urejeno, ne zgolj prepuščeno improvizaciji. Moram pa še opozoriti, da ni predvidenega mehanizma za odziv na nova tveganja, kot so recimo bioepidemije ali pa geopolitične krize v oskrbovalnih verigah. Mi si želimo, da bi imeli varno, stabilno in transparentno oskrbo z zdravili. Verjamem tudi, da je to eden od korakov, ki gredo v to smer s to zakonodajo. To mora tudi postati ena od prioritet nacionalne varnosti, primerljiva recimo z energijo, vodo.

Poslanci stranke Demokrati. bomo ta zakon podprli, ker prinaša nujne ukrepe za okrepitev sistema preskrbe z zdravili, odpira vrata boljšemu kriznemu upravljanju in odgovarja na številne pobude stroke. Vendar pa je potrebno v prihodnje nasloviti ključna vprašanja, ki so bila v tej fazi bodisi prezrta ali pa ne dovolj domišljena, predvsem ko govorimo v zvezi z viri za izvajanje, nadzornimi mehanizmi in proaktivno pripravo na prihodnje krize. Tukaj naj omenim samo letno posodabljanje zalog zdravil, razmisliti o ustanovitvi vladnega strateškega sveta za zdravila, vsekakor pa je od vseh nas dolžnost, da bodo zdravila varna, kakovostna ter pravično dostopna.

Kot že rečeno, pa bomo poslanci stranke Demokrati. ta zakon podprli.

Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Svoboda, zanjo kolega mag. Rastislav Vrečko.

Izvolite.

MAG. RASTISLAV VREČKO (PS Svoboda): Hvala, predsedujoča.

Spoštovana ministrica in ekipa, cenjene kolegice in kolegi poslanci!

Z novelo zakona, ki jo danes obravnavamo, bomo predvsem uvedli večje spremembe na področju zagotavljanja preskrbe z zdravili, predvsem v izjemnih razmerah. Celostna in sistemska ureditev zagotavljanja preskrbe z zdravili v izjemnih razmerah bo z manj administrativnimi ovirami. Zagotavljanje proračunskih sredstev za nabavo potrebnih zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini, preskrbo končnih uporabnikov s temi zdravili in odstranjevanje odpadnih zdravil, možnost predpisovanja teh zdravil več posameznikom hkrati, možnost vročanja in izdaje ne glede na razvrstitev zdravil. Celostno se ureja tudi donacije zdravil. Dopolnjuje se vsebina, vezana na zagotavljanje tablet kalijevega jodida ter predčasnega razdeljevanja navedenih tablet v okolici Nuklearne elektrarne Krško za namen izvajanja preventivnega zaščitnega ukrepa.

S predlogom zakona se v nacionalno zakonodajo ravno tako prenaša določba evropskih predpisov, ker v prejšnjih spremembah niso bili v celoti preneseni. Predlaga se nov 90.a člen, v katerem se ureja izdaja potrdila o kakovosti zdravil, ki vstopajo v mednarodni promet na ozemlju Republike Slovenije, s strani Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke. Usklajuje se tudi časovni vidik javljanja posameznih sprememb, vezanih na dovoljenje za proizvodnjo zdravil, in dodaja obveznost javljanja dodatnih sprememb podatkov iz dovoljenja za proizvodnjo zdravil. Prav tako se uvaja obveznost zagotavljanja storitev v javnem interesu tudi imetnikom dovoljenj za promet z zdravili, ki morajo zagotavljati ustrezno in neprekinjeno dobavo zdravil, za katera so sporočili prisotnost v prometu v Sloveniji. Predlog prinaša tudi spremembe, ki bodo omogočale lažje izvrševanje nekaterih določb Zakona o zdravilih ter spremembe z namenom boljšega obvladovanja tveganj pomanjkanja zdravil na domačem trgu. Ključni cilj predloga zakona je tako zagotavljanje varnih, kakovostnih in učinkovitih zdravil na trgu ob zagotavljanju nadzora nad njihovim prometom, proizvodnjo in distribucijo.

V Poslanski skupini Svoboda bomo predlog zakona seveda soglasno podprli.

Hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo kolegica mag. Karmen Furman.

Izvolite.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala za besedo.

Spoštovani navzoči!

Po navedbah predlagatelja Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih prinaša implementacijo več evropskih direktiv in uredb ter uvaja nujno potrebne spremembe na področju zagotavljanja preskrbe z zdravili v izjemnih razmerah, spremembe, ki bodo omogočile lažje izvrševanje nekaterih določb zakona, ter spremembe zakona, vezane na boljše obvladovanje tveganj pomanjkanja zdravil na trgu. A tako kot pri večini zakonov, ki jih v tem mandatu v Državni zbor pošlje vlada Roberta Goloba, smo tudi pri tem priča naslednji praksi. Vlada kot predlagatelj uvodoma poudarja izjemne rešitve, ki naj bi jih prinesel zakon, pred obravnavo zakona na matičnem delovnem telesu pa koalicija vloži številne amandmaje. Zakonodajno-pravna služba, večinoma pa tudi deležniki, pa opozarjajo na številne nedoslednosti ter protiustavne možne spremembe. Kot rečeno, tudi pri Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih se to dogaja. Sicer nekatere nujno potrebne rešitve in posodobitve zasenčijo nepregledni in na mestih nerazumljivi amandmaji ter mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki opozarja na neskladje veljavne ureditve kliničnega preizkušanja zdravil za uporabo v humani medicini in zdravil za uporabo v veterinarski medicini z ustavo. Koalicija je z amandmaji, sprejetimi na seji matičnega delovnega telesa, odpravila zgolj nekatere nomotehnične dileme, več od tega pa ne.

Torej, koalicija, ki se je oklicala za prvo braniteljico pravne države, bo sprejela zakon, za katerega Zakonodajno-pravna služba eksplicitno zapiše, citiram: »Predlagana zakonska ureditev ne rešuje neskladnosti veljavne ureditve z ustavo na področjih kliničnega preizkušanja zdravil za uporabo v humani medicini in zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ampak jo še poglablja.« Konec citata.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke zaradi vsega navedenega Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih ne moremo podpreti.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

In kot zadnja ima besedo Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati, zanjo kolegica dr. Vida Čadonič Špelič.

Izvolite.

DR. VIDA ČADONIČ ŠPELIČ (PS NSi): Hvala za besedo, spoštovana predsedujoča.

Ministrica, še enkrat lepo pozdravljeni!

Ja, od zdravnikov k zdravilom. Torej, v slovenski pravni red se z omenjenim zakonom prenaša direktiva, ki dopolnjuje direktivo glede načel in smernic dobre proizvodne prakse za zdravila v humani medicini. Ureja pa se tudi izvajanje uredbe o okrepljeni vlogi Evropske agencije za zdravila pri pripravljenosti na krize in kriznem obvladovanju na področju zdravil in medicinskih pripomočkov, kot pristojni organ pa se seveda za izvajanje te uredbe določa Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Strateški svet za zdravila, ki je posvetovalni organ ministra, se zadolži, da pripravi seznam esencialnih zdravil. Torej, javna agencija za zdravila bo lahko bolj samostojno določala, katere zunanje strokovnjake bo vključevala v reševanje zadev s področja svojih pristojnosti. Prav tako bo lahko samostojneje imenovala svoje zaposlene ali zunanje strokovnjake v odbore in strokovna delovna telesa Evropske agencije za zdravila, z izjemo članov upravnega odbora Evropske agencije za zdravila, ter v organe, ki deluje v okviru mreže vodij nacionalnih pristojnih organov za zdravila, kar je v našem primeru JAZMP.

V Novi Sloveniji ocenjujemo kot pozitivno, da se v izogib prevaram jasno zapiše, da je prepovedano oglašati ali dajati v promet izdelke, kakorkoli predstavljene z lastnostmi za zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih, če nimajo dovoljenja, da so lahko v prometu dejansko kot zdravilo. To pomeni, da mora biti iz centralne baze zdravil razvidno, da ima izdelek dovoljenje, na podlagi katerega je v prometu in se dejansko predstavlja kot zdravilo. Ureja se tudi področje zagotavljanja in financiranja zdravil v izjemnih razmerah, torej v krizah. Spomnimo se, kakšne pomanjkljivosti so bile v času covid krize. Zato izrecno pozdravljamo tako uredbo, o kateri sem prej govorila, ki jo je sprejela Evropska komisija, in tudi prenos uredbe v naš pravni red. S tem se bo torej za to področje pravzaprav omogočilo, da hitreje sprejema ukrepe, da hitreje nabavlja zdravila.

Širijo se tudi obveznosti deležnikov v celotni dobavni verigi zdravil, tudi glede obveščanja o prihodu zdravila na trg, sporočanja informacij o začasnem ali stalnem prenehanju opravljanja prometa z določenim zdravilom ali o motnjah v preskrbi z določenim zdravilom, kar se v danem trenutku še vedno dogaja. Navesti moramo tudi razloge za motnje v preskrbi oziroma z zdravili in oceniti vpliv na javno zdravje in navesti ukrepe za zmanjšanje morebitnega negativnega vpliva, torej manjkajočih zdravil. Edino vprašanje, ki se nam v Novi Sloveniji postavlja, je, ali in v kolikšni meri lahko deležniki v dobavni verigi dejansko ocenijo vpliv pomanjkanja zdravil na dejansko javno zdravje.

V Novi Sloveniji ocenjujemo, da zakon vendar prinaša nekaj pozitivnih sprememb, predvsem pozdravljamo, kot sem že rekla, spremembo pri zagotavljanju in financiranju zdravil v izjemnih primerih, zaradi tega temu zakonu ne bomo nasprotovali.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.

Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona.

Glasovanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje Državnega zbora opravili jutri v okviru glasovanj.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O EVIDENCAH NA PODROČJU DELA IN SOCIALNE VARNOSTI V OKVIRU SKRAJŠANEGA POSTOPKA.

Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada, vendar ker predstavnika Vlade trenutno ni v dvorani, prehajamo naprej.

Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku kolegu Milanu Jakopoviču.

Izvolite.

MILAN JAKOPOVIČ (PS Levica): Hvala lepa za besedo.

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je na 35. seji kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti.

Predstavnik predlagatelja je v dopolnilni obrazložitvi predstavil razloge za sprejetje predloga zakona in njegove ključne rešitve. Med drugim je pojasnil, da predlog zakona naslavlja nekatera vprašanja in pomanjkljivosti, ki so se pokazale pri izvajanju zadnje novele Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Pobude za spremembe zakona so bile podane v okviru strokovnega odbora Ekonomsko-socialnega sveta, ki je dosegel dogovor o spremembah 2., 18. in 19. člena veljavnega zakona, ki se s predlogom zakona tudi urejajo.

Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je pojasnila, da so bila k mnenju podana tudi pisna pojasnila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, iz katerih izhaja, da sta 1. in 2. člen predloga zakona ustrezno obrazložena. V zvezi s 3. členom je pojasnila, da izrecno navajanje, da za poslovodne osebe ni treba voditi evidence o izrabi delovnega časa, ni potrebno. Amandma koalicijskih poslanskih skupin k 3. členu pa odpravlja nejasne sklice, zato je z zakonodajno-tehničnega vidika ustrezen.

Predstavnik Državnega sveta je predstavil mnenje Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki predlog zakona podpira. Med drugim je izpostavil, da so predstavniki interesov delodajalcev v Državnem svetu opozorili, da zakonodaja na tem področju še vedno ne ustreza aktualnemu stanju, in pričakujejo, da bo pristojno ministrstvo čim prej pripravilo zakon, ki bo ustrezno naslovil izzive sodobnega časa, kot so na primer sodobne oblike dela, ter hkrati zadostil zahtevam in pričakovanjem delojemalcev.

Članice in člani odbora iz poslanskih skupin opozicije so v razpravi izpostavili, da so spremembe zakona nujne in potrebne, sprejete pa bi bile lahko že veliko prej. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je že večkrat v zadnjem letu predlagala spremembe veljavne zakonodaje na področju evidentiranja delovnega časa, vendar so bile te vsakič zavrnjene. V zvezi s slednjim so v koalicijskih poslanskih skupinah izpostavili, da so bili pretekli predlogi Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke izrazito na strani delodajalcev, medtem ko koalicija sledi predlogom, ki so usklajeni med socialnimi partnerji. V Poslanski skupini Nova Slovenija so pojasnili, da s predlogom zakona koalicija uvaja debirokratizacijo lastnih predlogov in da imajo ti predlogi velik vpliv na gospodarstvo, plače in preživetje državljanov. V poslanskih skupinah koalicije pa so poudarili, da je bila tudi zadnja novela zakona, pri izvajanju katere so zaznali težave v praksi, usklajena med socialnimi partnerji, vendar še v času prejšnje vlade, zato so glede socialnega dialoga izpostavili, da je še veliko prostora za izboljšave.

Odbor je po zaključeni razpravi v skladu s 28. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel.

Sprejeti amandma pa je vključen v dopolnjeni predlog zakona, ki je sestavni del tega poročila.

Hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Najprej ima besedo Poslanska skupina Levica, zanjo kolega Miran Jakopovič.

MILAN JAKOPOVIČ (PS Levica): Hvala lepa.

V Poslanski skupini Levica podpiramo predlog spremembe zakona, ker ohranja bistvene varovalke za delavce in delavke, hkrati pa odpravlja nekatere nejasnosti in birokratske pasti, ki so se pokazale pri izvajanju Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Toda, še preden gremo v podrobnosti, ne moremo mimo hinavščine, ki spremlja razprave o tem zakonu skozi ves čas. Zgodba o evidenci delovnega časa, ki jo današnja opozicija posmehljivo imenuje štempljanje in ki je bila uvedena prav v času vlade Janeza Janše v letu 2006, je v resnici zgodba o politični hinavščini, sprenevedanju in dvoličnosti. Govorimo o istih političnih akterjih, ki so se včeraj kot vlada Janeza Janše aktivno trudili in delali za sprejetje obveznega elektronskega vodenja evidenc za vse, z vnosom vseh možnih podatkov, vključno z odmorom oziroma malico, referenčnimi obdobji na dnevni bazi in mesečnimi seštevki, in vse to počeli celo v času pandemije. Sedem sej pogajalske skupine, obravnava na Ekonomsko-socialnem svetu in dosežena usklajenost s socialnimi partnerji. To ni bil njihov mimobežni predlog, to je bil, lahko rečemo, kar strateški projekt vlade Janeza Janše in njegovega ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja iz Nove Slovenije.

Danes in vse od sprejetja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti aprila 2023 pa ti isti akterji, isti ljudje iz opozicijskih klopi taisti zakon zaničujejo kot neumnost, dušenje gospodarstva, ministra označujejo za nesposobnega, zakon za ideološki konstrukt, sebe pa kot edine in najbolj pametne rešitelje sistema. Tudi danes bomo zelo verjetno poslušali njihovo pokroviteljsko izvajanje, a zdrava pamet govori, da verodostojni ljudje ne obračajo svojega mnenja za 180 stopinj, odvisno predvsem od tega, ali so v opoziciji ali na oblasti. Včeraj so uvajali štempljanje za vse, danes bi ga črtali za vse. Za en sam stolček več bi prodali državo, sprli narod in zanikali lastne predloge. Ena in ista ekipa danes v opoziciji je bila prva v vrsti, ko ga je bilo treba sprejemati, in prva v vrsti za mikrofon, ko ga je bilo treba zasmehovalno rušiti. Toliko o verodostojnosti njihovih predlogov.

Kar zadeva konkretne vsebine novele in sprememb, ki so pred nami, pomembno je, da ostajajo ključne varovalke za delavce, kot so obvezno beleženje prihodov in odhodov, nadur ter mesečni seštevki v posebnih delovnih pogojih – nočno delo, delo ob nedeljah in tako naprej. Hkrati pa se zakon razbremeni tam, kjer beleženje ni imelo praktične vrednosti, na primer pri odmoru. To ni popuščanje komurkoli, ampak uveljavljanje načela sorazmernosti in zdrave pameti. Ministrstvo za delo je z vso resnostjo in odgovornostjo spremljalo izvajanje zakona v praksi, zbiralo odzive in pripravilo ciljno usmerjene predloge sprememb, ki so danes pred nami, kar smo napovedali že ob sprejemanju zakonodaje aprila 2023. Posebej pomembno je, da se evidenca ohranja za širok krog oseb, tudi za študente, upokojence in sezonske delavce, saj gre pogosto za najbolj izkoriščane in najmanj zaščitene delavce. Zakon mora delovati zanje, hkrati pa preprečiti zlonamernim njegovo izigravanje. Z novelo zakona se omogoča tudi elektronsko obveščanje delavcev, kar pomeni večjo fleksibilnost in boljšo sledljivost. To niso popravki, ki bi zakon razvodeneli, temveč ga delajo bolj uporabnega, bolj pravičnega in bolj jasnega.

V Levici bomo zakon podprli, ker ščiti jedro tega, kar je pomembno: pravico delavca do pregleda nad lastnim delom, zaščito pred izkoriščanjem in jasna pravila za vse. Hkrati pa bomo opozarjali na tiste, ki bi danes rušili to, kar so včeraj s peno na ustih predlagali. Ker ne gre le za zakon, gre tudi in predvsem za verodostojnost.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo kolegica Eva Irgl.

Izvolite.

EVA IRGL (PS NP): Najlepša hvala za besedo.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Pred seboj imamo torej novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Že ko je prvotna sprememba zakona prišla v Državni zbor, sem opozarjala, da se bodo, če ne prej, pa v praksi, ko bo zakon začel delovati, pokazale ključne anomalije in nesprejemljivosti omenjenega zakona, kar bo seveda imelo posledice, zlasti birokratske in administrativne, na ključne deležnike, saj so nekatere določbe povsem neživljenjske in ne izhajajo iz realnega stanja, v katerem se nahaja poslovno okolje. Vsekakor so spremembe zakona nujne, bi pa se lahko zgodile že bistveno prej, saj smo tako v opoziciji kot delodajalske organizacije na to ves čas opozarjali. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti tako ureja področje večje varnosti za delavca v okviru delovnega procesa, predvsem pa določa jasnejša razmerja, zagotavlja pravico delavca do vpogleda v podatke iz evidenc, delodajalcu pa nalaga, da mora evidence hraniti, če bi kršil zakonska določila, pa je zanj predvideno plačilo globe.

Že v času sprejemanja teh sprememb je bilo opozorjeno na to, da se določene ureditve znotraj zakona podvajajo, saj so urejene že v nekaterih drugih področnih zakonih, kar nedvomno vnaša zmedo v že obstoječ sistem. Sedanje spremembe zakona pa gredo predvsem v smeri natančnejše opredelitve oseb, za katere je ob zaposlenih delavcih tudi potrebno voditi evidenco oziroma je tudi za njih vodenje evidenc utemeljeno. Definicija delavca se tako spremeni, da ne zajema več tistih oseb, ki delo pretežno opravljajo s sredstvi delodajalca, pa dela ne opravljajo osebno in niso vključena v njegov delovni proces. To pomeni, da evidence o izrabi delovnega časa ne bo več treba voditi na primer za poslovodne osebe, za prokuriste, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe civilnega prava.

Črta se tudi obveznost beleženja izrabe in obsega izrabe odmora med delovnim časom. Namesto dnevno bo lahko delodajalec mesečno vodil evidenco o opravljenih urah v drugih posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa in tekočem seštevku ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa. Delodajalec bo lahko zaposlenega po podatkih iz evidence o izrabi delovnega časa obveščal tudi na elektronski naslov, za katerega se dogovorita. Jasneje se določa, da se evidence in dokumentacijo hranijo na sedežu ali na kraju opravljenega dela. Izrecno se določa, da za poslovodne osebe delodajalcu ni treba voditi evidence o izrabi delovnega časa, na kar smo ves čas, ko se je sprejemala ta zakonodaja, tudi že opozarjali. Potrebno je tudi opozoriti, da so delodajalci tudi ob teh spremembah pojasnili, da zakonodaja na tem področju še vedno ne ustreza aktualnemu stanju in da pričakujejo bolj kompleksne in bolj sodobnemu času prilagojene rešitve, saj se oblike dela spreminjajo in zato so tudi v zakonodaji nujne posodobitve in prilagoditve, vendar pa ne na način, da še dodatno krepijo birokratske ovire podjetnikom in gospodarstvu.

Tako kot povsod je tudi tukaj potrebno najti določeno ravnovesje med varnostjo in zaščito delavcev na eni strani in avtonomijo delovnega procesa na drugi strani. Poslanci stranke Demokrati. verjamemo, da je namreč največ takšnih podjetij, ki vendarle želijo, da se njihovi delavci v službenem okolju dobro počutijo in da za to že sami ustvarjajo takšne pogoje, ki pripomorejo k izboljšanju delovnega procesa. Tam, kjer pa se dogajajo nepravilnosti, je potrebno opraviti nadzor in uvesti sankcije.

Najlepša hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Svoboda, zanjo kolegica Sandra Gazinkovski.

Izvolite.

SANDRA GAZINKOVSKI (PS Svoboda): Hvala, predsedujoča.

S predlagano novelo zakona naslavljamo težave, ki so bile zaznane pri izvajanju Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti v praksi, ki smo ga poslanke in poslanci podprli v tem sklicu državnega zbora. V koaliciji sledimo usklajenim zakonskim predlogom na Ekonomsko-socialnem svetu, tako pred dvema letoma kot tudi danes. Vselej si prizadevamo upoštevati obe strani, tako delodajalce kot tudi sindikate. Ko govorimo o zakonodaji s področja dela in socialne varnosti, si namreč ne smemo privoščiti namerne pristranskosti. Kolegi iz opozicije nas radi opomnite, da so bile pred dvema letoma uzakonjene spremembe neumnost, s čimer se seveda ne moremo strinjati. Treba je spomniti, da se je spremembe zakona o evidentiranju delovnega časa usklajevalo v več vladah, tudi v času ministrovanja Janeza Ciglerja Kralja, ki je osnutek s precej bolj rigoroznimi spremembami od teh, ki jih je ta koalicija potrdila leta 2023, poslal na Ekonomsko-socialni svet, kjer pa se je seveda zataknilo.

Ker se je v praksi izkazala potreba po spremembah, je, kot je bilo obljubljeno, ministrstvo za delo pripravilo rešitve, s katerimi se odpravlja ugotovljene težave, in, kar je najpomembneje, dobile so tudi zeleno luč Ekonomsko-socialnega sveta. Med predlaganimi spremembami je črtanje evidentiranja odmora za malico, mesečno in ne več tedensko vpisovanje podatkov, kot je evidentiranje ur v posebnih pogojih dela, denimo nočno delo, nedeljsko delo in izmensko delo. Predlagana je tudi izrecna določitev, da mora delodajalec evidenco hraniti na sedežu ali kraju opravljanja dela delavca, delavec pa bo o podatkih iz evidence lahko obveščen tudi po elektronski pošti. Bolj jasno se tudi določa, da je ob zaposlenih delavcih evidenco treba voditi tudi za tiste, ki opravljajo začasno in občasno delo dijakov in študentov, začasno ali občasno delo upokojencev ter začasno ali občasno delo v kmetijstvu.

V Poslanski skupini Svoboda nas veseli, da je minister za delo držal obljubo in pripravil rešitve, za katere verjamemo, da odpravljajo vse tiste pomanjkljivosti, ki so se v praksi izkazale za nefunkcionalne. Kljub spremembam pa še vedno zasledujemo za nas najboljši cilj, in sicer namen zakonodaje s področja urejanja evidenc delovnega časa, to je, da prav vsak zaposleni dobi plačilo za opravljeno delo. V Poslanski skupini Svoboda bomo zato novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti soglasno podprli.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo kolegica mag. Karmen Furman.

Izvolite.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala lepa za besedo.

Spoštovani!

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke bomo spremembo zakona podprli. A prav je, da vas tudi spomnimo, zakaj je do te spremembe, ki jo obravnavamo danes, sploh prišlo. Namreč sprememba, ki je po skoraj dveh letih od takrat, ko ste zakon v koaliciji sprejeli, sedaj predlagate, je nujna in je potrebna. Nujna in potrebna pa je zato, da se odpravijo neumnosti, ki ste jih v koaliciji uzakonili spomladi leta 2023. Takrat smo vas v Poslanski skupini SDS opozarjali, da je zakon neživljenjski in da se s takšno vsebino, kot ste jo takrat predlagali in uzakonili, ne bo mogel izvajati. Kasneje smo kar trikrat predlagali odpravo sprejetih sprememb in bili vedno znova s strani koalicije zavrnjeni, in to z grobimi očitki, da izvajamo politični piar. V koaliciji ste vztrajali, da je potrjena sprememba nujna in potrebna, saj bodo lahko inšpekcijske službe le na spremenjeni zakonodaji učinkovito odpravljale kršitve, ki se pojavljajo v praksi. A čas je sedaj pokazal svoje. Danes je namreč očitno, da ste takrat uzakonili neumnost, na kar smo vas opozarjali tako v opoziciji kakor tudi delodajalci in celo sami zaposleni.

Dobronamerni predlogi opozicije za razveljavitev sprejetih sprememb so bili s strani koalicije očitno zavrnjeni zgolj zato, ker smo jih pač predlagali v opoziciji. V največji koalicijski stranki ste celo trdili, da so uzakonjene spremembe nujne, a danes imamo pred sabo spremembo zakona, ki pravzaprav spreminja ravno to, kar se je vam takrat zdelo tako nujno in potrebno, da ste zavračali naše predloge, in to je sprememba pri vnosu evidenc prihoda in odhoda zaposlenih v službo, kajti po novem predlogu zakona se bodo lahko evidence prihoda in odhoda z dela sedaj vpisovale tudi mesečno, pri čemer bodo tudi te evidence dovolj verodostojne, da bodo lahko inšpekcijske službe ob morebitnih kršitvah ustrezno ukrepale. Hkrati predlagate tudi črtanje vnosa časa odmora in počitka med delom, torej se sedaj z vašim predlogom odpravlja tudi tako imenovano štempljanje za malico.

Skratka, spreminjate to, kar smo v Poslanski skupini SDS doslej že trikrat predlagali, a bili zavrnjeni. Na tak način v bistvu poteka v tej koaliciji škodljiva politika. Najprej uzakonite neumnosti, na kar vas opozarjamo v opoziciji in ljudje, ki bi jih v praksi morali izvajati. In ker vi pri teh neumnostih vztrajate, v opoziciji pripravimo predlog sprememb, ker pač mi imamo stik z realnostjo, ki ste ga vi v koaliciji očitno že davno izgubili. A teh sprememb v koaliciji ne podprete, ker jih predlagamo mi v opoziciji. Potem pa kot odrešitelji v koaliciji ustanovite delovno skupino, ki proučuje vaše uzakonjeno štempljanje. In po dveh letih se ta komisija prebije do ugotovitev, da pa je potrebno zakon spremeniti. Tako imamo danes pred sabo spremembe, s katerimi bomo spremenili to, kar smo v opoziciji doslej že trikrat predlagali. A v opoziciji, konkretno v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke, pač nismo enaki kot vi v koaliciji. Nam dejansko gre za to, da se stvari tudi uredijo, zato bomo spremembo podprli, ker je pač nujna in potrebna.

Hvala.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati, zanjo kolega Aleksander Reberšek.

Izvolite.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo.

Spoštovani državni sekretar, poslanke in poslanci!

Prejšnja novela zakona o evidentiranju je bila sprejeta 21. 4. 2023, uporabljati pa se je začela 20. novembra istega leta. Ves čas smo v Novi Sloveniji opozarjali na njeno neživljenjskost, saj je prinesla nepotrebne administrativne obremenitve delodajalcem in zaposlenim, kot je na primer evidentiranje malice. To so zdaj ugotovili tudi na ministrstvu, pristojnem za delo, in v zakonodajno gradivo k 2. členu zapisali: »Predlagamo črtanje 9. točke prvega odstavka 18. člena, sledi doslednemu uveljavljanju načela sorazmernosti urejanja določenega pravnega področja, saj je na podlagi spremljanja izvajanja novele zakona v obdobju od 20. 11. 2023 na podlagi podanih pripomb v trimesečnem javnem zbiranju mnenj in stališč možno ugotoviti,« pazite, »da uveljavljena zakonska sprememba v tem delu dodatnih obveznosti delodajalcev in posledično tudi delavcev nima predvidenih posledic na želene učinke dopolnitve s tem podatkom in s tem ne dosega predvidenih ciljev zakona.«

Dopolnitev obsega podatkov s podatkom o izrabi in obsegu izrabe odmora med delovnim časom se je pokazala za neprimerno, ugotavljajo, saj ne zagotavlja, da bo takšen zahtevani podatek izkazoval dejansko stanje na področju izrabe odmora med delovnim časom, ukrep, ki bi to zagotovil in bi bil z vidika zasledovanega cilja primeren, bi bilo podrobnejše vpisovanje podatkov o izrabi odmora med delovnim časom. Takšen ukrep bi bil sicer primeren in potreben z vidika zasledovanega cilja, ne bi bil pa sorazmeren z vidika povzročitve administrativne obremenitve delodajalcev in delavcev, saj bi ta bistveno presegla učinke ukrepa ter posledično povzročila nesorazmerne obremenitve glede na zasledovani cilj celovitega urejanja materije, vsebine področja. To samo kaže na to, da zakon pišejo tisti, ki razmer v gospodarstvu enostavno ne poznajo. Na to, da gre za nesmiselno birokratizacijo, smo ves čas opozarjali v Novi Sloveniji, pa nas žal niste slišali. Zdaj pa ste to ugotovili sami. Vrhunsko.

Vladna koalicija najprej uvede štempljanje na sto različnih načinov, potem ustanovi komisijo, ki bo ugotovila, kako odpraviti to štempljanje, in komisija na svojih sestankih natuhta, kaj bi se dalo narediti. Potem vložite zakon, ki del tega štempljanja, ki ste ga sami uvedli, tudi odpravlja. Spoštovane gospe in gospodje iz koalicije, zbirokratizirali ste debirokratizacijo. To lahko uspe samo vam. Čestitke. Problem pa je, sodobni poklici gredo vedno bolj v smer, da nimajo delovnika od 7. do 15. ure, važno je, da je delo opravljeno, ne pa, da nekdo sedi v službi osem ur. V Novi Sloveniji smo ves čas opozarjali, da bo ta zakon prinesel novo birokracijo, ne pa, da bo kršenja delovnopravne zakonodaje manj. Kdorkoli je že do sedaj kršil delovnopravno zakonodajo, jo bo še naprej. To je takrat na seji povedal tudi predstavnik Delavske svetovalnice. Gospa se bo štempljala, potem pa bo šla naprej dokončat delo in napolnit police v trgovini. Danes smo priča sposobnosti te vlade, najprej nekaj sprejmete, potem svoje rešitve razveljavite.

Kako izgleda debirokratizacija po vzoru vlade Roberta Goloba? Prvič, minister, ki nima niti ene ure v gospodarstvu, je v Državni zbor poslal zakon o štempljanju. Prva služba, poslanec Državnega zbora, prva ideja, štempljanje za vse, razen za peščico. Drugič, zakon, sprejet v Državnem zboru, v opoziciji opozarjamo, da je zakon neživljenjski in neizvedljiv v praksi. Pritožujejo se vsi. Tretjič, Luka Mesec ustanovi komisijo, ki se ukvarja s tem, kaj je koalicija sprejela. Po dolgih mesecih, letih pridejo do sijajne ugotovitve. Med malico se pa res ni treba štempljati. Četrtič, najprej sprejmete zakon, nato ga danes delno razveljavite, svoj lasten zakon. Petič, če vi temu pravite debirokratizacija, potem smo očitno odkrili nov nivo vrhunskega menedžeriranja. Šestič, res vrhunsko menedžeriranje v stranki Levica, ni čudno, da je še Miha Kordiš zapustil stranko, kjer se sprejemajo takšni zakoni.

Svetujem Vladi, ministrstvu za delo, Luki Mescu, ki je minister za delo in nedelo, da se začne resno ukvarjati z resnimi vprašanji, ki bi izboljšala trg dela, ne pa z neumnostmi, ki še bolj bremenijo gospodarstvo. Ste minister za delo in ne za nedelo, in to pokažite z dejanji. Kar počnete, predstavlja za številna podjetja, ki bi investirala pri nas, nepredvidljivo poslovno okolje. Če ni predvidljivega poslovnega okolja, ni dobrih podjetij, ki bi investirala pri nas, v naši državi, in ni boljših delovnih mest, kar posledično pomeni, ni boljših plač. V koaliciji večkrat omenjate Janeza Ciglerja Kralja in da se je zakon začel pisati v času naše vlade. Dejstvo pa je, zadnjo piko v tem zakonu ste napisali vi v koaliciji. Vi ste ta zakon v koaliciji prinesli v Državni zbor in vi ste ga podprli. V Novi Sloveniji smo bili proti.

Kot sem že povedal na odboru za delo, se v Levici lahko igrate v peskovniku, ne igrajte pa se z gospodarstvom. V Novi Sloveniji se bomo pri vašem eksperimentu z evidentiranjem delovnega časa vzdržali.

PODPREDSEDNICA MAG. MEIRA HOT: Načeloma se res ne spuščam v stališče, ampak to je bilo pa res precej žaljivo.

Kolega Baković, imate v imenu Socialnih demokratov. Izvolite.

PREDRAG BAKOVIĆ (PS SD): Hvala lepa, spoštovana podpredsednica za besedo.

Verjamem, da ni naključje, da imamo poslanci Poslanske skupine Socialni demokrati pri tej točki zadnjo besedo. Spremembe zakona, ki ureja delovno in socialno evidence, že dalj časa burijo duhove in dvigujejo precej prahu. Z nedavno sprejetimi rešitvami so bili še posebej nezadovoljni delodajalci, ki so ves čas trdili, da novela zakona po nepotrebnem administrativno obremenjuje delodajalce. Socialni demokrati smo zadnji predlog sprememb podprli zato, ker smo se strinjali z osnovnim ciljem zakona, opremiti Inšpektorat za delo z novimi orodji, s katerimi bo lahko izvajal učinkovitejši nadzor nad spoštovanjem pravil. Sočasno pa smo podprli tudi idejo, da se ponovno premislijo tiste zakonske določbe, ki morda ne upoštevajo sodobnih oblik dela ali pa v praksi ne dosegajo svojega namena, kot je bilo to na primer pri beleženju odmora za malico. Veseli nas, da so socialni partnerji po dolgotrajnem usklajevanju končno našli kompromisno rešitev glede tega najbolj spornega vprašanja.

Po novem tako ne bo treba več beležiti časa za malico, poslovodne osebe bodo izvzete iz evidentiranja delovnega časa, jasneje se bo določila definicija delavca, za katerega je potrebno beležiti delovni čas, nadurno ali prerazporejeno delo pa se bo beležilo na mesečni namesto na dnevni ravni. Še posebej smo veseli, da so socialni partnerji uspeli najti soglasje za spremembo zakona o evidentiranju delovnega časa, ker je bil to eden izmed prvih kamnov spotike za ponoven zagon socialnega dialoga. S tem sta delodajalska in sindikalna stran ponovno pokazali zmožnost zaupanja v socialni dialog in iskanja skupnega minimalnega imenovalca v primeru nasprotujočih si interesov, kjer imata na koncu korist obe strani, tako delavci kot tudi delodajalci.

Pozdravljamo tudi dejstvo, da dosežen kompromis ne pomeni koraka nazaj pri varovanju pravic delavcev v smislu ponovnega slabljenja Inšpektorata za delo pri njegovi sposobnosti izvajanja nadzora nad vodenjem evidenc delovnega časa. Večina predlaganih rešitev je bila namreč sprejeta ravno na pobudo delovnega inšpektorata, ki je dlje časa opozarjal, da je področje beleženja delovnega časa eno izmed tistih področij, kjer delodajalci najpogosteje kršijo pravice delavcev, še posebej v gradbeništvu, gostinstvu in trgovini. Pravilno in ustrezno vodenje evidenc je pomembno predvsem zato, da delavci prejmejo pošteno plačilo za vse delovne ure, ki so jih opravili za delodajalca. Pomembne so tudi za državo, saj preprečujejo nelojalno konkurenco na trgu dela, prispevajo k večji socialni zaščiti, omogočajo ohranjanje javnega zdravja in preprečujejo utaje pri plačevanju socialnih prispevkov ter davka na osebni dohodek.

Socialni demokrati bomo ponovno podprli predlagane spremembe zakona, saj gre za kompromisno rešitev, ki so jo po burnih razpravah dosegli socialni partnerji. Zavedamo pa se, da je zakonodaja živa materija, ki se mora vedno znova prilagajati razmeram v praksi, še posebej na področju regulacije dela, ki se tudi pod vplivom razvoja novih, sodobnih tehnologij nenehno spreminja. Tem spremembam mora slediti tudi zakonodaja na področju beleženja delovnega časa, ki mora zagotavljati zaščito pravic delavcev in dopuščati dovolj fleksibilnosti za tiste poklicne skupine, ki že danes takšen administrativni način beleženja delovnega časa dojemajo kot nepotrebno breme in omejevanja njihove avtonomnosti pri opravljanju svojega dela.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.

Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona.

Glasovanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje Državnega zbora opravili jutri, 28. marca 2025, v okviru glasovanj.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 19. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DOLGOTRAJNI OSKRBI.

Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec.

V zvezi s tem predlogom zakona je skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici predlagatelja mag. Karmen Furman.

Izvoli.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala za besedo.

21. julij 2023. Datum, ko ste v koaliciji, Svoboda, sprejeli svoj zakon o dolgotrajni oskrbi in z njim uzakonili še en nov, obvezen prispevek vsem delovnim državljanom in upokojencem, s katerim jim boste letno iz žepov pobrali dodatnih 600 milijonov evrov. Zakon, ki ureja tako pomembno in občutljivo področje, pa takrat ni bil usklajen s socialnimi partnerji, o njem niti ni bilo resne javne razprave. V parlamentu je bil uzakonjen na izredni seji med parlamentarnimi počitnicami po postopku za vojne in naravne katastrofe. Zanj je takrat glasovalo vseh 54 poslancev koalicije, čeprav je takrat Zakonodajno-pravna služba v obsežnem mnenju opozorila, da je zakon tako slabo pripravljen, da je celo ustavno sporen.

Danes smo žal daleč od tega, da bi bil sistem dolgotrajne oskrbe kljub velikim vladnim obljubam ustrezno vzpostavljen in dosegljiv vsem tistim, ki ga potrebujejo. V začetku preteklega leta se vam je najprej krepko zataknilo že pri izvajanju prve pravice, to je pravica do oskrbovalca družinskega člana. Zaradi zamud pri vzpostavitvi informacijskega sistema in dolgotrajnih postopkov so v javnosti odmevale zgodbe več kot tisoč razočaranih državljanov, ki so svoje vloge oddali, njihova zakonska pravica pa je več mesecev ostala le mrtva črka na papirju. Povsem diskriminatorno ste pri tem spregledali tudi upokojence, ki kljub vašim javnim obljubam še do danes statusa družinskega oskrbovalca sploh ne morejo pridobiti, pa čeprav so ravno upokojenci tisti, ki v največji meri skrbijo za svoje družinske člane.

Razkorak med sprejeto zakonodajo in potrebami na terenu je ogromen. Na nerazumne zamude in tveganja, da izvajanje tudi ostalih pravic v praksi ne bo pravočasno zaživelo, pa že kar nekaj časa javno opozarjajo tisti, ki dolgotrajno oskrbo izvajajo. Po veljavni zakonski časovnici bi se z julijem morala začeti izvajati pravica do oskrbe na domu, z decembrom pa tudi pravica do oskrbe v instituciji, a tisti, ki te storitve danes že izvajajo, se povsem upravičeno sprašujejo, kako bo z uveljavljanjem teh pravic v praksi, saj kadra že sedaj praktično ni. Brez odgovora ostajajo številna vprašanja, ki jih vaše nesposobno ministrstvo ne zna ali pa ne zmore rešiti, in tudi ključno, kje in kako bodo izvajalci našli nujno potrebne dodatno usposobljene kadre, če teh že danes v obstoječem sistemu kronično primanjkuje.

Poleg nevidnih 30 tisoč stanovanj, nevidnega dela kulturnikov, nevidnih hiš za poplavljene, bomo sedaj pod Svobodo očitno dobili tudi nevidno dolgotrajno oskrbo. A žal vse to z vidnim denarjem davkoplačevalcev, saj se vse bolj približuje 1. julij, ko bomo začeli plačevati še nov davek za dolgotrajno oskrbo, ki je pa žal kljub pravici na papirju očitno mnogi ne bodo dobili. A predsednik Vlade Robert Golob bi najbrž dejal, da nam zavidajo vsi, saj bomo edina država v Evropi, v kateri bodo državljani plačevali davek za storitev, ki je ni, brez kadra je namreč ni mogoče izvajati. Spoštovani minister, ki ga danes žal ni z nami, in poslanci koalicije. Ali se vam zdi pravično, solidarno in pošteno, da bodo državljani oziroma potencialni upravičenci do dolgotrajne oskrbe morali plačevati obvezen prispevek, čeprav ne vedo, kaj bodo v zameno za to prejeli? Kdo jim bo oskrbo zagotavljal, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji?

V Slovenski demokratski stranki menimo, da gre za povsem napačen pristop. Zavedamo se, da je urejena dolgotrajna oskrba nujna in potrebna. Nenazadnje smo prav v času naše vlade po več kot desetih letih sprejeli prvi zakon o dolgotrajni oskrbi, in to brez nepotrebnih finančnih obremenitev ljudi. Z zakonsko spremembo, ki smo jo pripravili in jo obravnavamo danes, pa predlagamo črtanje obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo in uzakonitev statusa oskrbovalca družinskega člana tudi za upokojence. Ministrstvo pa naj do 30. junija 2027, torej po letu izvajanja zakona, pripravi analizo s finančnimi učinki, iz katerih bo jasno razvidno, ali in koliko dodatnih finančnih sredstev je potrebno zbrati s prispevki državljanov. Želimo namreč, da dolgotrajna oskrba zaživi na način, da bo ljudem resnično v pomoč, ko jo bodo potrebovali, in ne zgolj nova finančna obremenitev in pravica, ki živi le na papirju.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Za uvodno predstavitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade dr. Luku Omladiču, državnemu sekretarju na Ministrstvu za solidarno prihodnost.

Izvolite.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Skupina poslancev in poslank je predlagala spremembo Zakona o dolgotrajni oskrbi na način, da bi se v zakon dodala določba, da je lahko oskrbovalec družinskega člana tudi uživalec starostne in drugačnih pokojnin. Vlada Republike Slovenije ob tem pojasnjuje, da je Ministrstvo za solidarno prihodnost navedeno spremembo že predvidelo v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju. Prav tako pa se na ministrstvu zelo intenzivno o tej noveli pogovarjamo, pogajamo s socialnimi partnerji v okviru Ekonomsko-socialnega sveta.

V nadaljevanju predlagatelji tudi predlagajo, da se iz zakonov črta 1. točka 48. člena, ki določa, da se pravice do dolgotrajne oskrbe financirajo iz prispevkov obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, in pač nekateri povezani členi. Nato pa predlagatelji predlagajo še spremembo 137. člena, in sicer da ministrstvo najkasneje do 30. 6. 2027 opravi analizo izvajanja zakona v prvem letu polnega izvajanja. Vlada in ministrstvo tukaj pojasnjujeta, da je pri oblikovanju ukrepov v okviru sistema dolgotrajne oskrbe nujno upoštevati skrb za finančno vzdržnost sistema, da bo tudi v bodoče lahko zagotavljal ustrezno socialno varnost ljudem, ki že sedaj potrebujejo ali pa bodo v prihodnje potrebovali ustrezno socialno varnost in pomoč pri skrbi zase. Z obveznim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo in iz drugih finančnih virov se namreč po načelih univerzalnosti, solidarnosti, enakosti in v skladu s prepovedjo diskriminacije vsem zavarovanim osebam zagotavljajo pravice do dolgotrajne oskrbe. Vlada meni, da je z vidika solidarnosti pravično, da v blagajno za dolgotrajno oskrbo prispeva tako delovno aktivna populacija kot tudi upokojenci, saj bo le na ta način lahko zagotovljena finančna vzdržnost sistema, to pa je tudi po našem mnenju pošteno.

Vzdržnost in zanesljivost sistema dolgotrajne oskrbe sta ključni tudi za medgeneracijsko solidarnost, saj bi tudi zaradi nestabilnih virov financiranja lahko porušili pričakovanja zavarovancev in s tem oslabili zaupanje v vzpostavljanje novega sistema socialne varnosti. Prav tako pa Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je veljaven in sprejet, že določa obveznosti priprave analize izvajanja zakona in tudi analizo finančne vzdržnosti, pri čemer mora ministrstvo prvo analizo pripraviti in Vladi Republike Slovenije tudi v enakem roku poročati.

Glede na navedeno Vlada Republike Slovenije predloga zakona ne podpira in meni, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

Spoštovani poslanke in poslanci, če dovolite, bi še dodal, po vseh teh številnih letih tako premikov kot odmikov imamo končno imamo pred sabo v Sloveniji Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki deluje, ki ga zavarovanci že uporabljajo in ki bo v letošnjem letu pravzaprav v celoti implementiran. To pomeni, da se bodo dejansko v sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo vključili sedanji uporabniki domov za starejše, ki bodo plačali bistveno manjše oskrbnine kot danes, da se vzpostavlja mreža izvajanja oskrbe na domu po občinah, ki bo pomenila velik prispevek in deinstitucionalizacijo sistema, in da pravzaprav, kako bi rekel, smo tik pred tem, da bomo lahko vsi skupaj, tako opozicija kot vlada kot ostali poslanci, ki so skozi ta dolga leta pri tem sodelovali, rekli, da smo zgradili nekaj dobrega, da smo utrdili socialno varnost naših državljanov in da bomo pač tudi vse te težke naloge, ki pa bodo pri implementaciji še pred nami, opravljali tako, kot je treba, na pravilen, konstruktiven in strokoven način.

Hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Gospa Eva Irgl bo predstavila stališče Poslanske skupine nepovezanih poslancev.

Izvoli.

EVA IRGL (PS NP): Najlepša hvala za besedo.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!

Zakon o dolgotrajni oskrbi je med ljudmi, vprašanje pa je, ali je tudi za ljudi. Ali ljudem danes v resnici daje tisto, kar najbolj potrebujejo? To je več oskrbe brez dodatnega plačevanja ter pravično reševanje stiske vseh, ki pomoč najbolj potrebujejo. Ali resnično daje možnost izbire? Glede na dosedanje izvajanje Zakona o dolgotrajni oskrbi v praksi lahko rečemo, da bi težko na ta vprašanja odgovorili z da. Prej lahko rečemo, da je delovanje Zakona o dolgotrajni oskrbi pred veliko preizkušnjo, saj pred tiste, ki ga izvajajo, in tiste, ki ga potrebujejo, postavlja mnoge izzive, največkrat takšne, ki imajo izvor v pomanjkanju specifičnega kadra, kar predstavlja slabšo kakovost obravnave in finančni moment, ki gre v dodatno breme tistih, ki pomoč nujno potrebujejo. Analize kažejo, da smo hitro se starajoča družba, da je slovensko prebivalstvo eno izmed najstarejših na svetu, da se bo v prihodnjih desetletjih število starejših v Evropski uniji še povečalo, da se bo število ljudi, ki bodo morda potrebovali dolgotrajno oskrbo, predvidoma povečalo za 19,5 milijona, kolikor je bilo leta 2016, na 23,6 milijona leta 2030 in 30,5 milijona leta 2050.

Številke torej pokažejo, kako pomemben je pravzaprav sistem dolgotrajne oskrbe v Evropski uniji in kako pomembno je, da se ga je seveda uredilo tudi v Sloveniji, vendar pa je vprašanje, ali na dovolj pravičen način. Vsi skupaj torej potrebujemo kakovostno, dolgotrajno oskrbo. Gre torej za podatke, ki jih je potrebno jemati resno in obravnavati z vso skrbnostjo, in za podatke, ki nakazujejo, da je potrebno bistveno več vlagati v zdrav način življenja. Več je potrebno vlagati v zdravo in uravnoteženo prehrano, še posebej v domovih starejših občanov in drugih oblikah institucionalnega varstva, obenem pa zagotoviti tudi kvalitetne in kakovostne zdravstvene storitve ter hitro pomoč za nekatere tudi v vsakdanjem življenju. To so stvari, ki so pomembne. Vemo pa, že ob prejšnjih točkah, ki so bile vezane na strogo zdravstveni sistem, smo lahko ugotavljali, da smo s kadrom zelo podhranjeni. Seveda je podhranjenost velika tudi v domovih starejših občanov oziroma v socialnovarstvenih zavodih. Jaz, ko hodim po terenu, ko mi pač predstavniki teh institucij povedo, se res vedno znova soočajo s temi vprašanji. Nekako bomo morali pač skupaj zarezati v to in reševati te stvari.

Torej potrebna je pomoč pri različnih opravilih in osnovnih življenjskih potrebah, ki jih posameznik zaradi starosti in spremljajočih bolezni žal ne more več opravljati sam. Spomnili se bomo obdobja epidemije. Takrat je bilo res zaostreno ozračje. Vlada je delala vse, kar je lahko, po svojih najboljših močeh, ampak takrat se je razkrilo tudi dodatne anomalije in slabosti institucionalnega varstva. Ne samo, da se je premalo vlagalo v ta tako pomembna področja, ampak se je zanemarjalo tudi resna vprašanja, vezana na dolgotrajno oskrbo in izboljšanje položaja starejših.

Ko se pogovarjamo z ljudmi, ki so najbolj vpeti v to delovanje socialnega varstva in drugih oblik institucionalnega varstva v domovih za starejše, pred kratkim sva s kolegom Logarjem ravno obiskala dom starejših občanov v Celju, seveda so tam lepo povedali, kljub temu, da je zelo dobro delujoč ta dom starejših občanov, da se vendarle soočajo z nekaterimi težavami, ki jih bo povzročil tudi ta zakon o dolgotrajni oskrbi. Pokazalo se je, da se je dejansko v preteklosti premalo pozornosti namenjalo tako kadrovskim kot finančnim izzivom, s katerimi se že dlje časa torej soočata tako zdravstveni sistem kot socialno varstvo. Da sta podhranjena, opozarjamo vsi poslanci tukaj, tudi nenazadnje v Državnem zboru. Evropska unija nas je dolga leta torej opozarjala na nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi. Mi smo bili dolga leta namreč tista država, ki tega področja do še pred kratkim ni imela urejenega, obenem pa ste v sedanji koaliciji že končno takrat sprejeti zakon umaknili iz procedure, zato se je odlašalo z njegovim sprejetjem. Tukaj je šlo bolj za vprašanje prestiža kot pa za karkoli drugega. In skrajni čas je, da tudi v politiki začnemo pač delati stvari zaradi tega, ker jih je potrebno, ne pa iz prestiža, če tako rečem. Prejšnja vlada je vsa ta priporočila vzela zelo resno. Po več kot 20 letih pogovarjanja in razprav, tudi pilotnih projektov, študij, je potem končno prešla od besed k dejanjem in Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil podan v potrditev v Državni zbor.

Če pogledamo sedanji zakon, po mnenju poslancev stranke Demokrati. ni dovolj premišljen, ima sicer finančni okvir oziroma finančno konstrukcijo, vendar pa na račun tistih, ki pomoč najbolj potrebujejo. Obenem po pogovorih z mnogimi posamezniki, ki delujejo na socialnovarstvenem področju, ne rešuje stiske vseh tistih, ki to pomoč torej potrebujejo, tako v zdravstveni kot socialnovarstveni oskrbi. Glavna vsebinska poanta zakona bi morala biti, da starejši čim dlje ostanejo doma in se jim tam omogoči kakovost bivanja in nudi pomoč, ki jo potrebujejo, pa za kaj takšnega torej primanjkuje ljudi, ki bi lahko takšno pomoč tudi nudili. Najprej v domovih za starejše občane, nato pa še v obliki pomoči na domu. Najvišji delež dolgotrajne oskrbe je še vedno formalna oskrba v instituciji, ki temelji predvsem na tako imenovanem zdravstvenem modelu in ni dovolj prilagojena posamezniku. Poleg tega je treba vedeti, da se tudi ta pomoč razlikuje po regijah. Razlikuje se pomoč med urbanim delom, med podeželskim delom, in seveda to prinaša še dodatne izzive, na katere moramo biti pozorni.

Poslanci stranke Demokrati. pozdravljamo predlog, ki ga danes obravnavamo, in sicer, da bi lahko bili oskrbovalci družinskega člana tudi upokojenci, torej uživalci starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, da se odpravi prispevek obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki se sicer začne vplačevati s 1. 7. 2025. Pozdravljamo tudi, da se določi, da mora ministrstvo, pristojno za izvajanje dolgotrajne oskrbe, najkasneje do 30. junija 2027 opraviti analizo izvajanja zakona v prvem polnem letu njegovega izvajanja, vključno s finančnimi učinki in potrebami za uresničevanje Zakona o dolgotrajni oskrbi. Če se izkaže, da nemoteno izvajanje Zakona o dolgotrajni oskrbi ni mogoče brez zagotovitve dodatnih sredstev, pa mora Vlada predlagati spremembo zakona za zagotovitev finančne vzdržnosti sistema dolgotrajne oskrbe.

Te spremembe, ki so jih predlagali v Slovenski demokratski stranki, podpiramo, torej bomo poslanci stranke Demokrati. predlagane spremembe podprli.

Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Gospa Sandra Gazinkovski bo predstavila stališče Poslanske skupine Svoboda.

Izvoli.

SANDRA GAZINKOVSKI (PS Svoboda): Hvala, predsedujoči.

Danes bomo poslanke in poslanci v Državnem zboru na pobudo Poslanske skupine SDS razpravljali o predlogu sprememb Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki se mu zlasti v zadnjih dneh v medijskem prostoru posveča precejšnja pozornost. Predlagatelj predlaga ukinitev načrtovanega prispevka za dolgotrajno oskrbo, ministrstvu nalaga, naj najkasneje do 30. junija 2027 opravi analizo izvajanja zakona v prvem polnem letu izvajanja, vključno s finančnimi učinki in potrebami, upokojencem pa želi omogočiti, da bi lahko tudi oni postali oskrbovalci družinskega člana.

V Poslanski skupini Svoboda si resnično želimo, da bi opozicija premogla več modrosti, razuma in spoštovanja do starejših in pomoči potrebnih. Prosim. Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, govorimo o pomoči ljudem, ne pa o volilnih glasovih. Če se v obstoječi zakonodaji pokažejo določene pomanjkljivosti, nimamo nikakršnih zadržkov pripraviti spremembe in izboljšave. Decembra lani smo tako v tej dvorani potrdili novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je odpravila v praksi zaznane pomanjkljivosti, ravnokar pa je v medresorskem usklajevanju predlog novih sprememb Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki med drugim upokojencem zagotavlja, da lahko postanejo oskrbovalci družinskega člana. Prav tako že obstoječa zakonodaja določa obveznost priprave analize izvajanja Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki vsebuje tudi finančno vzdržnost sistema dolgotrajne oskrbe, pri čemer mora ministrstvo prvo analizo pripraviti in Vladi predložiti poročilo do 30. junija 2027.

Sedaj pa še nekaj besed o v resnici ključnem cilju predlagatelja novele Zakona o dolgotrajni oskrbi, to je ukinitev načrtovanega prispevka za dolgotrajno oskrbo. Če se ozremo nazaj v čas, ko ste, spoštovani kolegi na moji desni, v izjemno težkih časih epidemije covid-19 pripravili predlog zakona o dolgotrajni oskrbi s figo v žepu. Zaradi vaše politične preračunljivosti je dolgoročno financiranje dolgotrajne oskrbe ostalo neurejeno. Dodatno finančno obremenitev ljudi ste spretno odmaknili v leto 2025, ko naj bi sprejeli nov zakon, zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo.

Vlada Roberta Goloba se ne poslužuje tovrstnih manipulacij na račun starejših in pomoči potrebnih – to je neprimerno in neodgovorno. Pri oblikovanju ukrepov v okviru sistema dolgotrajne oskrbe je treba imeti v mislih skrb za finančno vzdržnost sistema, da bo tudi v bodoče lahko zagotavljal ustrezno socialno varnost ljudem, ki že sedaj potrebujejo ali pa bodo v prihodnje potrebovali pomoč. Z obveznim zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo in iz drugih finančnih virov se tako vsem zavarovanim osebam zagotavljajo pravice do dolgotrajne oskrbe. Z vidika solidarnosti je pravično, da v blagajno za dolgotrajno oskrbo prispevamo tako delovno aktivni kot tudi upokojenci. Vzdržnost in zanesljivost sistema dolgotrajne oskrbe sta ključni tudi za medgeneracijsko solidarnost.

Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki prispevek razume kot ključen vir zagotavljanja splošne dostopnosti storitev, se zaveda, da je vzpostavljanje novega stebra socialne države dolgotrajen proces, podvržen postopnosti, zlasti v izvajanju in merjenju potreb. Ker bodo širino mreže in storitev izvajalci vzpostavljali postopno, je težko podati tudi točno oceno o potrebah in javnofinančnih izdatkih zanje, a kot zagotavlja Ministrstvo za solidarno prihodnost, sredstva iz naslova pobranega prispevka niso prenosljiva v druge javne blagajne in bodo porabljena izključno znotraj sistema dolgotrajne oskrbe.

Z dolgotrajno oskrbo dobimo pravico do pomoči, ki lahko vključuje denarno podporo, oskrbo na domu ali v domu za starejše, pomoč pri samostojnem življenju in storitev e-oskrbe. Prebivalkam in prebivalcem so na voljo različne oblike oskrbe, ki se uvajajo postopoma od leta 2024 naprej, kot se je kot prva uveljavila pravica do oskrbovalca družinskega člana. V mesecu februarju je bilo v sistem dolgotrajne oskrbe vključenih tisoč 287 oskrbovalcev družinskega člana. S 1. julijem se uveljavlja brezplačna dolgotrajna oskrba na domu, storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter e-oskrba, s 1. decembrom pa še dolgotrajna oskrba v instituciji, za katero bo po novem treba plačati manj, le stroške nastanitve in prehrano. S 1. decembrom pa se uvaja še dnevna dolgotrajna oskrba in denarni prejemek.

Dejstvo je, da je dolgotrajna oskrba ključen steber socialne države, ki odraža našo zavezanost k zagotavljanju dostojnega življenja za vse generacije, predvsem pa za najranljivejše skupine naše družbe, starejše in osebe z omejitvami v samostojnem življenju. Dolgotrajna oskrba je tudi eden od temeljev slovenskega nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost. Stališče Evropske komisije je zato jasno: zamik prispevka za dolgotrajno oskrbo ni možen ali, če povem drugače, zamik prispevka pomeni konec sistema dolgotrajne oskrbe.

Glede na vse povedano v Poslanski skupini Svoboda Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je v zakonodajni postopek vložila Poslanska skupina SDS s prvopodpisano poslanko Jelko Godec, ne bomo podprli.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Gospod Zvonko Černač bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.

Izvoli.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Lep pozdrav vsem!

Najprej je potrebno popraviti dve manipulaciji in laži, ki smo jih sicer s strani svobodnjakov navajeni, tako s strani predsednika Vlade kot posameznih poslank in poslancev. Prva je ta, da naj bi se prvo izmed upravičenj iz Zakona o dolgotrajni oskrbi uveljavilo v letu 2024, to ne drži. Prvo izmed upravičenj se je uveljavilo spomladi leta 2022 pod prejšnjo vlado, in to je bilo 5 tisoč uporabnikov e-oskrbe, za kar sem jaz kot takratni minister odobril prerazporeditev nekaj milijonov evrov sredstev iz dopolnitve kohezijske ovojnice za obdobje do leta 2027. In druga netočnost in napaka je ta, ne vem, od kje to pobirate, da je Evropska komisija opozorila, da sistema izvajanja ni, če ni prispevka. Ne vem, od kje vam to. Kar se tiče Načrta za okrevanje in odpornost, je tista kljukica, ki je morala biti odkljukana, bila odkljukana že decembra 2021, takrat, ko je bil pod prejšnjo vlado sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ste ga vi potem z vašim zakonom sredi leta 2023 razveljavili.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo to novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi vložili iz dveh ključnih razlogov, kot je bilo že povedano. Prvi je ta, da se tudi upokojencem omogoča, da so lahko oskrbovalci družinskega člana. Veliko upokojenih zakoncev skrbi za drugega zakonca, ki je pomoči potreben, in prav je, da se jim to možnost, da zanj skrbijo, tudi formalno omogoči in da za to prejmejo tudi ustrezno nadomestilo, če so seveda toliko vitalni in sposobni, da lahko to počnejo. Vi že leto dni obljubljate, da boste to spremenili. To smo predlagali že pred letom dni, zdaj slišimo, da imate v medresorskem usklajevanju to določbo. Jaz ne vem, kaj se je treba o tem usklajevati. En stavek je ta, ki smo ga dali v ta zakon, in namesto, da bi to podprli in je zadeva urejena, boste zdaj še pol leta to mencali in se medresorsko usklajevali, zato da se v ta zakon napiše en stavek, ki smo ga predlagali, in to je, da so lahko tudi upokojenci, ki imajo različne vrste pokojnine in so zdravstveno še vedno toliko sposobni, lahko oskrbovalci družinskega člana.

In druga bolj bistvena zadeva, ki pa globoko posega v žepe ljudi, ne bodo pa zaradi tega dobili nobene nove storitve, je seveda odprava tega dodatnega prispevka v višini 1 % oziroma 2 % od plač in neto pokojnin, kar je mimogrede protiustavno, ker posegate v neto pokojnine, to pomeni, da zmanjšujete pokojnine, ki so zakonsko upokojencem določene, ampak upam, da se bo kakšna asociacija s tega področja zbudila in to presojo čim prej sprožila. Ta prispevek ste v koaliciji namreč uzakonili z zakonom, ki sem ga prej omenjal, to je tisti zakon, ki ste ga sprejemali na hitro po tistem, ko ga je na dopisni seji potrdila Vlada mimo socialnega dialoga. Ta prispevek naj bi se plačeval oziroma se bo plačeval, če tega zakona ne podprete oziroma ne spustite v naslednjo obravnavo, od 1. julija letos. Gre za približno 500 do 700 milijonov evrov letno iz žepov davkoplačevalcev, ki ne v letošnjem ne v prihodnjem letu za izvajanje tega novega sistema niso potrebni. Ta sredstva niso potrebna ne v letošnjem ne v prihodnjem letu.

Zaradi tega predlagamo, da po izteku prvega polnega leta izvajanja vseh upravičenj iz zakona, in to bo prihodnje leto, leto 2026, takrat resorno ministrstvo opravi analizo izvajanja zakona v tem prvem letu. Če bi se na podlagi te analize pokazalo, da nemotenega izvajanja teh upravičenj ni mogoče brez zagotovitve dodatnih sredstev, v takem primeru pač naj ministrstvo Vladi predlaga ustrezne spremembe zakona za zagotovitev finančne vzdržnosti sistema dolgotrajne oskrbe. Predlagamo torej, da ljudje ne vplačujejo vnaprej za storitve, do katerih ne bodo imeli dostopa. Več razlogov govori v prid temu dejstvu, da je ta dodatna obremenitev vseh zaposlenih, espejev, kmetov in upokojencev nepotrebna.

Kot vemo, naj bi se sistem oskrbe na domu začel izvajati od 1. julija letos, nov sistem oskrbe v domovih za starejše pa šele pet mesecev kasneje, s 1. 12. letos. Že nekajkrat smo poslušali o tem, da ni nobenih ocen finančnih učinkov, koliko sredstev bo potrebnih za ti dve novi upravičeni. Že večkrat smo poslušali, da se sistem ne bo začel izvajati s 1. 7., tudi s 1. 12 ne. S 1. 7. gotovo niti en upravičenec ne bo deležen sistema oskrbe na domu, niti eden. In verjetno, v najkrajšem možnem roku, ko se bodo lahko te odločbe izdale in bodo ta upravičenja tudi na voljo, lahko govorimo o jesenskem obdobju letošnjega leta, bolj verjetno je pa tam nekje proti koncu letošnjega leta. Ampak tudi če se bo to zgodilo in tudi če bo nekdo formalno dobil nek papir, neko odločbo, kje bo dobil zaposlene, da bodo te storitve izvajali? Že danes, ob bistveno nižjem obsegu pravic oskrbe na domu, ki se izvaja prek posameznih občin, teh ljudi, ki bi te storitve izvajali, ni dovolj. Pa gre za polurno, enourno pomoč, ne pa za celodnevno storitev. Torej tudi če bodo formalno neke odločbe izdane, ki pa jih pred koncem letošnjega leta ne bo, teh storitev ne bo mogoče izvajati. Nekaj podobnega je tudi pri storitvah, ki se navezujejo na oskrbo v domovih za starejše.

Torej nesporno je, da se bo ta sistem uvajal postopoma in da velika večina upravičencev, tudi če jim bodo storitve formalno odobrene, teh ne bo mogla koristiti, predvsem pa jih ne bo mogla koristiti v letošnjem letu. Ampak vsi zaposleni, vsi espeji, kmetje, vsi upokojenci pa bodo od 1. 7. dalje ne glede na to, da do teh storitev ne bodo mogli dostopati, bodo morali plačevati ta prispevek, torej za nekaj, kar pač ne bo na voljo.

Drugi razlog, zakaj predlagamo, da se ta prispevek črta in da se ga s 1. julijem letos ne uvede, je v tem, da je bila Slovenija že nekajkrat opominjana s strani mednarodnih institucij, ker ima preveč obdavčeno ali, če želite, preveč oprispevčeno delo. Ta dodatni prispevek to težavo samo še poglablja. Po podatkih organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj je obremenitev dela v Sloveniji med najvišjimi med članicami. Povprečen slovenski delavec brez otrok prejme samo 65,8 % svoje bruto plače, medtem ko je povprečje OECD 75,1 %. Prispevki delavca v stroških dela znašajo 19%, delodajalca 13,9, dohodnina 10,4. To Slovenijo uvršča na drugo mesto med državami OECD po deležu stroškov dela. Torej ta dodatna obremenitev in vse ostale, ki so na vidiku, bodo to stanje samo še poslabšale.

Naj vladajočo koalicijo spomnim tudi na zaplete, ki so se dogajali, ko ste konec avgusta leta 2023 uzakonili dodaten enoodstotni davek za popoplavno obnovo, tako imenovani solidarnostni popoplavni prispevek ste mu rekli. V Slovenski demokratski stranki smo takrat opozarjali, da je to napačna poteza, da v tistih razmerah s tem pošiljate napačen signal, ker so ljudje sami takrat brez prisile pokazali izjemno solidarnost, tako prek prostovoljne pomoči z delom kot s prostovoljnimi prispevki. Takrat smo navedli argumente, da ta dodaten denar, ta dodaten davek, ki ste ga uvedli, ni potreben, da je dovolj obstoječih finančnih mehanizmov, ki jih je potrebno najprej uporabiti, od neizkoriščenih nepovratnih evropskih sredstev do racionalizacije v sistemu javnih financ, ker je bil takrat idealen trenutek, da se preseka s slabimi praksami negospodarnega proračunskega trošenja, ampak ni pomagalo nič. Vi ste konec avgusta dva tedna oziroma mesec dni po poplavah ta dodaten davek uzakonili. In kaj ste naredili čez dva meseca? Se še spomnite? Odpravili ste ga, črtali ste ga sami, ker ste očitno ugotovili, da dejansko ta sredstva ne bodo potrebna. Danes lahko ugotovimo, da niso bila potrebna in da ne bodo potrebna. Upam, da se ne bo zgodilo tudi v tem primeru to, da boste danes ta naš utemeljen predlog, samo zaradi tega, ker prihaja s strani Slovenske demokratske stranke, zavrnili in čez dva meseca ta dodaten prispevek sami začasno zamrznili, ker bo pritisk takrat tako velik, da ga ne boste več zdržali s strani posameznih organizacij, z ene in z druge strani. To bi bil pa res najbolj brutalen populizem, ki mu v odgovorni politiki ne sme biti mesto.

Potrebno je tudi povedati, da ta vlada in resorno ministrstvo v skoraj treh letih tega mandata nista zagotovila tistega, kar bi bilo potrebno za uveljavitev posameznih upravičenj iz Zakona o dolgotrajni oskrbi. Kljub temu pa na tem resornem ministrstvu, kot beremo, skoraj polovici zaposlenih izplačuje dodatke za povečan obseg dela, dve tretjini pa naj bi jih delalo celo od doma. To je popolnoma neprimerno, popolnoma napačen zgled za vse, ki delajo v sistemu dolgotrajne oskrbe in dela ne morejo opravljati na daljavo, od doma. Ne morejo ljudi previjati, jim menjavati plenic na daljavo in tako naprej. Z novelo plačne zakonodaje pa ste jim še ukinili dodatek za povečan obseg dela, tako da so tisti, ki so bili že prej najslabše plačani, po tej vaši tako imenovani plačni reformi plačani še manj. In minister tišči glavo v pesek. Ob obisku enega od domov za starejše dva dni nazaj je žogico za reševanje težav, ki ste jih povzročili v vladajoči koaliciji, vrgel vodstvom domov. Res sprevrženo, moram reči. Sistem torej ne s 1. julijem in ne s 1. 12. letos ne bo zaživel.

Treba je tudi povedati, da Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet na predlog prejšnje vlade, ki jo je vodil gospod Janša, in ki ste ga z vašim zakonom odpravili, tega prispevka ni vseboval. V prvih letih izvajanja je določal delež sredstev iz zdravstvene in pokojninske blagajne, kjer so bila sredstva zagotovljena, in ta sredstva so v obeh blagajnah tudi danes. Vi v vladajoči koaliciji pa ste najprej zamaknili uveljavitev prejšnjega zakona za leto dni. O tem, da je to dobro, ste prepričali večino volivcev, potem pa ste jih z novim zakonom, ki ga je vaša vlada mimo socialnega dialoga potrdila na dopisni seji, še obremenili z novim davkom, z novim prispevkom, pravice pa niste zamaknili samo za leto dni, pač pa za dve oziroma tri leta. Dve ključni pravici ste zamaknili za dve oziroma tri leta, to je oskrba na domu in oskrba v domovih za starejše. Poleg tega 1-odstotnega dodatnega prispevka oziroma davka ta vaš zakon o dolgotrajni oskrbi določa tudi 10-odsotno doplačilo od leta 2028 dalje za posamezne storitve dolgotrajne oskrbe. Vaš novi zakon je tudi bistveno zbirokratiziral postopke, zmanjšal nabor upravičenj.

Ena izmed stvari, kjer ste vrgli po nepotrebnem skozi okno okrog 2 milijona evrov, je pošiljanje tistih odločb o tem, da smo zavarovani za dolgotrajno oskrbo. Se še spomni kdo tiste odločbe, ali še ima kdo kje shranjeno? Po moje nihče več ni kjer. Tiste odločbe so stale okrog 2 milijona evrov. En kup dela so povzročile. V prejšnjem zakonu je bila zelo enostavna določba, pisalo je, vsi, ki so zavarovani za obvezno zdravstveno zavarovanje, se jih avtomatično prevede kot zavarovance za dolgotrajno oskrbo. Enostavno opravilo v računalniku v enem dnevu. Vi ste pa napisali, da morajo vsi dobiti odločbe, ki so bile same sebi namen, pa 2 milijona evrov porabili, namesto da bi jih namenili za kaj konkretnega. In še številni drugi primeri govorijo o tem, da je zakon zbirokratiziran, zaradi tega tudi težko izvršljiv, zaradi tega povzroča tudi težave v praksi. Državljani so z njim dobili nove birokratske ovire in novi obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Kot sem povedal, od leta 2028 dalje tudi obveznost za doplačevanje storitev. Žal pa teh storitev še nekaj časa ne bodo imeli na voljo, ker primanjkuje kadra. To se je pokazalo že pri prvem od upravičenj, ki zadeva najmanjše število upravičencev, nekaj čez tisoč, pri oskrbovancu družinskega člana, kjer se vam je pošteno zataknilo. To pravico ste namesto s 1. januarjem začeli uveljavljati tam nekje od sredine leta dalje, po petih, šestih mesecih. Seveda prihaja do zamud in zapletov tudi pri pripravah na uveljavitev drugih določb in pravic iz zakona. To sem že omenil, in sicer predvsem glede te osnovne, najpomembnejše pravice, to je oskrba na domu, ki naj bi zaživela s 1. julijem letos oziroma formalno s 1. julijem letos, v praksi pa temu seveda ne bomo priča.

Treba je tudi povedati, da se na drugi strani tudi domovi starejših soočajo že kar nekaj časa, skratka v celotnem mandatu te vlade z resnimi kadrovskimi stiskami. Vi ste z nekimi gasilskimi ukrepi, z nekim zakonom, ki je bil težek, če se prav spomnim, manj kot 10 milijonov evrov v štirih letih, se pravi, to je manj, kot ste razdelili tistim 70 tako imenovanim neprofitnikom po razpisu za tako imenovane nevladne organizacije za neko mentorstvo, ne vem komu, tam je bilo razdeljenih 12,4 milijona evrov, tukaj niti 10 milijonov evrov za to, da bi ta kadrovski primanjkljaj pomagali popraviti. Nič od tega ni, stanje je vedno slabše. Približno 10 % postelj v domovih za starejše je praznih, in prazne so izključno zaradi tega, ker ni dovolj ljudi, ki naj bi za te ljudi skrbeli. Če vemo, da je v sistemu okoli 22 ali 24 tisoč postelj, to pomeni med 2 in 2 tisoč 500 praznih postelj vsak dan, 365 dni v letu, 2 tisoč ljudi nima ustrezne oskrbe. Da ne govorimo o izpadu sredstev za te same domove in o izpadu teh sredstev za sistem. Torej, nobenih konkretnih pametnih ukrepov v teh treh letih nismo bili deležni. Zaradi tega v prihodnje ne bo nič boljše, slabše bo. Če menite, da bodo ta kadrovski primanjkljaj nadomestili tisti, ki bodo prihajali v Slovenijo iz tretjih držav, se pošteno motite. Seveda jih bo nekaj prišlo, ampak to je kaplja v morje problema, ki je v Sloveniji, potrebno bi se bilo reševanja stvari lotevati na drug način, ne pa tako, da ste tiste, ki požrtvovalno delajo v tem sistemu, z vašo plačno reformo še dodatno destimulirali.

Izhajajoč iz navedenega je nesporno dejstvo, da Golobova vlada in Ministrstvo za solidarno prihodnost nista sposobna izvajati sprejetega zakona in ob tem nista kos izzivom, ki smo jim priča na področju dolgotrajne oskrbe. Vlada Roberta Goloba raje dodatno obdavčuje državljane, vključno z upokojenci, ter s tem poslabšuje njihov gmotni in socialni položaj, ne da bi bili za to deležni boljšega ali večjega obsega pravic. V programu za delo koalicije 2022–2026, mimogrede, tudi tisti program za štiriletno obdobje, ne za dva mandata, kot laže vsake toliko, ko ga gledamo na ekranih, predsednik Vlade Golob, ki govori, da ste si vi zastavili delo za dva mandata, vaša koalicijska pogodba je za štiri leta, 2022–2026, tam ste se med drugim obvezali, citiram: »Do maja 2023 bomo sprejeli spremembe Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bodo ustrezno definirale pravice in njihovo izvajanje, kot tudi solidarno, pravično in vzdržno finančno konstrukcijo, ki bo temeljila na progresivni obdavčitvi premoženja in drugih proračunskih virih. Zagotovili bomo dovolj usposobljenega kadra za dobro delovanje dolgotrajne oskrbe, uvedli bomo družinskega pomočnika tudi za starejšo osebo, ne samo za invalida, ki potrebuje nego in varstvo.« Konec citata.

Vi niti lastnih podpisanih zavez ne uresničujete. Zaradi tega je stanje slabše, kot je bilo na začetku vašega mandata. Ste pa na drugi strani seveda našli denar za preplačano podirajočo stavbo na Litijski, ki vsak dan dodatno obremenjuje žepe davkoplačevalcev, za 13 tisoč zastarelih računalnikov, za nova ministrstva, nove zaposlitve na njih, za draga poslovna potovanja ter za dodatke k pokojninam za kvaziumetniško elito, ni pa bilo denarja za to, da bi poskrbeli za tisto, kar ljudje v tej državi potrebujejo, tako na področju zdravstva, oskrbe starejših, kot na številnih ostalih področjih.

Glede teh umetniških privilegirancev, to je še ena zanimivost, v tem istem obdobju, ko ste zavrnili naš zakon, ki smo ga predlagali glede odprave tega prispevka za upokojensko populacijo, ker je neprimerno, da upokojenci plačujejo nek prispevek, ki ga plačujejo celo aktivno delovno dobo, ste takrat novembra lani tudi to zavrnili, v istem obdobju ste vi prišli s tem zakonom in ga potem tudi sprejeli, glede teh umetniških privilegiranih pokojnin. Pazite zdaj, tem umetnikom, kvaziumetnikom, če zakon na referendumu ne bo zavrnjen in bodo prejemali izjemni dodatek k pokojninam, tem ne bo potrebno plačevati prispevka za dolgotrajno oskrbo, tega dodatka. Ne bo jim treba tega plačevati, pač pa samo od osnovne pokojnine. In vi mi govorite o solidarnosti. Recimo nekdo, ki prejema zdaj zajamčeno pokojnino, nekdo od teh kvaziumetnikov, v višini minimalne zajamčene za polno pokojninsko dobo, ki znaša 780 evrov, bo po tem novem zakonu, če ne bo na referendumu zavrnjen, prejel dodatek do 3 tisoč 180 evrov, kolikor znaša najvišja pokojnina za polno pokojninsko dobo. Tako zakon. Ta en odstotni prispevek bi ta plačal samo od 780 evrov, ne pa od tega dodatka 2 tisoč 400 evrov, ki ga bo dobil zraven, tako piše v tem Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Je to solidarnost, ki jo kao zagovarjate, Levica? Je to blaginja za vse, ne le za peščico, kar je bil vaš slogan? Poglejte se malo v ogledalo. Delate v nasprotju z interesi ljudi in delate za peščico, ne pa za vse.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo predlog za odpravo prispevka za dolgotrajno oskrbo vložili zato, ker je nedopustno, da bodo davkoplačevalci plačevali za storitve, do katerih ne bodo mogli dostopati, stomilijonska sredstva pa bodo ostajala, kar je večkrat narobe. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke zato predlagamo, da opravite v koaliciji ponoven razmislek in omogočite nadaljnjo pot noveli tega zakona, ki zagotavlja pošten odnos do davkoplačevalcev, pošten odnos do zavarovancev in pošten odnos do uporabnikov storitev dolgotrajne oskrbe.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Gospod Aleksander Reberšek bo predstavil stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.

Izvoli.

ALEKSANDER REBERŠEK (PS NSi): Hvala lepa za besedo.

Spoštovani državni sekretar z ekipo, spoštovane poslanke in poslanci!

21. julija 2023 je Državni zbor sprejel Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je uvedel obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Edina stvar, ki tukaj funkcionira, je prispevek. Prispevek za dolgotrajno oskrbo naj bi se začel zbirati 1. julija 2025, znašal pa bi 1 % za delavce, 1 % za delodajalce, 1 % za upokojence ter 2 % za samostojne podjetnike in kmete. Poleg tega je določena možnost uvedbe doplačila leta 2025 ali kasneje, če prihodki iz naslova prispevkov ne bodo zadoščali za izdatke za dolgotrajno oskrbo. Potem ko je lani stopila v veljavo pravica do oskrbovalca družinskega člana, bi morala letos 1. julija v veljavo stopiti pravica do dolgotrajne oskrbe na domu in e-oskrba, s 1. decembrom 2025 pa pravica do dolgotrajne oskrbe v instituciji, denarni prejemek ter možnost nadomestne oskrbe v okviru pravice do oskrbovalca družinskega člana. Vendar pa se je zapletlo že pri prvi pravici oskrbovalca družinskega člana, saj je pravica več mesecev po uveljavitvi ostala le mrtva črka na papirju. Do zapletov prihaja tudi na pripravah na uveljavitev drugih določb, ki naj bi začele veljati letos. Odzivi županov jasno kažejo, da obstaja še veliko neznank in da so med občinami trenutno velike razlike, kar odpira vprašanje, ali bo sistem sploh povsod pravočasno vzpostavljen. Poleg tega še vedno ni vzpostavljen informacijski sistem, s pomočjo katerega bo izvajalec na podlagi opravljene storitve poslal zahtevek za izplačilo ZZZS.

Domovi za starejše občane, ki so ključni za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe, se soočajo z vse večjo kadrovsko podhranjenostjo. Tudi z uveljavitvijo tako imenovane plačne reforme v javnem sektorju Vlada ni ustrezno poskrbela za kadre v domovih za starejše, saj so nekateri dobili celo nižje plače kot pred reformo, primer vodje kuhinje v DSO, ki smo ga videli v Tarči. Plače in pokojnine Slovenk in Slovencev so v času Golobove vlade iz dneva v dan bolj obremenjene zaradi vseh dodatnih prispevkov in davkov, ki jih le-ta uvaja. Za financiranje dolgotrajne oskrbe obstajajo drugi viri, ki bi jih bilo treba najprej izkoristiti, namesto da se uvaja prispevek, celo preden se bodo sploh začele izvajati vse pravice iz dolgotrajne oskrbe. V tem primeru bodo tudi tukaj plačevali za pravice, ki nam v praksi sploh ne bodo dostopne. Podobno je že v zdravstvu.

V Novi Sloveniji zagovarjamo, da bi bilo vsekakor treba med oskrbovalce družinskega člana vključiti tudi upokojence. Brez večjega števila oskrbovalcev bo lahko namreč že v bližnji prihodnosti, ko bo vse več upravičencev do dolgotrajne oskrbe, hkrati pa ne bo zadosti kadra za delo v domovih starejših občanov, sistem dolgotrajne oskrbe začel razpadati oziroma upravičenci ne bodo dobili podobnih storitev ali pa bodo nastale enake čakalne vrste, kot jih spremljamo v zdravstvu. Naj pa ob tem omenim, da smo v Novi Sloveniji vložili zakonski predlog, po katerem bi delovno aktivni upokojenci poleg plače prejemali tudi pokojnino, ne samo 40 %, kot velja sedaj. Enako ureditev bi želeli tudi za oskrbovalce družinskega člana, ki so hkrati upokojenci, torej polna pokojnina in polno plačilo za oskrbovanje družinskega člana. V koaliciji ste ves čas govorili, da je naš zakon o dolgotrajni oskrbi neizvedljiv, izvajanje zakona ste prestavili za eno leto, sedaj pa ugotavljamo, da je vaš koalicijski zakon neizvedljiv. Izvedljivo je seveda samo plačevanje, ki nas bo doletelo 1. julija letos, vse ostalo pa ostaja popolna neznanka in kaos na terenu, zato v Novi Sloveniji podpiramo današnji predlog zakona, ki bi odpravil plačevanje prispevka obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in omogočil, da tudi upokojenci postanejo oskrbovalci družinskega člana.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Gospod Jani Prednik bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.

Izvoli.

JANI PREDNIK (PS SD): Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci!

Trenutno veljavni zakon, s katerim po dolgih letih čakanja končno vzpostavljamo sistem dolgotrajne oskrbe, je v fazi intenzivnih priprav na izvajanje drugega dela tega zakona. Po 1. juliju se bo skladno z zakonom poleg dosedanje pravice do oskrbovalca družinskega člana začeli uresničevati tudi pravici do oskrbe na domu in e-oskrbe ter storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Sočasno pa se bo začel pobirati tudi prispevek za financiranje dolgotrajne oskrbe. Sistem dolgotrajne oskrbe, kot ga vzpostavljamo pri nas po vzoru nekaterih drugih evropskih držav, bo predstavljal povsem novo in v celoti samostojno vejo socialnih storitev. Te storitve bodo namenjene vsem tistim, ki bodo zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebovali pomoč druge osebe.

Glede na številne razprave so pričakovanja javnosti upravičeno visoka. Zavedamo se, da če teh pričakovanj ne bomo izpolnili, bo zagotovo razočaranje ogromno. Največ pomislekov pri izvajanju zakona se poraja ravno v povezavi s plačevanjem obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo. Ljudi upravičeno skrbi, kakšne storitve bodo dobili v zameno za plačane prispevke. Bodo te storitve dovolj kakovostne? Bodo zagotovljene v zadostnem obsegu? Bomo sploh uspeli zagotoviti dovolj strokovnega kadra? In tako naprej. Vsa ta vprašanja in pomisleki so v tem trenutku še kako na mestu, odgovore nanje pa mora podati Vlada, še posebej pristojno ministrstvo za dolgotrajno oskrbo, za katerega smo prepričani, da dela vse, kar je v njegovi moči, da zagotovi vse pogoje za nemoteno uresničevanje pravic iz dolgotrajne oskrbe. Tveganja, da stvari ne bodo potekale povsem po načrtu, kot smo si jih zamislili, vedno obstajajo, še posebej pri vzpostavitvi popolnoma novega sistema, kot to velja v primeru dolgotrajne oskrbe. Z uvajanjem tako obsežnih novosti so vedno povezane številne nejasnosti in negotovosti, ki jih ni mogoče v celoti predvideti ali natančno izračunati. Naloga pristojnih pa je, da jih omejijo na najmanjšo možno mero. Kljub vsem neznankam in pomislekom menimo, da v tem trenutku ni pravi čas, da bi sedaj ponovno razmišljali o novih časovnih zamikih za uresničevanje posameznih določb zakona, saj na storitve dolgotrajne oskrbe resnično čakamo že predolgo časa. To velja tudi za pobiranje prispevkov za dolgotrajno oskrbo.

Socialni demokrati že od vsega začetka z javnostjo komuniciramo jasno in iskreno, tudi glede financiranja samega sistema in storitev. Jasno je, da si brez socialnega prispevka brezplačnih storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu, kot so predvidene v zakonu, ni mogoče predstavljati. Ves čas zagovarjamo takšno socialno zavarovanje, v katerega bomo prispevali vsi po načelu medgeneracijske solidarnosti in pravičnosti, pri čemer se zavzemamo tudi za to, da bi se osnova za izračun prispevka razširila tudi na dohodke iz premoženja in kapitalskih naložb, ne le samo na dohodke iz dela ali pokojnin. Dolgotrajna oskrba namreč ne sme predstavljati finančnega bremena posameznika ali družine, ampak celotne skupnosti. Dolgotrajna oskrba presega zgolj ekonomski vidik in preprosto računico, kaj dobiš za plačane prispevke. Sistem dolgotrajne oskrbe temelji predvsem na solidarnosti in spoštovanju dostojanstva najranljivejših skupin, ki potrebujejo pomoč druge osebe.

Dejstvo je, da tudi predlagatelji današnjega zakona, s katerim bi črtali pobiranje prispevkov za dolgotrajno oskrbo, posredno priznavajo, da bo ta enkrat vendarle potreben. V svojem predlogu zakona namreč tudi predlagajo, da pristojno ministrstvo po dveh letih opravi analizo izvajanja tega zakona, vključno s finančnimi učinki. Če bi ta analiza pokazala, da bi bil za zagotavljanje storitev potreben dodaten denar, bi morala Vlada ponovno predlagati spremembo zakona za zagotovitev finančne vzdržnosti sistema dolgotrajne oskrbe. Socialni demokrati dvomimo, da bi še ena strokovna analiza prinesla bistveno drugačne rezultate in zaključke, kot jih poznamo že sedaj. Že danes vemo, da potrebujemo stabilen in samostojen vir financiranja za dolgotrajno oskrbo. Če ne bomo pripravljeni plačevati prispevka, bo morala država zagotoviti druge načine financiranja ali zmanjšati obseg storitev. Če bi se dolgotrajna oskrba financirala izključno iz proračuna, bi to pomenilo tudi manj denarja za investicije v domove za starejše in drugo infrastrukturo, ki je prav tako potrebna za nemoteno delovanje sistema dolgotrajne oskrbe. V današnjih zaostrenih geopolitičnih razmerah, ko naši mednarodni partnerji pričakujejo od nas višjo porabo sredstev tudi za varnost, pa je absolutno nerealno obljubljati ljudem, da bo država zmogla pokriti vse dodatne stroške brez prevelikega zadolževanja ali zmanjševanja katerihkoli pravic.

Po našem mnenju so ocene, da bomo zbrali ne vem kako veliko količino denarja na zalogo, močno pretirane, saj se bo s 1. decembrom letos vsem stanovalcem v domovih za starejše samodejno začela plačevati oskrba in nega ravno iz teh sredstev. Tisti, ki bodo želeli, pa bodo lahko od tega datuma prejemali tudi denarni prejemek iz dolgotrajne oskrbe. Do takrat pa bodo številni posamezniki, ki bodo potrebovali pomoč druge osebe, že prejemali storitve iz dolgotrajne oskrbe, iz vseh preostalih pravic: oskrbovalec družinskega člana, oskrba na domu, e-oskrba in storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti.

Socialni demokrati menimo, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Prvič, ker že danes vemo, da dolgotrajna oskrba zahteva stabilen in samostojen vir financiranja, ki bo solidaren in pravičen. Drugič, ker je že predvideno, da se najmanj na vsaka tri leta izvede analiza izvajanja tega zakona, pripravi poročilo ter morebitne predloge za spremembo zakona. In tretjič, ker je Vlada že pripravila svoj predlog sprememb zakona, ki bodo na celovit način omogočila upokojencem, da tudi oni postanejo oskrbovalci družinskega člana.

Hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Gospod Milan Jakopovič bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica.

Izvolite.

MILAN JAKOPOVIČ (PS Levica): Hvala lepa za besedo.

Predlog novele Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je vložila Slovenska demokratska stranka, je še en primer neodgovornega in površnega pristopa k urejanju ključnih vprašanj socialne politike. Gre za predlog, ki ne rešuje resničnih izzivov dolgotrajne oskrbe, temveč jih izkorišča za politično promocijo, predvsem na račun starejših, ki pa si zaslužijo več kot le prazne obljube. Predlagana novela vključuje dve ključni spremembi: možnost, da tudi upokojenci postanejo oskrbovalci družinskih članov, ter zamrznitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za nedoločen čas. V Levici se zavedamo, da je danes veliko starejših, ki vsakodnevno in predano skrbijo za svoje bližnje, da upokojen mož skrbi za bolno ženo, upokojena hči za nepokretnega očeta. Takšna nesebična skrb zasluži priznanje in seveda sistemsko podporo, a ta podpora mora biti premišljeno urejena. Predlog SDS prinaša le kozmetično spremembo nekaj besed v enem členu zakona, brez jasnih pogojev, meril in zaščitnih mehanizmov. Na drugi strani je Ministrstvo za solidarno prihodnost pripravilo novelo, ki je bila poslana v javno razpravo in celostno ureja možnost, da upokojenci postanejo oskrbovalci družinskih članov, rešitev, ki podrobno in jasno ureja to področje z vsem, kar resna zakonodaja potrebuje. Če bi želela SDS res prispevati k rešitvi, bi lahko podprla to usklajeno in odgovorno ureditev, žal pa je izbrala pot simbolnega populizma brez vsebine.

Drugi predlog, ki predvideva ukinitev oziroma zamik prispevka za dolgotrajno oskrbo z utemeljitvijo, da so potrebne dodatne finančne analize, ni le neodgovoren, temveč tudi zelo nevaren. Dolgotrajna oskrba brez stabilnega vira financiranja ne more delovati. Tu naj spomnimo, tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je sprejela vlada Janeza Janše, je v 2. členu jasno predvideval obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, financirano po načelih univerzalnosti, solidarnosti in enakosti, a ker se je bližal čas volitev, se je ureditev financiranja preložila na dodaten zakon, ki pa ni bil nikoli sprejet. Uvedba prispevka je bila s tem dejansko preložena na naslednjo vlado.

Danes imamo vzpostavljen jasen, solidaren in vzdržen prispevek v višini 1 %, ki ga bodo plačevali delavci, delodajalci in tudi upokojenci in ki omogoča dejansko izvajanje dolgotrajne oskrbe. To je tisto, kar omogoča pravice in ne obljube. Kljub začetnim težavam, ki so prav pri tako zahtevni reformi neizogibne, se dolgotrajna oskrba postopno uresničuje. Že danes več kot tisoč 300 ljudi prejema oskrbo prek storitve oskrbovalca družinskega člana. Po podatkih ministrstva pa ima okrog 80 % občin že izbranega izvajalca dolgotrajne oskrbe na domu ali pa je dogovor v sklepni fazi. S 1. decembrom 2025 bo uveljavljena tudi pravica do dolgotrajne oskrbe za več kot 20 tisoč trenutnih stanovalcev domov za starejše, ki bodo po novem plačevali le za namestitev in prehrano, torej bistveno manj kot danes. Vanjo bodo avtomatsko pretvorjeni vsi, ki so danes v domovih za starejše in potem naprej vsi novi. To so konkretni koraki k pravični in vključujoči ureditvi dolgotrajne oskrbe. Starejši ljudje si zaslužijo spoštovanje, podporo in dostop do javnih storitev, ne pa simbolnih potez brez učinka.

V Poslanski skupini Levica zato ocenjujemo, da je predlog SDS nepremišljen, neustrezen in škodljiv ter ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona. Najprej želi predlagateljica gospa Karmen Furman.

Izvoli.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala lepa za besedo.

Jaz bi se želela odzvati na par navedb s strani koalicijskih poslancev v stališčih. V Slovenski demokratski stranki smo pripravili predlog sprememb Zakona o dolgotrajni oskrbi, in sicer predlagamo dve konkretni zadevi, torej ukinitev plačevanja prispevka in pa uzakonitev statusa oskrbovalca družinskega člana tudi za upokojence. Da se najprej osredotočim na to spremembo, ki jo predlagamo, da torej tudi upokojenci lahko pridobijo status oskrbovalca družinskega člana in seveda s tem tudi posledično pridobijo plačilo in vse povezane pravice s tem statusom. Resnično, bom rekla, nehigiensko z vaše strani je, da nam očitate, kako bi lahko šli po drugi poti in podprli vaš predlog, ki ga trenutno še ni. Mi ga v Državnem zboru nimamo.

Je pa dejstvo, da vas že več kot eno leto oziroma vse od začetka lanskega leta, ko se je ta pravica uveljavila v praksi, opozarjamo, da ste v deprivilegiran položaj spravili upokojence, ker ravno oni v največji meri v praksi izvajajo to pravico, namreč po podatkih Ministrstva za zdravje je povprečna starost tistih, ki skrbijo za onemogle družinske člane, 63 let. Zato lahko iz tega sklepamo, kdo so tisti, ki dejansko to izvajajo v praksi, ampak vi ste jim s svojim zakonom preprečili, da bi lahko to pravico tudi uživali, ampak delo pa morajo izvajati. Mi vas na to že več kot eno leto opozarjamo. Lani maja je bila tudi sklicana seja z naše strani, kjer so bila priporočila tudi dana v to smer, ampak vaš minister eno leto obljublja. Eno leto! Še lani septembra na Festivalu za tretje življenjsko obdobje je tam pred upokojenci javno izjavil, da bo zadeva v kratkem urejena. Ne samo to, v spremembo Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ste jo potem jeseni pripravili, ste najprej to vključili, potem decembra, ko je pa prišel uradni predlog v parlament, pa več te pravice ni bilo. Takrat ste se sklicevali, da urejate socialni dialog in da ne morete prek tega. Jaz bom rekla samo to, da je bil očitno takrat zelo uporaben ta socialni dialog, ampak vi ste pa cel zakon sprejeli mimo socialnega dialoga, po nujnem postopku v času parlamentarnih počitnic, takrat pa vas nič ni brigal socialni dialog. Zdaj, ko bi pa bilo potrebno popraviti to krivico, ki ste jo storili upokojencem s tem zakonom, pa se sklicujete na socialni dialog, obljubljate, ampak nič ne naredite na tem področju. Prav bi bilo, da se zadeve uredijo, da se status upokojencem popravi, da pridobijo to pravico, kajti navsezadnje, če zadevo v praksi tudi izvajajo, potem je prav, da jim to tudi popravite. Zdi se mi, da je ta predlog še kako na mestu, kajti z opozorili nismo več kot eno leto nič dosegli. Pri vas pa gredo zadeve zelo počasi, razen takrat, ko je treba uzakoniti nove davke za državljane, takrat pa znate to zelo hitro realizirati.

Kar pa se tiče plačevanja prispevka. Vi ste ljudem uzakonili prispevek, ne dobijo pa odgovorov na to, kdo bo [izvajal] to oskrbo oziroma kako se bodo te pravice realizirale takrat, ko jih bodo potrebovali. Odgovora ni z vaše strani, kajti tu vas vsi opozarjajo, predvsem pa tisti deležniki, ki oskrbo v praksi izvajajo, da je ključno pomanjkanje kadra, ki ga že sedaj občutijo. Že sedaj imamo vrste tako v domovih, torej v obliki institucionalne oskrbe, kakor tudi v drugih oblikah oskrbe, ker ljudje ne pridejo do storitev, ki bi jih potrebovali, zaradi tega, ker kadra že sedaj ni. S tem sistemom, ki je uzakonjen, se zadeva nadgrajuje, ampak kadra pa se ne rešuje.

Vi ste lani sicer prišli sredi poletja v parlament, na ministrstvo s spremembo zakona o začasnih pogojih za izboljševanje kadrovskih in delovnih pogojev za socialnovarstvene storitve. Ampak takrat ste dejali, kako je ta zakon nujno potreben, kako ga je potrebno hitro sprejeti. Takrat je minister dejal, da je pomembno, da bodo ti ukrepi čim hitreje v praksi tudi zaživeli, najboljše bi bilo, da zaživijo takoj. Kaj pa se je potem zgodilo? Tri mesece po tem, ko je zakon veljal, niste naredili niti enega javnega razpisa. Niti enega! Tri mesece ste potrebovali za to, da ste naredili prvi javni razpis za kadre. Naj povem, da je bilo to za pridobitev štipendij. Razpis je šel mimo oziroma je bil objavljen po tem, ko se je začelo novo študijsko leto. Toliko o tem, kako resno se vi lotevate problematike kadrov na tem področju.

Stanje v domovih za starejše. Trenutno po podatkih Skupnosti socialnih zavodov manjka 340 delavcev. Zaradi tega imamo toliko praznih postelj, kot je že bilo danes povedano. 340 delavcev. Zdaj pa vas opozarjajo, v naslednjih treh letih bo prišlo do novega vala upokojitev in pričakujejo izpad še 10 % zaposlenih in potem še v naslednjih dveh letih še 7 % zaposlenih. Torej bomo prišli v naslednjih petih letih do manjka kadra približno 17 % zaposlenih v domovih za starejše. Pa niste dali nikoli odgovora ali pa rešitve, kako boste ta kadrovski manko v bodoče pokrili, do danes še ne. Po drugi strani pa, da malo orišem, kakšne so še čakalne dobe za domove za starejše, tega si ne izmišljuje opozicija, ampak so to uradni podatki, in sicer po oceni domskih socialnih služb v Sloveniji je nujnih prošenj od 2 do 3 tisoč, nujnih. Ne govorim o tistih 19 tisoč prošnjah, ki jih imate v čakalni vrsti, ampak o tistih nujnih. Kako boste to rešili? Mogoče sekretar, ki je danes z nami, ker ministru se očitno ni zdelo vredno, da bi na tako pomembno temo sploh prišel v parlament.

Dolgotrajna oskrba na domu, tukaj je pa situacija še bistveno bolj pereča, kar se tiče kadrov, ampak jaz se bojim, da boste na koncu pač s prstom kazali na občine, ker so pač one tiste, ki so po zakonu pristojne za izvajanje te vrste dolgotrajne oskrbe in se bodo očitno morale znajti, kako se bodo pač znašle, vsaka za sebe, ampak dejstva so sledeča. Za pomoč na domu trenutno primanjkuje 3 tisoč 600 socialnih in zdravstvenih delavcev, spoštovani sekretar. In vi danes tukaj v parlamentu govorite, kako bodo ljudje s tem prispevkom dobili dolgotrajno oskrbo. Kdo pa jo bo izvajal? In to so besede predsednice skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ne besede opozicije.

Zdaj pa, če pa gremo na realizacijo Zakona o dolgotrajni oskrbi, ta pravica bi se morala začeti izvajati s 1. 7. Govorim namensko v pogojniku, kajti najbolj optimističen scenarij, isto po besedah Skupnosti socialnih zavodov, če bo to pravico izkoristilo zgolj 70 % tistih, ki sedaj koristijo pomoč na domu, pa verjetno bodo poskušali vsi uveljavljati to pravico, ker je pač nadgradnja pomoči na domu in je brezplačna, in če bodo izkoristili zgolj najnižje število ur, to je 20 ur, ne 110, kar je najvišje, bi potrebovali še dodatnih 300 zaposlitev. No, pa smo že na številki skoraj 4 tisoč. Kje boste dobili kader? Kdo bo izvajal to? Ker prispevke boste pa pobirali, kajne.

Glede e-oskrbe imate tudi en velik izziv, namreč že sedaj je tisoč ljudi na čakalnem seznamu. Ali boste to rešili, bodo tudi ti ljudje potem dobili e-oskrbo, če bodo želeli to storitev uveljavljati oziroma če bo tako izhajalo iz tega načrta? A jo bodo? Tukaj pa je potrebno javnost seznaniti še z eno zadevo glede e-oskrbe, namreč ni enako kot pri domski oskrbi. Vsi tisti upravičenci, ki danes že imajo e-oskrbo, ne bodo avtomatično prevedeni s 1. 7., kar pomeni, da se jim bo pravica prekinila in bodo morali čakati, da pridobijo novo odločbo zato, da jim bo pravica znova priznana. Že kar nekaj časa vas opozarjajo na morebitna tveganja in kakšne posledice bi lahko to prineslo, celo morebitno smrt pri nekomu, ampak vaše ministrstvo do danes še nič ni ukrepalo glede tega.

Potrebno bi se bilo tudi seveda odzvati na nekatere navedbe, kot je, da očitate opoziciji nespoštovanje državljanov. Jaz moram reči, da je precej ironična zadeva, da sploh lahko v koaliciji, zlasti pa v največji koalicijski stranki Svoboda govorite, da v opoziciji ne spoštujemo državljanov. Spoštovani kolegi, vi ste ljudem uzakonili prispevek, za katerega bodo očitno morali plačevati, ker bo sprememba zakona očitno, tako je bilo razumeti iz vaših stališč, zavrnjena, ampak glede na to, kakšen je kadrovski manko, ne bodo dobili storitev, ki jih bodo potrebovali. In takrat ste zavajali, pred časom, ko smo vas že opozarjali glede kadrovskega manka, kako boste vi vse to popravili s plačno reformo, da boste stimulirali kadre, da bodo boljše plačani. Ista kolegica Gazinkovski je povedala takrat takole: »Zdravstveno osebje kot ostalo osebje v socialnovarstvenih zavodih potrebujemo, sploh pa takrat, ko nam je najhuje, zato jih moramo spoštovati, te poklice, in jih ustrezno stimulirati. Plačna reforma je tik pred zaključkom pogajanj in vemo, da se bodo zadeve spremenile, poudarjam, končno sistemsko spremenile.« Ja, spoštovana kolegica, danes vidimo, kako so se spremenile. Odziv medicinskih sester: »Na plačni dan ste nas poteptali, nas osramotili, nas ponižali,« pa ne bom nadaljevala še vseh ostalih odzivov. Skratka, toliko o tem nespoštovanju državljanov, kaj povzročate s svojimi škodljivimi ukrepi.

Skrb za finančno vzdržnost. Jaz bi tudi vprašala tukaj sekretarja, če že ljudem pobira polni prispevek, zakaj niste zagotovili finančnih sredstev v proračunu v letošnjem letu in v prihodnjem letu, tako kot ste se zavezali takrat, ko ste sprejemali Zakon o dolgotrajni oskrbi, namreč zavezali ste se, da bo prispevek iz državnega proračuna 190 milijonov, pa ga niste zagotovili, ne v letošnjem ne v naslednjem letu. Torej ljudem boste pobirali polni prispevek, ampak v državnem proračunu pa očitno ne bo tistega prispevka, ki ste ga obljubili, da ga boste doplačevali za dolgotrajno oskrbo. Jaz se strinjam, starejši si zaslužijo več, več si zaslužijo državljani, zato bi bilo prav, da se ne uzakonja prispevkov, davkov na pamet, da se najprej sploh ugotovi, koliko finančnih sredstev bo za to potrebnih, da zagotovite kader, ki bo to izvajal, in šele potem, ko bodo te storitve ljudem zagotovljene, pobirate prispevek.

Hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Besedo je želel dr. Luka Omladič, državni sekretar.

Izvolite.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Najlepša hvala.

Bom poskušal odgovoriti na nekaj stvari, ki ste jih izpostavili, spoštovane govornice in govorniki. Morda, če lahko začnem pravzaprav s tistim, kar je rekla gospa Irgl, da bi morala biti glavna vsebinska poanta Zakona o dolgotrajni oskrbi, da čim več ljudi ostane doma. Jaz se strinjam z njo in mislim, da to je glavna vsebinska poanta tega zakona, namreč vzpostavlja oskrbo na domu kot vsaj enakovreden steber institucionalne oskrbe v domovih. V tem načrtovanju, tudi finančnem, izvajanja Zakona o dolgotrajni oskrbi imamo že leta 2028 približno izenačeno načrtovano število uporabnikov domov za starejše in oskrbe na domu, torej slabih 20 tisoč. Seveda, to je velik izziv. Oskrba na domu sloni na vzpostavitvi mreže izvajalcev. Kot vemo, je ta zelo močno povezana z občinami. To je pač storitev, ki mora biti organsko povezana z lokalno skupnostjo, še bolj kot institucionalna oskrba.

Tudi samo vzpostavljanje te mreže je ena izmed ključnih stvari, ki zdaj potekajo ob implementaciji Zakona o dolgotrajni oskrbi. Če lahko to podkrepim z nekaj številkami, na podlagi analize februarja letos imamo izmed 192 občin, ki so se odzvale na to anketo, 118 občin, torej več kot 61 % že izbranega izvajalca za dolgotrajno oskrbo na domu, kar je odstotek, s katerim smo relativno zadovoljni. Dodatnih 32 občin je v dogovarjanju z izbranim izvajalcem, niso pa še fiksno dogovorjene, 9 občin je pa še tudi v internih postopkih izbire med več možnimi izvajalci. Torej od sodelujočih občin jih je bilo trenutno 28, to je februarja letos, brez dogovorov z izvajalci in iščejo rešitve. Seveda mi vemo, katere občine to so. Mislim ne me vprašati zdaj, katere so, naši uradniki vedo, katere so, in smo tudi intenzivno z njimi v kontaktu. Mislim, da tukaj stvari potekajo v kar v redu smer, seveda pa nikoli ne bomo rekli, da je to lahka naloga, ki je pred nami. To je pač pravzaprav eden najpomembnejših momentov razvoja sistema dolgotrajne oskrbe, oskrba na domu, ki jo potrebujemo v Sloveniji.

Nato je bilo izpostavljeno vprašanje, pravzaprav je to eden izmed glavnih predlogov pobudnikov, razširitev oskrbovalca družinskega člana na upokojence. Strinjamo se s tem v našem resorju, to je natančno ta predlog, ki ga imamo v medresorski obravnavi in v obravnavi s socialnimi partnerji. To ni taka sprememba, ki bi jo samo dobrovoljno zapisali v zakon. Tukaj gre za resne tudi posege in križanja s pokojninskim sistemom, denimo po tej naši zasnovi te rešitve bo upokojenec poleg 1,2-kratnika minimalne plače prejemal potem tudi še, tako kot takrat, ko stopijo na trg dela, še 40 % pokojnine, to pomeni 40 % pokojnine in 1,2-kratnik minimalne plače. Seveda, ker gre tudi za istočasno prejemanje pokojnine, je to stvar, ki jo je treba dobro razdelati, dobro urediti, uskladiti in sinhronizirati s pokojninskim sistemom. In to v tem trenutku poteka.

Da je ministrstvo počasno, kar se tiče priprave zakonodaje, s to oceno se nekako ne strinjam. Ministrstvo je v času svojega obstoja, ustanovljeno je bilo leta 2023, je v letu 2023 sprejelo integralen zakon, nov Zakon o dolgotrajni oskrbi, poleti leta 2023, nato je poleti leta 2024 pripravilo in je bil sprejet v vašem zboru podporni zakon, to pomeni kadrovski zakon, decembra leta 2024 je bila sprejet prvi del novele Zakona o dolgotrajni oskrbi kot odziv na potrebe in pomladi leta 2025, upam, da bo sprejeta druga novela, tista novela tik pred implementacijo, z razširitvijo na oskrbovalca družinskega člana. Toliko o tem.

Morda še, kar se tiče druge ključne pobude predlagateljev, torej prispevka kot takega. Jaz bom tako rekel, veliko se tudi pogovarjamo s kolegi v tujini, v zahodni Evropi, tam, kjer dolgotrajno oskrbo imajo že nekaj let razvito v okviru recimo primerljive zakonodaje. Tako bom rekel, da ta 1 % je 1 %, za katerega si lahko zamišljamo, da bo magično šel stran, da ne bo potreben, kot je bilo rečeno, da ga bo mogoče koalicija sama umaknila. Izkušnje z državami, ki dolgotrajno oskrbo urejajo že dalj časa, so kvečjemu nasprotne. Smo v obdobju starajoče ali pa dolgožive družbe, če bomo želeli kvalitetno oskrbo, vsem dostopno oskrbo na našo starost, za nas in za naše svojce, bomo morali pač kot družba sprejeti ta družbeni dogovor, da bodo izdatki za dolgotrajno oskrbo vse večji.

Mislim, da je torej ta odstotek zelo razumen, zelo odgovorno smo ga pripravljavci in koalicija sprejeli in določili. Lahko vam povem, da tak kot je, vključno seveda s tem dejstvom, da se začne blagajna zavarovanja polniti v letošnjem letu, ko pač vse storitve še ne bodo financirane oziroma v izvajanju in se bo prenesel v naslednje leto, ob tem dejstvu bo blagajna ravno vzdržna do leta 2028, kar je bil seveda naš cilj, to pomeni, ob prispevku, ki se začne plačevati v letošnjem letu, bo blagajna v naslednjih nekaj letih do leta 2028 vzdržna, kakor mora biti, in dodatno plačevanje, doplačilo ne bo potrebno. Ampak vzdržna, ne pa več kot to, torej nikakršnih ogromnih kopičenj prihrankov ne bo. Točno toliko bo prihodkov, kot bo potrebnih izdatkov. V letu 2028 recimo, samo toliko, da imamo za predstavo, bo skupna ocena teh potrebnih sredstev, potrebnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo že 783 milijonov. Če želimo, in tukaj moramo biti ambiciozni, dober, obsežen, robusten sistem storitev in dolgotrajne oskrbe, se moramo zavedati, da bo tak samo, če bo temeljil na trdno zagotovljenih finančnih pogojih, ki jih pač vsi državljani, vsi sloji prebivalstva aktivnega in upokojenskega kot svoj prispevek k temu družbenemu dogovoru prispevajo. Ne delajmo enega koraka nazaj tam, kjer ni potreben. Dajmo to sprejeti kot pravzaprav nekaj dobrega, nekaj, kar nam bo omogočilo bolj varno, bolj solidarno družbo v prihodnosti.

Hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Kot prvi dobi besedo gospod Jožef Horvat.

Izvoli.

JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod podpredsednik.

Spoštovani gospod državni sekretar, kolegice in kolegi!

Takšne razprave so po moji oceni vedno dobrodošle. Govorimo o dostojanstvu človeka in popolnoma se zavedam, da skrb za ohranjanje dostojanstva človeka, skrb za dostojanstvo človeka tudi nekaj stane. Mi danes natančno vemo, koliko bomo plačali od 1. julija naprej, koliko bodo plačale gospodarske organizacije, ne vemo pa, za kaj bomo plačali. Če ste v koaliciji prst usmerili na opozicijo in nam očitate, da postavljamo neprijetna vprašanja, da baje zaviramo sistem vzpostavitve dolgotrajne oskrbe, se motite.

Pred eno uro je Gospodarska zbornica Slovenije, ne vem, kako jo imenujete, ali tudi opozicija ali ne, ampak je reprezentativna organizacija gospodarstva, ki bo tudi plačevalo prispevek za dolgotrajno oskrbo, in še enkrat, osebno verjamem in vem, sem prepričan, toliko sem star, da je treba takšne zadeve plačati, ampak moramo vedeti za vsak evro, ki ga damo v blagajno, takšno ali drugačno, kaj za to dobimo in za kaj plačujemo. Gospodarska zbornica opozarja na preplačilo in nedorečenost izvajanja dolgotrajne oskrbe. Imajo prav. Pred eno uro je bilo to objavljeno, morda so gledali program dela Državnega zbora, da so prav zdaj to objavili, ne vem. Gospodarska zbornica torej poudarja, da trenutni predlog financiranja dolgotrajne oskrbe ni ustrezno premišljen. Po naših ocenah, torej njihovih ocenah, bi država z dodatnim prispevkom zbrala okoli 300 milijonov evrov več, kot je dejansko potrebno. To je ključno vprašanje, gospe in gospodje, koliko zberemo in kaj in kdaj za to dobimo, ker sistem še danes ni vzpostavljen, prispevki se bodo pa obračunavali od 1. 7. naprej eksaktno, do centa natančno. Ocena Gospodarske zbornice je 300 milijonov evrov več, pobralo se bo več, kot je dejansko potrebno oziroma koliko bodo stroški izvajanja dolgotrajne oskrbe. Prav tako še vedno ni jasno, pravijo, katere storitve bodo vključene in kako se bodo izvajale. Tako Gospodarska zbornica, najbrž so pametni ljudje, tako da meni ni treba glede tega replicirati, obrnite se na njih.

Predlagajo, prvič, zamrznitev, ne ukinitev, zamrznitev oni predlagajo, uvedbe dodatnih prispevnih stopenj za eno leto. Drugič, natančen izračun dejanskih potrebnih sredstev. Tretjič, dorečeno in trajnostno rešitev, ki ne bo po nepotrebnem obremenila podjetij in državljanov. Meni se zdi, da so to smiselne zahteve. Kot poudarja generalna direktorica GZS, citiram: »Prav vsak izmed nas verjetno ima ali pozna nekoga, ki že danes potrebuje dolgotrajno oskrbo. Prav vsak izmed nas bo lahko že jutri sam potreboval takšno oskrbo. Zato je nujno, da dolgotrajno oskrbo uredimo trajno in sistemsko.« Najbrž med nami 90, tu nas sicer sedi peščica, ni nikogar, ki ne bi tega podpisal. Dajmo to urediti sistemsko, tako kot je treba, in ne s preplačili, kot pravi Gospodarska zbornica.

Nadaljujem morda nekoliko bolj čustveno ali pa, morda bo kdo rekel, filozofsko. Dejstvo je, da sodobna družba, slovenska in sicer sodobna družba težko sprejema staranje. Lepo je seveda biti mlad, lep, brez gub na obrazu, brez sivih las, bolečin v mišicah in sklepih, poln energije, volje do dela, zanosa in zdravja. To je lepo biti. Sodobna družba poveličuje seveda lepoto, mladost, produktivnost in hitrost, medtem ko staranje povezuje z upadanjem moči, boleznimi in na žalost tudi z zmanjšano vrednostjo človeka. Sam sem že dolgo prepričan, da je staranje velik privilegij, le če imamo veliko srečo, se bodo na naših obrazih z leti nabirale gube. Ni vsakomur dano, da jih dočaka. Staranje prinaša modrost, življenjske izkušnje in možnost, da cenimo stvari, ki jih v mladosti pogosto spregledamo ali pa se nam ne zdijo pomembne. Staranje je tudi dokaz vztrajnosti in prilagajanja izzivom življenja, dokaz, da se zmoremo po vsakem padcu pobrati in nadaljevati bogatejši za dodatno izkušnjo in z zavedanjem, kako dragocen je vsak dan. Zakaj bi se bali gub na obrazu? Te so zemljevid naših življenjskih zgodb, so dokaz, da živimo, da čutimo, da ljubimo, da rastemo. Sprejeti staranje pomeni sprejeti življenje v vsej njegovi lepoti, brez strahu pred minljivostjo in z zavedanjem, da je vsak dan darilo. Ravno zato moramo dolgotrajno oskrbo, med drugim, definirati, določiti zakonsko, določiti na sistemski ravni, z natančnimi pravili.

Zavedati se moramo, da se žal slovenska družba stara. Obenem se zmanjšuje delež delovno aktivnega prebivalstva, to je tistega, ki plačuje takšne in drugačne prispevke in davke v proračun. Tako je po podatkih Eurostata delež starejših od 65 let leta 2003 znašal pri nas 16 %, leta 2023 pa že 21 %. Zaskrbljujoče. Ravno tako se povečuje delež starejših od 80 let, leta 2003 je bilo takih starejših v celotni populaciji 2,7 %, leta 2023 pa že 5,7 %. Projekcije kažejo, da bosta leta 2050 Slovenija in Bolgarija demografsko najstarejši evropski državi. Poleg staranja prebivalstva pa posebno skrb za starejše narekujeta tudi dejstvi, da se zmanjšuje tradicionalna vloga družine in sosedstva pri skrbi za starejše ter da zahodna kultura vedno slabše vrednoti starost. To se odraža tudi z uveljavljanjem podpore, predvsem leve politične hemisfere, prostovoljnemu končanju življenja.

Naš cilj, torej cilj Nove Slovenije, je, da starejši čim dlje ostanejo polnopravni del naše družbe, zato bomo še naprej spodbujali njihovo aktivnost ter jim nudili podporo za življenje v domačem okolju in drugih skupnostnih oblikah, krepili bomo dolgotrajno oskrbo na domu, nudili oporo svojcem ter v pomoč starejšim vključili humanitarne organizacije. Področje nastanitev za starejše je bilo v zadnjih desetletjih do mandata Nove Slovenije, to je 2020–2022, ko smo imeli resornega ministra, dramatično zapostavljeno. Še naprej je treba krepiti skupnostne oblike oskrbe in kakovostno domsko oskrbo po sodobnih evropskih standardih. Zmogljivosti bomo tudi v prihodnje dopolnjevali skladno z demografskimi in negovalnimi potrebami ljudi, in pri tem bomo zagotovili pestrost oblik pomoči na domu, saj bomo le na tak način večjemu številu ljudi omogočili oskrbo v lokalnem okolju in obenem blažili pritisk na institucionalno varstvo.

Res sem ponosen na našega ministra, ki je uspel dobiti znatna evropska sredstva. Nimam nič proti, če danes pristojni minister gre in reže trakove pri novih domovih za starejše. Ja, tudi pri koncesionarjih, ker smo bili zasmehovani s strani opozicije KUL, da biznisiramo s SeneCuro in tako naprej. In glej ga zlomka, kako hitro se plošča obrne. Ampak to so brezzvezne stvari, res brezzvezne. Najprej … / oglašanje iz dvorane/ Saj če težko dihate, Berodual ali pa Symbicort pomaga, ne morem pa vam ga predpisati, nisem zdravnik. Zato prosim, da me ne motite.

Bi pa tukaj izpostavil, ko smo mi bili kritični in spraševali, kako bo deloval zakon, ki smo ga sprejeli 15. julija lansko leto, gre za Zakon o začasnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe. Ta zakon je bil objavljen potem 24. julija lansko leto v Uradnem listu, veljavnost pa ima datum 8. 8. 2024. Mi smo bili kritični do tega, ker je bilo premalo finančnih sredstev, da bi ti ukrepi, ker namen tega zakona je dober, danes je vsaka četrta postelja v domovih za starejše prazna. Zakaj? Ker ni kadrov. In zato beremo v medijih seveda članke, ki imajo dobro osnovo, recimo, kako bo dolgotrajna oskrba zaživela v praksi, če pa kadra ni. Res, ta zakon, ki ga omenjam, mislim da je bilo zagotovljenih, državni sekretar bo točno vedel, okrog 9 milijonov evrov, ampak če to recimo razdelimo tako po aritmetiki na približno 120 domov za starejše, je to 75 tisoč na dom. Kaj boste vi naredili s 75 tisoč evri na dom za starejše? Upam, da bo kakšen učinek, ampak si enostavno ne predstavljam. Res je, da so se te določbe pri nekaterih izvajalcih začele uveljavljati s 1. januarjem 2025, zato zdaj še državnega sekretarja ne bom spraševal, kakšni so učinki, če se že kaj vidi, če pa so rezultati že vidni, bom pa vesel kakršnegakoli odgovora.

Kaj pravi stroka? Da ne bo samo opozicija tista grda, no, saj stroka ni grda, ampak stroko moramo poslušati, drugače smo nevedneži. Stroka pravi recimo takole: »Manj kot pol leta pred uveljavitvijo pravice dolgotrajne oskrbe vseh za uspešno uvedbo sistema potrebnih informacij še nimamo.« Tako opozarjajo na Skupnosti socialnih zavodov, torej nimajo še vseh informacij. Prav tako še ni povsem jasne razmejitve med pravicami iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in dolgotrajno oskrbo. Za naše uporabnike pa je še bolj ključno to, da v tem trenutku ne vedo, koliko bodo sami stanovalci plačevali, poudarja sekretar skupnosti gospod Denis Sahernik. Ob tem se bojijo še, da bodo pravice iz zakona ostale mrtva črka na papirju, če ne bo ljudi, ki bi te storitve izvajali. Mi smo pričakovali, da bo plačna reforma, baje ena od ključnih reform te koalicije, toliko opevana, da bo dejansko naredila to, da bodo poklici, ki jih potrebujemo za izvajanje dolgotrajne oskrbe, atraktivni, da bodo tudi atraktivno plačani, da direktno povem, ker drugače enostavno ljudi ne bo. Vem, kakšna je situacija v naši pomurski regiji, in me to zelo, zelo skrbi. Kot nadaljuje sekretar skupnosti gospod Sahernik, najhujše težave so pri kadrih, kot so socialna oskrbovalka, bolničar negovalec, srednja medicinska sestra, dietni kuhar, vse to so profili, ki so nujno potrebni, da socialnovarstveni zavod sploh deluje.

Torej razprave o dostojanstvu človeka so gotovo potrebne in bi najbrž po moji oceni morale biti celo večkrat na dnevnem redu. In ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, govorimo o dostojanstvu človeka. Jaz samo želim, da bodo vse te napovedi, ki jih poslušamo s strani ministrstva, tudi meso postale, kot se reče. To bo dobro za naše državljane, za tiste, ki so res potrebni dolgotrajne oskrbe. Upam pa, da razumete, da ima opozicija dolžnost, da oblast sprašuje, nadzira in, seveda, da tu pa tam da tudi kakšen predlog, res pa je, da v teh dobrih tisoč dnevih te vlade praktično nobeden od predlogov opozicije ni bil upoštevan, kar je pa po svoje zgodovinski dosežek v vsem tem obdobju samostojne Slovenije.

Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Besedo želi dr. Luka Omladič, državni sekretar.

Izvolite.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Hvala. Saj bom čisto kratek.

Seveda, morda vam lahko enkrat malo bolj obsežno, če želite tudi v okviru kakšnega poslanskega vprašanja, predočimo analizo učinkov kadrovskega zakona, da ne bom tukaj preveč zašel onstran naše teme.

Kar se tiče sredstev, ki jih namenjamo na Vladi, na resorju za kadre, za plače, seveda teh 10 milijonov za kadrovske neplačne ukrepe niso edina sredstva. V lanskem letu je iz Zakona o dolgotrajni oskrbi, tega 125. člena, šlo več kot 20 milijonov za plače in ker ste v Državnem zboru sprejeli decembra naš predlog novele 125. člena, bo v letošnjem letu dodatnih več kot 40 milijonov, predvidevamo, lahko pa bo ta številka zaradi učinkov plačne reforme še večja, šlo za plače v domovih, to pomeni do decembra. Od decembra naprej pa je Zakon o dolgotrajni oskrbi tudi zelo jasno zapisan na ta način, in to so seveda sindikati večkrat tudi med pogajanji od nas zahtevali in so zadovoljni z zagotovilom, da so vsi izdatki za plače v bistvu kriti iz financiranja Zakona o dolgotrajni oskrbi, torej 40 milijonov do decembra iz 125. člena, lansko leto 20 milijonov, od decembra naprej pa financiranje iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

Mogoče samo na splošno kar se tiče kadrov in plačne reforme, spet tukaj morda stopamo čez današnjo debato, ampak vendarle je potrebno tukaj reči, veste, da sva se z ministrom takoj odzvala na pisma, ki so prihajala ob pregledu prvih plačnih listin s strani nekaterih delavcev, šla sva tja, želiva se pogovoriti z ljudmi in bova še hodila. Treba je videti, kaj se je zgodilo, če se je kje pojavila kakšna nepravilnost, ki jo je treba odpraviti, tukaj si ne zatiskamo oči, jo bomo popravili. Je pa vseeno treba reči, da pač po prvem mesecu celotne slike učinkov plačne reforme še nimamo. Zdaj se kaže, jo zelo pozorno spremljamo, tako resorno kakor na ravni Vlade in ministrstva, ki je za to pristojno. Še enkrat, zagotavljam vam, ne bomo si zatiskali oči, če kaj ne štima, bomo storili vse, da se bo to pač popravilo, kajti jasno je, da je cilj plačne reforme ureditev in zagotovitev, da bodo ta delovna mesta, ki jih tako potrebujemo, privlačna za delavce.

Hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Besedo dobi gospa Sara Žibrat.

Izvoli.

SARA ŽIBRAT (PS Svoboda): Najlepša hvala za besedo.

Starejši si zaslužijo več, je bilo rečeno s strani kolegice Furman, in ne bi se mogla bolj strinjati. Starejši si zaslužijo več, tako kot si tudi pacienti zaslužijo več, ampak če smo zjutraj s strani Poslanske skupine SDS poslušali njihovo nasprotovanje zdravstveni reformi, krepitvi javnega sistema za izboljšanje položaja pacientov, potem zdaj popoldan poslušamo njihovemu nasprotovanju krepitvi nove javne mreže dolgotrajne oskrbe. Če bi danes imeli na mizi predlog … / oglašanje iz dvorane/ Ja, na isti seji. / oglašanje iz dvorane/ Ja, javna mreža dolgotrajne oskrbe. Ja, nova. Ali je že stara? Prosim, če me ne motite, lahko se zunaj dobiva, pa razpravljava. Ja, nova javna mreža na ta način vzpostavljena z enim zakonom in z enim prispevkom, z enim novim zavarovanjem, proti kateremu ste. In ravno to je moja glavna poanta.

Če bi vi danes prišli s predlogom, da v sistem dolgotrajne oskrbe vključimo tudi upokojence kot oskrbovalce družinskega člana, to je rešitev, ki jo v bistvu tudi mi pripravljamo v drugi noveli Zakona o dolgotrajni oskrbi, potem bi rekla, ja, poslancem SDS je mar za upokojence in z veseljem lahko ta predlog v bistvu podpremo, ker se, kot rečeno, že o njem pogovarjamo in ga tudi nameravamo uveljaviti. Vendar ste pa spet prišli z enim političnim pamfletom, ki nima nobene zveze z dolgotrajno oskrbo in spet odpirate temo prispevka, ki smo ga že v teh treh letih mandata večkrat prežvečili. Vi danes upokojencem prodajate zgodbico, da bi vaš sistem dolgotrajne oskrbe bil boljši brez prispevka, brez sistemskega financiranja, kot pa je danes naš. Jaz se ne bom sploh spuščala v težave sistema, ker se, mislim, da obe dobro zavedava, kolegica Furman, če me poslušate. / oglašanje iz dvorane/ No, super, verjamem, da. Obe se dobro zavedava, da bi se vi soočali s podobnimi težavami, administrativnimi težavami, ker pač prelagate neke nove pristojnosti, naloge na uradnike, ki morajo pač začeti požirati vse te naloge in izdajati neke nove odločbe, izvajati nove postopke. Ko vzpostaviš nov sistem, traja in seveda so administrativni zapleti.

Prav tako bi se soočali s kadrovsko stisko. Kolega Horvat se je prej hvalil, kako so podelili koncesije domovom, ki imajo sedaj prazne postelje, ker se pač niso ukvarjali s kadrom. Prosim, če si nehamo zatiskati oči, da bi se vi danes v naši vlogi soočali s povsem enakimi težavami, s tem, da bi vi še vedno prodajali ljudem zgodbice, da bo vse to, kar potrebujemo, financiral proračun, evropska sredstva in nek neobstoječi fiktivni demografski sklad. Samo to je razlika danes, o kateri se pogovarjamo. Vi danes upokojencem prodajate zgodbo, da bi iz proračuna financirali pacientom zdravstveno oskrbo, da bi iz evropskih sredstev financirali pacientom zdravstveno oskrbo. Ne. Tako kot imamo zdravstveno zavarovanje, zdravstveno blagajno, bomo imeli po novem tudi blagajno za dolgotrajno oskrbo. Tako kot imamo pokojninsko blagajno, bomo imeli blagajno za dolgotrajno oskrbo, ker proračun vsega tega ne prenese. In proračun smo v zadnjih letih še kako potrebovali za reševanje raznoraznih kriz, za reševanje krize covid, za reševanje energetske krize, zdaj pa se še moramo ukvarjati z vojno. In neodgovorno je, da vas skrbi za starejše in da jim tu lažete, kako lahko poskrbite zanje v starosti brez sistemskega financiranja. To je laž in to je absolutno zavajanje, manipuliranje z upokojenci.

Zdaj se bom pač vrnila na to, da vaš predlog ni bil nikoli iskren, ampak gre za predvolilno kampanjo. Bom šla kar lepo po posameznih točkah in neresnicah, ki ste jih navedli. Najprej. Trdite, da bomo pobirali nek prispevek za storitve, ki jih ne bo. Ja, čisto možno je, da se bo nekje v nekaterih občinah zgodilo, da občine ne bodo mogle poskrbeti za dovolj široko mrežo izvajalcev in da bo kdo moral počakati, da dobi storitev. Ravno zato smo dali v zakon varovalko, da bodo vsi prejeli od 1. decembra 2025 naprej denarni prejemek. Lahko se bodo odločili za denarni prejemek in bodo sami s tem denarjem nekako poskrbeli zase. Se pravi, nikoli nismo govorili o tem, da bomo metali denar v neko blagajno in tega denarja ljudje ne bodo prejeli nazaj. To je ta varovalka, ki se je seveda zavedamo, ker tudi država ne more biti odgovorna, če recimo v neki občini občina ne bo zagotovila izvajalca za pomoč na domu. Prav je, da v tem primeru zavarovanec lahko dobi denarni prejemek in sam poskrbi za to, kar pač potrebuje.

Kadrovska stiska ni idealna, ampak od kod mislite, da se bodo financirale plače? Tako kot zdravstvena blagajna krije storitve, storitve pomenijo, da se pač plača tiste, ki jih izvajajo. In tako kot so zdravstveni delavci plačani iz zdravstvene blagajne, bodo tudi zaposleni v domovih za starejše, tisti, ki bodo delali, zagotavljali oskrbo na domu. Oskrbovalci družinskih članov bodo praktično financirani iz te blagajne, zato je tako ključno, da imamo ta prispevek. Glede na to, da vi niste poskrbeli za plače v javnem sektorju, smo mi vendarle to vzeli kot prioritetno reformo. Res je, da so se plače izboljšale. Tu moram absolutno zavrniti zelo zavajajočo, tudi medijsko zavajajočo primerjavo plač iz decembra in januarja. Mislim, da je zelo nekorektno, da primerjaš plačo decembra, kjer imamo veliko praznikov, kjer so pač plače zaradi nekih dodatkov višje, morda se celo izplačuje določene nagrade ob koncu leta. Neprimerno je primerjati decembrsko plačo z januarsko plačo. Če pa primerjamo recimo podatke, ki smo jih dobili z ministrstva, so se pa januarske plače recimo januarja 2024 proti januarju 2025 dvignile in se še bodo dvigale, zaradi tega, ker je plačna reforma postopna in se bodo ti dvigi izvedli še v dveh letih. Najbolj pomembna stvar plačne reforme je, da so v bistvu bruto plače boljše, kar pomeni, da bodo vsi ti zaposleni imeli dejansko tudi dostojne pokojnine, ne pa, da bomo spet samo fokusirani na neto plače, potem pa bomo imeli kup novih upokojencev pod pragom revščine, česar si ne želimo, stanje upokojencev je treba izboljšati.

Tukaj v tem svojem političnem pamfletu ste navedli, da ta vlada samo ustvarja nove davčne obremenitve, kar ne drži. Uvedli smo kup nekih olajšav, uvedli smo olajšavo dohodnine za zaposlene do 29. leta starosti, sedaj subvencioniramo visoke cene omrežnine. Nova pokojninska reforma bo v bistvu uvedla nov zimski dodatek za upokojence, torej vedno gledamo na to, da izboljšamo položaj prebivalstva. Absolutno ne drži, da uvajamo nove davčne obremenitve. Navedli ste spet to prežvečeno zgodbo obveznega zdravstvenega prispevka v višini 35 evrov mesečno. Ja, danes smo marca 2025, mi smo ukinili dodatno zavarovanje julija 2023, takrat, ko so zavarovalnice grozile, da bodo ta prispevek povišale za 10 evrov, tako da je praktično ta vlada prihranila vsem že več kot 200 evrov, ravno zaradi tega, ker smo preprečili ta dvig. Vprašanje, če bi zdaj že zasebne zavarovalnice pobirale večji prispevek, in smo dejansko prihranili ljudem še več. Ampak ne, to je pač za vas priložnost, da spet manipulirate s podatki.

Potem ste tu kar zavajali, da so se pokojnine realno zmanjšale, ker je bila letna inflacija leta 2023 7,4-odstotna, ampak spet ste pozabili povedati, da se pokojnine usklajujejo tudi glede na rast povprečnih plač, ki pa so šle gor zaradi dobrega stanja, zaradi gospodarske rasti, tako da so se v bistvu pokojnine rekordno uskladile in se niti približno niso realno zmanjšale. Potem ste govorili, seveda ste zlorabili, vedno, ko govorimo o upokojencih, temo dodatkov za kulturnike, za kulturne pokojnine, govorite o kulturnih privilegirancih, pozabite pa povedati, ljudem, da boste zapravili s svojo trmo glede tega neumnega referenduma več, kot bi v 50 letih izplačali dodatkov. Povejte to upokojencem, da bomo šli na nek neumen referendum, zato da boste vi zapravili toliko denarja, kot bi ga 50 let izplačevali izjemnim umetnikom v pokoju. In povejte še jim, prosim, da je vaša vlada podelila največ teh dodatkov, ker, mimogrede, upokojenci, ti dodatki že obstajajo, to ni nič novega, s tem, da jih sedaj podeljuje vlada, in vlada Janeza Janše jih je podelila največ, mi pa smo samo spremenili postopek, da bo to izvedla strokovna komisija na Ministrstvu za kulturo. Vaše denarnice, vaša pokojninska blagajna ne bo zaradi tega nič oklestena, ker bo ta sredstva zagotavljalo Ministrstvo za kulturo, proračun, ne pa vaši prispevki iz pokojninske blagajne. Tako da vas prosim, no, sploh ne vem.

Ja, saj sem že večinoma povedala. Mogoče samo še za konec. Mi smo pred kratkim sprejeli prvo našo vladno novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi, prihaja pa še ena novela, ki bo širša. Ravno ta bo zajemala ta edini vaš smiselni predlog, s katerim se strinjamo, da bomo lahko omogočili tudi upokojencem, da skrbijo za svojega družinskega člana v okviru dolgotrajne oskrbe. Če bi danes ta seja šla ravno o tem, da želimo izboljšati položaj starejših, bi bila jaz zelo srečna, ampak žal ni tako. Seveda se mi zakon ne zdi primeren za nadaljnjo obravnavo.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Besedo je želel državni sekretar dr. Luka Omladič.

Izvoli.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Hvala.

Če dovolite, bi samo podčrtal to, kar je gospa poslanka Žibrat rekla, ker se mi zdi res zelo pomembno, namreč natančno tja bo šel denar iz zbranega prispevka za dolgotrajno oskrbo, v plače izvajalcev, ker tako rekoč celotna cena dolgotrajne oskrbe po novem Zakonu o dolgotrajni oskrbi so storitve in s tem prispevkom se bodo financirale plače izvajalcev za storitve za dolgotrajno oskrbo. V plače bo šel ta denar. In če pogledamo z druge strani, kakšna je situacija danes. Predstavljajte si, da greste v bolnico in da plačate v bolnici toliko več, kolikor težja je vaša bolezen. Če greste samo na to, da vam obrežejo prst, plačate malo manj, če imate poškodovano koleno, bi vam pa zaračunali, ne vem, nekaj 100 evrov ali pa tisoč evrov. No, tako je danes pravzaprav v domovih za starejše. Malo pretiravam, ampak ne toliko. Čim težjo vrsto oskrbe potrebujete, tem več plačate oskrbnine. In tako ne bo več od decembra letošnjega leta, po zaslugi Zakona o dolgotrajni oskrbi in po zaslugi prispevka, ki bo omogočil, da se bo delo teh oskrbovalk plačalo iz zavarovanja, tako kot se plača delo medicinskih sester v zdravstvenem domu ali pa zdravnikov.

Hvala.

PODPREDSEDNIK DANIJEL KRIVEC: Hvala.

Naslednji dobi besedo gospod Franci Kepa.

FRANCI KEPA (PS SDS): Hvala za besedo, predsedujoči.

Lepo pozdravljeni, sekretar, kolegice, kolegi!

Menim, da se ta zakon, Zakon o dolgotrajni oskrbi, ne bo uveljavil s 1. 7. 2025, zaradi nevzpostavljenega sistema, ni kadra za delovanje sistema, ni ljudi za delo, prevelika obremenitev dela, imamo eno največjih obremenitev dela v Evropi, mislim, da takoj za Litvo. Spomnimo se, kar tako opevamo, da bomo to storili zdaj, 20 let se o tem pogovarjamo, da bomo dolgotrajno oskrbo obelodanili. Po 20 letih poskusov je prejšnja vlada, Janševa vlada, to začela ustanavljati, tudi ustanovila decembra leta 2021, izvajati pa se mora začeti s 1. januarjem 2023. Ob tem smo v takratni koaliciji poudarili, da skrb za starejše ni samo naša dolžnost, ampak je tudi izraz družbene razvitosti, odgovornosti in empatije. Niso predvidena sredstva, kakor sedaj predvideva ta koalicija, po 1 % od delodajalcev, po 2 % od espejev in 2 % od kmetov, ampak so ta sredstva predvidena iz zdravstvene in pokojninske blagajne. Je pa tudi tako, kakor ta vlada govori, ta koalicija, da se bo to videlo na vsake tri leta, mogoče bi se to predvidelo že prej, in da se vidi, kje je potrebno dobiti sredstva, ali so ta sredstva zadovoljujoča ali bo potrebno še kje drugje dobiti dodatna sredstva.

Je pa problem, kakor je bilo že rečeno, v domovih za ostarele, že sedaj je velika podhranjenost kadrov. Tudi v plačni reformi, kot je bilo že rečeno, naj bi se predvidelo dodatna sredstva prav za te kadre, da bi dvignili prispevek za te ljudi, ki delajo v domovih za ostarele, ker so ti podhranjeni in bi bilo dobro, da prav za te ključne kadre damo dodatna sredstva, tako za zdravstveno osebje, predvsem pa za negovalce, ki jih ni dovolj. Kakor je bilo tudi že rečeno, imamo domove, kjer imamo notri proste sobe, ker ni delavcev, da bi tukaj delovali. Imamo celo prazne cele domove, ker ni kadra, ki bi tukaj deloval. Če tega kadra ne bomo dodatno plačali, pa ne bom primerjal s kom drugim v zdravstvenih domovih ali v bolnicah, tudi tam so verjetno podhranjeni, premalo plačani, vendarle je sedaj trenutek v domovih, tukaj manjka kadra in tukaj moramo ukrepati. Če bo kje drugje, je tudi drugje pomanjkanje, vendarle je tukaj najbolj pereče in tukaj bi morali najbolj pomagati s sredstvi, da se pridobi kader. Lahko bomo dobili, ne vem, en primer je v naši občini, nek kader iz Filipinov, dobro, tudi to je neka rešitev, vendarle je vprašanje, če je to rešitev na dolgi rok, tudi zaradi jezikovnih razlik. Mislim, da je tu treba narediti korak naprej pri plačni reformi, kakor so tudi same zdravstvene delavke dejale, da tukaj ni narejen pravi korak, kakor bi moral biti, za domove pa še dodatno ni narejen.

Tukaj bi dodal, da je še vlada dr. Roberta Goloba v prejšnjem obdobju uvedla več novih davčnih obremenitev, kar je sprožilo številne kritike, tudi med strokovno javnostjo in gospodarstvom. Gospodarstvo ni zadovoljno, da nima nekih pravih usmeritev, da se skozi celo leto ne spreminjajo davčne obremenitve, pri delu smo pa tako in tako eni najbolj obremenjenih, tudi po OECD. Nekje je bilo rečeno, da smo obremenjeni malo manj pri nepremičninah, vendarle smo pri delu eni najbolj obremenjenih v Evropi. Tukaj bi bilo treba narediti korak naprej. Golobova vlada, ko je nastopila položaj, je najprej ukinila splošne olajšave pri dohodnini, kar je bila velika napaka. To imajo narejeno v drugih sosednjih državah, na Češkem, Slovaškem, Hrvaškem, v Makedoniji. Na Hrvaškem je to zelo velik pozitivni učinek, tudi na Slovaškem, in se pozna, delavci so v nekaj letih dobili dodatno plačo, tako kakor bi jo lahko tudi v Sloveniji, če ne bi Golobova vlada tega ukinila. Ne vem, kaj se je tako mudilo, ko so nastopili Vlado, čeprav zdaj sam predsednik Vlade govori, da bo potrebno tukaj narediti korak naprej v podobni smeri, kakor je bilo takrat narejeno v Janševi vladi. Po podatkih organizacije za sodelovanje in razvoj, OECD, je bremenitev, kot je bilo rečeno, daleč največja v Evropi. Povprečen slovenski delavec brez otrok prejme le 65,8 % svoje bruto plače, medtem ko je povprečje v OECD 75,1 %. Prispevki delavcev v stroških dela znašajo 19 %, prispevki delodajalca 13,9 %, dohodnine pa 10,4 %. To Slovenijo uvršča na drugo mesto, kot sem že dejal, med državami OECD po deležu stroškov dela, takoj za Litvo.

Poglavitna rešitev predloga zakona je črtanje določb, ki določajo prispevek za dolgotrajno oskrbo, ter omogočiti, da bodo upokojenci lahko oskrbovali družinskega člana. Ker prav v družini najbolj poznajo oskrbovanca, mislim, da je tudi želja največja, če je le omogočeno, če je le možnost v družini, da se pomaga, žena možu, mož ženi ali hčerka staršem, če je to omogočeno in če imajo čas, če nimajo drugih služb, in bi bilo to zelo dobro, da se to prvo omogoči. Druga zadeva je, da se omogoči čim daljše bivanje doma, na domu, da se kratkočasno oskrbovanje po eno uro, dve uri ali nekaj ur omogoči na domu. To željo imajo tudi upokojenci. Mislim, da je dobro, da se tudi tu naredi korak naprej. Menim, da je potrebno vzpostaviti dolgotrajno oskrbo, vendar previdno, in vzpostaviti vse deležnike, potrebne za delovanje sistema.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolegica Sandra Gazinkovski ima besedo, za njo kolega Jurij Lep.

Izvolite.

SANDRA GAZINKOVSKI (PS Svoboda): Hvala lepa, predsednica.

Lep dober dan še enkrat!

Danes na pobudo Poslanske skupine SDS razpravljamo o predlogu sprememb Zakona o dolgotrajni oskrbi. Najprej bi rada razložila, kaj sploh pomeni dolgotrajna oskrba po predlogu obstoječega zakona. Gre za nabor ukrepov, storitev in dejavnosti, ki jih polnoletna oseba potrebuje zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali pa je trajno odvisna od pomoči drugih pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Tukaj se pojavi vprašanje, zakaj smo v našem mandatu sploh sprejeli novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi. Zakon, ki ga je pripravila vlada Janeza Janše, je bil v resnici ogrodje predlogov, prepuščeno naslednjemu ministru. Bil je pomanjkljiv in neizvršljiv, zato smo v koaliciji julija 2022 sprejeli Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je datum začetka izvajanja zakona zamaknil na 1. 1. 2024 ter tako prinesel dodatni čas za pripravo nujnih sprememb. Ta novela zakona, o kateri se je med drugim odločalo tudi na referendumu novembra 2022, je bila nato potrjena in stopila je v veljavo decembra 2022. Prejšnja vlada je pripravila, še enkrat ponavljam, neizvedljiv predlog, ki uporabnicam in uporabnikom sicer prinaša nabor nekaterih pravic, ni pa zagotavljal njihovega stalnega financiranja.

Spomnimo, SDS je med vire financiranja predvidel neobstoječi demografski sklad, nekakšne donacije in evropska sredstva. Danes pa smo slišali tudi, da bi črpali iz pokojninske blagajne. Kaj res? Že sedaj v pokojninski blagajni za izplačila pokojnin ni zadosti denarja, vedno se doda še iz državnega proračuna, vi pa bi pokojninsko blagajno na ta način še bolj izpraznili oziroma obremenili. Dodatno finančno obremenitev ljudi, ki je že v času prejšnje vlade seveda bila neizogibna, ne glede na vlado, pa ste odmaknili v leto 2025, ko naj bi sprejeli, pazite, poseben zakon o financiranju, in sicer zakon o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Dejstvo je, da je obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo nujno urediti v istem zakonu, to smo mi kot odgovorni politiki v naši koaliciji tudi storili, kljub zavedanju, da bo to povzročilo nekaj slabe volje. Prav priprava finančno vzdržnega zakona o dolgotrajni oskrbi je bila tudi naša temeljna referendumska zaveza, ki smo jo s tem zakonskim predlogom udejanjili.

Ureditev sistema dolgotrajne oskrbe je nujna zaradi zagotavljanja kakovostnega življenja ljudem v vseh življenjskih obdobjih in demografskih trendih. Demografske napovedi nam namreč kažejo, da bo do leta 2030 starejšega prebivalstva od 65 let skoraj četrtina našega prebivalstva. Leta 2032 bo v tej starostni skupini skoraj 32 % prebivalcev Slovenije. Leta 2033 naj bi bil indeks staranja v Sloveniji po podatkih iz napovedi EUROPOP2018 več kot 200. To pomeni, da naj bi bilo prebivalcev, starih več kot 65 let ali več, dvakrat toliko kot otrok, mlajših od 15 let. Povečuje se število ljudi, starejših od 85 let, do konca leta 2030 naj bi jih bilo 3,3 % prebivalstva, za primerjavo pa vam dam leto 2010, ko jih je bilo 1,5 %.

Cilj našega obstoječega zakona za dolgotrajno oskrbo je, da starejšim želimo omogočiti, da čim dlje ostanejo doma, s tem, da zgradimo mrežo storitev v skupnosti. Obenem pa se za tiste, ki potrebujejo 24-urno institucionalno varstvo, zagotavlja, da bo zanje tudi socialni del oskrbe financiran iz javnih sredstev. Zakon o dolgotrajni oskrbi v središče obravnave postavlja vsakega posameznika in posameznico. Zadali smo si, da pravic ne bomo krčili in da bomo naredili vse, da zagotovimo stalno financiranje za dolgotrajno oskrbo. Z dolgotrajno oskrbo dobimo pravico do pomoči, ki lahko vključuje denarno podporo, oskrbo doma ali v domu za starejše, pomoč pri samostojnem življenju in storitev e-oskrbe.

Prebivalkam in prebivalcem so na voljo različne oblike oskrbe, ki se uvajajo postopoma od leta 2024 naprej, ko se je kot prva uveljavila pravica do oskrbovalca družinskega člana. S 1. julijem se uveljavlja brezplačna dolgotrajna oskrba na domu, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter e-oskrba, s 1. decembrom pa še dolgotrajna oskrba v instituciji, za katero bo po novem treba plačevati manj, le stroške nastanitve in prehrano, ter dnevna dolgotrajna oskrba in denarni prejemek. Vloge za uveljavljanje pravic iz dolgotrajne oskrbe se začnejo sprejemati en mesec pred začetkom izvajanja vsake od pravic, kar pomeni, da se je vloga za oskrbovalca družinskega člana lahko pri pristojnem centru za socialno delo oddala od 1. decembra 2023 dalje. Za vse ostale pravice pa postopoma po 1. juniju 2025.

Kot sem že na začetku omenila, danes govorimo o predlogu Poslanske skupine SDS, s katerim predlagajo črtanje člena, ki govori o financiranju zakona. S predlogom želijo uvesti, da je tudi upokojenec lahko oskrbovalec družinskega člana, ministrstvu pa nalagajo, da do 30. junija 2027 opravi analizo izvajanja zakona. Mi njihovega predloga ne moremo in ne bomo podprli, saj je financiranje tako obsežnega sistema, kot je dolgotrajna oskrba, kot sem že na začetku razložila, ključno. Ne moremo si privoščiti, da stabilnega financiranja ne bi imeli, sploh če pogledamo, kakšne so demografske projekcije. To bi namreč pomenilo, da sistema dolgotrajne oskrbe sploh ne bi mogli imeti. Vzporedno pa ministrstvo že pripravlja novelo zakona, ki je že v medresorskem usklajevanju, kot smo slišali, predvidoma pa jo bomo obravnavali aprila 2025. Novela govori prav o tem, da oskrbovalec družinskega člana lahko postane tudi upokojenec, kar pomeni, da bo upokojenec pridobil 1,2-kratnik minimalne plače plus 40-odstotno pokojnino hkrati. S tem delom novele se seveda strinjam. Sama menim, da je solidaren, finančno vzdržen in učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe edina prava pot, in menim, da moramo pri tem vsi skupaj vztrajati. Njihovega predloga tako ne bom podprla.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Vlada je želela besedo. / oglašanje iz dvorane/ Vlada se je prej odzvala, tako da dovolite, da … / oglašanje iz dvorane/ Boste vi odstopili? Potem pa boste dali prednost predlagateljici.

Izvolite, spoštovana predlagateljica, imate besedo.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala.

Sistem financiranja, ki ste ga vi vzpostavili, ne samo, da Gospodarska zbornica opozarja, da boste pobrali preveč prispevka glede na storitve, ki jih boste nudili, namreč tudi izvajalci vas opozarjajo, konkretno predsednik Socialne zbornice Slovenije je pred dnevi dejal: »Za to, kar bomo dobili in kar se bo izvajalo, bomo plačevali absolutno preveč.« Da se bo plačevalo preveč oziroma da ste oziroma boste uvajali prispevek celo za storitve, ki se po zakonu še ne bodo izvajale, je povedal tudi navsezadnje danes državni sekretar. Šele leta 2028 bo namreč potrebnih nekje 783 milijonov za izvajanje dolgotrajne oskrbe, ampak vi boste davek oziroma prispevek začeli pobirati že s 1. 7. letošnjega leta, v polnem letu pobrali 600 milijonov od ljudi, medtem ko nižate prispevek iz državne blagajne, pa še danes ste potrdili, da niti toliko glede na storitve, ki se bodo izvajale, ni potrebno za izvajanje dolgotrajne oskrbe.

Predlog, ki smo ga dali v Slovenski demokratski stranki, je povsem na mestu. Niti nimate razčiščenih, konkretno koliko finančnih sredstev bo potrebnih za izvajanje dolgotrajne oskrbe, navsezadnje niti ne veste, koliko kadra bo izvajalo. Spoštovani sekretar, da vi rečete, da ima 80 % občin izbranih izvajalca, to še ne pomeni, da bodo ljudje dejansko dobili oskrbo, ki jo bodo potrebovali. Izvajalca že imajo izbranega, ampak izvajalci bodo izvedli toliko storitev, kolikor jih bodo lahko glede na to, koliko imajo kadra, in nič več. In kadra ni. Že prej sem vam govorila o številkah, ki niso male. Trenutno ni kadra, da bi izvajal oskrbo. Te številke bodo še večje glede na to, da niste sposobni priti z nekimi rešitvami. Vi dolgotrajno oskrbo izvajate tako, da ljudem poberete prispevek, ne zagotovite pa kadra za to, da bo storitve izvajal. To je povsem nedopustno in, ja, dejansko ponižujoče do ljudi.

Zdaj pa glede novega, starega zakona. Kolegica je navedla kar nekaj laži, pa bom rekla laži, zaradi tega, ker točno ve, da zavaja, manipulira, namreč ta vaš nov zakon ni uvedel nobene nove pravice glede na zakon, ki je bil sprejet v času naše vlade. Še več, vi ste celo krčili seznam izvajalcev, kajti če ga ne bi, potem bi danes starostniki že imeli ta status oskrbovalca družinskega člana, pa ste ga vi črtali v novem zakonu. Ja, uvedli ste ta prispevek. Uvedli ste nov obvezen prispevek, hkrati pa niste zagotovili kadra, da bi storitve za ljudi izvajali takrat, ko jih bodo potrebovali. Glede znižanja pokojnin. Ne zavajati. Preberite si letno poročilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker tam piše v letnem poročilu iz leta 2023, da so se pokojnine realno znižale glede na stopnjo inflacije in ljudje dejansko seveda posledično dobijo manj.

Kar pa se tiče referenduma, tudi tega ste se dotaknili. Še kako je pomemben referendum, glede na to da obremenjujete delovne ljudi, da ljudje, ki 40 let delajo, imajo pokojnino 200 evrov pod pragom tveganja revščine. Na drugi strani pa bi privilegiranim elitam uzakonili visoke dodatke. Ja, je potreben ta referendum. Če že govorimo o tem, koliko bi stal, me pa zanima, glede na to, da kolegi iz Levice predlagate referendum pred višanjem izdatkov za obrambo. A vaš bo pa zastonj ali kaj?

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Spoštovani državni sekretar, izvolite, imate besedo.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Hvala.

Gospod poslanec Kepa je malo prej izrazil zaskrbljenost oziroma vprašanje, koliko ta 1 % prispevka pravzaprav obremeni tistega, ki ga plačuje. Mogoče bi vam samo za ilustracijo povedal o enem primeru, zadnjič, ko smo predstavljali ljudem Zakon o dolgotrajni oskrbi, je prišla iz občinstva ena gospa in rekla, jaz plačujem za svojega očeta 2 tisoč evrov v domu za starejše. Nimam slabe plače, on ima nizko pokojnino, ampak obupani smo, ne vemo več, kako naprej. Ko je slišala, kaj ta Zakon o dolgotrajni oskrbi dejansko omogoča, da bomo postavili tisto zgornjo mejo, ki jo bo plačal oskrbovanec v domu, uporabnik doma za starejše, postavili jo bomo tam nekje okoli zajamčene pokojnine, ki je pod 800 evrov. Ko je slišala, da ne glede na to, kako težko oskrbo bo nekdo imel, ne bo plačal več od te vsote recimo zajamčene pokojnine, je rekla, zdaj pa vem, kaj je Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ne razumem, zakaj nasprotujejo ljudje tistemu 1 %, ki ga bodo dali. To je tista razlika. Sem bo šel ta 1 %. Mogoče ne bom jaz tega takoj občutil, ampak mogoče bo pa to občutil moj svojec ali pa prijatelj ali pa nekdo. To so res veliki, veliki izdatki, ki jih ljudje danes plačujejo, ko je dolgotrajna oskrba pravzaprav odvisna od samoplačništva. Ta 1 % bo res, res olajšal ljudem življenje. Ko bomo to videli, se nam pravzaprav ne bo toliko poznal, ker bomo vedeli, da je koristen za naše sodržavljane in nazadnje tudi za nas.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolega Jurij Lep, imate besedo, za vami kolega Bojan Čebela.

Izvolite.

JURIJ LEP (PS Svoboda): Hvala za besedo, gospa predsednica.

Spoštovane kolegice in kolegi, državni sekretar, lep dober dan!

Jaz bom svojo razpravo začel tako, kot sem recimo že zmeraj začel. Zakon o dolgotrajni oskrbi je sprejela prejšnja vlada, sprejela ga je in je bil narejen nastavek, na osnovi katerega lahko gradimo naprej. Jaz sem že takrat govoril, da zakon sploh ni tako slab, ampak je neizvedljiv. To, kar smo rekli, da nimate virov, sredstev napisanih v zakonu, je tudi takšen zakon dejansko dolgoročno neizvršljiv in nerešljiv. Potem pa je bilo tudi rečeno, da je vlada dr. Roberta Goloba potem sprejela zakon, ki je vseboval vse pravice, ki ste jih že vi v svojem zakonu predpostavljali. To se pravi, da je vse zakonske osnove, na katerih se bo gradila dolgotrajna oskrba, Vlada v svojem zakonu sprejela, ampak je določila tudi vire. Viri so, kot vidite, je bilo rečeno, 1 % od delodajalcev, 1 % od delojemalcev in 1 % od upokojencev in tudi v bistvu 2 % od samostojnih podjetnikov, s tem da bi pri samostojnih podjetnikih povedal to, da imamo približno 12 % samostojnih podjetnikov v Sloveniji, kot je že kolega Krajnc povedal, pa ne plačajo 5 % prispevkov. Tako da tudi iz tega naslova bo povprečni ali pa minimalni prispevek, ki ga bo moral plačati samostojni podjetnik, približno 60 % minimalne plače, se pravi maksimalno 1,2 % povprečne bruto plače, kar bodo plačevali vsi ostali, ki so v rednem delovnem razmerju. Tako jaz to razumem.

Po vsej verjetnosti, tako kot je že malo povedal gospod državni sekretar, tudi jaz sem prepričan, glede na to, da smo vsi delali, da imamo nekateri že pogoje za pokojnino, nekateri še delajo, nekateri še ne, da je 1 % v bistvu solidarnostni sistem, solidarnostni sistem pa jaz zmeraj zagovarjam. Se pravi, več kot imaš, več boš plačal tudi v številki. 1 %, kot je prej bilo rečeno, 200 evrov ima pokojnine, ne vem, kakšna je to pokojnina, se pravi, to je pokojnina, ki v bistvu ni na osnovi delovne dobe, zato pa zmeraj operiram s pokojnino, ki jo je nekdo zaslužil z delom v dobi 40 let. To je sedaj minimalna pokojnina, 780 evrov. Tu je bistvo. Se pravi, nekdo, ki ima zajamčeno pokojnino 780 evrov, bo plačal 7,8 evra, nekdo, ki ima pa 2 tisoč evrov, bo plačal pa 20 evrov za dolgotrajno oskrbo. Kar se pa tiče dolgotrajne oskrbe in kdo bo rabil dolgotrajno oskrbo, pa mi verjemite, da bodo večinoma tisti, ki si ne morejo plačati, se pravi tisti z manjšimi prispevki, z manjšimi dohodki, potrebovali več dolgotrajne oskrbe.

Zato v domu starostnikov, tako kot je bilo rečeno, tudi jaz sem želel ta slučaj izpostaviti, ko bodo potem vedeli, kaj jim to omogoča s 1. 1. 2026, takrat se bo recimo iz tega naslova, iz tega prispevka, ki se bo zdaj pač zbral, lahko plačalo dolgotrajno oskrbo, razen nastanitve. Se pravi, to pač ne bo krito. Bilo je rečeno, da se bo zbralo od 500 do 700 milijonov letno. Se strinjam, da mogoče ne bo vse porabljeno v tekočem letu, ampak jaz si ne znam predstavljati, da bi lahko nekdo ali pa zakonodajalec nekaj nastavljal, brez tega, da ve, od kod bo dobil denar. S tega stališča sem prepričan, da bo ta denar, kar je bilo tudi rečeno, namenjen strogo za dolgotrajno oskrbo in tudi recimo za plače ali pa za posameznike, ki to delo opravljajo. Po vsej verjetnosti bomo dolgoročno pridobili neke kadre. Kadar je bil problem prej, je problem zdaj in bo še en čas problem tudi v prihodnosti, tako da s tega stališča zdaj ne bi delal razlike med opozicijo in koalicijo, ampak kadrovski problemi so nastali zato, ker so pač plače v teh dejavnostih podcenjene. To je moje prepričanje. Sigurno smo zdaj z novo plačno reformo naredili prav, ali smo naredili dosti, ne vem, sigurno smo nekaj naredili, ne pa še dovolj.

Tudi to, kar se govori, da so zdaj pač te plače malo zrasle, seveda so, če bo pa več tranš. Tudi socialni partnerji so podpisali, tega si nismo mi izmislili, oni so podpisali, da bo plačna reforma šla postopoma, zato sem recimo tudi jaz malo jezen in žalosten, da tisti, ki so vodje teh ustanov, niso upoštevali, tako kot so prej upoštevali, da so lahko plačali in določili posameznikom tudi uspešnost za delo, ki so jo prej pač lahko dali, zdaj pa je niso več dali. Zakaj, ne vem, tako da bi s tega stališča lahko ohranili tisto zgodbo, kar je bilo prej, pred to uveljavitvijo, in še s tem višjo plačo, ki bi jo zdaj dobili v prvi tranši. Verjemite mi pa, da se bo v naslednjih tranšah ta zgodba malo popravila in bodo tudi posamezniki bolj zadovoljni, kot bi bili sicer.

To, kar je bilo rečeno, 80 % občin, ja, 80 % občin je že podpisalo z javnimi zavodi, da bodo to izvajali. Se pa strinjam, da je vprašanje, če bodo vsi imeli kader. Tisti prvi pogoj, kar je bilo rečeno tudi v tem vašem predlogu, kar se tiče oskrbovalca družinskega člana, je bilo rečeno, da se pripravlja zakon, nič narobe. Se pravi, ali je to na vašo pobudo ali ne, ni pomembno. Se pravi, ta del, ki ste ga vi želeli oziroma dali v ta predlog zakona, se že na ministrstvu pripravlja, tako da jaz glede tega ne bi delal nobenih nekih velikih težav.

Kaj je dolgotrajna oskrba? Se pravi, ljudje smo stari, smo bolni, smo invalidi ali pa so invalidi in dobijo to pomoč. To je pomoč države, družbe, da tem ljudem omogoča, da lahko vsaj kolikor toliko živijo v normali. Imajo pravico do pomoči, imajo denarno podporo, lahko oskrba na domu ali oskrbo v domu starejših. Se pa strinjam, da še to ni, ampak zakaj ne bi pustili času čas. Saj mi ne moremo brez denarja nekaj sklepati in razpravljati, kaj bomo zdaj imeli, če bomo to izvedli. Če pa imamo mi nek denar, pa lahko ministrstvo in posamezniki govorijo, pa je jasno. Ker so oni predstavniki zavodov, nimajo vseh podatkov. Tudi ne vem, če ministrstvo ve vse podatke, ne vem, če sploh kdo vse ve. Moramo tudi malo gledati na to karto, da bo ta zakon sprejet, ki ga imamo, in da se bo dolgotrajna oskrba začela reševati. Jaz še zmeraj ne vem, zakaj bi morali gledati tako negativno na vsako stvar, ki se napravi v naši družbi.

Kljub temu imamo upokojence, ki imajo neke pokojnine, nimajo prave, nimajo idealne. Pred nami se pripravlja pokojninska reforma, ki bo še marsikaj dodala ali pa dorekla. Tudi takrat bo veliko nasprotnikov. Nekateri bodo rekli reforma, nekateri bodo rekli, da sploh ni reforma, nekateri bodo rekli, da smo nekaj dodali, skratka, nekaj se dogaja. Če smo mi to hočeš nočeš sprejeli, se pač z nekimi stvarmi moramo strinjati, saj 20 let se nič ni naredilo na tem področju. Vsi govorimo, kolikor jaz spomnim, o dolgotrajni oskrbi, da bo to treba. Seveda bo treba, ampak ljudje po vsej verjetnosti bodo imeli, starejši, kolikor jaz malo spremljam, pa tudi prek lokalne skupnosti, večina starejših ljudi bi rada bila doma, se pravi, da bi imeli doma oskrbo, takšno ali drugačno. Mislim, da je tudi družba na tem. Imamo rešitev v tej smeri, da ne bomo potrebovali toliko teh institucij, domov za starostnike, za katere vidimo, da jih imamo v bistvu teoretično dovolj, pa dosti praznih postelj, ker nimamo kadrov. To je vse veriga. Se pravi, če bomo mi uredili financiranje za te ljudi, verjemite mi, da se bo tudi kader vrnil ali pa se bo potem dejansko z veseljem ukvarjal s tem delom, ker vemo, vsi bomo enkrat stari in po vsej verjetnosti bomo potrebovali eni več, drugi manj pomoči od drugega.

S tega stališča jaz mislim, da s tem zakonom, ki so ga predlagali v opoziciji, ni nič narobe, samo ga ne moremo sprejeti, zato ne, ker je že, kar se tiče oskrbovalcev družinskega člana, v pripravi. Kar pa sem prej govoril o teh prispevkih, pa mislim, da je edino tako pravilno, saj smo socialna država, solidarna država, da tisti, ki ima več, pač več prispeva v to skupno blagajno, ker bomo mogoče vsi potrebovali, ko bomo stari, to pomoč, sigurno bodo tisti z manjšimi dohodki potrebovali več. Tako da s tega stališča mislim, da moramo kot družba sprejeti, da bomo pač nekaj plačali, od nič pa ne bo nič. Bilo je rečeno, da bi mogoče krili iz pokojninske blagajne. Pokojninska blagajna je že zdaj, 1 milijardo 200 na letni ravni moramo dati zraven, da sploh rešujemo pokojnine, s tega stališča je to dejansko brezpredmetno in je potrebno, da imamo nov vir, dodatni vir. Tudi mislim, da bodo delodajalci prej ali slej, tudi zdaj se vidi, ko se sprejema pokojninska reforma ali pa ne reforma, kakor hočete, smo dosegli ali pa so dosegli, da bomo vsi podpisali. Če bodo vsi trije podpisali, vlada, delodajalci, delojemalci, ni vrag, da se ne bi nekaj izpeljalo. S tega stališča mislim, da je prav, da tudi upoštevamo gospodarstvo.

Ni res tako, kot je recimo rečeno, da smo zmeraj, kako smo že zdaj rekli, retorika, neumen zakon, v škodo ljudi, v škodo gospodarstva, manipulacije, laži, zavajanja. Jaz teh besed sploh ne znam uporabljati v svojih razpravah, ker jaz vsako stvar, ki je pred nami, želim predelati, uporabiti, iz svojih izkušenj in tega, kar vidim na mizi, pač rečem, in rešujemo to zgodbo v dobro vseh nas, ne pa z namenom, da smo vsi proti ljudem. Eni pač niso. Veste, da to ne drži. Vsi politiki, po vsej verjetnosti, če smo realni, delamo za ljudi, saj smo zato tu, dejansko tudi zaposleni. Eni zagovarjajo svojo volilno bazo, drugi drugo volilno bazo, jaz osebno zagovarjam splošno volilno bazo in mogoče predstaviti ta problem širše, da je to družbeni problem. Ker smo socialna država, solidarna država, je prav, da imamo takšno financiranje dolgotrajne oskrbe, kot ga imamo.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolega Bojan Čebela, izvolite, imate besedo, za vami kolega Milan Jakopovič.

BOJAN ČEBELA (PS Svoboda): Hvala lepa, predsednica.

V veri, da bo s tem rešila vse probleme, na katere ravno danes opozarja, je prejšnja vlada sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi, to je bilo davnega decembra 2020, 2021. Predlog ni uredil vključevanja v obvezno zavarovanje. Predlog je omogočal pridobitev pravic, ni pa omogočil financiranja. Strokovno sklicevanje na neobstoječi demografski sklad, sredstva EU in nekakšne donacije po vzoru družbenega sočutja, seveda vse v luči tedanjih prihajajočih volitev, kasneje pa verjetno pristop k edini možni rešitvi, zagotovitvi sredstev na način prispevka državljanov. Brez finančnih sredstev očitno ne gre, tega se zavedamo vsi. Vlada dr. Roberta Goloba je v novem predlogu zakona upravičencem zagotovila vse pravice in določila realen finančni vir in način. Izvedba dolgotrajne oskrbe in financiranja se določi v enem zakonu z jasno časovnico postopnega uveljavljanja pravic v treh korakih, od 1. januarja lanskega leta in vse do končnega roka 1. decembra letošnjega leta. Seveda ne gre tako enostavno, tudi pri nas. V en zakon se ne more spraviti vseh rešitev in upoštevati vseh problemov, s katerimi se soočamo že pri snovanju tako pomembnega zakona, kakor je Zakon o dolgotrajni oskrbi.

Zagotoviti pravico oskrbovalca upokojenca, to je problem, ki ni tako enostaven in ga ne moremo poenostavljati. Tukaj je potrebna medresorska uskladitev, tukaj lahko hitro posežemo v pravice upokojencev in smo nekako povzročili novo pravico, ki je daleč od rešitve, ki pa je seveda zelo funkcionalna in jo podpiramo in jo bomo v novelaciji zdajšnjega zakona sigurno podprli. Druga taka anomalija, ki jo je treba upoštevati, je tudi sprejeti zakon o izboljšanju pogojev zaposlovanja. Tukaj smo naredili veliko in še bo treba narediti. Trg dela je problematičen. Rešitve, ki učinkujejo danes, verjetno jutri ne bodo in bo treba poiskati nove vzorce. Po 30 letih imamo končno dodelano rešitev, ki je osredotočena na našo koalicijsko zavezo. Zagotavljamo učinkovito pomoč ljudem, ki zaradi starosti, slabega finančnega položaja ali invalidnosti, bolezni ne morejo več skrbeti zase.

Obstoječi zakon, je povedala ena od udeleženk posveta, je zame sonček. O tem, nekaj podobnega je govoril že državni sekretar, namreč ta oseba je izpričala svojo zgodbo, kako ima mati na zaprtem dementnem oddelku in kako je njena družina obremenjena s plačevanjem te nege, ki je na najvišji možni stopnji. To je potrditev, da smo na dobri poti, pa čeprav bo treba to še malo počakati, je pa nekako spodbuda za naprej, da bodo vse te predlagane rešitve obrodile sadove. Pravica do celodnevne dolgotrajne oskrbe v institucijah je seveda samoumevna s tem zakonom. S temi pravicami razbremenjujemo tudi lokalne skupnosti, ki so sedaj nosile breme iz naslova nalog izvajanja. Omogočamo pomoč onemoglim pri vsakdanjih opravilih prehranjevanja, osebne in zdravstvene nege tudi na domu. Uveljavlja se denarna pomoč pri samostojnem življenju in z možnostjo uporabe e-oskrbe. Ena od ključnih rešitev je bila vzpostavitev vstopnih točk na centrih za socialno delo. Tukaj se je veliko slabe volje prelilo, ampak na koncu se je to izkazalo za dobro, učinkovito metodo, kajti centri že delujejo v okviru svojih dejavnosti in je to prava točka in dober namen. Veseli me, da zakon dodatno krepi sodelovanje občin pri oskrbi na domu z vzpostavitvijo učinkovite koncesionarske službe. Od 212 slovenskih občin je več kot 86 % takih, ki že imajo izbrane koncesionarje, ostale pa s pomočjo institucij in ministrstva iščejo ustrezne rešitve.

Dostikrat oziroma danes sem slišal, kako obremenjujemo, kako upokojencem dajemo zavezo oziroma obveznost tistega procenta, ki ga bodo morali prispevati v sistem. Če smo odgovorni, dajemo to tudi mladim, in če smo funkcionalni, je upokojenec prvi na vrsti, ki bo deležen te oskrbe. In če to nekako preslikamo v številke povprečne pokojnine, je to pod 10 evrov na mesec. Če teh 10 evrov damo na način SWOT analize in pretehtamo, kaj bo v prvih dveh letih ali pa celo prvem letu nege, ki jo bo deležen v instituciji, dobil za to, potem lahko ugotovimo, da je to zelo, zelo simboličen znesek in zanemarljiv. Mislim, da ne bo s tem problema, da bodo upokojenci to sprejeli odgovorno, ker se zavedajo, kaj s tem rešujemo. Finančna ocena, kljub pozitivni oceni tega zakona, ki ga predlagatelj danes tukaj zagovarja, me nekako ne spodbuja, da bi sledil temu in bi ta zakon podprl kot primernega za nadaljnjo obravnavo.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Kolega Milan Jakopovič, imate besedo, in za vami kolega Zvonko Černač. Izvolite.

MILAN JAKOPOVIČ (PS Levica): Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Jaz mislim, da na eni točki smo kar na skupnem temelju, in to je, da je potrebno urediti sistem tako, da bodo lahko tudi upokojenci oskrbovalci družinskega člana. Jaz mislim, da tukaj ni nestrinjanja, je pa mogoče pot majčkeno drugačna. Kar se tega tiče, jaz mislim, da ni problema. Kar pa se tiče ostalega, pa se seveda nekako ne morem strinjati. Pa se mogoče tukaj najprej navežem na kolega Čebelo, ki je govoril o tem, da prejšnji zakon ni imel zagotovljenih finančnih sredstev. Če se navežem na eno od izjav, ki se nanaša na tisti vaš prejšnji zakon, in sicer citiram: »S sprejetjem zakona decembra 2021, v tistem času je bil sistem dobro zasnovan in bi ga bilo potrebno zgolj začeti izvajati.« Jaz se tukaj lahko navežem na to, da ni bilo potrebnih financ. Saj tudi zaposlenih ni bilo. Ali ste jih, ne vem, eno leto nazaj imeli, pa so zdaj čudežno izpuhteli? A so takrat bili zaposleni, ki bi izvajali vse to? Takrat očitno je bilo vse, kam so zdaj izginili, če so takrat bili zaposleni, danes pa jih ni. Pa itak vsi vemo, da je problem s kadri kroničen in da se jih pač skozi obdobje poskuša naslavljati. Vprašanje seveda pa je, na kakšen način, ampak dobro, jaz vseeno mislim, da je to izpostavljanje pomanjkanja kadrov pomembno, ker pač so ti kadri, ki bodo zaposleni v tem sistemu, pomembni nosilci.

Če se navežem na kolega Horvata, s katerim se strinjam v tem delu, da je dejstvo, da bomo itak vsi nekoč potrebovali to pomoč. Tudi tukaj se mi zdi, da se vsi lahko strinjamo in da skoraj vsi poznamo nekoga, ki to pomoč potrebuje že danes. Ravno zato mora biti dolgotrajna oskrba pravica in ne nek privilegij, ki bi si ga lahko privoščil na način, če imaš malce bolj debelo denarnico. Tukaj je financiranje osnova, kajne, zato ne podpiram te ukinitve prispevka za dolgotrajno oskrbo, nasprotno, podpiram ga kot enega najbolj pravičnih in solidarnih ukrepov zadnjih let. Seveda pa se je ob tem treba vprašati, komu bo ta denar namenjen. Namenjen bo za pomoč ljudem, za oskrbo na domu, za negovalce in negovalke, za varnost starejših, da bodo lahko mirno živeli z občutkom, da jih nismo pozabili v tem obdobju življenja. To je tisto, kar naslavlja dolgotrajna oskrba.

Konec koncev, mi bomo slej ko prej prišli do trenutka, ko bo za to potrebna, ne vem, milijarda sredstev. Mi seveda danes lahko govorimo o tem. Ne vem, ne bomo kupovali orožja, pa bomo zagotovili milijardo na leto. Konec koncev pa je ta prispevek vseh solidaren, relativno majhen, ker to je neka osnova solidarnosti, če prispevamo vsi, bo ta prispevek manjši za vsakega. Če pa prispevka ni, potem pa vidimo, da je strošek posameznika bistveno večji. S tem se soočamo recimo danes v domovih za starejše, kot smo slišali 2 tisoč evrov, tisoč 300 evrov, tisoč 800 evrov. Vemo pa, kakšne so pokojnine, pa se ne bom spuščal v to, kaj je razlog za te nizke pokojnine, ampak ta relativno majhen prispevek pomeni en zelo velik korak k temu, da bodo vsi, ki potrebujejo oskrbo, to tudi imeli. Temelj. In to financiranje je seveda osnova in nikakor ne morem pristati na to, da to osnovo ukinemo. Mislim, to je … Ne vem.

Zdaj se itak ob vseh teh prispevkih govori, da pač prispevek obremenjuje ljudi. Meni je žal, da se nismo več pogovarjali, ampak moje izkušnje z vami so slabe. Resnično. Ja, že na predstavitvi pokojninske reforme, ki smo jo prišli predstavit tako v SDS kot v NSi, sta bili dve poslanki. Dve poslanki! Dogovorjeni smo bili, da pošljete pripombe, ki jih bomo seveda upoštevali. Nič! Ali je res ali ni? / oglašanje iz dvorane/ No, upoštevali in preučili, karkoli, ampak to je sodelovanje pri ključnih zadevah, žal. Govori se, da bodo starejši plačevali za nekaj, česar celo ne bodo dočakali in tako naprej. Ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo je nevaren in v nekem delu celo ciničen političen manever, ki je seveda kratkoročno lahko všečen, ker pač obljublja par evrov več oziroma par evrov manjšo obremenitev, če tako rečem, v žepih ljudi, dolgoročno pa pomeni razkroj, celoten razkroj tega postavljenega sistema dolgotrajne oskrbe. Ta negotovost, ki se s tem povzroča, je ena teh, ki obremenjuje starejše. Seveda strah, da bodo ostali brez oskrbe, in na tem se dela, ampak tudi to, da bi ukinili financiranje, to šele povzroča negotovost, da bodo, ne vem, njihove družine razpadle pod to težo neke nege, ki jo zdaj morajo zagotavljati, da bodo nekako po dolgem življenju, ko so delali, na koncu dneva v enem kotu končali brez pomoči, v neki osami, stiski, sramu. Ne vem, če je največja obremenitev nekaj evrov dejansko tisti razlog, da se bo zdaj na ta način rešilo ne vem kaj. Največja obremenitev je v bistvu država ali pa sistem, ki se umika iz nekega postavljenega sistema, ki ga človek najbolj potrebuje.

Jaz sam ta prispevek dojemam kot nek izraz solidarnosti med generacijami, med temi, ki delajo, in upokojenci, med zdravimi in bolnimi, ne vem, med mladimi in starejšimi, starejši za starejše. Danes prispevamo, ker vemo, da bomo nekoč tudi mi potrebovali pomoč. In če danes ukinemo ta prispevek, bo ta pomoč tudi za nas ukinjena v končni fazi. Kaj dobimo? Mi veliko slišimo, da ne bo tega, ne bo onega, ne bo tretjega. Do zdaj je bila uveljavljena zgolj pravica do oskrbovalca za družinskega člana. Jaz mislim, da zadeva teče. Razumem pomisleke, razumem strahove, ampak tisto, kar je bilo do danes uveljavljeno, zadeva teče. Ja, čaka nas pa zelo veliko izzivov. In če govorimo, kam se bo namenil ta prispevek, ja, pravica do e-oskrbe. Veste, kako pomembna je e-oskrba. Zelo pomembna zadeva. Jaz mislim, da moramo narediti vse, da imajo zavarovanci za dolgotrajno oskrbo dostop do e-oskrbe. Če ukinemo prispevek, tega ne bo. 1. 7. ravno tako vstopijo v veljavo storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Tudi pomembna zadeva.

Oskrba v DSO, ta del se mi tudi zdi zelo pomemben, če ponazorim plastično s tem primerom, kaj pomeni ta finančni del v DSO, da ta relativno majhen prispevek vseh pomeni, da bo vsak stanovalec v domu za starejše, kjer se izvaja pač ta pravica do dolgotrajne oskrbe, mesečno plačal manj, kot je recimo zajamčena pokojnina. To pa je že ogromna razlika med tistim, kar je državni sekretar govoril, ko morajo plačati, ne vem, 2 tisoč evrov. O tem govorimo. Ja, finance so en del, ki skrbi za to, kar je kolega Horvat govoril, da je zadeva urejena sistemsko in trajno, predvsem na dolgi rok, je pa zame to v prvi vrsti vprašanje vrednot, solidarnost, tudi prek tega prispevka vseh, če želite. Jaz tega ne vidim kot strošek, ampak kot neko vezivo naše družbe, kjer se povežemo, da bomo vsi skrbeli za to. Če ga razgradimo, se bojim, da bo cena veliko večja. Če bi vsi lahko naredili ta preskok, je ta pot, kam gremo, jasno začrtana in cilj je jasen. Ampak hkrati se moramo zavedati, da pač gre za sistem, ki ni tako, kot je bilo rečeno, ko sem na začetku prebral, da je sistem postavljen, zdaj pa ga je treba samo izvajati. Tukaj gre za sistem, v katerega bo ali je vključenih na desettisoče ljudi in na drugi strani na tisoče in tisoče izvajalcev. Mi ne moremo tako lahkotno te stvari naslavljati in reči, to pa je zdaj, to bi pa ... Zato se bo potrebno zavedati, da ne bo šlo čez noč vse, ampak da pa smo na pravi poti.

Ne, nisem za to, da se ta prispevek ukine, čeprav pa seveda vedno znova pridemo do tega, delodajalci ne bi, ta skupina ne bi in ne vem kaj. Ampak jaz to jemljem kot dejansko neko vezivo naše družbe, kjer bomo skupaj naslovili in skupaj pomagali poskrbeti, da bo v končni fazi ta zadeva trajna in sistemska.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Predlagateljica, izvolite, imate besedo.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Jaz resnično ne morem razumeti, da tako sekretar kot sedaj kolega iz koalicije govorita tu zgodbe, kako bodo ljudje imeli zagotovljeno institucionalno varstvo, kako bo vse krasno in lepo konec leta, ko bo to zaživelo, za dolgotrajno oskrbo. Če mi lahko zdaj nekaj razložite. Vi boste pobirali prispevek s 1. 7., ljudje bodo plačevali ta 1 %. Kadrov niste rešili, s plačno reformo ste jim celo poslabšali situacijo. Vemo, kakšne so bile zgodbe, ne s strani opozicije, s strani zaposlenih, ki so prišli s plačilnimi listami v javnost. Torej kadra ni, sedaj ga že ni, imamo prazne postelje, približno 340 zaposlenih je manko v celotnem sistemu glede domske oskrbe, 2 do 3 tisoč nujnih prošenj ljudi, ki bi želeli priti v dom, ker so v takšni in drugačni stiski, situaciji, ko potrebujejo domsko oskrbo, in zdaj vi nam to prodajate zgodbe, kako se bo situacija čudežno rešila s tem, ko bodo plačali prispevek. Kdo bo pa izvajal oskrbo? Kdo? S tem, da bo v naslednjih petih letih še približno ena petina teh, ki so sedaj zaposleni, verjetno prešla v upokojitev, glede na to, kakšno starostno strukturo imamo med zaposlenimi. Jaz ne vem, ali vi živite v kakšnem drugem imaginarnem svetu, ne razumem, res ne razumem. Kadra ni, vi pa boste rešili situacijo s tem, da boste ljudem pobrali denar za prispevek. Mislim.

Da ste na pravi poti. Niste na pravi poti. Na to vas ne opozarjamo samo mi v opoziciji, ampak na to vas opozarjajo tudi izvajalci, Računsko sodišče, navsezadnje tudi predsednik Fiskalnega sveta. Tudi tukaj so izjave, recimo s strani Računskega sodišča, oktober 2024, poročilo. Načrti države so netransparentni in premalo konkretni glede porabe sredstev za dolgotrajno oskrbo. Zakaj? Zaradi tega, ker ste vi na dobri poti. Jaz pa mislim, da ne. Predsednik Fiskalnega sveta, ni jasno, ali ima država dovolj zmogljivosti na administrativni ravni kot tudi na dejanskem področju oskrbe, da bo lahko vnaprej zaračunavala storitve in jih tudi izvajala. Spoštovani kolegi, vi ste dodelali zakon, ampak dodelali ste ga tako, da ste obdavčili ljudi, da bi pa poskrbeli, da bi sistem oskrbe dejansko funkcioniral, tega pa ne naredite. Dejansko smo na drugačni poti. Vi najprej obdavčite ljudi, poberete prispevke in očitno vam ni kaj dosti mar, kako boste situacijo na terenu reševali. Mi smo se zadeve lotili povsem drugače, da se zagotovi v prvi vrsti oskrba ljudi, to je pomembno. Ja, pod našo vlado se je delalo na kadrih, sprejeli so se standardi in normativi za socialni del storitev. Tik pred zdajci bi se tudi za zdravstveni del, ampak prišla je vaša vlada, bile so velike obljube in zgodilo se ni nič, razen uzakonil se je prispevek. Ne, ni prav do ljudi, da jih obdavčujete z novimi davki, pa sploh ne vedo, kaj bodo imeli od tega. Ne obljubljati sedaj nekih velikih stvari, kaj vse pompoznega se bo zgodilo, ker smo videli, kaj se je zgodilo že pri prvi pravici, ki bi se morala izvajati s 1. januarjem, pa ste naredili zamik več kot pol leta, pa še sedaj niso vse vloge rešene.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Spoštovani državni sekretar dr. Luka Omladič, izvolite, imate besedo.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Saj včasih malo težko razumem, zakaj tak temačen pogled na prihodnost, pri tem, ko gre vendarle za enega izmed najbolj pomembnih projektov, ki jih moramo skupaj tako vlada kot opozicija narediti. Pravzaprav nimamo nobene možnosti, da ne bi. Gre za to, da poskrbimo za nas, za naše starejše, da vzpostavimo nek varen sistem oskrbe v starosti. Govoriti ne da se, ni mogoče, ne bo vam uspelo, to seveda ne bo zaustavilo naše vlade, našega resorja, ker je pač to naša dolžnost. Ampak mislim pa, da nima nekega prav zelo pozitivnega učinka in nima niti pozitivnega učinka pravzaprav na ljudi, ki jih želimo privabiti v sistem, na te slavne kadre. Če vi skozi govorite, vse je narobe, nič se ne da, dolgotrajna oskrba nima prihodnosti in to pravzaprav govorite s tega nacionalnega podija, se bojim, da s tem ne prispevate ravno zelo, kako bi rekel, k reševanju tega problema, za katerega se pa čisto strinjam z vami, da ga je res potrebno nasloviti. To. Rekel bi samo še to. Še enkrat. Kam pa gre ta prispevek za dolgotrajno oskrbo v zadnji konsekvenci? Gre točno za plače tistih ljudi, ki bodo izvajali to storitev za naše starejše.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala lepa.

Zdaj pa ima besedo kolega Zvonko Černač in za njim mag. Darko Krajnc.

Izvolite.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Jaz ne vem, ali državni sekretar malo slabo posluša, kaj mi govorimo, kaj je govorila kolegica, ali namenoma zganja te manipulacije, tako kot njegov minister, kadar je tukaj.

Pojdimo po vrsti, državni sekretar. Mi ne govorimo o tem, da naj bi se te storitve iz Zakona o dolgotrajni oskrbi zamikale, da se naj ne bi uveljavljale tako, kot so uzakonjene. Nasprotno, mi vas kritiziramo, že leto dni vas kritiziramo, da niste pripravili sistema, ki ste ga uzakonili poleti 2023, na izvajanje s 1. 7. letos. Spomnite se, pred slabim letom dni, meseca maja smo sklicali sejo odbora, na kateri smo ugotovili, da niti prvega izmed upravičenj, oskrbovalca družinskega člana, niste bili sposobni uvesti tako, kot je bila ta storitev uzakonjena. Ste pozabili? Bil ste tam zraven, bil je nekaj časa tudi minister. Vaši nekateri koalicijski poslanci so vas kritizirali na odboru. A ste pozabili? Pa je šlo samo za privedbo oskrbovalca družinskega člana iz prejšnjega sistema v novega, za nekaj 100 primerov, ne za nekaj tisoč ali pa nekaj 10 tisoč primerov, kot jih bo potrebno v tem novem sistemu oskrbe na domu, za prevedbo družinskega pomočnika v oskrbovalca družinskega člana, sem prej narobe rekel, za to je šlo. Se pravi, samo za neko formalnost približno v polovici teh odločb, ostalo so bile pa nove, niti pol od tistega, kar ste na novo sprocesirali v dobrem letu dni ni obseg teh storitev.

Že takrat smo izpostavili, da je slabo, da teh storitev ne morejo izvajati upokojenci in da ne more upokojeni partner skrbeti za svojo ženo ali pa svojega soproga, če je zdravstveno sposoben to početi, ki tako pomoč potrebuje. Takrat ste se strinjali, da je to seveda treba urediti in da bo to urejeno. Zdaj smo po letu dni in vi še vedno meljete to določbo. Vmes ste že enkrat ta zakon spremenili in tega niste imeli v tej spremembi, kajti to je ena izmed sprememb, ki jo predlagamo v tej noveli. Danes pravite, ja, s tem se strinjamo, da se to uredi, ampak ker je predlog Slovenske demokratske stranke, bomo to zavrnili, ker zdaj bomo pa mi boljše skozi medresorsko po letu dni naredili. Ena minimalna zgodba, ki bi morala biti urejena najkasneje v roku meseca dni. V tem mandatu ste sklicali nebroj nujnih sej, imeli smo skoraj 100 izrednih sej, od tega 90 % za stvari, ki ne izpolnjujejo pogojev za obravnavo na nujnih sejah, in tega niste bili sposobni narediti, ob tem da ste vmes že sprejeli eno novelo tega zakona.

Drugi del, o katerem govorimo, ki je pa bolj pomemben, ker po nepotrebnem vnaprej obremenjuje žepe ljudi, in to z znatnimi sredstvi, ne gre za te minimalistične predstave, ki jih nekateri tukaj predstavljajo, saj to je 1 %, nič, to je 10, 20 evrov, saj to je vendar majhen znesek. Gre za 500 do 700 milijonov evrov sredstev letno, za katere, kot smo slišali danes s strani poslanca Nove Slovenije, celo gospodarstvo ugotavlja, da boste tega denarja nabrali približno polovico preveč. Kam bo šel ta denar? Kje bo ležal? Kje bodo ležala ta sredstva, ki ne bodo porabljena za oskrbo starejših? To je bil eden izmed ključnih razlogov, da predlagamo, da se ta prispevek, ki bo uveden s 1. julijem letos, ukine in da se po letu in pol naredi evalvacija izvajanja sistema in takrat, če se vidi, da je potrebno nekaj spremeniti, se bo pa spremenilo. Če se bo ugotovilo, da je potrebno uvesti tudi kakšen prispevek, se ga bo uvedlo, ampak na podlagi tega, kaj potrebujemo. Ne vem, če bo potem še potreben 1 %, mogoče bo pa samo 0,2 % dovolj ali pa 0 %.

To je bil razlog, da takrat vlada, in ne predvolilni čas, v tistem zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki ga je parlament sprejel 9. decembra 2021, ki jo je vodil gospod Janša, tega ni predlagala. Predlagala je v prvem obdobju izvajanja zakona, mislim, da je bilo to obdobje predvideno za štiri leta, do leta 2025, se pravi do letošnjega leta, da se sredstva zagotovijo prek pokojninske in zdravstvene blagajne in da je tudi v zakonu, v tistem iz 9. 12. 2021, točno določen odstotek, ki se za storitve dolgotrajne oskrbe iz novega zakona namenja iz zdravstvene in pokojninske blagajne. Mimogrede, ta zakon je bil sprejet po več kot 20 letih neuspešnih poskusov in po več kot 100 verzijah. V njem so te storitve, ki jih imate zdaj vi v vašem zakonu, popolnoma identične. Prav je, da danes priznavate, za koliko ste prikrajšali ljudi v teh dveh letih. Naj ljudje slišijo! Danes je bilo prvič povedano, za koliko ste jih prikrajšali.

Ste rekli, da bo oskrba v domovih starejših limitirana z zajamčeno pokojnino, se pravi, da bodo upravičenci plačevali oziroma oskrbovanci plačevali največ 780 evrov. To bi moralo biti po zakonu iz 9. 12. 2021 uveljavljeno že s 1. januarjem 2023. Za več kot dve leti ste vse oskrbovance v domovih za upokojence prikrajšali za znatne zneske. Ogoljufali ste jih, in to dvakrat. Drugič s tem, ko ste trdili, da boste zamaknili storitve za eno leto, torej bi se morale uveljaviti te storitve s 1. januarjem 2024, se bodo pa s 1. 12 letos, in samo za to so vam dali mandat na referendumu, da za eno leto zamaknete, vi ste pa zamaknili uveljavitev tega upravičenja na 1. 12. letošnjega leta. Za vse te zneske ste te ljudi ogoljufali. Ne mi danes tukaj stokati in jamrati, da vam govorijo ljudje, da ne morejo plačevati. Seveda ne morejo, ampak toliko težje so plačevali tudi vsa ta leta nazaj, ob vedenju, da so že imeli zakon, ki je bil sprejet, ki je bil veljaven in ste ga vi vrgli v koš, kot je rekel vaš nekdanji kolega Miha Kordiš na seji odbora. Takrat, ko ste vi sprejemali novelo, ki je zamikala za eno leto uveljavitev pravic, je on rekel, ta zakon je za v koš, in tako se je tudi zgodilo. Jaz sem takrat povedal, Miha Kordiš je povedal pošteno, vsi drugi ste lagali in lažete še danes. Ko govorite o številki 2 tisoč, govorite o koncesijskem domu, ker v javnem domu, za katerega se vi zavzemate, je številka tam nekje tisoč 400, maksimalno.

Še to, vi, ki ste tako za javno zdravstvo, za javne domove, veselo režete trakove pred koncesijskimi domovi, vi in vaš minister, za katere so bile koncesije pod vašo velikansko kritiko v preteklem mandatu razpisane dvakrat po tisoč 200 postelj, razpisal jih je prejšnji minister Cigler Kralj. Na podlagi tega so se pač zgradil nekateri domovi, tudi tisti v Kopru, kjer je trak rezal, ali ste ga vi ali vaš minister, se ne spomnim, mislim, da ste ga celo vi, od Deosa. Ja, vaš minister je rezal trak na Dolenjskem, kjer so bila tista stanovanja, ki ste jih vi zagnali leta 2021. Toliko o tem, o čem govorimo. Mi ne govorimo o tem, da je potrebno karkoli zamikati. Mi vas opozarjamo, da kljub temu, da bi te pravice morali upravičenci že imeti, da bo velika verjetnost, da bo večina teh pravic s 1. julijem, nekatere pa tudi s 1. decembrom, ostala samo bleda črka na papirju.

Kar je bilo že povedano, in to priznavate, da ni ljudi, ki bi te storitve izvajali. Predvsem ni ljudi, ki bi te storitve izvajali tam, kjer so najbolj potrebne, in to je pomoč na domu, ker tudi zaradi tega je bil ta zakon takrat sprejet, decembra 2021, ker največja pomanjkljivost, ki smo jo mi v tem sistemu imeli v preteklosti, je bila ta, da je bil v preteklosti dan prevelik poudarek temu, da se je ljudi preseljevalo v domove za starejše, mnogokrat tudi na silo. Zaradi tega je bila takrat sprejeta odločitev, da je potrebno vse narediti, pa tudi neka evropska agenda je glede tega, ki je pravilna, da ljudje čim dlje ostanejo v domačem okolju. Če želijo ostati, jim je seveda treba nuditi tudi ustrezno pomoč pri tem, da ostanejo v svojem domačem okolju.

Da ne govorim o tem seveda, da smo bili v preteklih letih bistveno, bistveno podhranjeni, kar se tiče posteljnih kapacitet. Imeli smo ministrico iz SD, Socialnih demokratov, med letoma 2013 in 2020, ki ni zgradila niti ene postelje v sedmih letih v javnih domovih za starejše. Celo več. Občino Litija so pribili na križ, ker so sami zgradili postelje, češ da tega ne bi smeli, ker je to državna zgodba. In seveda je bil potem problem v letu 2020 in tudi zaradi tega se je takrat v letu 2020, še posebej, ker je bila še zraven covid kriza, zagnal na eni strani val priprave novih projektov in zaradi tega smo v okviru React-EU zagotovili 90 milijonov za 18 domov za starejše v javni mreži in 2 tisoč 400 postelj v koncesionarski mreži. Zdaj smo pa v obdobju, ko ni več problem, da ni postelj. Problem je, da so te postelje prazne. Slišim, da tam na ministrstvu zdaj sanjate, kako boste pa še kar naprej gradili in povečevali te kapacitete, ki pa bodo dejansko prazne, tudi če bodo ljudje, ker bo preveč tega, ker greste zdaj v drugo skrajnost. Ustavite te konje in zagotovite, da bodo ljudje, ki bodo storitve izvajali, v obstoječih kapacitetah na voljo čim prej. Vaš minister je par dni nazaj rezal trak pred SeneCuro v Pivki. To je dom, ki je bil končan decembra 2022, dve leti ga niso odprli, ker niso dobili ljudi, da bi delali v njem, pa gre za dom, v katerem bo 70 oskrbovancev. Nekaj podobnega je seveda tudi širom po Sloveniji.

Kar pa se tiče tega, da so ljudje absolutno preveč obremenjeni, ko gre za plačevanje teh storitev, tudi v javnih domovih, tudi tam glede na pokojnine, ki jih imajo, in da spremljamo v posameznih primerih grozne socialne stiske zaradi tega, je pa dejstvo že vrsto let. Ta položaj bi jim vi lahko olajšali že od 1. 1. 2023 dalje, če ne bi takrat sprejeli novele zakona, ki je najprej kao zamaknila uveljavitev zakona iz leta 2021 za leto dni, potem ste ga pa sredi leta 2023 vrgli v koš in sprejeli novega, ki je še dodatno zamaknil to pravico na 1. 12. 2025, tako da bo jasno, o čem govorimo. Mi ne govorimo o tem, da je potrebno karkoli zamikati, nasprotno, potrebno je vse uveljaviti tako, kot je uzakonjeno, in pričakujemo, da boste to tudi uveljavili. S 1. 7. vsem, ki so upravičeni za oskrbo na domu, le glejte, da kdo ne bo spregledan, ker vas bomo 15. julija vprašali, kako je s tem, pred parlamentarnimi počitnicami, in s 1. 12. v domovih za starejše. To je vaša odgovornost. To, kar smo mi pa danes opozorili, gre pa samo v smeri, da vi tega ne boste uspeli zagotoviti tako, kot je v zakonu predpisano. Ne boste. Pobirati pa boste začeli sredstva za te storitve s 1. julijem 2025. Zaradi tega je predlog, da se to ne naredi, da se na nek način to zamrzne, saj v bistvu to, kar mi predlagamo, je neke vrste zamrznitev te zgodbe, in da se potem skozi evalvacijo tega, koliko je dejansko potrebnih sredstev za izvajanje teh storitev, sprejmejo ustrezne odločitve v korist vseh.

Tisti zakon iz 9. 12., glede katerega smo danes ponovno poslušali te neumnosti o tem, kako ni imel zagotovljenih sredstev, kako ni bil primeren za izvajanje in ne vem kaj še vse. Zakaj je predvidel sredstva prenosa iz zdravstvene in pokojninske blagajne? Bilo je rečeno, saj je že itak premalo denarja v pokojninski, mora itak državni proračun zagotavljati sredstva, seveda jih mora, ampak kaj pa se trenutno zagotavlja iz pokojninske blagajne, kar je del oskrbe starejših oziroma dolgotrajne oskrbe? Dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga po tem novem zakonu od 1. 12. ne bo več, ker tisti, ki bo upravičen do te pravice v domu za starejše po 1. 12., ne bo več upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, ker se te stvari izključujejo. Teh sredstev je bilo v letu 2023 v pokojninski blagajni izplačanih 103 milijone 652 tisoč 875 evrov. 103 milijone je bilo izplačanih teh sredstev, ki jih zdaj seveda zaradi te spremembe ne bo, ker bodo plačana sredstva iz sistema dolgotrajne oskrbe.

Druga kvota, še višja od te, pa je na področju zdravstvene blagajne, kjer gre za plačilo storitev oskrbe teh oskrbovancev v domovih za starejše, ki pač potrebujejo, da se jim dajo zdravila, nalepke za demenco in tako naprej, pač ki potrebujejo ustrezne zdravstvene storitve, za to so sredstva v zdravstveni blagajni že danes. Ta sredstva so bila za leto 2023 v proračunu, ki ga je sprejela Janševa vlada, zagotovljena. Vi ste jih z rebalansom premaknili na oskrbo migrantov, vi ste jih premaknili, ker ste pač zamaknili uveljavitev tega zakona. Ta denar, reci in piši, cirka 200 milijonov, ki bi razbremenil žepe ljudi tistih oskrbovancev, o katerih vi govorite, da vam sedaj jamrajo, ker plačujejo 2 tisoč evrov oskrbnine, ste jim v dveh letih pobrali oziroma ste jih za ta denar prikrajšali. To je bila vaša politika, to je bil vaš zakon in zaradi tega, poslanec kolega Jakopovič, ne morem poslušati tega, da je naš pristop neodgovoren. Naš pristop Slovenske demokratske stranke je pri tem zakonu neodgovoren, je bilo rečeno, in da gre za ciničen pristop in razkroj sistema. Pa lepo vas prosim! Kdo je ljudem najmanj za dve leti zamaknil to, kar bi bili po prejšnjem zakonu že lahko koristili od 1. 1. 2023 dalje? Vi ste to naredili, celotna koalicija, vi ste vrgli prejšnji zakon v koš in vi ste zamaknili ta upravičenja, ne za eno leto, ampak za dve leti in 11 mesecev, kar se tiče oskrbe v domovih za starejše, zato ne govoriti tega, ker te stvari ne držijo.

Prosim vas, da ne manipulirate v tem delu, kjer je manipuliral tudi minister novembra, ko smo predlagali ukinitev tega prispevka za upokojence, ko je dejal približno tako, saj bodo itak največ koristi od tega sistema imeli upokojenci. Seveda, starejši bodo imeli, bomo imeli, vsi tisti, ki danes potrebujejo, bomo potrebovali v prihodnje tako ali drugačno pomoč, bomo imeli koristi, ampak vsi zaposleni bodo 40 let plačevali ta prispevek, 40 let, tako kot 40 let plačujemo prispevek za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Ne morete potem zdaj reči, da bo pa tisti upokojenec, ki bo še kot upokojenec plačeval, bil še v boljšem položaju. Ja, seveda, ta sedanji mogoče bo, ampak gre za to, da vi sistem uvajate za naprej in da ga uvajate za vse zaposlene. Zaradi tega so to nedostojne manipulacije in so žaljive do te kategorije ljudi. Oprostite, so žaljive, ker jim s tem kažete sliko, saj boš plačal nekaj 10 evrov, dobil pa storitev, ki je vredna nekaj 100 evrov. Saj bomo plačevali vsi, celo življenjsko dobo. Tudi zaradi tega razloga smo takrat utemeljevali, ker gre za enega od prispevkov, ki se plačuje med trajanjem aktivne delovne dobe, imamo prispevke še za poškodbe pri delu in tako naprej, ne vem, mislim, da so štiri vrste prispevkov, ki jih plačujemo celo delovno dobo, ampak ko se upokojimo, jih več ne plačujemo. Zaradi tega je nerazumno, da naj bi se ta prispevek plačeval. Poleg tega pa je zadeva formalno problematična pri upokojencih, ker se zajeda v neto pokojnine. Neto pokojnine pa so na podlagi pokojninskega zakona z neko odločbo določene in jih ni mogoče zmanjševati na prisilen način.

Potem poslušamo danes ponovno o tem, kako ste vi razbremenili položaj ljudi, ko ste ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Mislim, da je Sara Žibrat ponovno to govorila. Vi ste ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ja, mislim, da ste za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, ker vi ste s 1. marcem podražili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ste ga eno leto prej ukinili. To je svetovni rekord. Da ne govorim o tem, to je pa za Levico še posebej pomembno, da zdaj tisti najbogatejši, za katere se vi kao zavzemate, da bi plačevali več, plačujejo dvakrat manj kot najrevnejši, zaradi novega sistema, zaradi dohodninske lestvice. In zdaj tukaj ni Mihe Kordiša, ampak bi vas tudi lahko spomnil, to pa vendar ne gre, tovariši, in da ste obljubili, da boste to uredili in da boste poskrbeli, da bo blaginja za vse, ne le za nekatere.

Kako vi skrbite za solidarnost in enakopravnost, govori ta primer, enakopravnost pri plačevanju teh prispevkov, ki sem ga omenil v stališču Poslanske skupine, po katerem bodo ta prispevek plačevali vsi espeji, kmetje 2 %, delodajalci 1 %, zaposleni 1 %, upokojenci 1 % in tako naprej, ne bodo pa ga plačevali privilegirani kvazi umetniki, ki dobivajo dodatek k izjemni pokojnini. Tukaj imam odgovor vaše ministrice Aste Vrečko na poslansko vprašanje Andreja Hoivika v zvezi s tem z dne 28. 2. letos. Tako pravi gospa ministrica: »V skladu s četrtim odstavkom 56. člena Zakona o dolgotrajni oskrbi se prispevek za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo plačuje od osnove, od katere se plačuje zdravstveni prispevek za zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela, in osnove, od katere se plačuje zdravstveni prispevek po predpisih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje v drugih predpisih, po katerih se plačuje od dohodkov zavarovanca iz drugega pravnega razmerja ter iz naslova dejavnosti, ki se opravlja kot postranski poklic. Prispevek za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo po stopnji 1 % se bo tako odvajal od osnovne pokojnine upravičencev in ne od pokojnine z dodatkom za izjemne dosežke na področju umetnosti.«

Torej kaj to pomeni? Da je ta recimo umetnica izvajala ta ekshibicionizem ali ne vem, kako bi se temu reklo, performance z dojenjem psa, ko bo dobila to pokojnino in recimo, da bo njena osnovna pokojnina znašala 780 evrov, ta, ki pa jo bo dobila na podlagi vašega zakona, pa med 2 in 3 tisoč evri, bo plačala 1 % samo od 780 evrov, ne pa od tega dodatka od tisoč 500 evrov navzgor. Tisti, ki pa bo imel najvišjo pokojnino, 3 tisoč 180, bo pa plačal tudi samo od 780, ne pa od dodatka 2 tisoč 400 evrov. To je ta vaša solidarnost, tovariši in tovarišice. Res, zelo ste solidarni in zelo si prizadevate za malega človeka in za tiste, ki 40 let garajo in po 40 letih garanja pridejo mogoče do 780 evrov pokojnine.

Potem mi poslanka Sara Žibrat govori o tem, kakšni stroški bodo s tem referendumom, ki naj b to sramoto odpravil. Te stroške si morate najprej vi pripisati, ker ste vi povzročitelji tega referenduma. Mislim, da smo štirikrat ali trikrat o tem zakonu odločali, predlagali celo posvetovanje, Državni svet je dal veto. Tako da je na vas breme teh stroškov, ampak mislim, da pa ste ravno danes vi v Levici predlagali nek referendum glede dodatnih stroškov za oboroževanje. A ta pa ne bo nič stal ali kako? Pa vsi do zdaj, ki ste jih predlagali v Levici, mislim, da jih je bilo 10 ali 11, tudi niso nič stali. Ne gre za stroške pri referendumu, žal, pri referendumu gre za ustavno kategorijo, ki pomeni neposredno odločanje ljudi. Kdaj se ljudje neposredno odločajo? Takrat, ko več ne zaupajo nam 90, da delamo in odločamo prav. Takrat se ljudje neposredno odločajo. Kdo je odgovoren, da pride potem do tega neposrednega odločanja? Vi, jaz nisem glasoval za ta zakon, vi pa ste, vsi v Svobodi, vsi v Levici in vsi v SD, za te privilegirance, kvazi umetnike, ki so večinoma, moram reči, prej sramota slovenski kulturi kot pa priznanje. Zaradi njih so marsikateri, ki pa so dali prispevek k slovenski kulturi, izpuščeni. Nepravično. Ena od njih se je javno odpovedala taki pokojnini, tudi če je bila uzakonjena pred dnevi.

Pa še to je bilo rečeno, v 50 letih ne bo pokrit ta strošek tega referenduma s temi dodatki. Razumem, da poslanka posluša svojega predsednika Vlade in mu slepo verjame, ko je govoril o tem, da bodo ti efekti 60 tisoč evrov na leto, ampak za njega vemo, vsakič, ko odpre usta, oprostite, se zlaže. Tako pač je. Ti stroški, pri desetih upravičencih letno, kar bo minimalno, so na nivoju upravičenca med 15 in 20 tisoč evri letno, 10 upravičencev med 150 in 200 tisoč evri, 100 upravičencev, kar je minimalna številka, mislim, da jih je okrog 200, koliko je to? 1,5 do 2 milijona letno, v 10 letih 15 do 20 milijonov, v 50 letih pa nekaj deset milijonov. Tudi glede tega mislim, da je prav, da govorimo o številkah, ki držijo, in da se ljudi pri teh stvareh ne zavaja.

Najbolj sem se pa nasmejal, moram reči, ko sem nekaj delal v pisarni in sem poslušal kolegico Saro Žibrat, ko je rekla, da te plače, o katerih je bilo govora, v domovih za starejše, ko se je gospa iz enega od domov javno izpostavila in povedala, da je dobila januarja nižjo plačo po tej vaši plačni reformi kot pa decembra, ker ste ji ukinili dodatek za povečan obseg dela, da je pa kolegica poslanka Sara Žibert rekla, ja, ampak to je zaradi tega, ker se primerja januar z decembrom, december pa vemo, da je bolj praznično obarvan. Ne vem, ali ima ona v mislih kakšen drug koledar, v glavi ali na mizi, jaz mislim, da je decembra točno toliko praznikov kot januarja. 25. in 26. december je praznik v decembru, letos sta bila oba na delovni dan, tako da ni bila kakšna sobota ali pa nedelja, da bi bila razlika, in isto je bilo s 1. in 2. januarjem, ki je tudi praznični dan.

Ne, ne, poslanka Sara Žibrat, ni problem v praznikih, da je bila plača nižja, problem je v tem, da ste preslišali opozorila, ki smo jih dajali v času sprejemanja tega zakona, kjer smo govorili, da to ni nobena plačna reforma, da ne bo odpravila tistih največjih anomalij, predvsem pa ne bo bolje nagradila tistih, ki jih v sistemu oskrbe starejših, zdravstvenem sistemu, na področju varnosti, če želite, in še nekaterih drugih sistemih, recimo temu izvajalskega javnega sektorja, ki so najslabše plačani, in da je potrebno za te poskrbeti prvenstveno, ne pa za funkcionarje. Tudi če mi ne bomo dobili ta mandat nič, ampak saj naš mandat bo najkasneje v letu dni končan. Se pravi, bodoči funkcionarji bodo prej dobili bistveno višje plače kot vsi ti, ki ste jim kao uskladili, ker bo ta njihova uskladitev trajala do leta 2028. To ste naredili s to plačno reformo. Ni okej. Je pa res, da en del odgovornosti tukaj žal leži tudi na večini sindikatov, ki so v tem primeru očitno bolj skrbeli za blagodati posameznih funkcionarjev kot za blagodati zaposlenih v sistemu, za katerega dobivajo vsak mesec od teh zaposlenih članarino.

Glede rešitev, ki ste jih v preteklih mesecih, v zadnjem letu dni predlagali za to, da bi se izboljšalo stanje na področju izvajanja pravic, ki jih prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi, o oskrbi starejših, je potrebno seveda omeniti tudi nek, ne vem, kako bi ga poimenoval, interventni zakon, nek gasilski zakon, mislim, da je bil sprejet pred slabim letom dni, za katerega je bilo rečeno, mislim, da s strani državnega sekretarja, dobro, ni to vse, ampak za ta vmesni čas, ko pač čakamo na to plačno reformo, bo nekako pomagal ublažiti to stisko in vse te pomanjkljivosti, ki se dogajajo pri tem, da ljudje s teh delovnih mest v oskrbi starejših odhajajo in da pripada novih, ki naj bi skrbeli za te ljudi, ki potrebujejo 24-urno oskrbo, praktično ni. Finančni učinki tistega zakona so bili na nivoju približno 2 milijona 400 tisoč evrov letno, se pravi v štirih letih 9 milijonov in nekaj.

V istem obdobju, ko se je sprejemal ta zakon, je pa vaš minister za javno upravo objavil razpis za dodelitev preostanka sredstev, ki jih ljudje ne namenijo v okviru 1 % dohodnine, ki jih lahko namenijo raznim nevladnim organizacijam, sindikatom, prostovoljnim organizacijam, političnim strankam in tako naprej. In tega denarja je bilo 12,5 milijona. Ena normalna vlada bi ta razpis zastavila tako, da bi teh 12,5 milijona dodelila prostovoljcem, ki bi pomagali v domovih za starejše pri oskrbi teh ljudi, ki to pomoč potrebujejo. Ne, ni bilo tega, ker v okviru tistega prejšnjega zakona, ko sem govoril o njem, ste neka minimalna sredstva tudi za te prostovoljce namenili, ampak minimalna, in od tega seveda ni bilo nobenega pametnega učinka. Ampak od 12 milijonov 500 tisoč evrov, če bi jih namenili ljudem, ki delajo v tej sferi, bi pa verjetno bil kakšen učinek. Ne. Ta razpis je bil namenjen za usposabljanje prostovoljskih organizacij in mentorjev, ki bodo pomagali profesionalizirati prostovoljce, nekaj v tem smislu je bilo napisano. Skratka, za vašo paravojsko, tipa ulični zabavljač Jenull in ostali v okviru Glasa ljudstva. Mislim, da je bilo 70 kampeljcev tam predvidenih, za 70 teh tako imenovanih nevladnikov je bil ta razpis narejen za dve leti, kar pomeni, da bo vsak od njih dobil letno 35 tisoč evrov. 35 tisoč evrov! Pa če bi tretjino tega denarja dali vsakemu v domovih za starejše, ki skrbi za te ljudi, ki ne morejo iz postelje, ki jih je treba previjati in tako naprej, bi vam vsi ploskali. Vsi! Jaz bi bil prvi. Ne. Vi ste denar, ki je bil na mizi, zmetali za vašo tako imenovano civilnodružbeno paravojsko, in to v istem obdobju, kot ste vi na ministrstvu sprejemali oziroma predlagali ta zakon z minimalnimi finančnimi učinki, ki naj bi po vaše reševal oziroma zagotavljal premostitev kadrovskih težav, dokler ne bo učinkovala ta vaša tako imenovana plačna reforma, za katero pa smo videli, da se vam je sfižila, žal v celoti.

S strani poslanke Žibrat, pa mislim, da še s strani ene poslanke iz koalicije, je bilo danes ponovno rečeno nekaj v tem smislu, da ste vi zagotovili najvišji dvig pokojnin v zgodovini. Same zgodovinske stvari, moram reči, da se dogajajo v tem mandatu. Zgodovinski zagon gradenj stanovanj, kjer se kažejo stanovanja, ki so se gradila zadnji dve leti, zanje je bilo pa pridobljeno gradbeno dovoljenje leta 2022 in tako naprej, zgodovinski dvig pokojnin, kjer je bila narejena uskladitev februarja vsako leto v vašem mandatu, redna uskladitev, na enak način, kot so bile narejene redne uskladitve v preteklih mandatih, in to na podlagi zakona iz leta 2012. Tistega zakona, za katerega sta Nataša Sukič in predsednik Vlade Robert Golob trdila, da je poslabšal položaj upokojencev in da se je odmerni odstotek znižal za 20 točk oziroma za 20 %, kar se je pozneje seveda pokazalo, da je to čista laž in manipulacija, ki je bila namenjena izključno tlakovanju priprave vaše reforme, kjer morate odstotek dvigniti, ker boste zdaj število let, ki se bo upoštevalo za izračun pokojnine, s 24 povečali na 40 minus 5 najslabših, ker bi drugače te pokojnine, še itak bodo, katastrofalno padle, vse bodoče nove pokojnine. To je bila neka predpriprava v tem smislu, ne da bi Golob rekel, tako kot zna manipulirati, glejte, Janša vam je znižal odstotek, mi vam ga pa zdaj popravljamo.

Kaj hočem povedati? Nič niste naredili, kar se pokojnin tiče. Tisto, kar bi morali leta 2023, pa niste naredili, ko je bila inflacija hrane prek 30 %, 50 %. Redna uskladitev je določena v zakonu in redno uskladitev je tudi v vašem mandatu, tako kot v vseh preteklih, opravil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po uradni dolžnosti. V letu 2023 je bila ta redna uskladitev samo 5,2-odstotna ob 10,3-odstotni inflaciji. Zakaj? Zaradi tega, ker se pokojnine usklajujejo po formuli 60 % rast plač, 40 % inflacija. In ker se zamik rasti plač pozna z enoletnim zamikom, je bil seveda ta podatek v letu 2023 izjemno slab za upokojence in za tiste z najnižjimi pokojninami. Vi ste vseeno uskladili pokojnine, pustili samo redno uskladitev, 5,2, ob tem, da je bila inflacija 10,3, kljub temu, da je bil predlog, da se opravi v tistem obdobju tudi izredna uskladitev, ki jo zakon omogoča, vendar mora dati k njej soglasje vlada. Vaša vlada tega soglasja ni dala. Če bi takrat to naredili, bi vam vsi ploskali, tudi v opoziciji.

Moram reči, da jaz zdaj zelo težko poslušam to vaše hvalisanje o nekih zgodovinskih dvigih pokojnin, kar ne drži. Realno se pokojnine v vašem mandatu žal niso dvignile, če gledam celoten mandat, so se realno znižale, ker tega ni bilo. Vi ste novembra in decembra 2022 rekli, da ste naredili izredno uskladitev in potem je še nekaj mesecev predsednik Vlade lagal o tem, da je bila to izredna uskladitev, ki ni bila. Dali ste dodatek za november in december vsem upokojencem 2022, v višini 4,2 % od pokojnin. Kaj to pomeni? Da ste tistim z najvišjimi pokojninami dali največ, tistim z najnižjimi pa najmanj. Ampak pri tisti situaciji takrat, ko so se dvignile cene hrane, osnovnih življenjskih potrebščin za 30 %, 50 % in več, so višji dodatek potrebovali tisti z najnižjimi pokojninami in ne tisti z najvišjimi, veste. Kruh, mleko, olje, sladkor, maslo, kar se je podražilo največ v tistem obdobju, pomeni bistveno večji delež izdatkov, prejemkov za nekoga, ki ima pokojnino 500 ali pa 700 evrov kot za enega upokojenega bivšega politika, predsednika države, ki ima pokojnino 3 tisoč 200 evrov plus še dodatno pokojnino, mislim, da tisoč 500, vse skupaj 5 tisoč evrov. Se pravi, on je dobil 150 evrov tega dodatka, tisti s 500 evri pa 20 evrov. To ni bila izredna uskladitev, pa tudi napačno zastavljen draginjski dodatek je bil. Bi pa morali takrat narediti, če bi imeli neko sočutje do te upokojenske populacije, tistih z najnižjimi pokojninami, ki so se takrat znašli v težki situaciji, tako, kot je pač delala prejšnja vlada, ko ni bilo take inflacije, ko ni bilo inflacije 10,3, je bila med 1 in 2 % ali pa med 2 in 4 %, pa so vseeno najvišji dodatek dobili tisti z najnižjimi pokojninami, 390 evrov, in tisti z malo višjimi 130 evrov, vmes pa 230 evrov.

Tukaj je velika skrb tudi glede te vaše tako imenovane pokojninske reforme, ki je bila danes parkrat omenjena, tudi s strani koalicijskih poslancev. Zakaj skrb? Prvič zaradi tega, ker ste pot do nje želeli tlakovati na manipulacijah. Napaka, velikanska napaka. In drugič zaradi tega, ker očitno želite narediti, v narekovaju, pokojninsko reformo, ki to ne bo, ampak bo za vas predstavljala samo kljukico pri obkljukanju enega izmed pogojev za dostopanje do sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost. Če bo Evropska komisija to, kar počnete, kupila, tudi prav, bojim se, da ne bo, ampak to, da zdaj delate neko reformo, ki se bo uveljavila čez deset let ali pa še dlje, in da v njej ne predvidevate tistih bistvenih stvari, ki bi jih bilo potrebno predvideti za naprej, predvsem pa ne predvidevate postopnega popravka položaja tistih, za katere pravite, da se najbolj zavzemate, torej tistih, ki imajo najnižje pokojnine, je pot v napačno smer.

Ta božičnica, ki se zdaj omenja v zadnjih dneh, je smatrana kot nek bombonček, ki ste ga pač imeli v žepu zato, da na nek tak perfiden način socialne partnerje prepričate, da na koncu tudi rečejo da. Tega ne bi omenjal, omenil sem zaradi tega, ker je bilo v razpravi koalicijskih poslancev to večkrat omenjeno in ker smo ponovno poslušali te manipulacije o tem, kako in na kakšen način se v obdobju te vlade usklajuje pokojnine. Nič drugače se to ni počelo v času vaše vlade kot v obdobju vseh vlad po letu 2012, kar se rednih uskladitev pokojnin tiče. Je pa treba le povedati, da je v obdobju prejšnje vlade med letoma 2020 in 2022, ko smo beležili v letu 2020 celo deflacije, mislim, da je bila 0,4-odstotna rast cen, v ostalih dveh letih pa 1- ali 2-odstotna rast cen, takratna vlada je kljub vsemu poleg redne uskladitve, mislim, da je bila 2,2, v enem letu, opravila tudi izredno uskladitev pokojnin in vsem upokojencem v dveh letih trikrat dodelila dodatek med 130 in 390 evri.

Kar se tiče predloga, ki ga danes zavračate. Jaz sem uvodoma v stališču poslanske skupine izpostavil, da si ne želim, da bi prišli v situacijo, ki smo jo gledali takrat, ko smo vas opozarjali avgusta 2023, ko ste uzakonjali 1-odstotni davek za popoplavno obnovo in ste ga tudi uzakonili, kljub temu, da smo vam argumentirano predstavili, da to ni dobro in tudi danes vam argumentirano predstavljamo, da ni dobro, da začnete ta prispevek pobirati s 1. julijem, da pridemo v situacijo, da boste prišli pa recimo čez dva meseca, meseca maja iz takih ali drugačnih razlogov sami in boste sami predlagali zamrznitev tega dodatka. Tukaj moram reči, da se pokažete zelo neverodostojni, ker takrat, moram reči, da ste izpadli zelo neverodostojni, po dveh mesecih ste tisti davek ukinili, ampak hvala bogu, da ste ga, ker zdaj po dveh letih točno vidite, da bi bila ta sredstva namenjena za kaj drugega. Recimo, evo, Levica mogoče ne bi imela zdaj toliko težav, bi se ta sredstva lepo preusmerila v nakup orožja in bi bil problem rešen v koaliciji. Malo ironiziram zaradi tega, ker ne morem biti pri teh zadevah, ki jih v posameznih primerih počnete, resen.

Kar se pa tiče tega našega predloga, je pa resen. Menimo, da gre v smeri zagotavljanja ugodnega pristopa tako za zavarovance kot za izvajalce, predvsem pa pomeni na nek način tudi v spodbudo vsem na Ministrstvu za solidarno prihodnost, pa tudi v ostalih institucijah, ki bodo dolžne skrbeti za izvrševanje Zakona o dolgotrajni oskrbi, da se bodo čim bolj gospodarno obnašale že v začetku izvajanja tega zakona. Če v nek sistem nafilate neke desetine milijonov evrov, ki tam nekako ostajajo, ležijo, potem se zelo hitro pojavijo take ali drugačne skomine, da se ta sredstva začnejo na tak ali drugačen način negospodarno porabljati. To ni najbolj primeren in pameten signal na tem področju. Mislim, da je, če je kje potrebno, na področju oskrbe starejših treba zagotoviti, da vsi tisti, ki so upravičeni do pravic, ki jih ta zakon s 1. julijem letos glede oskrbe na domu in s 1. 12. glede oskrbe v domovih za starejše prinaša, da te pravice tudi dobijo, in to čim prej. To bi moral biti cilj vseh, ki ste za to zadolženi in odgovorni.

Danes je bila s strani poslanca Jakopoviča omenjena tudi e-oskrba, pa da je ne bo, če tega prispevka ne bo, kar ne drži. E-oskrba je pač nek sistem, ki je bil uveden za 5 tisoč uporabnikov že spomladi leta 2022, brez teh sredstev, kakršnihkoli sredstev iz Zakona o dolgotrajni oskrbi. Zakaj? Ker se je pač takrat pokazalo, da je to eno področje, ki je bilo leta in leta podhranjeno, da je interes ljudi oziroma potreba ljudi, da imajo to storitev, zelo velika. Zaradi tega se je v okviru tistega razpisa, ki je bil izpeljan spomladi 2022, zagotovilo s prerazporeditvijo iz nepovratnih evropskih sredstev pobude React-EU, sredstva za zagotovitev 5 tisoč sistemov e-oskrbe. Kaj hočem povedati? Če se želi, se da narediti stvari v zelo kratkem času, tudi vsebinske. Tudi sredstva se lahko zagotovijo in so lahko zagotovljena tudi mogoče iz kakšnega drugega mehanizma, ne samo iz tistega, kar je zabeleženo na taki ali drugačni proračunski postavki. Veste, da Slovenija trenutno katastrofalno koristi evropska sredstva, katastrofalno. Mislim, da imamo 4-odstotno realizacijo. Zadnji smo. 1. junija, ko smo opravili primopredajo, smo bili na četrtem mestu po koriščenju sredstev iz evropske kohezijske ovojnice, kar pomeni, da je tam sredstev ogromno. Vlada je pred kratkim naredila neke prerazporeditve in lahko bi jih tudi na tem področju, če bi želela. Zelo hitro se da ta sredstva uporabiti, recimo za tak primer, kot je e-oskrba, brez velikanskih problemov in težav, operativno, hitro izvedljivo, nobenih projektov ni potrebno, nobenih gradbenih dovoljenj, nobene papirologije, ničesar, samo odločitev mora biti sprejeta, zaradi tega je bila naša ambicija, da se ne obremenjuje ljudi z dodatnimi davki in prispevki na nobenem od področij, dokler to ni nujno potrebno.

V tej smeri gre tudi predlog tega zakona, da se pač ta davek, prispevek, ki naj bi bil uveden s 1. julijem, ustavi, zamrzne, odpravi, da se po letu dni izvajanja naredi evalvacija, vidi, koliko sredstev je bilo zagotovljenih iz drugih virov. Omenil sem vam ta primer sredstev, ki bodo prerazporejena iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 103 milijone je bilo v letu 2023 za pomoč in postrežbo, ki se nadomešča s to novo pravico iz Zakona o dolgotrajni oskrbi. Še na drugih področjih so znatna sredstva, ki jih je potrebno prvotno nameniti za začetek izvajanja zakona oziroma upravičenj Zakona o dolgotrajni oskrbi.

Jaz vam vseeno predlagam, da še enkrat razmislite. Ta zakon, če ga spustite v nadaljnjo proceduro, se pač lahko popravi na tak ali drugačen način. Tudi ta oskrbovalec družinskega člana, ki bi lahko bil upokojenec, bo lahko dobil to upravičenje vsaj dva meseca prej kot po tistem zakonu, ki ga vi zdaj peljete v medresorskem usklajevanju, če tega zakona danes ne zavrnete.

Hvala.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala.

Kolegica Gazinkovski, izvolite, imate repliko.

SANDRA GAZINKOVSKI (PS Svoboda): Hvala lepa, predsednica.

Ja, po 45 minutah razprave poslanca Černača, ki je bila seveda polna gneva, zlobnega zavajanja in tudi laži, da ne govorim o manipulacijah, se moram odzvati. Najprej bi govorila nekaj malega, ampak na hitrico bom samo o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, potem bom povedala, da sem bila napačno razumljena. Tako da samo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Vsi vemo, da v resnici dopolnilno zdravstveno zavarovanje nikoli ni bilo čisto prostovoljno. Če ga nisi imel, si moral pač razliko med osnovnim zdravstvenim zavarovanjem in ceno pač plačati sam. / oglašanje iz dvorane/ Lepo prosim, da me ne prekinjate, ker jaz tudi vas ne prekinjam nikoli. Se pravi, kar se tega tiče, mi smo ustavili rast premije, ki bi bila že v preteklosti skoraj 55 evrov na mesec. Tako da nehajte, res nehajte z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem. V resnici je bila ta zadeva nujna, če si hotel imeti zdravstvene storitve v celoti pokrite.

Zdaj pa tisto, kar sem rekla že prej. Napačno ste me razumeli oziroma ne želite razumeti, rekla sem, neodgovorno je, če nimaš v zakonu zapisanega stalnega finančnega vira. Evropska sredstva in donacije pač to niso, niso stalni finančni vir, in to sami veste. Jaz res ne razumem, zakaj ponavljamo konstantno eno in isto. Ja, neodgovorno je tudi, da bi se za storitve dolgotrajne oskrbe jemalo iz pokojninske blagajne. Seveda je neodgovorno. Že zdaj je pokojninska blagajna na pol prazna ali pa na pol polna, če ste malo bolj optimistični. Mi moramo že zdaj iz proračuna pokriti razliko.

Pa še glede plačne reforme. Sindikati so bili na teh pogajanjih in so se izpogajali. To je uspelo nam, je pa res, da zdaj ne bo nihče pod minimalno plačo, očitate sicer neko ukinitev dodatka za povečan obseg dela, hkrati pa ne poveste, da ima vsak vodja službe možnost ljudi nagraditi, za kar so prej imeli veliko manjše možnosti, in bi lahko tiste ljudi, ki že zdaj dobro delajo in ki delajo več, kot bi sicer morali, nagradili. Tako da lepo prosim, ne govorite, da plačna reforma ni dobra, je dobra, dobili smo jo po ne vem kolikih letih. To je to.

Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Hvala vam za repliko.

In zdaj kolega mag. Darko Krajnc, ste dočakali, da še vi dobite besedo. Izvolite.

MAG. DARKO KRAJNC (PS Svoboda): Hvala, gospa predsednica.

Lep pozdrav še enkrat!

Ja, saj po takih vložkih, 45-minutnih, kjer je bilo o dolgotrajni oskrbi po tem zakonu bolj malo govora, po neki pavšalni ekonomski oceni stanja v državi, ki je narejena zelo čez palec in zgolj v nekih segmentih, ki pašejo opoziciji za to, da zbijajo neko realno oceno stanja v državi, je zelo težko resno nastopati, zato se bom tudi ogradil od nekega repliciranja na vse te navedbe, da določene se je seveda potrebno odzvati.

Skrb za starejše je civilizacijski dosežek, napredek in lahko nam je v ponos, da smo starajoča se družba, to pomeni, da živimo dlje. V času od osamosvojitve v Sloveniji se je doba doživetja dvignila skoraj za deset let, to pomeni, da živimo deset let dlje. Seveda s starostjo pridejo tudi tegobe, težave z zdravjem, tudi kake druge težave, ki jih je potrebno potem skušati odpraviti ali pa da pomagamo ljudem. Država je tu, da pomaga. Jaz celo govorim, ne zato, da popolnoma prevzame skrb za svojca v tistih segmentih, kjer to ni potrebno. Imamo sisteme, osebna asistenca, dolgotrajna oskrba in še cel kup drugih socialnovarstvenih dejavnosti, storitev, smo pa vnesli v ta sistem kar nekaj anomalij, ampak o teh zdaj ne bom govoril. Vzpostavljamo sistem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji že vsaj 30 let. 30 let ga ima Nemčija že vzpostavljenega s prispevkom za dolgotrajno oskrbo. Prispevki za dolgotrajno oskrbo v večini evropskih držav, ki imajo to urejeno, znašajo od 1,7 do 3,5 %. Določene države imajo to zajeto v povišane procente plačila za socialne in zdravstvene storitve.

Ob teh famoznih navajanjih, vedno znova, kako je v Sloveniji obremenjeno delo. Bila je naročena raziskava, upam, da si jo boste poslanci opozicije prebrali, na spletni strani Državnega zbora je raziskava z naslovom Prispevki in davki na plače ter nekatere pravice za socialno varstvo. To je 165 strani raziskave, ki pokaže, da je tista študija OECD, ki nas prikazuje na sedmem mestu po davkih in prispevkih, narejena za samsko osebo brez otrok. Ko temu prištejemo otroka, dva, je slika popolnoma drugačna, je obremenitev Slovenije nekje 23 %. Treba je imeti tudi to, da s prispevki pridejo pravice, pred očmi takrat, ko se o tem pogovarjamo. Mi se pa zelo selektivno pogovarjamo. Ko govorimo o dvigu minimalne plače, je vedno cel kaos, kako se bo vse podrlo. Minimalno plačo smo hvala bogu dvignili. Višje plače pomenijo tudi plačevanje višjih prispevkov. Danes smo se tu pet, šest ur zatikali glede espejev in že dva dni nazaj tudi pri ustavnem sodniku, ampak espe je nek način izogibanja, kjer se pač manj plačuje v pokojninski sistem, v sisteme za socialnozdravstveno varstvo, kjer namesto 11 %, koliko predstavljajo deleža v delovno aktivnem prebivalstvu, plačajo manj kot 5 %. Seveda tu potem plačujemo stvari iz proračunov.

Vaš predlog zakona predvideva ukinitev prispevka. Po eni strani govorite, da je treba izvajanje zakona, uveljavljanje prispevka in vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe ustaviti, v isti sapi govorite, da smo prepočasni, da v dveh letih nismo naredili dovolj, da bi bilo potrebno to hitreje narediti. 20 let se v tej državi že intenzivno dogovarja dolgotrajna oskrba. Študije so se izvedle na fakultetah, na Inštitutu Antona Trstenjaka, vsepovsod, že 15, 20 let nazaj, in govorijo isto, kar govorimo zdaj. Naslavljamo urejanje tega področja, da te potrebe zagotovimo. Enostavno je zelo težko poslušati razprave o tem, kaj vse nismo naredili in koliko so visoke pokojnine. V vseh treh vaših vladah je delovala stranka upokojencev, ki je bila v devetih vladah in je 20 let nazaj obljubljala tisoč evrov pokojnine, njen predsednik. Pa se dajte vprašati. Ali ste to realizirali? Ne, niste. Enostavno je en kup stvari, ki niso bile izvedene v teh letih, mi se jih pa res trudimo popravljati, naletimo na take kritike.

Težava plač in uhajanja kadrov. Iz leta 2008 do 2012, ko se je pojavil ta famozni ZUJF, smo v Sloveniji priča kar masovnemu odhodu kadrov iz javnega sektorja v zasebnega ali pa celo v tujino. S katerih področij? Zdravstvo, socialna oskrba, izobraževanje, največ s teh področij. S teh področij, kjer bomo človeka najbolj uporabljali tudi v prihodnje, ne glede na to, da prihajajo roboti in umetna inteligenca in ne vem kakšne oblike tehnične pomoči za opravljanje dela, pri delu z ljudmi nam to ne bo dosti pomagalo. In tu smo zatajili kot družba, ker smo pač ves čas kregali zasebni in javni sektor, kar se dogaja še zdaj, in se prikazuje te ljudi kot neke zajedavce, po drugi strani se demotivira ljudi, mlade za te poklice. Mi smo pa sprejeli že sheme za to, da bi pridobili nove poklice, nove kadre v to, tudi investiranje se je naredilo v domove za starejše, drugače pa tudi štipendijski ukrepi, enostavno motivirati mlade tudi za te poklice.

To, da smo denar od vašega zakona, ki ni bil sploh zagotovljen za izvajanje dolgotrajne oskrbe, dali migrantom, je pa katastrofalna navedba, neko vzbujanje še enega vala nestrpnosti, ki smo jim priča. Itak vedno daste pri vsakem sprejemanju proračuna ves denar, tudi tistih nekaj deset tisoč evrov, ki je na nekih postavkah za integracijo migrantov in podobno, ki jih je v Sloveniji itak toliko, da jih lahko na prste preštejemo, potem vse drugam, na neke investicije in podobno. Enostavno so to pač populistični ukrepi, ki jim je težko ugovarjati.

Zagotovljena pokojnina 781,94, seveda bi bilo prav, da je višja, ampak ko mi govorimo o visokih pokojninah, se moramo zavedati, da pokojnina izhaja iz plačanih prispevkov. Po drugi strani ste proti temu, da se vplačuje višje prispevke in da bi bile tudi plače z minimalno in ostalimi višje. Tisti prispevek, ki se je pojavil prejšnji teden glede plačnega sistema, popravek plačnega sistema je res pri določenih prinesel manjše izplačilo, ker niso dobili izplačila za dodatno delo, povečan obseg dela, so pa vsem bili plačani višji prispevki in bodo iz tega naslova tudi kasneje pokojnine višje in ne bo potrebnih doplačil. Vsi ukrepi, ki jih sprejemamo, so kar kompleksni, večplastni in je zelo težko razpravljati na tak način, v točno določenem segmentu, to, kar je bilo tu navedeno.

Tudi to, da spet napadete NVO-je, to je zelo prikladno. Nevladne organizacije, to so tiste levuharske organizacije, ne vem kaj. Ja, poglejte si, lepo prosim, katere organizacije v tej državi dobijo največ sredstev iz proračuna. Z vsem spoštovanjem do Cerkve in cerkvenih organizacij, ki tudi opravljajo dobra dela, so prav pri vrhu in dobivajo po 10, 12 in več milijonov letno. Seveda pa izvajajo tudi oni ukrepe, storitve s področja sociale in zdravstva, prostovoljnega dela. Prostovoljci, ki jih tako zelo omenjate, tej državi doprinesejo v BDP vsako leto prek sto tisoč evrov, preračunano v opravljena prostovoljska dela, ki jih opravijo. Veliko teh prostovoljcev je iz Karitasa, Rdečega križa, Slovenske filantropije in seveda iz potem celotnega sistema civilne zaščite in vsega ostalega navzdol. Zaradi nekaj organizacij, ki so vam v jetrih, ni prav, da vse skupaj mečete v isti koš in posplošujete.

Glede pokojnin, imamo pokojnine, ki so še nižje od zajamčene. Tudi te stvari, ali smo jih v preteklosti naslovili, ali znamo te stvari reševati? Ja, za take primere imamo ukrepe socialne države. Maksimalna višina cene storitve je bila večkrat omenjena in se spet izpodbija ta dosežek. To je dosežek, ki ga ne gre zanemariti. Cene storitev so zelo visoke. In še to, da gremo v smeri neke deinstitucionalizacije, ne da bomo kot, ne vem, Nizozemska ali pa katera druga država, ki ima več kot 10 % prebivalstva v negovalnih bolnišnicah, v domovih za starejše, na tak način si sigurno ne predstavljamo starosti. Seveda, domove bomo potrebovali, v vsakem primeru ni možno oskrbovati človeka doma, ampak take stvari je potrebno zagotavljati, zato se uvaja ta prispevek. Ta prispevek je bil itak uveden, samo veljavnost je sedaj sporna. Zdaj po dveh letih priti s tem, kaj smo naredili, pa hkrati še nabijati prispevek za zdravstveno zavarovanje, tisti prispevek je bil, plačevali smo ga vsi, je že kolegica povedala. Mi smo ljudem v tem času prihranili 315 evrov. Vsak mesec dodatnih 15 evrov prihranimo s tem, ker je univerzalen, ker ni povišan na 50 evrov. Če bi ga pa naredili mogoče še na procent, bi bil pa še bolj ugoden za tiste, ki imajo manj. O tem se bomo verjetno še v prihodnje pogovarjali.

Glede samega vašega predloga, saj tisti del, da lahko funkcijo oskrbovalca družinskega člana opravljajo ljudje, ki so že upokojeni, mislim, da ima Vlada v njenem predlogu že v mislih. Vedno pa pridete s temi vašimi zakoni zelo taktično, tik preden Vlada da svoj zakon v obravnavo, vi kak mesec dni prej ali pa včasih par dni prej daste svoj predlog. Seveda daste bolj velikodušnega in bolj ugodnega za državo in za državljane, o virih pa se ne pogovarjamo. Jaz mislim, da resna razprava o tem, kako bomo mi na dolgi rok zagotavljali vzdržnost tega sistema, šele pride. 150 tisoč imamo tujih delavcev, država se intenzivno pogovarja na državni ravni, tudi s Filipini, ki so v medijih povsod zdaj zelo aktualni, zaradi agencij, ki delavce privabljajo k nam. Tudi tu imamo velike izzive. Pa potem, ko sprejemamo zakonodajo na področju tujcev, ste spet proti. Enostavno imamo težave, mi bomo pa morali zagotoviti kadre, hočeš ali nočeš bodo ti kadri prihajali tudi iz tujine. Seveda pa primerljivo z ostalimi evropskimi državami je prav, da dolgotrajno oskrbo zaženemo čim prej in v čim večjem obsegu.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Ja, kolega Černač, zagledala sem vas. Izvolite repliko.

ZVONKO ČERNAČ (PS SDS): Jaz vem, da mene vedno opazite, predsednica, jaz tudi vas.

Poslanec Krajnc pravi, da želimo s tem zakonom ustaviti uveljavljanje dolgotrajne oskrbe. To ne drži. Jaz sem večkrat poudaril, da, nasprotno, mi kritiziramo, da se ukrepi iz dolgotrajne oskrbe uveljavljajo prepočasi, da ste jih v nasprotju s tem, kar so ljudje odločili, zamaknili ne za leto dni, ampak za dve oziroma tri leta. Da ste s tem na stotine tistih, ki so v domovih za upokojence, v zadnjih dveh letih prikrajšali za tisoč evrov, ker tega zmanjšanega stroška niso prejeli, ki bi ga prejeli, če bi prejšnji zakon ostal v veljavi in bi začel veljati s 1. januarjem 2023.

Rekli ste, da manipuliramo s tem, da ste prerazporedili sredstva, ki so bila zagotovljena za izvajanje prejšnjega zakona iz leta 2021 za dolgotrajno oskrbo na oskrbo migrantov. Jaz imam tukaj vašo spremembo proračuna za leto 2023, z 8 milijonov 900 tisoč za oskrbo migrantov ste sredstva povečali na 60 milijonov 900 tisoč, iz te postavke, o kateri sem govoril. To so pač groba bruta dejstva. In še nekaj, zakaj je bilo predvideno, da se v zakonu iz leta 2021 v prvem obdobju izvajanja zakona sredstva zagotovijo iz obstoječih finančnih virov z odstotkom prenosa iz zdravstvene in pokojninske blagajne. Zaradi tega, ker pokojninska blagajna zagotavlja prek 100 milijonov evrov sredstev letno za dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga po uveljavitvi tega zakona o dolgotrajni oskrbi ne bo več, ker bo ta zakon odpravil ta dodatek, ker ima druge mehanizme in so to ta sredstva, ki so za ta mehanizem že bila zagotovljena in bi jih lahko brez težav uporabljali tako v preteklosti kot v letošnjem letu in v naslednjem.

Glede NVO-jev. Tukaj tudi moram reči, da ne razumete, kaj sem želel povedati. Jaz sem izrecno povedal, da je v istem obdobju, kot je ministrstvo, ki je zadolženo za oskrbo starejših, predlagalo nek zakon, v katerem je bilo 9 milijonov 400 za pomoč, da bi okrepili plačilo ljudem, ki pomagajo v domovih za starejše, tudi prostovoljcem, vaš minister za javno upravo objavil razpis za 12,5 milijona ostanka sredstev, ki ga ljudje namenjajo iz dohodnine za taka in drugačna društva, ampak ne za take primere, pač pa za neke NGO-je, od katerih ni nobene dodane vrednosti. O tem sem govoril, da bi razumna vlada taka sredstva, ki so bila tam na voljo, preusmerila v plačilo prostovoljcem, ki pomagajo pri oskrbi starejših, kjer je ta pomoč krvavo potrebna, pa tega niste storili.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobita besedo še predstavnik Vlade in predstavnica predlagatelja.

Besedo ima državni sekretar dr. Luka Omladič.

Izvoli.

DR. LUKA OMLADIČ (državni sekretar MSP): Najlepša hvala.

Mislim, da je bila obsežna, mestoma poglobljena, mestoma manj poglobljena razprava. Kot rečeno, stališče Vlade je, da predlog skupine poslancev ni primeren za sprejetje.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Najlepša hvala.

Še predstavnica predlagatelja mag. Karmen Furman.

Izvolite.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Meni je žal, da je koalicija današnjo razpravo zlorabila za zavajanje, manipuliranje, pa tudi deloma za laži, kako želimo v Poslanski skupini SDS zamakniti izvajanje dolgotrajne oskrbe. To je bilo danes dostikrat slišano z vaše strani in seveda je to dejanska laž. Opozarjamo na dejstvo, da boste ljudem pobrali denar, torej začeli pobirati prispevke, medtem ko pa oskrbe, takrat ko jo bodo potrebovali, velik delež njih ne bo prejel. Ne bodo je prejeli zaradi tega, ker nimamo kadrov, ki bi oskrbo izvajal. Jaz bi si želela vsaj to, če že nočete podpreti našega predloga zakonskih sprememb, da bi dobili danes s strani državnega sekretarja tukaj vsaj kakšen odgovor na to, od kod, kdaj, kje boste dobili kadre, namreč problem je velik. Povedala sem uvodoma, koliko kadra nam manjka, tako v domovih za starejše kakor za izvajanje oskrbe na domu. In danes nič o tem. Tiste vaše splošne, pavšalne navedbe, kako se vse rešuje, kako ste že nekaj rešili s tistim zakonom, ko ste potem potrebovali tri mesece, da ste pripravili en razpis, pa še takrat ni bil najbolj na mestu glede na čas, kdaj ste ga objavili, ker se je študijsko leto prej začelo, ampak na žalost, ja, tukaj moram reči, da očitno z izvajalci, ki so do sedaj izrazili tudi javne kritike, kako sistem ne funkcionira in se bojijo, da tudi ne bo funkcioniral, in se bojijo, da tudi ljudje ne bodo dobili oskrbe, bodo pa plačevali davek, te kritike so povsem na mestu.

Verjetno, glede na to, kar je bilo danes slišati, zakona seveda ne boste podprli, se bo pa po vsej verjetnosti potem meseca julija ponovila zgodba lanskega leta, ko so ljudje ostali brez pravice, ki je bila na papirju oziroma v zakonu sicer zapisana, ampak v resnici pa do nje niso prišli. Bojim se, da tudi tokrat pravočasne rešitve ne bo, kajti če pogledamo zakon, se niti matematično ne izide, ker imate v zakonu zapisano, da se vloge obravnavajo najprej en mesec pred začetkom, preden pride do uveljavitve pravic, kasneje pa se te vloge, postopki, ki trajajo, da pride do same pravice, v povprečju nekje od tri do štiri mesece, preden se vse naredi, od odločbe do načrta, podpisa pogodbe in tako dalje. Tako da že tukaj vidimo, da se bo zagotovo ponovila zgodba, kot je bila v prejšnjem letu, ko se je začela uveljavljati prva pravica in so ljudje več kot pol leta čakali za to, da bi to pravico dobili tudi priznano. Tokrat ne bo nič drugače in na ministrstvu to tudi dobro veste, ker ste dobili opozorila, ker ste dobili tudi s strani izvajalcev pobude, da bi zakon spremenili. To minister dobro ve, ker je tudi javno povedal, da se sicer strinja, da bi bilo treba nekaj narediti, ampak do danes niste naredili nič. Mesec marec bo mimo in dvomim, da boste karkoli rešili tudi do meseca julija, ampak pri prispevku pa vztrajate. Vztrajate kljub temu, da tako Socialna zbornica, predsednik Socialne zbornice, kot Skupnost socialnih zavodov Slovenije, centri za socialno delo, vsi vas opozarjajo, da se bojijo, da bo sistem klecnil, da ne bodo mogli izvajati pravic, vsaj ne v takem obsegu, kot so zapisane v zakonu, ampak vi očitno vztrajate pri svojem.

Kolegica je rekla, da je neodgovorno, če sprejmeš zakon in v njem nimaš zapisanih finančnih virov. Finančni viri so bili zapisani tudi v prejšnjem zakonu, ampak dobro, vi pač kot papige ponavljate eno in isto. Ampak veste, kaj je pa neodgovorno? Neodgovorno pa je to, da zapišeš v zakonski predlog, koliko finančnih virov bo prispeval državni proračun in koliko boste pobrali s prispevki ljudi, in potem vi v svojih proračunskih dokumentih teh finančnih virov ne zagotovite, vztrajate pa pri tem, da boste ljudem pobrali prispevek v takšni višini, kot je zapisano. To pa ja, ljudem pa boste pobrali ta denar, pa čeprav danes nismo slišali rešitev, na kakšen način bodo pa te storitve tudi dobili takrat, ko jih bodo potrebovali.

Žal še ena zgodba, ko opozicija pride s predlogom, predlaga spremembe, rešitve za dobrobit ljudi, koalicija vztraja seveda na svojem. Neumestno je tudi s strani kolega poslanca Krajnca, da pridemo s predlogom tik pred tem, preden je Vlada predlagala vsaj drugi del glede oskrbovalca družinskega člana. Ni res. Mi vas opozarjamo že leto dni, pa ni bilo nič storjenega. Ker smo poslušali samo obljube, realizacije pa ne, smo potem prišli tudi z zakonskim predlogom. Žal, tudi tokrat bodo ljudje na slabšem. Seveda ne verjamemo v te zgodbe, kako se bodo zadeve realizirale, ker brez kadra se zagotovo ne bodo, in to dobro veste.

Hvala.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Hvala lepa.

Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora morda še kdo razpravljati. Vidim, da je interes, torej začenjam s prijavo.

Prijava poteka.

Na vrsti je poslanec Milan Jakopovič.

Izvoli.

MILAN JAKOPOVIČ (PS Levica): Hvala lepa za besedo.

Nekaj stvari sem želel za konec nasloviti, ko se je govorilo o … Mogoče najprej, a veste, kolegica Furman, vi ste tudi govorili, da je 8 tisoč postelj praznih v DSO-jih, jih je pa dejansko 400. Saj sem že prej rekel, jaz bi se z veseljem pogovarjal, tudi zaupal, ampak tokrat sem nekako doživel neke manipulacije, da ne bi šel več na led.

Kar se tiče dopolnilnega zavarovanja, ki je bilo izpostavljeno. Jaz mislim, da je kolegica Sara Žibrat prav povedala. 95 % je bilo ljudi, ki ga je vplačevalo, čeprav se mu je reklo prostovoljno, zato ker na drugi strani, če ga nisi, nisi dobil oskrbe. Tisto, kar pa je zanimivo tukaj notri, meni je to zanimivo, da takrat, ko se je preneslo v obvezno, je bila že takrat napoved za podražitev, ne vem, za 10 evrov, danes, malce špekuliram, bi najbrž bila ta cena nad 50. To je 20 evrov dražje, 20 evrov smo upokojencem prišparali, če tako pogledam, kar pomeni, da je tukaj notri že ta 1 % polovica tega zneska, pa če delam ta izračun na povprečni pokojnini, za katero vemo, da je upokojenci ne prejemajo. Vsako stvar lahko zmanipulirate in obrnete proti vladi in jo označite za nesposobno, kar redno počnete.

V bistvu mogoče nadaljujem s plačami, ki jih tolikokrat omenjate. Ja, najbrž je problem prepoznan. Jaz sam si ne jemljem neke pravice, da bi se hvalil s plačno reformo, v smislu izboljšali smo plače, zato ker plače niso nikoli dobre, nikoli. Tisto, kar pa smo naredili, in to je tisto, kar pač jaz poudarjam, je to, da smo odpravili nesorazmerje. To je tisto bistveno, kar se mene tiče, zato ker smo v preteklosti imeli ta nesorazmerja razmetana po celem sistemu, zato ker se je naslavljalo posamezno in se je zdaj s to plačno reformo ta sorazmerja odpravilo. Mi smo imeli v istem plačnem razredu snažilko v osnovni šoli, hišnika in pomočnico kuharice, vsi so imeli osnovno plačo in na koncu meseca so dobili isto. Zdaj se je ta zadeva uredila. Ja, jaz se strinjam s tem, da je treba pogledati in najti družbeni konsenz, kaj nam te skupine pomenijo, katere skupine so pomembne za družbo. Jaz sem prepričan, da je socialno varstvo ena tistih skupin, ampak ja, treba je najti konsenz. Zakaj? Zato, ker če bom rekel, ta skupina mi je pomembna, bo prišel nekdo drug, ne, ta je pomembna. Zato pravim, da je potrebno pogledati, kaj se je zgodilo znotraj plačnega sistema, in nasloviti te probleme.

Kar se tiče tega, res je, prej je bil ta poseben vladni projekt, 150 evrov bruto, ki ga zdaj ni, zdaj se je pač s prvo tranšo dodelilo 100 evrov, z naslednjo se bo dodatnih 100 evrov, ampak jaz mislim, da znotraj tega, zadnjič sem gledal en prispevek na RTV, kjer se je malo pomešalo. Spet se je nekako primerjalo ta vladni projekt plus z dodatkom za povečan obseg dela in delovne uspešnosti. Ta dva sta še vedno, ta dva dodatka lahko vodstva zavodov še vedno podeljujejo, je pa treba pogledati, ja.

Pokojnine. Res je, ZPIZ-2 je uredil to razmerje, se strinjam. To je bila dobra stvar, ampak teh 8,8, za katero je šlo pol milijarde, bi lahko rekli, bomo zamrznili, ta vlada bi v tistem trenutku, ko vemo kakšen je bil, rekla, bomo zamrznili, bomo dali nižji in nekaj. Zato mogoče prihaja tukaj do tega, da se je vseeno podelilo v tistem polnem znesku. Če pa govorimo o pokojninah, veliko stvari je bilo povedanih o tem ZPIZ-2. Jaz prej nisem hotel iti v to smer, ko sem govoril o tem, da si upokojenci ne morejo privoščiti računa za DSO. Ja, mi smo imeli ZPIZ-2, ki je do neke mere sledil, ne vem, koliko poznate, direktivi 79/7/EGS o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk. Mi smo imeli pred tem ženske, ki so imele krajšo dobo in višji odmerni odstotek zaradi pač teh tradicionalnih naslavljanj. ZPIZ-2 je naredil to, da je moške postavil na 57 do neskončnosti, ženskam je pa nižal, in potem je obrnil to šele Šarec leta 2018, ki je ženskam na 63 ustavil in približal moške na 63, tam, kjer so zdaj. In to so vzroki … / izklop mikrofona/

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Najlepša hvala.

Še mag. Karmen Furman kot zadnja.

Izvolite.

MAG. KARMEN FURMAN (PS SDS): Hvala.

Kolega Jakopovič, jaz bi si želela, da malce boljše drugič poslušate moje razprave in da ne zavajate s podatki, ki jih danes nisem tukaj omenila. Nisem nikoli rekla, da je praznih 8 tisoč postelj, nikoli, sem pa postavila poslansko vprašanje, če držijo navedbe enega izmed medijev, da je 8 tisoč postelj. Danes je bilo z naše strani rečeno, da glede na to, da manjka približno 340 delavcev, to je pa vir Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki ima to zapisano, da je praznih približno 2 tisoč postelj. Ampak tudi to so številke, ki bi vas morale skrbeti, pa ni bilo do danes nobenega odgovora, kako boste zadeve začeli popravljati, namreč čakalne dobe, 19 tisoč ljudi, več kot 19 tisoč, in nujno potrebnih za vstop v institucijo od 2 do 3 tisoč. A s tem pa ne boste operirali? Če vas lahko izzovem. To so zadeve, kjer vam poskušamo v opoziciji dopovedati, da imate že sedaj ljudi v čakalnih vrstah, ki ne dobijo oskrbe, pa jo potrebujejo, in sedaj bodo plačevali samo še davek, te oskrbe pa ne bodo prejeli. Na žalost bo še huje, vsaj na določenih področjih dolgotrajne oskrbe, kar se tiče pomoči na domu.

Neumnost je bila izrečena s strani enega izmed koalicijskih poslancev, da ste pa vi razbremenili lokalne skupnosti. Mislim, res neumnost, ker če bi poslanec poznal zakon, bi vedel, da ste jim še dodatno obesili še večjo odgovornost na tem področju, ker pomoč na domu, za katero so bile do sedaj pristojne občine, in pa dolgotrajna oskrba je bistvena razlika. Zdaj ste jim naložili še dolgotrajno oskrbo na domu. Tu je še hujši kadrovski manko kot v domovih za starejše. Seveda, od ministrstva danes ni nič, kako boste zadevo rešili, se pa zelo borite za to, da boste ljudem ta davek pa vendarle pobrali, to pa ja, to je pa očitno sedaj glavna prioriteta, da bodo ljudje plačevali, ampak da bi pa povedali, kako boste rešili že dokaj kaotično situacijo na področju izvajanja oskrbe, to pa ne, tega pa nismo nič slišali, kako boste zagotovili kader.

Da ne govorim o tem, da ste imeli v lanskem letu najnižjo raven zanimanja za zaposlitve v domovih za starejše. Najnižjo raven! Tako ste uspešni. Za delovno mesto bolničar negovalec je bilo uspešnih 9 %. In kdo bo potem oskrboval ljudi? Kdo? Je bil danes s strani predstavnika ministrstva tu kakšen odgovor, kakšna rešitev, kaj boste naredili? Nič, kajne. Vi ste seveda manipulirali z vsem drugim, malce zavajali, kakšen je predlog tega zakona, ampak dejstvo je, sistem se vam bo, če ne boste nekaj storili na področju kadra, pa mislim, da slabo kaže, sesul. Izvajalci vas javno opozarjajo, ampak vi vztrajate pri svojem, ker pač očitno, tako kot je že rekel kolega Černač, naredite tam kljukico, ampak sistem pa ne bo funkcioniral in ljudje ne bodo dobili oskrbe, ne bodo.

Kar pa se tiče pokojnin, glejte, jaz bi bila na vašem mestu zelo previdna s temi izjavami. Vaša koalicijska zaveza je bila, da boste dvignili zagotovljeno pokojnino nad 10 % nad pragom revščine, pa je pod vašo vlado zagotovljena pokojnina vedno nižja glede na prag tveganja revščine in v letošnjem letu celo 200 evrov pod pragom tveganja revščine. Toliko o tem, kako in kakšna pa je vaša skrb za upokojence.

PODPREDSEDNICA NATAŠA SUKIČ: Ni replike tokrat, na žalost, taka so pravila.

Zaključujem splošno razpravo.

O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje Državnega zbora odločali jutri, 28. marca 2025, v okviru glasovanj.

S tem prekinjam to točko dnevnega reda in tudi 29. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 10. uri.

Lep preostanek večera, se vidimo!