Spoštovani!

Pred nami je Predlog novele Zakona o medijih, o katerem bi morali odločati že pred časom, a ga je koalicija zamaknila, najverjetneje zaradi velikega negativnega odziva z vseh strani ali kalkulacij v zvezi z volitvami.

Najprej je stroka, poznavalci medijske krajine v Sloveniji, profesorji na Fakulteti za družbene vede, novinarji in drugi, ki so podali zelo kritična mnenja na zakon. Zakon je bil sprejet na silvestrski večer na dopisni seji vlade, kar kaže na to, da si je vlada želela čim manj pozornosti. Razumemo tudi, zakaj. Zakon je slab in bo prinesel bistveno poslabšanje medijske krajine, ki je že sedaj močno svetovno nazorsko neuravnotežena, prisotna je medijska koncentracija, ki je ne bi smelo biti, če bi delovali regulatorji, zakon pa prinaša še nepošteno sofinanciranje, saj praktično izloča lokalne in manjše medije. Kar 47 strani pripomb praktično na vsak člen je dala tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, a mnoge pripombe in napotki niso bili upoštevani. Med drugim je opozorila, da je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave načelo jasnosti in določnosti predpisov, kar prinaša pravno varnost, ta pa zahteva, da je iz besedila predpisa mogoče nedvoumno ugotoviti vsebino in namen norme. Zakon o medijih vsega tega ne prinaša. Še več, mnoge določbe pomembno odstopajo od dosedanje ureditve, ni pa bilo obrazloženo, zakaj se spreminjajo. Zakonodajno-pravna služba opozarja, da so obrazložitve pomanjkljive in ne omogočajo preizkusa ustreznosti zakonskih rešitev.

Doktor Dejan Verčič, redni profesor na Fakulteti za družbene vede, ekspert na področju strateškega komuniciranja in odnosih z javnostmi, pravi, navajam: "Zakon o medijih odpira številna vprašanja o njegovi ustreznosti in smiselnosti. Nov medijski zakon označuje kot zakon, ki temelji na razumevanju medijskega delovanja iz 20. stoletja, medtem ko ne poseže v realnosti 21. stoletja. Je slab, nepotreben in če bo potrjen v Državnem zboru, škodljiv. Vlada slepo sledi vsemu najslabšemu, kar sta Evropska komisija in Evropski parlament sprejela na področju digitalizacije medijev ter umetne inteligence in kar na starem kontinentu duši svobodo izražanja ter svobodno podjetniško pobudo. Ena od temeljnih pomanjkljivosti zakona je opredelitev medijev kot storitve. Predlog zakona regulira kanale, tehnološka sredstva in akterje od novinarjev do vplivnežev, ne pa storitve kot take." Glede financiranja pa doktor Verčič zaključi, citiram: "Zdi se, da je predlog zakona napisan zaradi prijateljskega deljenja denarja našim medijem in nagajanja njihovim." Da je zakon slab, ocenjuje tudi doktor Marko Milosavljevič, prav tako s Fakultete za družbene vede.

Zakon prinaša več slabih rešitev. Naj jih nekaj naštejem. Arbitrarno oziroma ideološko določa morebitne neprimerne vsebine določenih medijev, ki jih bodo odstranjevali z grožnjo finančnih kazni ali vsaj poskušali s tem. Če je doslej o tem odločalo sodišče, ki je sledilo natančnim zakonskim določbam, ki opredeljujejo tistih nekaj specifičnih situacij pozivanja k nasilju, bo po novem za to zadolžen kar inšpektor, ki je zaposlen pri Ministrstvu za kulturo, torej organ v sestavi, lahko rečemo ministričin inšpektor. Ta bo lahko prosto presodil in medije oglobil s kaznijo tudi do 20 tisoč evrov. Tak medij bo ožigosan, da širi sovražni govor, in bo tako izločen iz razpisov Ministrstva za kulturo, če bo po tako visoki globi sploh preživel. Kot opozarja Združenje novinarjev in publicistov, bi bilo nujno v kolikor se ta določba ohrani, da bi lahko medij odločbo inšpektorja izpodbijal v hitrem postopku pred sodiščem, ne pa v upravnem postopku, ki praviloma zaradi preobremenjenosti upravnega sodišča traja več let. Hitro odločanje pred sodiščem v takih primerih je predvideval osnovni osnutek zakona iz katerega pa so bile te določbe črtane. Nadzor inšpektorata in določbam, ki sankcionira sovražni govor, so podvrženi tudi tako imenovani vplivneži. Gre za nepotrebno enačenje posameznikov z mediji, očitno v želji, da bi preko zakona, ki je v osnovi namenjen medijem, nadzirali in sankcionirali posameznike. Slednje lahko sankcionira zgolj kazenska zakonodaja. Zakon uvaja pristransko določanje dodatne državne pomoči tako imenovanim prijateljskim medijem, kar bo še povečalo njihovo odvisnost in zavezo k pravemu, do vlade prijaznemu poročanju. Po novem bo vlada odločala, v katerem mediju lahko oglašujejo državna podjetja in seveda bo to le tam, kjer se bo lepo in nekritično poročalo o vladi. Zakon daje večja pooblastila Akosu, ki se je že doslej izkazal kot slab varuh medijske koncentracije. Ta trenutek imamo namreč posameznika, ki ima v lasti kar 60 medijev, in to časopisov, radiev in televizij. Kar je prepovedano že po veljavni zakonodaji. Kaj so doslej delali regulatorji Akos, AVK, sedaj pa dajemo nove pristojnosti. Zakon bo prinesel tudi finančno izčrpavanje tistih, ki se ne obnašajo po smernicah trenutne oblasti in si upajo poročati vsaj minimalno kritično. Iz sofinanciranja pa izločajo manjše in lokalne medije. V Poslanski skupini SDS bomo glasovali proti zakonu.