Spoštovana predsednica, spoštovana ministrica, poslanci!

Pred nami je Predlog zakona o medijih, ki se žal skozi celotni zakonodajni postopek ni bistveno spremenil. To, da se je vlada po dveh desetletjih lotila prenove medijske zakonodaje, poslanci stranke Demokrati sicer pozdravljamo, a se ga je lotila spreminjati z drugačnimi nameni, kot bi bilo potrebno. O nedorečenih rešitvah nas opominja stroka, pa tudi Zakonodajno-pravna služba. Naj bo jasno, nov zakon o medijih potrebujemo, a ne potrebujemo zakona, ki je nepremišljen, omogoča zlorabe in je politično obarvan. Tekom zakonodajnega postopka smo poslanci Socialne demokrati predlagali amandmaje, ki bi bistveno pripomogli k izboljšanju Zakona o medijih. Žal amandmaja nista bila deležna podpore.

Zakon, o katerem danes odločamo, ni rezultat strokovne usklajenosti, temveč predvsem želje po večjem nadzoru in vplivu oblasti nad medijskim prostorom in finančnimi nagradami v predvolilnem obdobju. V zakonu piše: letos štiri milijone, prihodnje leto kar osem milijonov evrov. To je državna pomoč za digitalizacijo, ki bo financirana iz žepov davkoplačevalcev. A komu v korist? Ne tistim, ki so pravočasno vlagali v digitalni razvoj, ampak ravno tistim, ki se niso prilagodili zahtevam trga in jim bomo sedaj davkoplačevalci plačali to prilagoditev. Pridni in vizionarski so kaznovani, tisti, ki so zaspali, pa nagrajeni. To ni spodbuda k inovacijam, to je recept za odvisnost od države in za krepitev političnega vpliva.

Zakon skuša med medije stlačiti tudi tako imenovane vplivneže, posameznike, ki na spletu izražajo svoja mnenja, delijo izkušnje in nagovarjajo javnost. Zakon jih omejuje, opredeljuje tako široko, da bi lahko praktično vsak uporabnik družbenih omrežij postal medij, podvržen registru, obveznostim in globam brez jasnih kriterijev, brez varoval. Vplivneži niso medijske hiše, niso podjetja z uredniškimi odbori in lastniškimi strukturami, so posamezniki, zdaj pa jih hoče zakon potisniti v okove birokracije, če bo njihova objava nekomu trn v peti. To je prvi korak utišanju. Rešitev bi bila zelo preprosta, poslanci stranke Demokrati smo predlagali, a niste želeli slišati: vplivneži niso mediji, vplivneži so v svojem bistvu novinarji. Majhna sprememba, a bistven vpliv na njihov status. Nihče v tem parlamentu ne zagovarja sovražnega govora, vsi ga obsojamo, a v tem zakonu je definicija sovražnega govora razširjena na način, ki ga ne pozna nobena evropska ureditev. O tem ne bi odločala sodišča, kot je prav, ampak inšpektor, organ izvršilne veje oblasti. Predstavljajte si kaj to pomeni: inšpektor bi odločal katera beseda je dovoljena in katera ne. To je narvalna, nevarna bližnjica do politične cenzure. Namesto da bi ščitili svobodo izražanja, jo bomo zamejili z grožnjo glob. Posledica bo jasna samo cenzura. Predlog predvideva tudi, da morajo vsi mediji v šestih mesecih ponovno uskladiti svoje podatke. Šest mesecev, sicer sledi izbris. To je prekratek rok posebej za manjše, lokalne, študentske in neodvisne medije. To je resnična nevarnost, da bo številne glasove, ki bogatijo pluralnost našega medijskega prostora, ta zakon preprosto utišal z birokracijo. In to ne po naključju, ampak ker jim bo oblast dala preveč bremena in premalo časa. Spoštovani, danes Državni zbor namesto o zakonu, ki bi Sloveniji prinesel medijski zakon, ki krepi pluralnost in svobodo govora glasuje o zakonu, ki to pluralnost omejuje. Pluralnost ni okras demokracije, pluralnost je njen temelj. Svoboda govora ni privilegij politike, je pravica ljudi. To zakonodajo je treba meriti s temi merili in ta zakon jih ne dosega. Zakona, ki tudi po mnenju stroke odpira več dilem, kot jih rešuje. Poslanci, Socialni demokrati ne bomo podprli. Hvala.