Spoštovana poslanka, zdaj pa takole. Že večkrat, in to ves čas vztrajno počnete, da navajate primere, ki sploh zveze nimajo s tem. To, kar ste navedla, ni, ni stvar tega zakona. Ta gospa, ki jo navajate kot primer, nima veze s tem. Mi govorimo o ljudeh, ki so v terminalni fazi, ki umirajo neminovno, samo o teh ljudeh govori ta zakon. Ne govori o takih primerih, ki ste jih vi navedli. Tako da navajate popolnoma neprimerne primere, ne, popolnoma neprimerne primere. In, a veste, ta gospa, ki jo navajate, ni bila v terminalni fazi in seveda živi naprej, ti ljudje pa so v terminalni fazi in umirajo. In gre samo za to ali jim dopustimo, da se odločijo lahko sami, da dostojno in dostojanstveno zapustijo ta svet, ali jih bomo kot družba mučili, da dobesedno razpadejo na prafaktorje in odidejo s tega sveta v največjih možnih psihičnih in fizičnih bolečinah. Samo za to gre. Ali smo dovolj sočutna družba, da razumemo, da je vendarle življenje naše lastno in da družba ne more biti pokroviteljska in biti nad našo osebno integriteto. Samo za to gre. In to, kar vi navajate kot primer, je popolnoma neprimeren primer, ker sploh nima zveze s tem zakonom. In zato vas prosim, spoštovana kolegica, da če že navajate razne primere, da navajate takšne, ki se tičejo izključno tega zakona, se pravi, da govorimo o ljudeh, ki so v terminalni fazi svojega življenja zaradi hude, neozdravljive bolezni, ki neminovno umirajo, razen če bi se zgodil nek totalni čudež, ki se zgodi mogoče eden na, ne vem, milijardo primerov, ne, mislim, ki se čudeži pač načeloma ne dogajajo in vemo, da ti ljudje pač neminovno umirajo. In gre samo za to, da se ima posameznik pravico odločiti ali želi dostojno in dostojanstveno oditi, dokler je še pri neki polni zavesti in se za to sam ali sama odloči ali ne. Ali imamo kot družba kaj od tega, da ta oseba neizmerno trpi in na koncu dobesedno razpade pred našimi očmi še sicer pri dokaj še za silo živem telesu? Ali si tega želimo? Ali smo taka družba, ali je to tisti naš imperativ, da bomo gledali ljudi, da dobesedno po kapljicah odhajajo in razpadajo dobesedno in se popolnoma izgubijo svojo integriteto in vse? Samo za to gre in o tem govorimo v tem zakonu. In naša osebna življenja, oprostite, spoštovana, pač kot družba nimamo pravice se tutorsko obnašati in odločati o avtonomnih odločitvah posameznika dokler je ta še pri polni zavesti, seveda. Ko ni več, seveda to ni ta situacija in taka oseba niti ne bo mogla zaprositi za to, ker ne bo več pri polni zavesti. Ampak dokler je še, imamo vsi svojo integriteto in menda vsaj toliko avtonomije na tem svetu, da ne bo družba odločala o nas, ampak da imamo pravico odločati o samih sebi. Hvala lepa.